Ja, vedno znova si rečem, da ga ne bom več klicala. Pa občasno ga, za dobro najinih otrok oz. mlajše (en je že odrasel), Pa vsakič samo dobim slab občutek in potrditev zakaj sem odšla od njega. Ker on vse ve in pove in očita. Že obrne tako, da njemu prav hodi. V govorni retoriki mu ne sežem do kolen. In ko debatiram o šolskih in najstniških težavah mlajše, kaj hitro izvem marsikaj iz mojega preteklega življenja, ker sem mu nekoč zaupala. Nikoli ni poudarek na pozitivnih lastnostih – npr. kako sem prva v letniku diplomirala, ampak seveda, kako sem imela v srednji šoli popravca. Eh, brez veze. Preveč gnojnice je že krivično zlival po meni. Ker on je pa angel. Joj, dobro da sem se ga rešila!

Takoj bi prišla nazaj samo s prstom ti mora pomigat, ta tvoj stavek kako je dobro, da si se ga rešila je tolažba sama sebi, ne moreš ga pozabit samo to je 🙂

Za dobro otrok ga moraš klicat? Zakaj že? Jaz bivšega nisem nikoli klicala.Zmenil se je sam z otroki.
Ignoriraj ga in živi svoje življenje.Otroci pa si bodo z leti itak sami ustvarili sliko.O tebi in o njem.
Živi naprej.Kot da ga nikoli ni bilo in kot da ne obstaja.Pika.Amen.Konec.