Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!
Kot otrok locenih starsev lahko recem, da sem imela "slabo" otrostvo. Ko sta se locila, je oce zacel novo druzino z ljubico in je name "pozabil". Borbe za prezivnino, prisiljeni obiski pri njemu, ko mi je njegova partnerka jasno dala vedeti, da sem nezazeljena, moja mama, ki je vztrajala pri teh obiskih, ces naj saj malo poskrbi za otroka, ce ze prezivnine ne placuje (mu je morala izplacati stanovanje), oce kljub zelo dobremu financnemu stanju res nikoli ni dal nic denarja, razen po 10 letih ko je bilo stanovanje izplacano prezivnino, ki jo je vsako leto poskusal znizevat, mama sama, v stresu, ostala z majhnim otrokom, jokala cele noci, kasneje se je nekako sestavila pa zacela srecevat nove moske, ene z otroki, druge brez, potem druzenja s temi otroki, spanje po tujih hisah itd. Doma nikoli nisem imela osebe, ki bi se ji lahko zaupala, vedno novi ljudje, obcutek nezazeljenosti pri ocetu, zelela sem si, da bi bil dom nekaj stalnega, stabilnega, prostor, kjer bi me sprejeli, kjer se pocutis varno.
Zdaj kot mlada zenska, ki zivi razpeta med Dansko, kjer sem porocena in Slovenijo, ki jo obcasno obiscem opazam veliko razliko med splosno naravnanostjo ljudi. V Sloveniji so locitve obicajne in ljudje, ki vztrajajo v zakonu tudi takrat, ko se pojavijo tezave, se "ne cenijo", so " slabici", zenski, ki jo moz vara on pa ostane z njim se posmehuje... Na Danskem je ravno obratno. Locitev je nekaj slabega, bezanje od odgovornosti, druzina je zelo visoka vrednota in tega se zlepa ne razdira. Ceprav so varanja, odtujitve, razlicni interesi itd. Ljudje ostajajo skupaj.
Sama sem v svojem zakonu srecna, izpolnjena in ne varam, mislim, da moz cuti in se ravna enako.
Pojavlja se mi vprasanje, ali je zveza z enim clovekom "naravna"? Biblija jo zapoveduje. Iz svojih otroskih izkusenj trdim, da je za otroke najboljse, ce sta starsa skupaj (seveda v primeru alkoholizma, fizicnega nasilja, to ne velja). Kot odrasla zenska sem srecna v zvezi z enim moskim, kljub temu da ni vse popolno. Zivim v drzavi, kjer vecina ljudji vztraja v zakonu. V Sloveniji se na veliko locuje. Gre za egocentrizem? V prvi vrsti zadovoljevanje lastnih potreb - jaz rabim, jaz hocem, jaz moram, jaz zelim? Partner mora biti, mora imeti, mora mi omogociti...? Ali pa na Danskem vztrajamo v nekih nenaravnih tvorbah, v katerih clovek ni nikoli absolutno srecen? Pa smo srecni, ce se locujemo in menjamo partnerje?
Meni je to popolnoma naravno. Si ne predstavljam drugače niti ne želim. Pri nas v družini je bil zakon in družina glavna prioriteta. Mama, oče, otroci. Jaz sem bila tako vzgojena.
Da, naravno je imeti enega partnerja, s katerim dobiš otroke in skupaj dočakata starost. To je tudi pri živalih nekaterih. Ker pa se ljudje ne ujamemo vedno z nekom, pride kdaj tudi do zamenjave partnerja, večinoma pa potem z nekom ostaneš ( ker se značajsko ujemata)
Kot otrok locenih starsev lahko recem, da sem imela "slabo" otrostvo. Ko sta se locila, je oce zacel novo druzino z ljubico in je name "pozabil". Borbe za prezivnino, prisiljeni obiski pri njemu, ko mi je njegova partnerka jasno dala vedeti, da sem nezazeljena, moja mama, ki je vztrajala pri teh obiskih, ces naj saj malo poskrbi za otroka, ce ze prezivnine ne placuje (mu je morala izplacati stanovanje), oce kljub zelo dobremu financnemu stanju res nikoli ni dal nic denarja, razen po 10 letih ko je bilo stanovanje izplacano prezivnino, ki jo je vsako leto poskusal znizevat, mama sama, v stresu, ostala z majhnim otrokom, jokala cele noci, kasneje se je nekako sestavila pa zacela srecevat nove moske, ene z otroki, druge brez, potem druzenja s temi otroki, spanje po tujih hisah itd. Doma nikoli nisem imela osebe, ki bi se ji lahko zaupala, vedno novi ljudje, obcutek nezazeljenosti pri ocetu, zelela sem si, da bi bil dom nekaj stalnega, stabilnega, prostor, kjer bi me sprejeli, kjer se pocutis varno.
Zdaj kot mlada zenska, ki zivi razpeta med Dansko, kjer sem porocena in Slovenijo, ki jo obcasno obiscem opazam veliko razliko med splosno naravnanostjo ljudi. V Sloveniji so locitve obicajne in ljudje, ki vztrajajo v zakonu tudi takrat, ko se pojavijo tezave, se "ne cenijo", so " slabici", zenski, ki jo moz vara on pa ostane z njim se posmehuje... Na Danskem je ravno obratno. Locitev je nekaj slabega, bezanje od odgovornosti, druzina je zelo visoka vrednota in tega se zlepa ne razdira. Ceprav so varanja, odtujitve, razlicni interesi itd. Ljudje ostajajo skupaj.
Sama sem v svojem zakonu srecna, izpolnjena in ne varam, mislim, da moz cuti in se ravna enako.
Pojavlja se mi vprasanje, ali je zveza z enim clovekom "naravna"? Biblija jo zapoveduje. Iz svojih otroskih izkusenj trdim, da je za otroke najboljse, ce sta starsa skupaj (seveda v primeru alkoholizma, fizicnega nasilja, to ne velja). Kot odrasla zenska sem srecna v zvezi z enim moskim, kljub temu da ni vse popolno. Zivim v drzavi, kjer vecina ljudji vztraja v zakonu. V Sloveniji se na veliko locuje. Gre za egocentrizem? V prvi vrsti zadovoljevanje lastnih potreb - jaz rabim, jaz hocem, jaz moram, jaz zelim? Partner mora biti, mora imeti, mora mi omogociti...? Ali pa na Danskem vztrajamo v nekih nenaravnih tvorbah, v katerih clovek ni nikoli absolutno srecen? Pa smo srecni, ce se locujemo in menjamo partnerje?
Dobro si napisala in sam se obnašam kar po Dansko.
Človek z razvezom zakona največ škodi otrokom in zaradi tega je bolje ostati v zakonu. Zakon je poleg prijateljstva tudi ekonomija. Pričeti novo zvezo, nove otroke, novo stanovanje...to ni ekonomično in tudi iz biološke strani, nelogično.
Pa tisto o varanju. To se zgodi 2-3 -4 krat v trajanju zakonske zveze, to je bolje spregledati in zakon terarij dalje.
men osebno se več kot z enim naenkrat niti ukvarjat ne da, tko da zame je to edino sprejemljivo
ko se naveličam, povem in adijo
nekaj podobnega kot žlica v restavraciji.
je pa fino, če jo pred naslednjo uporabo vsaj umijejo...
nikjer ni bilo govora o tem, po kolikem času naveličanje pride...in tudi bistvo pisanja ni bilo v temu, ampak ti si pač prebral/a tako kot je očitno tebi najbolj domače...upam, da te tudi polirajo, ne samo umivajo :))
Naravno je tisto, kar ti je blizu.
To so debete, kjer ni enega in edinega pravega odgovora.
Če čutiš, da je prav da si z nekom, je to naravno.
Če čutiš, da nisi s pravim človekom, je najbolj naravno to, da greš svojo pot in drugemu pustiš, da najde nekoga, ki bi ga ljubil. In edino fer.
Če čutiš, da je prav, da trpiš znotraj zveze, pa je to naravno. Čeprav ne fer do drugega.
Kakor si naštelan, to je edino prav za posameznika- na tisti točki življenja.
Meni je trenutno naravno, da sem samska, dokler ne spoznam njega, s katerim si bom želela biti v trdnem zvestem razmerju. Takrat mi bo naravno to. :).
Si ne predstavljam zvezo s samo z enim človekom. Se še z nobenim nisem toliko ujela, da bi z njim ostala. Imela sem pet zvez, vse so bile po svoje lepe, zanimive in vznemerljive, celo usodne. Vsakega moškega sem imela neskončno rada. Še zdaj jih imam. Želim si ljubezni in živeti z nekom do konca svojih dni, a tega ne znam. To mi je tuje. Ljubezen si drugače predstavljam kot večina drugih ljudi. Takšni odnosi, ki jih imajo, so mi bedni. Lahko bi bila v vezi, pa že v naprej vem kako bo potekala. Naveličala se bom prej ali slej. Zato sem raje samska, a ne osamljena.
