Pozdravljeni!
Sem mati 14 letne hčerke. Njen oče naju je zapusti kmalu po njenem rojstvu. Od takrat pa do leto dni nazaj, ko sem spoznala čudovitega moškega, nisem bila v vezi. Živeli sva sami, brez moškega lika v hiši.
Hčerka se na vse kriplje trudi, da ne bi sprejela mojega partnerja. Sicer ne živiva skupaj. Prihaja občasno. Do hčere je prijazen, skuša se ji pribljižati a ona ostaja hladna, čeprav prijazna- kolikor je le potrebno. Z njo se večkrat pogovarjam in ji skušam dopovedati, da o tem delu mojega življenja ne more odločati ona. Ko skušam izvedeti od od nje kaj ji storil, da mu ne da niti možnosti, da se bolje spoznata ne zna povedati nič. Njen odgovor je, da se je pač odločila, da ga ne sprejme.
Ker menim, da zaradi moje nove ljubezni ne zanemarjam hčere, ki je sicer zelo samostojna in nima nič proti, ko grem k njemuali greva kam skupaj, želim nadaljevati zvezo, nekoč z nim tudi skupaj zaživeti. Kaj menite vi?
Lpg

Zmotilo me je edino to, ko si napisala, da o tem delu tvojega ne more odločati ona. Ja pa lahko, do neke mere. Otroci so v teh letih zelo občutljivi in jih takšne stvari lahko zaznamujejo za celo življenje.
Predvsem zaradi egoizma in sebičnosti staršev na koncu otrok trpi. Ima vso pravico, da ga ne sprejme. Ona je tvoja hči, on je prišel zadnji, torej?

Vseeno pa poizkušajta najti nek kompromis.

Moja soseda je bila v identični situaciji. Hči ji je postavila ultimat, mama je ubogala. Do danes – skoraj 30 let pozneje – sta samski obe. Živita skupaj kot star par. Ne vem, kakšen je nauk te zgodbe, vem pa, da je tvoja hčerka sicer v težkih letih, da pa je težko reči, koliko njenega upora je posledica ljubezni, koliko pa strahu, da bo izgubila potrčkota, ki ji je bil 14 let vedno in povsod na voljo. Verjetno je vsakega malo.

Raziskave so sicer pokazale, da fantje lažje sprejmejo novega moškega v hišo kot dekleta, razen če so čisto majhne. Ti si pa čakala 14 let in zdaj upaš, da se boste šli srečno družinico. Praviš, da je tvoja hči do tvojega partnerja vljudna in hladna – prvo je njena dolžnost, drugo njena pravica, mi starši pa nismo režiserji tujih odnosov. Mislim, da bodi zadovoljna s tem, kar imaš, za življenje skupaj pa zdaj mogoče res ni pravi čas. Kako dolgo tvoja hči sploh pozna tvojega partnerja, če ga ti šele eno leto? Strašno se ti mudi. Bolj ko jo boš porivala v neke prisiljene odnose s tujim moškim, bolj odločen NE boš dobila nazaj.

Jaz bi naredila kompromis. On se še nekaj časa ne preseli k tebi, ampak se bolj ali manj redno dobivata, nikakor pa ne bi končala zveze zaradi hčerke. Na tak način upoštevaš njo in sebe.

Nauk te zgodbne ni nič drugega, kot da mama še vedno ni bila niti približno v redu, običajno se zaradi tega tudi ločujejo na lastno zahtevo in še slabše bi bilo, če bi mama privlekla v bajto drugega dedca, ki bi se ji šel fotra.

Raziskave pa kažejo kaj mnogo hujšega kot to kar ti pišeš. Zdrava pamet pa seveda, tistih, ki jo imamo, nam pove, da so najstniška leta najbolj občutljiva, ko sami spolno dozorevajo in si ustvarjajo identiteto, zraven vseh težav s hormoni in res rabijo ravno to, da mati navleče nase nekega popolnoma tujega dedca, ker jo med nogami srbi, za povrh pa da bi še igral fotra. In ona kot pravi avtorica ima “pravico” do tega dela svojea življenja. Ima pravico ja, ker je ves sistem narobe svet po meri sprevrženosti odraslih in zaradi tega imamo toliko uničenja otrok, ki jih nobeden nič ne vpraša.

Ne sili je, ne vsiljuj ga. Ona naj ti bo bolj pomembna kot on in mogoče ga bo čez čas vsaj delno sprejela. Ampak ne pričakuj ognjemeta. Psihologi ti bodo rekli, da se hči oklepa zveze, ki jo ima s tabo in tvoj novi partner predstavlja grožnjo vajini tesni navezanosti. Delno je res, ampak po moje med njima pač ni kemije.

100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} se strinjam s tabo avtorica. Nima se pravice mešati v ta del tvojega življenja.

Zmotilo me je edino to, ko si napisala, da o tem delu tvojega ne more odločati ona. Ja pa lahko, do neke mere. Otroci so v teh letih zelo občutljivi in jih takšne stvari lahko zaznamujejo za celo življenje.
Predvsem zaradi egoizma in sebičnosti staršev na koncu otrok trpi. Ima vso pravico, da ga ne sprejme. Ona je tvoja hči, on je prišel zadnji, torej?

Vseeno pa poizkušajta najti nek kompromis.
[/quote]
Zgornji odgovor: Pa točno v tem, kar tebe moti, si se zmotila!
Mama o svojem čustvenem, intimnem življenju IMA DOLŽNOST, da odloča kot samostojna, odrasla, zrela osebnost, ne glede na otroka! Tu otrok NE SME NIČESAR DIKTIRATI! To ni področje otroka, kamor bi lahko posegal!

Seveda otroci posegajo s svojim trmarjenjem, izsiljevanjem, odklonskim obnašanjem, muljenjem, ignoriranjem i.td., toda to počnejo zato, ker ne znajo drugače in ne znajo presojati odraslih situacij. Otrok ima sicer pravico, da sledi svojim občutkom, ki so lahko do novega partnerja odklonilni – mama je v tem primeru ravno zato mama, ker otroka v njegovem čustvovanju razume, mu nudi oporo, zavetje – NE PA, DA SVOJE ŽIVLJENJE URAVNAVA PO ČUSTVIH OTROKA! Ravno v tem vidiku otrok NE MORE NAREKOVATI svoji mami, naj bo mama tudi preko meje “mamskosti”. Otrok mora razumeti, da je mama od ene točke dalje samostojna osebnost, ki je NEODVISNA od njega (otroka).

Neprimerno vedenje mame bi bilo, da bi zaradi desca zapustila skrb za otroka. To je huda napaka. Prav nič pa ni narobe, če mama skrbi za svoje čustvene potrebe tam, kjer otrok ne more popolnoma nič storiti ali pomagati, in to so intimna razmerja med odraslimi.

Zgornja mama dela samo to napako, da si želi od hčerke na podoben način kot hčerka od nje izsiliti določena čustva (do novega moškega). Tu v tem primeru mama namesto materinskih čustev projicira svoja ženska čustva v hčerko, kar je narobe! Mama je hčerki mama, ne ženska, ki se o svojih ženskih zadevah konzultira z drugo žensko. Mama torej ni ženska do hčerke, ampak pred hčerko! Do hčerke pa je mama!

Identicna zgodba in govorim ti svojo izkusnjo.Hci ga je zavracala,ampak se je vseeno preselil k nama.Bili so lepi in slabi trenutki,smo kar vozili,smo se tudi skregali,predvsem hci in partner,jaz sem bila vedno vmes.Potem se je hci odselila,ko je spoznala fanta,a se vedno prihajala redno domov.Spori so se zgladili,smo vsi prijatelji,ima ze otroka in velikokrat poudari,da je bila v resnici srecna,ker smo bili skupaj,samo kljubovati je hotela meni.Pravi,da je srecna,da sem vztrajala in presrecna je,da se s parnerj tako razumeva in sva ze 15 let skupaj.Odnosi vec kot fantasticni.

Veš da je, točno tako kot si ti napisala brez presledkov za vejicami. Od kje pa potem toliko otrok ločenih staršev s težavami, ni niti ene izjeme, da nima resnih posledic? Že sama ločitev je katastrofa za otroka, kaj šele vsiljevanje svojih partnerjev, če otroka to čustveno prizadene in tujca ne sprejema.

Čisto enostavno,
Hčerka manipulira za svojo korist. Pač novi partner ni biološki oče. Nič hudega.
Imej lep odnos z njo.

Novi partner, svobodno bodi z njim v vezi. Če ga hči odklanja nič hudega. Če bosta imela korekten odnos do hčere ga bo ščasoma sprejela, druge izbira nima. Ni nobene potrebe hčeri vsiljevati, da mora sprejeti partnerja, to pri korektnih/ vsako oštevanje-kaznovanje hčere mora biti argumentirano, nedelanje nalog, neučenja itd. /odnosih prinese čas. Tu otroci ločencev iščejo vsako malenkost, da pri sebi upravičijo zavračanje novega partnerja.

Novi partner, če se ujemata in sta kompatibilna brez skrbi imej novo vezo. Okrog tega ni debate. Tudi ti rabiš bližino nekoga, partnerja. Bodi pa iskrena z partnerjem in to mora tudi partner biti. Potem vama bo stekla zveza. Želim ti kvalitetno partnerstvo. Srečno.

Avtorica, ti dajem prav….
Ne rabiš biti cankarijanska mati…. Iz teksta razberem, da si krasna in odgovorna mati. Menim pa, da se hči nima kaj vtikat v TVOJE odločitve glede partnerja.
No, daj ji čas in najbrž je res bolje, da jo čim manj siliš v interakcijo s partnerjem…. in morda se bo sčasoma privadila. Morda ne. V tem primeru boš nekakšen tampon med njima. A tudi dekle bo odraslo in te bo potrebovalo vedno manj.
Tako da le pogumno! Bo šlo, boš videla.
Itak pa je dejstvo, da se nobena župa ne poje tako vroča, kot se skuha. Ali poenostavljeno: daj ji čas… se bo navadila, boš videla.

A velja ta tvoja dogma, ki jo tako širiš, tudi za moške? Torej, tudi ločen moški naj nima nobene intimne ženske prijateljice, dokler otrok ni star 18 let? Če je več otrok, potem pa toliko časa, dokler najmlajši ni star 18?

Ali (kot ponavadi) velja vse tvoje drekanje samo za ženske, ločeni moški pa so iz vseh pravil izvzeti?

Zgornji odgovor: Pa točno v tem, kar tebe moti, si se zmotila!
Mama o svojem čustvenem, intimnem življenju IMA DOLŽNOST, da odloča kot samostojna, odrasla, zrela osebnost, ne glede na otroka! Tu otrok NE SME NIČESAR DIKTIRATI! To ni področje otroka, kamor bi lahko posegal!

Seveda otroci posegajo s svojim trmarjenjem, izsiljevanjem, odklonskim obnašanjem, muljenjem, ignoriranjem i.td., toda to počnejo zato, ker ne znajo drugače in ne znajo presojati odraslih situacij. Otrok ima sicer pravico, da sledi svojim občutkom, ki so lahko do novega partnerja odklonilni – mama je v tem primeru ravno zato mama, ker otroka v njegovem čustvovanju razume, mu nudi oporo, zavetje – NE PA, DA SVOJE ŽIVLJENJE URAVNAVA PO ČUSTVIH OTROKA! Ravno v tem vidiku otrok NE MORE NAREKOVATI svoji mami, naj bo mama tudi preko meje “mamskosti”. Otrok mora razumeti, da je mama od ene točke dalje samostojna osebnost, ki je NEODVISNA od njega (otroka).

Neprimerno vedenje mame bi bilo, da bi zaradi desca zapustila skrb za otroka. To je huda napaka. Prav nič pa ni narobe, če mama skrbi za svoje čustvene potrebe tam, kjer otrok ne more popolnoma nič storiti ali pomagati, in to so intimna razmerja med odraslimi.

Zgornja mama dela samo to napako, da si želi od hčerke na podoben način kot hčerka od nje izsiliti določena čustva (do novega moškega). Tu v tem primeru mama namesto materinskih čustev projicira svoja ženska čustva v hčerko, kar je narobe! Mama je hčerki mama, ne ženska, ki se o svojih ženskih zadevah konzultira z drugo žensko. Mama torej ni ženska do hčerke, ampak pred hčerko! Do hčerke pa je mama!
[/quote]

se globoko strinjam z napisanim. Ne sili hčere v “prijateljstvo” s svojim partnerjem, skrbi zanjo kot mama, ne odpovej pa se zaradi tega partnerstvu. Hči ti bo na koncu še hvaležna, če se ji ne boš uklonila.

Pri meni je delala ena študentka in mi je sama povedala. Mama se je ločila ko je bila ona v tretjem razredu, njena sestra pa v 6.
Vsakega fanta, ki je mama pripeljala domov mislim, da sta bila dva sta ga sestri ignorirali mama je popustila in ga zaradi njiju pustila. Punci sta šele zdaj videli, da sta mami delali krivico, ko imata že same fante in ko za prazniki kam odidejo, mama je pa sama doma.
Avtorica tvoja hči je trenutno v zelo občutljivih letih vendar to ne pomeni, da si lahko jemlje pravico in tebi narekuje ali boš imela fanta ali ne. Zato predlagam, da se morda za enkrat še ne preseli k tebi naj pa pride tudi čez dan ali za vikend in skupaj delate okoli hiše. Sčasoma bo dojela, da te ne bo zgubila in da veliko pripomore da vama je lažje in lebše.
Ne pusti se izsiljevati. Punca bo slej ko prej imela svojega fanta in bo šele takrat dojela, da je to čisto naravno in lepo.

Tvoji mošk nimajo zveze z mladoletnim otrokom. Takim kot si ti naj csd odvzame starševske pravice.

Karkoli boš že storila, poslušaj nasvete normalnih ljudi, ne nekega Bipolarnega, ker je hudo trčen v glavo. Od človeka, ki je zagrizen sovražnik žensk, ne pričakuj pametnega in življenjskega nasveta. Sicer si v odgovorih dobila kar nekaj dobrih in pametnih nasvetov.

Seveda je prav, da se oziraš na hči, vendar ti ona ne sme delegirati življenja. Dolgo si bila sama z njo, na srečo si našla partnerja, ki te ima rad in te sprejema skupaj s hčerko. Sicer res ni treba, da na vrat na nos zaživita skupaj, vendar se lahko družita, naj pride k tebi, ti k njemu, skupni izleti, dopusti… Hči bo sčasoma to zvezo sprejela in se z njo sprijaznila. Sploh pa ji boš ti in tvoja zveza vedno manj pomembna z leti, saj se bo ona sama začela ozirati za fanti in bo imela kakšno svojo zvezo. Pomiri se in veliko sreče ti želim.
Pa še enkrat ponavljam: ne poslušaj Polarnega idi.ota.

Hčerka je v zelo občutljivih letih. Do sedaj je živela samo s teboj, vajena je edino tvoje družbe. Tvoj partner je nek tujec, vsiljivec, ki ji odteguje tvojo pozornost. Tako gleda ona na to z njenimi očmi. Poskušaj jo razumeti. Ljubezen ni nekaj, v kar se lahko prisiliš.
Jaz ti svetujem, da ji partnerja nič ne vsiljuješ. Če je do njega hladno prijazna in korektna, je tako prav. Mene bi bolj motilo, da bi mu “sedela na kolenih”.
Tudi ti si človek in imaš pravico do ljubezni in do čustev. Jaz bi se na tvojem mestu bolj dobivala s partnerjem, kot ga vozila domov. Tako bi se izognila konfliktom.
Kljub vsemu je za mater prvi otrok, otrok pride od srce, partner pa skozi vrata. Tako pravi pregovor. Srečno.

Če si bila toliko časa brez desca, si lahko komot še naprej. Ne vem, zakaj se ti mudi nekemu samcu prat štunfe in gate, mu likat, kuhat, pospravljat za njim in mu špilat deklo? Če je pri teh letih brez svoje družine, že ni kaj prida. Kvalitetni moški so že zdavnaj oddani.

Moje mnenje je,da se dobivata zaenkrat pogosteje pri njemu,on pride in gre,ne prespi pri vaju,ker to je njen dom,njeno gnezdo. Punca je v puberteti. Moški,če te ima zares rad in je pravi, bo počakal par let,kasneje lahko zaživita skupaj. Pri enem letu poznanstva moram reči,da zelo težko veš zagotovo,da je res tapravi,saj metuljčki delajo svoje.

Vse dobro želim tvoji zvezi in vama s hčero.

Zakaj si kar ne date vzdevka, goneča kuz.la, 1, 2, 3, 4…? Ni treba hinavščine, ker ni nihče tako neumen, da ne bi videl te primitivnosti. Potem pa beri večino postov, če praviš da so pametni nasveti, ne samo tistih, ki so tebi všeč, ker ti niso pametni, kaj šele dobri, ne rabiš sploh mene brat, ki enako pišem kot ti.

[/quote]

Ti trčeni psihopatski butelj, tebe bi bilo treba zapret na en otok, kjer ne bi videl nobene babe vsaj 20 let! Bi bilo pa polno možatih dedcev okrog tebe. Sigurno bi se fajn počutil.

Drugače so te pa vprašali, če to tvoje blejanje velja samo za babe? A nisi tudi ti ločenec? Si se tudi ti odpovedal vsem babam, dokler otroci ne bodo polnoletni?
A se morajo samo ločene babe odpovedat novim zvezam, kaj pa ločeni dedci?

Ti trčeni psihopatski butelj, tebe bi bilo treba zapret na en otok, kjer ne bi videl nobene babe vsaj 20 let! Bi bilo pa polno možatih dedcev okrog tebe. Sigurno bi se fajn počutil.

Drugače so te pa vprašali, če to tvoje blejanje velja samo za babe? A nisi tudi ti ločenec? Si se tudi ti odpovedal vsem babam, dokler otroci ne bodo polnoletni?
A se morajo samo ločene babe odpovedat novim zvezam, kaj pa ločeni dedci?
[/quote]Zagotovo, niti na misel mi ne bi prišlo, da bi sinu vsiljeval neko tujo žensko proti njegovi volji, ki bi se mu morda povrh hotela še igrat mame.

Tole je popolnoma napačno, ker gre za čustevno izsiljevanje. S to razlago se ji z neko “trmo” postaviš ob rob; njej in nejni predstavi o moških.

Tvoja hčerka moškega ne sprejema, ker mu ne zaupa. Najverjetneje ima zaradi očeta neko svojo predstavo o moških, kar je povsem logično. Dekle nim razvite čustvene inteligence, ne zaupa moškim, zaradi pretekle izkušnje. Boji se ponovne izgube, žalosti…

Priporočam ti, da hčerki lepo razložiš, da se ob njem počutiš zopet srečno, živo, zadovoljno in da je ta moški pripravljen obema pomagati, vama stati ob strani. Povej ji, da jo imaš kljub temu rada in da ti pomeni največ.

Podobno naj stori tudi tvoj novi partner. Tvoj hčerki naj lepo pove, da te ima rad, da se s teboj počuti srečnega in da bi rad “skrbel” za vaju..

Poleg tega jo vključi v aktivno družbo z njim.. Ne le s pogovorim, ampak tudi s kakim izletom, kinom, večerjo.

Najbrž bo nekaj časa trajalo, ampak ga bo če bose med seboj gradili odnose na koncu sprejela!

Zmotilo me je edino to, ko si napisala, da o tem delu tvojega ne more odločati ona. Ja pa lahko, do neke mere. Otroci so v teh letih zelo občutljivi in jih takšne stvari lahko zaznamujejo za celo življenje.
Predvsem zaradi egoizma in sebičnosti staršev na koncu otrok trpi. Ima vso pravico, da ga ne sprejme. Ona je tvoja hči, on je prišel zadnji, torej?

Vseeno pa poizkušajta najti nek kompromis.
[/quote]

Se ne strinjam, Oziroma bi ji povedala, da če se ji zdi, da ona lahko soodloča o mojem ljubezenskem življenju, si bom isto pravico vzela tudi jaz, ko bo pripeljala svojega fanta, ki bo tudi prišel zadnji, kajne?
Eno bi bilo, če bi mama menjala partnerje in se ne posvečala dovolj hčeri. Povsem drugo pa je svoje življenje dati popolnoma na stranski tir ….do kdaj? Punca ima 14 let, torej kdaj pa pride tista starost, ko ni več “tako zelo občutljiva”? 18? 24? 30?

Ta problem prihaja od pomanjkanja vere, tako velika deklica bi že morala biti birmana in katoliško vzgojena, da bi znala potrpeti za družino. Če jo pelješ h gospodu župniku, bo morda rešil njeno dušo, ampak bo težko, ker je morda že prestara. Naš gospod župnik pravi, da se najbolje učijo otroci, mlajši od 13 let, zato takšne najraje uči, posebej individualno.