Počutim se kot sužnja
Kaj imam od življenja? Vstajam sredi noči, prihajam domov pozno popoldne, nekaj pojem in zaspim takoj ko sedem. Zbudim se sredi noči, grem se stuširat, potem do jutra ne morem zaspati, ker se živciram zaradi službe. Za vikende spim po 13, 14 ur in včasih sploh ne morem vstati iz postelje.
Ne vem, v čem je smisel vsega skupaj … Od življenja nimam nič, vseskozi sem utrujena in ne najdem izhoda iz tega začaranega kroga. S službo nisem zadovoljna, vseskozi, tudi med dopustom moram biti dosegljiva in delati po potrebi.
Ima kdo podobne izkušnje in kako ste rešili situacijo?
Ja bedno, res. Upam vsaj, da nimaš družine, ki bi trpela pomanjkanje tvoje družbe in da vsaj dobro zaslužiš. V tem primeru vsaj nimaš ne cajta, ne volje in ne potrebe zapravit denarja in si lahko velik del plače na stran daješ. Zdržiš tako par let, da si nekaj nabereš in potem greš drugam. Če se pa takole matraš za manj kot jurja, je pa res sramotno suženjstvo. Vse sile napet, da najdeš boljšo službo in to takoj.
Tvoj največji problem je, da si nezadovoljna v službi. Imaš možnost, da bi šla na kakšno drugo delovno mesto? Imaš tak poklic, ki je iskan in imaš možnost zamenjati službo?
Tudi sama sem imela obdobje v službi, ko je bilo neznosno in sem si včasih želela, da se zjutraj ne bi zbudila. Potem je prišlo tudi boljše obdobje. Sedaj sem upokojena in včasih pogrešam tudi tista obdobja, ko je bilo v službi lepo, ko je delo teklo brez problemov.
Vsi imamo obdobja v življenju, ko nam gre slabše in ko nam gre boljše. Vse dobro.
Jaz sem imel isto kot ti pa so mi placali vse nadure v obliki stimulacije jih je bilo tudi 100 in je par let tko slo denar je bil kr ok…potem sem mel pa poln kujac vsega ko je podjetje delovala z velikim plusom za placo so mi pa rekli da mi nemorjo dvignt ker je kriza… Zacel sem iskati novo sluzbo in jo v roku 1 leta najdel (za manj denarja v zacetku) .. dal odpoved zacel na novo in bil paihicno sproscen nadur ni blo sobot tudi ne… No potem sem nasel pa slucajno se boljso sluzbo za vec denarja kot tista prva in isto brez nadur sobot itd… Zdej sm pa dejansko vesel sproscen domov prihajam ob normalni uri vikend sem z druzino vse je bomba… Zacni iskat drugo sluzbo.. mogoce najdes takoj mogoce cez leto… V sluzbi popusti malo ne delaj za druge prestavi kaj na jutri ipd… Za soboto reci da ne mores ker moras k mami ipd. Itak ves da bos slej al prej sla… Ze ta sprememba miselnosti oz vedenje da bos sla ti bo spremenila komplet pocutje 🙂
Ravno sem želel nekaj zelo podobnega napisati na nekem drugem forumu, tem , kako približno takole kot ti, živi moja znanka in še mnogo mnogo drugih. Ko bom imel čas, bom o tem kaj napisal, do takrat lahko berete moje genialne zadeve na forumu ženski moški čvek. Rešitev zate pa je naslednja, prva, pusti službo. Vem, vem, lahko je to reči. Sicer se temu stanju, ki ga ti opisuješ reče sindrom kronične utrujenosti, notri pa je vkomponirano vse od fizičnega do psihičnega počutja, depresije, anksioznosti, stresa. Najprej zboli duša, potem še telo in zelo zelo teško se izkoplješ iz tega.Praktičen nasvet, pojdi k zdravniku, povej to, kar si tukaj napisala, pripada ti vsaj nekaj mesecev bolniške, ampak vem, vem, tudi to bo kalvarija, ker se te bodo podajali kot vroč kostanj. Diagnoze ti najbrž ne bodo hoteli potrditi, najverjetneje boš pristala pri psihiatru, ampak bo vsaj bolniška.
O, kako to poznam. Moj mož je tudi delal pri enemu privatniku, petke in svetke. Urnik jim je nastavil od 8.00 do 17.00. Z družino sploh ni bil nič skupaj. Vsakih 14 dni je bil dežuren, kar je pomenilo, da je imel doma mobilnik in bil en cel teden v stalni pripravljenosti, tudi ponoči. In telefon mu je zvonil skoraj vsako noč. Cela družina ni mogla spati. Otroci so se budili… Plačeval jim ni redno. Ponavadi kar za cel mesec zamude.
Na koncu pa mu je prasec dal odpoved, kar tako. Plačeval mu je spet po kosih, vso odpravnino in še za nazaj. Na koncu pa mu je še dolžan.
In kaj boš, ko nimaš denarja za odvetnika? S čim boš tožil?
Poznam to sranje in res ne vem, če je bilo dobro še vztrajat tako dolgo pri takemu delodajalcu. Izkoriščajo naš strah pred preživetjem. Vsak človek se boji, da mu bo zmanjkal dohodek. V resnici pa mu je že zmanjkal, ko mu delodajalec ne plača že prve plače. A, ker te je strah, kaj bo, še vedno upaš. Tako pa delaš zastonj. Vidiš, to je NOVA OBLIKA STRAHOVLADE, DIKTATURE. Toliko o boljših časih, v katerih živimo. Jaz ne vidim, da bi bilo boljše. Samo druga maska. Druga paknga.
Zdravo, Sem se odločila opreti podjetje oz. zavod, ker ni z zavodom veliko stroškov. Zdaj čistim stanovanja preko enega podjetja, zaslužim povprečno 600 eur in še delam od doma pred računalnikom ker sem prevajalka, iz česa včasih dobim le drobtine, drugič tudi 300 do 800 eur. Delam veliko, tudi ponoči in vikende ampak nihče mi ne pove kdaj moram delati in kaj. Sem zaposlena v svojem podjetju le 6 ur… enkrat samo sem bila zaposlena 8 ur, na začetku tudi 2 uri 🙁 Torej že več kot eno leto probam delati samostojno in niti ne mislim iti nazaj se zaposliti. Bom poskusila najti še kakšno dejavnost in biti sama svoj gospodar. Poznam gospo, ki zasluži samostojno zelo dobro z masažo, manikuro, čeprav ima fakulteto. Ampak dela kot nora, komaj vidi otroka. Lahke poti ni, žal. Morda bi si morala zamenjati poklic in iskati novo službo, ni nočno. To je res težko.
Ker to dopuščate in trpite se tudi država nič ne zgane !
Konkurenčnost slovenskih podjetji se (bi) mora graditi na zadovoljni delovni sili in nižjih davkih pri plačah in nikakor ne na minimalcih in nad urah.
Dokler boste to trpeli, bo ta politika poslovanja trajala. Mi ki si želimo to spremeniti pa imamo premalo podpore in posluha pri politikih, ravno iz razloga ker se požre vsako čorbo samo, da je, pa magari plačate, da lahko delate.