Javna tribuna: Kako najti pot iz začaranega kroga diet?
Vabimo vas, da se nam pridružite v ponedeljek, 8. 1. 2018 ob 11.00 uri na forumu Starševski čvek, ko bo na vaša vprašanja odgovarjala strokovnjakinja Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka.
Javna tribuna “Kako najti pot iz začaranega kroga diet?” bo odprla širši pogled na hujšanje in diete, s katerim se po praznikih, pred posebnimi dogodki in poletjem srečuje skoraj vsaka ženska in polovica moških.
Tema pogovora javne tribune:
[list]Psihološki vzroki prekomerne telesne teže,[/list]
[list]čustveno prehranjevanje,[/list]
[list]kompulzivno prenajedanje,[/list]
[list]zakaj so diete neuspešne,[/list]
[list]postavljanje ciljev za uspešno hujšanje,[/list]
[list]motivacija za dolgoročne spremembe življenjskega sloga.[/list]
[attachment=0]hujsanje dieta.jpg[/attachment]
Alja Fabjan je integrativna psihoterapevtka s certifikatom Mednarodne zveze za integrativno psihoterapijo (I.I.P.A.), doktorandka Zakonske in družinske terapije, supervizorka v treningu in gostujoča moderatorka na forumu Hujšanje. Ima večletne izkušnje s področja individualne, partnerske ter družinske psihoterapije.
Je del skupine certificiranih psihoterapevtov, ki delujejo tudi na spletnem mestu Vaš link in nudijo online psihoterapije (videoklic).
Ob delu največ časa posveča nadaljnjemu izobraževanju na psihoterapevtskem področju; njeno doktorsko raziskovalno delo se osredotoča na problematiko rizičnega vedenja mladostnikov. O tematikah s področja psihičnega zdravja in medosebnih odnosov piše članke ter sodeluje z različnimi mediji, tudi v obliki psihoterapevtskega svetovanja.
[img]https://med.over.net/wp-content/uploads/2016/01/alja_fabjan.jpg[/img]
Že tri leta pa izvaja tudi program, ki ga je poimenovala »Psihodieta«. Gre za inovativen program, ki poudarja psihološke vzroke za pridobivanje in ohranjanje prekomerne telesne teže in se ukvarja z njihovim razreševanjem ter vzpostavljanjem dolgoročne motivacije za spremembe življenjskega sloga. Program je zasnovan na štirih stebrih: ustrezni prehrani, gibanju, vzdrževanju dolgoročne motivacije ter odpravljanju psiholoških ovir na poti do pridobitve in vzdrževanja primerne telesne teže.
V javni tribuni lahko tudi postavite konkretno vprašanje. Vabljeni, da delite vaše osebne izkušnje.
Pridružite se nam!
Pride večer in postajam vedno bolj lačna. Tako kot danes … Namesto da bi šla spat sem jedla in zdaj s polnim trebuhom in mobitelom v roki obžalujem.
Seveda se špeh tako nabira in ne vem, kako se zadržati.
Kaj vraga nas ljudi žene, da počnemo take neumnosti in kako se zadržati ko te zgrabi?
Imate kakšen nasvet?
Pozdravljeni,
Začenjamo z današnjo javno tribuno, ki bo za vprašanja odprta do 12.00 ure.
Dobrodošla so vsa vprašanja in tudi uporabniške osebne izkušnje.
Pozdrav gostji strokovnjakinji Alji Fabjan, integrativni psihoterapevtki, ki bo odgovarjala na vaša vprašanja ali izkušnje povezane s hujšanjem in dietami, s katerimi se srečuje skoraj vsaka ženska in veliko moških.
Vabljeni, da sodelujete!
Lep pozdrav vsem in dobrodošli na današnji Javni tribuni. Na voljo sem vam za vsa vprašanja v povezavi s hujšanjem, predvsem pa s področja psiholoških dejavnikov odvečne telesne teže (čustveno prehranjevanja, prenajedanje, motivacija…). Naj za začetek delim z vami nekaj člankov o teh tematikah:
https://med.over.net/clanek/psihodieta-nahranimo-custva-znebimo-se-odvecne-teze/
https://med.over.net/clanek/kako-iz-custvenega-prehranjevanja/
https://med.over.net/clanek/odvisnos-od-hrane-in-nemogoca-abstinenca/
https://med.over.net/clanek/ne-ucinkovitost-shujsevalnih-diet/#.VzicnlBXGhM.facebook
https://med.over.net/clanek/motivacija-in-hujsanje/#.V3U0VAbJs5M.facebook
Pozdravljeni,
Dobro je, da opazujemo svoje prehranjevalne navade in ugotovimo, kdaj se pojavljajo »napadi lakote«, oziroma kdaj je največja nevarnost, da bomo pojedli preveč – npr. ko smo pod stresom, nam je dolgčas ipd. Vi ste opazila, da so problem večeri – zakaj je tako? Gre mogoče v resnici za dolgčas, tesnobo, mogoče je hrana v funkciji nagrade po napornem dnevu? Morda se takrat, ko se delovni dan konča, pojavijo določeni neprijetni občutki, katere »utišate« s hrano? Ko ugotovite, zakaj v resnici gre, poskusite odpravite pravi vzrok, oziroma najti nadomestilo za hrano, ki pa bo imelo podoben učinek. Če gre za dolgčas – s čim drugim bi se lahko zaposlila ob večerih? Če gre za stres – kaj je izvor, oziroma, kaj bi ga zmanjšalo ali kaj bi vas sprostilo? Če gre za potlačevanje nekaterih občutkov, se je potrebno z njimi soočiti, kar seveda ni prijetno, na dolgi rok pa prinaša tudi zelo dobre »stranske učinke«, npr. to, da ne potrebujemo več različnih oblik disfunkcionalnega vedenja (kot npr. prenajedanje), s katerimi jih potlačujemo.
Vse dobro in lep pozdrav,
Pozdravljeni,
z leti se vse spreminja in veliko ljudi opaža podobno kot vi – da se ob enaki prehrani in količini gibanja, kilogrami kar kopičijo. V kolikor ste fizično zdravi (hormonske spremembe ipd.), predlagam, da malo spremenite prehranjevalne in gibalne navade in opazujete, kako bo to vplivalo, oziroma poskušate najti način, ki bi deloval za vas. Včasih že majhne spremembe (menjava telesne aktivnosti ali pa nadomestitev nekaterih živil z manj kaloričnimi) na daljši rok prinašajo dobre rezultate. Vsem predlagam tudi, da neko obdobje (npr. mesec dni) spremljajo svoje navade prehrane in gibanja v obliki dnevnika – pomembno je, da zapišemo vse, kar pojemo in spijemo – ravno v pijači se dostikrat skriva presežek kalorij, katerega se sploh ne zavedamo.
Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,
Pozdravljeni,
časovno omejene diete lahko prinesejo le časovno omejene rezultate. Poleg tega, da so nekatere izmed popularnih diet, zelo nevarne za zdravje, zaradi njihove restriktivne osnove ne moremo pričakovati, da se jih bi držali leta, morda celo vse življenje. Po končani dieti se navadno vrnemo k starim prehranjevalnim navadam, kilogrami se vrnejo, ponavljajoča se obdobja prisilnih strogih omejitev in sproščenosti s slabo vestjo, pa prinašajo hude udarce za že tako slabo samopodobo ter odnašajo upanje, da bo kdaj drugače.
Potrebno se je zavedati, da je težava povišane telesne teže pogosto psihološka težava. Spoznavanje lastnega odnosa do hrane je pomemben del razreševanja težave odvečne telesne teže. Premalo se poudarja tudi dejstvo, da k povišanju telesne teže zelo pogosto in pomembno prispevajo težke življenjske okoliščine in psihične težave (stres, depresija, anksioznost, nezadovoljstvo, travmatične izkušnje, disfunkcionalna prepričanja…), dalj časa trajajoča neprijetna čustvena stanja lahko vodijo v prenajedanje, odvisnosti od hrane ali v čustveno prehranjevanje (ko hrana služi kot orodje za tolažbo, utišanje jeze, premagovanje dolgčasa…), nekateri pa ugotavljajo tudi, da jim prekomerna teža prinaša varnost ter jim nudi nekakšen “ščit” pred zunanjim svetom. Hrana se torej zlorablja kot nekakšno zdravilo, ventil za sprostitev ali kot preusmerjevalec pozornosti, za to je zelo prikladna, saj nam je večini vedno na voljo.
Po tem, ko spoznamo, za kaj v bistvu gre, kakšen pomen ima hrana oziroma prenajedanje ali čustveno prehranjevanje za nas, se težave lahko lotimo na drugačen način. Potrebno je narediti plan prehranjevanja in gibanja, ki nam bo ustrezal za daljše časovno obdobje, oziroma »za vedno«, kar pa pomeni, da ne sme biti preveč restriktiven in strog, pa tudi ne v nasprotju s tem, kar smo (če recimo zavračamo kakršenkoli šport in se »odločimo«, da bomo začeli teči trikrat tedensko, to verjetno ne bo držalo dolgo). V mislih moramo torej imeti dolgoročne spremembe življenjskega sloga ter razmisliti o tem, kako bomo na dolgi rok vzdrževali tudi potrebno motivacijo.
Želim vam veliko uspehov in vas lepo pozdravljam,
Sicer ohranjam težo, sem vitka, vendar se za to bojujem že celo odraslo življenje. Kar me najbolj moti – ne to, da se moram omejevati pri količini hrane, so občasni izpadi, napadi požrešnosti, predvsem mi takrat diši čokolada, in to sladka mlečna! Če ni čokolade, je dobra tudi nutella. Seveda se potem ne počutim dobro, v želodcu občutim tiščanje, prebava gre v tri krasne … ampak ko me prime, se ne morem ustaviti! Potem se spet umirim in grem na standardno prehrano, mogoče kak dan ali dva jem celo še manj, da gredo dol tudi kilogrami.
Ni pravila, kdaj me prime jesti, včasih je res od živcev, drugič pa je vse v redu, nimam skrbi, pa bi vseeno pojedla, kar vidim.
Zelo pa drži tisto, kar ste že napisali – vsaj zame to drži, da je hranjenje včasih tudi posledica dolgčasa. Ko imam kak dan zapolnjen od jutra do večera, se na hrano komajda spomnim.
Redno se gibljem, hodim v fitnes 3krat do 4krat na teden, vmes potelovadim doma, ko je lepše vreme, tudi malček tečem. Postavo imam kar v redu.
Stara sem 47 let …
Pozdravljeni,
sem eno leto po porodu in telo naj bi se nekako že “postavilo” v svoje običajne okvire, vendar ni tako. Ko sem dojila so kilogrami izginjali, zdaj pa so se mi začeli nenormalno hitro nabirati, predvsem v predelu trebuha. Kakšna bi bila “čudežna” formula za zdravo izgubo in fit telo???
Že v naprej hvala za nasvete in priporočila.
Lep pozdrav.
Pozdravljeni,
najprej čestitke za ohranjanje teže na daljši rok ter vzdrževanje rednega gibanja. To naj bi bil tudi smisel ter cilj – neko ravnotežje, ki ga uspemo vzdrževati na dolgi rok in nam prinaša zdravje in zadovoljstvo. Vsi verjetno sem in tja delamo kakšne “prekrške” ali pa imamo obdobja, ki so bolj stresna ter takrat “zlorabimo” hrano tudi za blaženje psihičnih pritiskov in težav, pomembno pa je, da se to ne dogaja prepogosto.
Pravite, da se prenajedanje dogaja predvsem, ko vam je dolgčas, potrebno je, da se v čim večji meri izogibate te “pasti”, ali pa si morda naredite zalogo kakšnih bolj zdravih prigrizkov za take priložnosti.
Za ustavljanje ob “napadih” čustvene lakote, poznamo različne vedenjske tehnike preusmerjanja pozornosti, oziroma ustavljanja. Nekateri morajo v takšnih trenutkih zapustiti stanovanje (npr. iti na sprehod), drugi se zamotijo z delom, tretji s pogovorom ipd. Poskusite najti način, ki bo deloval za vas, ki vas bo ustavil pred tem, da bi se najedla do slabosti.
Želim vam veliko uspeha in vas lepo pozdravljam,
Pozdravljeni,
čudežne formule žal ni 🙂 Pomembno je, da vsak opazuje svoje telo, spremlja svoje prehranjevalne in gibalne navade ter ugotavlja, kaj bi bilo zanj najbolj ustrezno. Vsako telo se namreč odziva drugače, tako na določen način prehranjevanja ali gibanja, kot tudi na spremembe na teh dveh področjih.
Kakšne so vase navade pri prehrani in gibanju v primerjavi z obdobjem pred nosečnostjo? Svetujem vam, da spremljate v obliki dnevnika, kaj pojeste in popijete ter koliko časa ste fizično aktivna, npr. kakšen mesec dni. V teku programa, ki ga izvajam, večina udeležencev že iz dnevnika ugotovi kar presenetljive stvari v povezavi s tem, kaj vse bi lahko poskusili spremeniti. Ko se enkrat odločimo, kaj bi bilo dobro delati drugače, je pomembno, da so spremembe postpone ter na začetku manjše, cilji realni in dosegljivi. Spremenimo torej tisto, česar se bomo lahko držali na dolgi rok, zelo restriktivne diete delujejo le na krajši rok, kilogrami se po njih hitro vrnejo, pogosto še v družbi dodatnih…
Pozdravljena,
no jaz sicer čez dan kar nekako zdržim tudi brez sladkarij, le če imam za kosilo samo zelenjavo potem mora biti kot ”sladica” obvezno košček čokolade. Običajno je 60 ali 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa res samo košček.
Se pa ne morem odpovedati sladoledu. Zapaše mi običajno zvečer, ko se stanje umiri, otroci končno zaspijo potem pa se malo uležem pred TV in moram pojesti kakšno kepico sladoleda. Sedaj delam si ga sama jogurt in čokolado, pa zraven maline. Temu odpovem se res težko, sem že poskušala z marsičem pa ne gre.
Kakšna je ”zdrava” sladica, ki bi jo človek lahko pojedel takole zvečer?
Pozdravljeni,
najprej čestitke za ohranjanje teže na daljši rok ter vzdrževanje rednega gibanja. To naj bi bil tudi smisel ter cilj – neko ravnotežje, ki ga uspemo vzdrževati na dolgi rok in nam prinaša zdravje in zadovoljstvo. Vsi verjetno sem in tja delamo kakšne “prekrške” ali pa imamo obdobja, ki so bolj stresna ter takrat “zlorabimo” hrano tudi za blaženje psihičnih pritiskov in težav, pomembno pa je, da se to ne dogaja prepogosto.
Pravite, da se prenajedanje dogaja predvsem, ko vam je dolgčas, potrebno je, da se v čim večji meri izogibate te “pasti”, ali pa si morda naredite zalogo kakšnih bolj zdravih prigrizkov za take priložnosti.
Za ustavljanje ob “napadih” čustvene lakote, poznamo različne vedenjske tehnike preusmerjanja pozornosti, oziroma ustavljanja. Nekateri morajo v takšnih trenutkih zapustiti stanovanje (npr. iti na sprehod), drugi se zamotijo z delom, tretji s pogovorom ipd. Poskusite najti način, ki bo deloval za vas, ki vas bo ustavil pred tem, da bi se najedla do slabosti.
Želim vam veliko uspeha in vas lepo pozdravljam,
[/quote]
Zdrave prigrizke pečem/pripravljam sama in ti so okej, ko sem v normali, ko imam izpade, pa ne zadostujejo. Všeč mi je predlog za sprehod, odhod z doma, to bom naredila. Itak imam psa in gre vedno rad ven. Hvala!
Pozdravljeni,
alkohol je precej kaloričen, težava je tudi v tem, da gre za “prazne kalorije”, je brez hranilne vrednosti, poleg tega pa marsikomu povzroči “napade lakote” in na ta način “dvojno škodo”. Toda, če se sicer prehranjujete uravnoteženo ter nimate težav z odvečno telesno težo, en kozarček pri jedi tudi ne povzroči takšne škode…
Glede sladkarij, bi se mnogi zelo strinjali z vami in doživljajo podobno – pri določeni hrani (navadno gre za sladke ali slane prigrizke) se kar ne morejo ustaviti ter jo tako enečijo z zasvojenostjo ali drogo. Raziskave kažejo, da so enostavni ogljikovi hidrati, sploh pa sladkor, tista živila, ki najpogosteje povzročajo odvisnost, saj imajo kemijsko sestavo, ki stimulira dopamin in povzroči občutek ugodja ter ublaži psihične stiske. Gre za to, da po določeni hrani ne posežemo, ker bi bili fizično lačni ali, ker bi se tako odločili, ampak imamo občutek, da preprosto moramo pojesti npr. nekaj sladkega, ne gre torej za uporabo hrane, ampak za zlorabo hrane, z namenom dosega določenega čustvenega stanja, pogosto nekakšne omame. Takšno prehranjevanje se tako pojavi kot nekakšen simptom, v ozadju pa se skriva nekaj drugega, najpogosteje nekaj, kar se dogaja na čustveni ravni. Npr. ko smo pod stresom, porabljamo več glukoze in začutimo potrebo po bolj kaloričnih živilih, kar pojasnjuje fizično ozadje, zakaj posežemo po sladki hrani. Drug razlog je v tem, da s hrano (sploh s tako, ki nam vzbuja prijetne občutke) poskušamo utišati občutke, se pomiriti, potolažiti, za trenutek “odklopiti”…
Včasih delujejo “enostavni triki”, npr. da poskrbimo za to, da bo doma čimmanj sladkarij, oziroma če že, v kakšni bolj “zdravi” ali manj kalorični obliki ali pa vsaj v manjših pakiranjih. Potrebno je, da ločimo med fizično in psihično. oziroma čustveno lakoto. Čustvena lakota se pojavi nenadno, je zelo močna in mora biti zadovoljena takoj, ne občuti se fizično, torej v želodcu, gre bolj za nekakšno hrepenenje, neredko po specifični (najpogosteje nezdravi) hrani. Pogosto se zdi, da nad količino hrane, ki jo pojemo zaradi čustvene lakote, nekako nimamo kontrole, lahko se ustavimo šele, ko začutimo močno bolečino v želodcu, takšno prehranjevanje pa vodi v težke občutke sramu, krivde in obžalovanja, ki se pojavijo po koncu takšnega »obreda«. Ob pojavu čustvene lakote, je dobro, da imamo pripravljen “plan aktivnosti”, katere lahko izvedemo namesto tega, da bi jedli. Nekaterim pomaga telesna aktivnost, nekaterim skodelica (lahko tudi rahlo sladkega) čaja, tertjim pogovor z bližnjim ipd. Najpomembneje pa je, da ugotovimo, kaj je pravi razlog naše “potrebe”, da bi pojedli preveč ter delamo na odpravi tega.
Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,
Pozdravljeni,
alkohol je precej kaloričen, težava je tudi v tem, da gre za “prazne kalorije”, je brez hranilne vrednosti, poleg tega pa marsikomu povzroči “napade lakote” in na ta način “dvojno škodo”. Toda, če se sicer prehranjujete uravnoteženo ter nimate težav z odvečno telesno težo, en kozarček pri jedi tudi ne povzroči takšne škode…
Glede sladkarij, bi se mnogi zelo strinjali z vami in doživljajo podobno – pri določeni hrani (navadno gre za sladke ali slane prigrizke) se kar ne morejo ustaviti ter jo tako enečijo z zasvojenostjo ali drogo. Raziskave kažejo, da so enostavni ogljikovi hidrati, sploh pa sladkor, tista živila, ki najpogosteje povzročajo odvisnost, saj imajo kemijsko sestavo, ki stimulira dopamin in povzroči občutek ugodja ter ublaži psihične stiske. Gre za to, da po določeni hrani ne posežemo, ker bi bili fizično lačni ali, ker bi se tako odločili, ampak imamo občutek, da preprosto moramo pojesti npr. nekaj sladkega, ne gre torej za uporabo hrane, ampak za zlorabo hrane, z namenom dosega določenega čustvenega stanja, pogosto nekakšne omame. Takšno prehranjevanje se tako pojavi kot nekakšen simptom, v ozadju pa se skriva nekaj drugega, najpogosteje nekaj, kar se dogaja na čustveni ravni. Npr. ko smo pod stresom, porabljamo več glukoze in začutimo potrebo po bolj kaloričnih živilih, kar pojasnjuje fizično ozadje, zakaj posežemo po sladki hrani. Drug razlog je v tem, da s hrano (sploh s tako, ki nam vzbuja prijetne občutke) poskušamo utišati občutke, se pomiriti, potolažiti, za trenutek “odklopiti”…
Včasih delujejo “enostavni triki”, npr. da poskrbimo za to, da bo doma čimmanj sladkarij, oziroma če že, v kakšni bolj “zdravi” ali manj kalorični obliki ali pa vsaj v manjših pakiranjih. Potrebno je, da ločimo med fizično in psihično. oziroma čustveno lakoto. Čustvena lakota se pojavi nenadno, je zelo močna in mora biti zadovoljena takoj, ne občuti se fizično, torej v želodcu, gre bolj za nekakšno hrepenenje, neredko po specifični (najpogosteje nezdravi) hrani. Pogosto se zdi, da nad količino hrane, ki jo pojemo zaradi čustvene lakote, nekako nimamo kontrole, lahko se ustavimo šele, ko začutimo močno bolečino v želodcu, takšno prehranjevanje pa vodi v težke občutke sramu, krivde in obžalovanja, ki se pojavijo po koncu takšnega »obreda«. Ob pojavu čustvene lakote, je dobro, da imamo pripravljen “plan aktivnosti”, katere lahko izvedemo namesto tega, da bi jedli. Nekaterim pomaga telesna aktivnost, nekaterim skodelica (lahko tudi rahlo sladkega) čaja, tertjim pogovor z bližnjim ipd. Najpomembneje pa je, da ugotovimo, kaj je pravi razlog naše “potrebe”, da bi pojedli preveč ter delamo na odpravi tega.
Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,
[/quote]
Kaj pa presne sladice, so boljša alternativa?
Hvala
dober dan,
kako poteka vaš pristop k spremembi? Vem, da je vse v glavi…že veliko sem spremenil in vem, da je hrana 80 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} uspeha, pa vendar…me kdaj vrže kaj iz tira in hitro najdem uteho v salamah in kruhu…Kako poteka pri vas vse to? Sprašujem zato, ker ne poznam te metode, se pa v včeini strinjam, da je treba začet pri sebi in najt vzroke..
hvala,lep dan