Kako se spopadate z osamljenostjo?
Kako se spopadate s tem, da ste ostali sami oz. kako se počutite ob tem, da ste osamljeni?
Kako se spopadate s tako situacijo? Ni treba razlagati v kakšni situaciji ste, ampak samo kako gledate na vse skupaj.
Namreč jaz čakam na čudež, da me pobere. Fental se ne bom, ker nimam jajc za to, ampak bi pa najraje crk*nu… To mučenje iz dneva v dan, ene in iste skrbi, sam dre*k, ki se kopiči v nedogled, depresija, ma ni da ni bi lahko našteval… Bedno življenje, brez perspektive za naprej…
Pri meni je zanimivo to da sem najraje sama. Družbe se zelo hitre naveličam, ne maram ponavljanja tem ali pa recimo small talka. Nisem depresivna. Recimo mene samota ne moti, sem že od mladih let tako navajena živet, kljub vezam in partnerjem. Se najdejo dnevi, ko se počutim osamljeno, recimo to je 1-2 na mesec, takrat si zares želim družbe.
Ja vem, čudna sem.
Pri meni je zanimivo to da sem najraje sama. Družbe se zelo hitre naveličam, ne maram ponavljanja tem ali pa recimo small talka. Nisem depresivna. Recimo mene samota ne moti, sem že od mladih let tako navajena živet, kljub vezam in partnerjem. Se najdejo dnevi, ko se počutim osamljeno, recimo to je 1-2 na mesec, takrat si zares želim družbe.
Ja vem, čudna sem.
[/quote]
Aha zanimivo. Jaz pa sem in rada sama in v družbi prav tako. Kakor komu paše, jaz pravim.
Pri meni je zanimivo to da sem najraje sama. Družbe se zelo hitre naveličam, ne maram ponavljanja tem ali pa recimo small talka. Nisem depresivna. Recimo mene samota ne moti, sem že od mladih let tako navajena živet, kljub vezam in partnerjem. Se najdejo dnevi, ko se počutim osamljeno, recimo to je 1-2 na mesec, takrat si zares želim družbe.
Ja vem, čudna sem.
[/quote]
Tudi jaz imam rad samoto do neke mere. Isto je z menoj, da ne prenesem nekega brezveznega govorjenja. Ubistvu me spravi ob živce poslušat nekoga, ki konstantno jambra kako mu/ji je v lajfu. Prav nimam več živcev za to sran*je Depresija me ima v krempljih, ampak jo poskušam nadzorovat. Občasno paše s kom spregovorit o čem koristnem za življenje ali podobnem.
Hvala za tvoj odgovor
Sem sam in tudi osamljen. Ja to ni ista stvar, ki jo pogosto zamenjujejo ljudje. Nekih težav z navezovanjem nimam, se pa hitro prižge alarm v meni, da mogoče mi želi kdo škoditi. Zakaj je tako, verjetno nekje tiči problem, ampak kot sem že uvodoma napisal ne želim razlagati mojih zadev, kot tudi ostalim ni potrebno tega pisati.
Je pa vsak komentar dobrodošel. Mogoče se kaj novega naučim…
Pri meni je zanimivo to da sem najraje sama. Družbe se zelo hitre naveličam, ne maram ponavljanja tem ali pa recimo small talka. Nisem depresivna. Recimo mene samota ne moti, sem že od mladih let tako navajena živet, kljub vezam in partnerjem. Se najdejo dnevi, ko se počutim osamljeno, recimo to je 1-2 na mesec, takrat si zares želim družbe.
Ja vem, čudna sem.
[/quote]
Sva že dve.
Glej, poskušaj si vsak dan najti neki smisel v drobnih vsakdanjih stvareh.
Priznam, da tudi mene včasih malo stiska, ampak sem bolj introvertiran tip in si dopovedujem kaj je dobrega v tem, da sem sama. Mislim pa, da je moškim še težje kot ženskam, ker me se veliko bolj zaposlimo s vsakdanjimi stvarmi, medtem ko ste moški pač drugačni. Kaj češ, sprejme tisto , kar ne moreš spremenit in pridi večkrat tu gor, pa da kako rečemo, ker kakorkoli obračaš vedi da , čeprav si fizično sam, v resnici nisi sam, ker istih duš nas je na stotine.
Aja, koliko si pa star, če ni skrivnost.
Vse dobro ti želim in ne obupavat, ker življenje je vendarle zelo lepo.
Najprej hvala za tvoj odgovor. Po spolu ne bi sodil komu je težje, ker imamo vsi svoje težave. Poskušam se zaposliti kar se da, ampak šele produktivna debata mi da moč, da pokažem kdo sem. Nehote sem se primoran vrteti v enem in istem krogu enih in istih diskusij. Vsak dan oz. vsak trenutek v dnevu silim v to, da se ognem enim in istim debatam, ampak mi ne uspe. Zakaj ne, me prosim ne vprašat, ker bi vsak naredil isto za lastno preživetje. Sem v tem in vsak moment ko se posvetim nečemu kar me veseli, takoj pride spet nekdo z idejo, da nekaj rabi oz. kako je hudo. Pa pi*ku materino a je res nekomu hudo, ki ima vse? Dejansko vse, ampak sili v nekaj kar ne more imeti. Zakaj? Konstantno poslušam ene in iste kolobocije zakaj, kako…
Piz*da mislim a res ni oseba kot posameznik sposobna ob vsej možno podpori počet drugega kot samo jambrat. Pa čist vse je narobe, jaz pa gnijem od znotraj navzven in sem obenem odvisen od te osebe, da imam streho nad glavo… Pol pa rečem nekaj v zvezi s tem, sem pa zmešan oz. zrel za psihiatra.
Me zanima kako bi se znašla ta oseba, če ne bi imela mene?
Nikoli nisem bil osamljen, ker sem vedno ob sebi imel znance, prijatelje… Imam precej raznoliko družbo zato so pogovori vedno pestri in razgibani.
Za nastalo situacijo si pač kriv sam, ker si družbi pokazal hrbet. Reakcija tega ja pač tvoja osamljenost. Čas je da to spremeniš. Poišči si hobije, prični z branjem, športanjem…. vpiši se v šahovski, plesni, radioamaterski, modelarski, planisnki klub itd……….
Dokler časa boš ob boku družbi boš osamljen, ko pa boš družbeno zaživel, boš postal del nje.
Življenje ponuja ogromno, čas je da to pograbiš in pričneš živeti… Začni jutri in ne oziraj se nazaj!
Nikoli nisem bil osamljen, ker sem vedno ob sebi imel znance, prijatelje… Imam precej raznoliko družbo zato so pogovori vedno pestri in razgibani.
Za nastalo situacijo si pač kriv sam, ker si družbi pokazal hrbet. Reakcija tega ja pač tvoja osamljenost. Čas je da to spremeniš. Poišči si hobije, prični z branjem, športanjem…. vpiši se v šahovski, plesni, radioamaterski, modelarski, planisnki klub itd……….
Dokler časa boš ob boku družbi boš osamljen, ko pa boš družbeno zaživel, boš postal del nje.
Življenje ponuja ogromno, čas je da to pograbiš in pričneš živeti… Začni jutri in ne oziraj se nazaj!
[/quote]
Jaoo ste glupi vi ko vedno predlagate te šahovske, plesne in podobne krožke. Tipično za dolgočasne extraverte, ki orgazmirajo ob vsaki stvari.
Nisi čudna, normalna si, zrela si, močna in stabilna si, lahko si sama. Si ena redkih normalnih v teh časih.
Pri meni je zanimivo to da sem najraje sama. Družbe se zelo hitre naveličam, ne maram ponavljanja tem ali pa recimo small talka. Nisem depresivna. Recimo mene samota ne moti, sem že od mladih let tako navajena živet, kljub vezam in partnerjem. Se najdejo dnevi, ko se počutim osamljeno, recimo to je 1-2 na mesec, takrat si zares želim družbe.
Ja vem, čudna sem.
[/quote]
Jaoo ste glupi vi ko vedno predlagate te šahovske, plesne in podobne krožke. Tipično za dolgočasne extraverte, ki orgazmirajo ob vsaki stvari.
[/quote]
Ali pa si glup ti!! Sama sem bila v podobni sitaciji kot avtor pa mi je prijateljica svetovala, da se pač vpišem na tečaj joge. Nekaj časa sem oklevala nato pa le vpisala. Tam sem spozanal nove in zanimive ljudi s katerim se res super štekamo, z nekaterim pa se tudi družimo, gremo na kavico, občasno pa tudi na kak hrib. Vpisala sem se tudi na zumbo in tudi tam spoznala nove ljudi, nekaj novih mamic…
Vsekakor ima Mič prav. Večja družbena aktivnost pomeni tudi več družbenega življenje. Ne vem pa kje se tebi zatakne?
Jaoo ste glupi vi ko vedno predlagate te šahovske, plesne in podobne krožke. Tipično za dolgočasne extraverte, ki orgazmirajo ob vsaki stvari.
[/quote]
Ti se pa krepko motiš. Aktivnosti in hobiji vsekakor pomagajo, pa naj gre za šah ali ples. V čem je problem?
Sama sem našla družbo pač v plesnem klubu. Tebi se mogoče zdim dogločasna ti pa meni vsekakor mentalno omejen.
Praviš, da naj te ne sprašujemo zakaj si v taki situaciji…
Vseeno mislim, da moraš poiskati razlog zakaj je tako kot je. Zakaj gniješ od znotraj na ven? Si prvič v tem? Si morda že kdaj prej občutil podobno in si iz prejšnje situacije pobegnil v novo t.i. boljšo, ki se je izkazala za isto sranje? Tako nekako mi zveni tvoje pisanje. Sploh ta odvisnost od osebe ob kateri gniješ lahko pove marsikaj.
Lahko da se motim. Če pa se ne, ti pa predlagam, da razčistis zakaj je danes tako kot je. Zakaj ne zmoreš in ne znaš popraviti sebe in svojih napak in toneš v depresijo in gnoj.
Morda se sliši že obnucano, ko vsi ponavljajo, da smo za lastno srečo odgovorni sami in da moramo najprej ali spremeniti oz sprejeti sebe, svoje dobre in svoje slabe strani. Ampak življenje me je dejansko naučilo, da ne glede na to, kako so te fraze “obrabljene”, še kako držijo.
Ker šele, ko se soočiš sam s sabo in se sprejmeš takega kot si, predvsem pa svojih dejanj in življenja ne obešaš na druge, šele takrat ugotoviš, kaj in kako lahko narediš zase in za svojo osamljenost. Dokler pa svojo srečo pogojuješ s spreminjanjem nekoga drugega pa ne bo šlo. Žal.
Ne posplošuj zadev, ker niso tako enostavne. Zakaj sem v tem je delno v meni, nikakor pa ne morem prevzeti krivde drugih ljudi. Besede kot so ”si si sam kriv” so kot namenjene za manipulacijo ljudi.
Primer samo: Je pes sam kriv, če ga privežeš na ketno?
Seveda bo tvoj odgovor na to, da psi niso ljudje. So pa ljedje taki, ki želijo nekoga prikleniti na sebe ne glede na posledice. Že velikokrat sem slišal, da sem sam kriv za vso svojo mizerijo. Se pravi sem po tvojem mnenju kriv tudi za izbiro svojih staršev, bratov, sester, itd?
Najprej loči med t.i. krivdo, ki je dejansko posledica tvojih dejanj. Veš tisto, na kar lahko vplivaš. Ne primarne družine si nisi izbral. Nihče si je ni.
Krivda je mogoče malo prehud izraz. Odgovornost pa pač ne. Sam si ugotovil, da je jamranje naporno. Da bi se moral ta, ki ti jamra spremeniti. Torej ti zahtevaš od nekoga nekaj, kar sam morda nisi pripravljen narediti.
Strinjam se, da nismo vedno za čisto vse sami krivi in odgovorni. Ja so razni dejavniki, ki na naše življenje vplivajo tako in drugače. Vendar pa je samo na nas samih kaki bomo te dejavnike obdelali, sprejemali itd itd itd…
Ne pes ni kriv, da je na ketni. Kriv je človek, ki ga je na ketno privezal. In ja tudi psu, ki je dolgo na ketni se lahko utrga in lahko pobesni. Ampak mislim, da je razlika med tvojimi in pasjimi zmožnostmi osvoboditi se kar velika.