Koliko voščilnic ste letos poslali in koliko dobili?
Poslala nič, dobila nič, ker tistih, ki so prišle na mamin naslov – namenjene kao celi družini, pač ne štejem.
Sem frej dneve raje izkoristila, da sem te ljudi, ki bi jim načeloma poslala voščilnice, obiskala.
Voščilnice so ženska zadeva in če se ženska pri hiši ne spomni poslati, ne bodo poslane. Tako je vsaj pri nas.
Jaz jih rada pošiljam, ampak je tudi tako, kot piše zgoraj, letos sem jih poslala 10, dobili smo do zdaj 1 in eno zahvalo. In si rečem, da drugo leto pa ne bom več pošiljala na toliko naslovov, pa potem spet ponovim.
Mogoče je res čas, da s tem neham in se sprijaznim, da eni ljudje do voščilnic nimajo odnosa, ne pomenijo jim nič. Pa ne pošiljam kar povprek, ampak predvsem srednji do starejši generaciji, tudi ne pričakujem javne zahvale v lokalnem časopisu…. Mogoče me bo pa potem kdo vprašal, kako pa to, da letos nisem poslala, pa se bom samo začudila, če jih je preostala leta dobival, saj ni bilo nobenega odziva…
Tisti, ki jih radi pišemo, se potrudimo, v to vložimo čas, in bi se lahko združili v neko društvo in drug drugemu pošiljali voščilnice, ko pride čas za to. Pa kaj potem, če jo pošlješ neznancu ali jo dobiš od neznanca, meni veliko pomeni to, da vem, da se je voščilnice nekdo razveselil in da mu nekaj pomeni. Kot nekaj pomeni meni, če jo dobim, sploh če se vidi, da se je ta oseba potrudila.
Ma ne vem. Ne poznam nikogar, ki mu ne bi bilo fajn prejet fizične voščilnice. Take, ki je narejena in napisana z lastno roko (ali pa tudi, če jo kupiš), samo da je vsaj napisana osebno. Se mi zdi, da vzbujajo kar slabo vest, ker se sami ne potrudimo dovolj. Jaz jih kar vztrajno pošiljam in se zahvaljujem zanje. In striktno ne voščim nikoli s sms jem, ampak osebno pokličem, če ne pišem. Mislim, da gre predvsem za lenobo, ki ji dajemo ime pomanjkanje časa. Čas imaš za vse, kar ti je pomembno.