Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Mama, zakaj nimam časa za igro s prijatelji?

Default avatar

ena mamica od mnogih

Ob svetovnem dnevu otrok sta UNICEF Slovenija in Mediana pripravila raziskavo o zadovoljstvu otrok z življenjem in odraščanjem v Sloveniji. V raziskavi je sodelovalo 800 osnovnošolcev, starih od 7 do 15 let, iz cele Slovenije.
V raziskavi me je najbolj zbodla naslednja ugotovitev: »91 % otrok v Sloveniji ima pogosto ali občasno skrbi in strahove. Najbolj jih skrbi smrt bližnjih. Med najpogostejšimi skrbmi so tudi strah pred vojno in šolske obveznosti.«
Strah glede šolskih obveznosti se torej v odstotkih uvršča med prve tri strahove in hodi ob boku s strahom pred smrtjo bližnjih in vojno ter terorizmom. Otrokom šolske obveznosti, ki jih določa slovenski šolski sistem, predstavljajo torej ogromno skrb in breme. Ta skrb je, glede na raziskavo, večja celo od skrbi, da bi jim umrl hišni ljubljenček, večja od skrbi v zvezi z medvrstniškim nasiljem, večja od skrbi nad odnosi doma in večja od skrbi glede odnosov s prijatelji.
V zvezi s tem velja omeniti, da se 78 % otrok zaveda, da lahko sami storijo največ za svojo prihodnost s tem, da se trudijo v šoli in se učijo. Pri tem skoraj 20 % otrok računa na podporo staršev in le 1 % otrok se zanaša na podporo šole in učiteljev.
Naj bo ta ugotovitev, da šolske obveznosti za slovenske otroke predstavljajo skoraj enak strah kot vojna in terorizem izhodišče za nadaljnje razprave o kvaliteti in potrebnih spremembah slovenskega osnovnošolskega sistema. Pri tem je potrebno imeti v mislih, da otroci očitno niso pod pritiskom zaradi preveč ambicioznih staršev, ki jim očitno pri njihovih težavah v zvezi s šolo stojijo ob strani. Če otrok dobi slabo oceno, jih namreč 63 % dobi oporo pri starših in 16 % pri sošolcih. Od tu je moč razbrati, da otroci z učnimi težavami ne računajo na pomoč učiteljev, šolskih psihologov in šolskih svetovalnih delavcev.
Glede na veljavni Zakon o osnovni šoli je med cilji osnovnošolskega izobraževanja takoj na drugem mestu navedeno tudi vzpodbujanje skladnega, spoznavnega, čustvenega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika. Papir vse prenese. So še drugi, izjemno pomembni cilji, a žal tudi te, pomembni zgolj na papirju. Slovenski osnovnošolski sistem se je v letih majhnih, postopnih, a korenitih sprememb v praksi spremenil v sistem, ki stremi le k enemu samemu cilju: doseganje mednarodno primerljivih standardov znanja, za vsako ceno.
Z nivojem in količino osvojenega znanja slovenskih šolarjev se je aprila 2017 pohvalila ministrica za izobraževanje, znanost in šport v intervjuju revije Ona ter izrazila mnenje, da je slovenski šolski sistem dober. Pri tem je navedla zlasti izstopanje slovenskih otrok na področju znanja naravoslovja, matematike in fizike ter bralne pismenosti. Na vprašanje o zadovoljstvu otrok, pa je zopet omenila obseg in uporabnost znanja. Na navedbo, da številni šolarji šole ne marajo ter da ni nujno, da so otroci, ki dobivajo petice in dosegajo odlične rezultate na tekmovanjih, zares srečni in zadovoljni, je ministrica odgovorila, da je to zelo zanimivo vprašanje. Na koncu se je strinjala, da morda slovenski otroci ne uživajo toliko na določenih področjih, kot drugi otroci. In dodala, da je to domena kulture?! Mar je želela ministrica povedati, da so slovenski otroci nezadovoljni zaradi slovenske kulture, katere značilnost je samopomilovanje, slaba samopodoba ter nagnjenost k samopoškodovanju ?! Zgodba o nezadovoljstvu slovenskih otrok ima še drugo plat, in sicer to, ki razkriva, da je določeno število samomorov pri otrocih in mladostnikih tudi posledica prevelikih pritiskov, povezanih s šolo. Niti ni tako zanemarljiv odstotek osnovnošolcev, ki zaradi šolskih pritiskov doživijo živčni zlom in so zato hospitalizirani, nato pa zdravljenje nadaljujejo s pomočjo antidepresivov.
Ko je moj prvi otrok obiskoval nižje razrede osnovne šole, smo se starši večkrat pogovarjali o svojih pogledih na vzgojo. Zelo glasno sem modrovala, da je treba otroke vzgajati »po zdravi pameti«. Starši smo si bili enotni v razmišljanju, da je na nas, da se trudimo, da smo otrokom čim boljši vzgled, in sicer v smislu spoštovanja do soljudi, načinu življenja in spoštovanja vrednot. Edini smo si bili, da je predpogoj za dobro starševstvo tudi to, da starši poskrbimo za svoje dobro psiho-fizično počutje in partnerstvo, kar je sicer glede na sodobni način življenja težko, a ni nemogoče. Strinjali smo tudi celo, da »ena čez rit« na vsake dve leti otroka ne bo ugonobila, ampak mu bo pravzaprav, z vidika postavljanja potrebnih meja, celo dobro dela.

Ko so takrat starši starejših otrok omenili, da je učna snov v višjih razredih pretežka in preobsežna, da šola nima razumevanje za sicer bistre otroke z različnimi učnimi težavami (npr. disleksijo) ali so izpostavili težavo z negativnim odnosom učiteljev do učencev, se mi je zdelo, da pretiravajo. V želji, da pogovor med znanci ostane v prijaznem duhu sem navadno hitro zamenjala temo. Pri sebi sem si mislila, naj starši, ki se čutijo poklicane za vmešavanje v dobro delujoč slovenski šolski sistem, ne delajo iz svojega otroka »mega projekta«. Mislila sem si, naj bodo ti starši pač zadovoljni tudi z dvojkami in trojkami v spričevalih svojih otrok in naj se sprijaznijo z dejstvom, da so nekateri otroci bolj, in drugi manj bistri. Zdelo se mi je, da so morda ti starši glede ocen preveč ambiciozni, ali da svoje otroke preprosto preveč »zavijajo v vato«. Naj jim vendar razložijo, katere so njihove dolžnosti: poslušanje v šoli, domače naloge, spoštovanje učiteljev in učinje. Predvsem pa sem bila mnenja, naj se ne vtikajo v dobro delujoči šolski sistem in delo učiteljev ter jim pustijo še tisto malo vzgojnih vzvodov, ki jim jih je sploh še ostalo.

Nekega dne pa se je nepričakovano moj pogled na šolo in šolski sistem obrnil na glavo. Z možem sva začela opažati, da je eden od najinih otrok, sicer občutljiv, simpatičen in radoživ, čez noč zaradi postal kup nesreče, poln jeze in sovraštva nase, na šolo in cel svet. Tožil je, da ga učiteljica ne mara, da kriči na otroke, tolče po mizi, kritizira njegove obleke, risbice, matematične sposobnosti in pisavo. Z možem sva iskala vzroke za stiske otroka pri sebi, v odnosih v družini in po nekaj pogovorih v šoli ugotovila, da se najin otrok zaradi svojih osebnostnih in razvojnih značilnosti v šoli, ki je naravnana izjemno storilno in konkurenčno, počuti slabo.

Nepričakovano me je doletelo spoznanje, da slovenski šolski sistem z otroci ravna kot s pomanjšanimi odraslimi. Pri tem je mnogim otrokom, zlasti tistim, ki so najbolj občutljivi, netekmovalni in negotovi, velikokrat zaradi šolskega neuspeha za vse življenje skrhana samozavest, storjena nepopravljiva čustvena škoda in vzbujen odpor do učenja in izobraževanja. Ker so bolj občutljivi otroci zelo dovzetni za vse dobre in žal, tudi slabe vplive iz okolja, lahko tovrstna negativna šolska izkušnja celo uniči njihovo nadaljnjo pot izobraževanja, poklicnega usposabljanja in tudi življenja nasploh.

Starši, ki opazimo pri svojih otrocih določene učne težave, se navadno obrnemo na šolsko svetovalno službo. Po dolgotrajni administrativni poti so ti otroci, če imajo srečo, deležni tudi nekaj tedenskih ur pomoči pri učenju. A zaključek je pri vseh tovrstnih primerih precej podoben. Ugotovi se, da je z otrokom sicer na splošno vse v redu, a določene težave pri učenju ima, zato je potrebno z njim malo več delati doma. Kaj to v praksi pomeni za 8 let starega tretješolca, ki v šoli preživi 9 ur dnevno? Za pozitivno oceno pri matematiki bi se moral povprečno bister otrok z določenimi učnimi težavami popoldne dodatno posvetiti šolskim obveznostim še približno pol ure ali eno uro. Kje je torej otrokov čas za nujno potrebno igro in gibanje na prostem ter za brezskrbno druženje z vrstniki? Morda se sliši malo, a pri otroku z motnjo pozornosti se pol ure strnjenega učenja razpotegne v uro in pol učenja s številnimi premori. Če smo iskreni, tudi večino odraslih, ki smo za svoje službeno delo plačani, zelo vznejevolji, če moramo kakšen dan službene dokumente vzeti domov in jih pregledati doma, pa čeprav gre le za »kakšno urico« dela.

Ko ta otrok, ki je lahko tudi nadpovprečno inteligenten na nekem področju, pride v 6. razred, se garanje zanj in starše šele dobro začne. Ob svojih rednih službenih obveznostih starši pridno sproti predelujemo šolsko snov, delamo zapiske in iz tedna v teden »predavamo« svojim otrokom šolsko snov za štiri ali pet predmetov vzporedno. Najpomembneje se je zavedati, da tega ne počnejo starši z velikimi ambicijami, temveč tudi tisti, ki so zadovoljni z dvojko ali trojko. Veliko otrok s specifičnimi učnimi težavami, ki so sicer pridni in delavni, od pouka ne odnesejo praktično nič, tudi ustreznih zapiskov ne. Nekateri s svojimi starši popoldne nadoknadijo praktično celotno šolsko snov vseh predmetov.

Kje je za te otroke čas za sprostitev, šport in druženje z vrstniki? In kje je za te starše čas, ki bi ga želeli posvetiti otrokovim sorojencem in partnerju? Dvomom, da bi vodstvo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ter vodstvo Zavoda RS za šolstvo verjeli, da si starši med seboj izmenjujemo obsežne datoteke učne snovi za različne predmete, da sestavljamo učne liste, preizkuse znanja in se z otroci učimo na glas po več ur na dan? Starši smo različne izobrazbe in poklicev, imamo različno vsebinsko in časovno zahtevne službene obveznosti, nekateri med nami imajo bolne starše, drugi finančne ali psihične težave ali težave v zakonu. Spet tretji imajo srečo in upokojene stare starše prosijo za pomoč pri učenju z vnuki. Nekateri pa žal nimajo ne starih staršev, znanja, časa ali celo zdravja, da bi otrokom nudili to pomoč. In na koncu nekateri starši celo verjamejo in se sprijaznijo, da je njihov otrok manj bister ali manj nadarjen od sovrstnikov in da mu ni dano, da bi se izšolal in izobrazil za željen poklic.

Veliko nas je staršev, ki se zavedamo sposobnosti in prednosti svojih otrok in si obenem želimo, da bi otroci z veseljem hodili v šolo in da bi ostali vedoželjni ter pozitivno naravnani. Nikakor si ne želimo, da bi se vrata naših otrok, ki sicer imajo na določenem področju učne težave, za nadaljnje izobraževanje ali poklicno usposabljanje zaprla ali priprla. To je razlog, da poleg vsega naštetega veliko časa in energije vložimo tudi v psihološko oporo otrokom. Neprestano jih bodrimo pri njihovem učenju ter jih prepričujemo, da niso neumni in nesposobni. A učinek tega je včasih zelo majhen, saj jim ocene in učitelji dnevno sporočajo nasprotno. Vsakodnevno so bombardirani s sporočili, da so neumni, manj nadarjeni, leni, razvajeni in nezainteresirani ter da niso dovolj dobri in sposobni. Tako se sčasoma za mnoge otroke in starše osnovnošolsko izobraževanje sprevrže v bojišče, na katerem borba počasi, a vztrajno črpa moči tako otrokom, kot staršem. Takšna situacija posledično prične načenjati tudi psiho-fizično zdravje otrok in staršev ter odnose v partnerstvu in v družini.

Ko starši otrok z učnimi težavami v iskanju izhoda ugotovimo, da naš šolski sistem deluje po principu učenja na pamet, uravnilovke, tekmovalnosti in izločanja, začnemo z veliko domišljije iskati izhode iz stiske, vsaka družina zase in po svojih, največkrat finančnih, zmožnostih. Žal še naprej, vsi skupaj, a obenem ločeno, ostajamo na vrtiljaku stiske, nemoči in besa, ki ga samooblastno poganjata z roko v roki Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in Zavod RS za šolstvo. Obenem cvetijo podjetja in posamezniki, ki nudijo inštrukcije za osnovnošolce, Waldorfska šola je zasuta s prijavami in ne sprejema novih učencev, brezposelni prostovoljci v želji po pridobitvi reference za bodočo zaposlitev nudijo brezplačno učno pomoč otrokom. Nekateri bolj pogumni starši v želji po izhodu iz stiske vzamejo kredit in otroka vpišejo na mednarodno osnovno šolo, na kateri otrok zopet vzcveti, doseže soliden šolski uspeh in obenem razvija svoje talente na določenem področju. Je katera od teh rešitev prava?

Pri razvoju otrokove osebnosti in pozitivne samopodobe imajo veliko vlogo tudi popoldanske dejavnosti otrok. Učitelji in šolski svetovalci nas starše otrok z učnimi težavami navadno dobronamerno poučijo, naj otrok ne obremenjujemo s prevelikim številom popoldanskih dejavnosti. Žal ti predstavniki stroke večinoma spregledajo dejstvo, da vsak otrok potrebuje področje, kjer lahko pokaže svoj talent in zablesti. Otroci, ki v šoli ne blestijo, potrebujejo področje, na katerem se lahko izkažejo, področje, na katerem si povrnejo izgubljen občutek samozavesti in na katerem sebi, vrstnikom in staršem dokažejo, da so v nečem lahko izvrstni in izjemni. V to področje so otroci pripravljeni vložiti veliko svojega časa in energije. Navadno je to šport, lahko pa tudi glasba ali kaj drugega, kar otroka sprošča, razveseljuje in bogati. Želim si, da šolski delavci razumeli starše, ki želimo prisluhniti otroku in jim nameniti popoldne uro in pol igranja nogometa ali košarke, namesto neskončnega ponavljanja učne snovi na pamet. Te ure popoldanskih aktivnosti so neprecenljive tudi z vidika druženja s prijatelji in razvoja zdravih življenjskih navad. Otroci so le otroci in mnogo starši menimo, da jim prosti čas, preživet po lastni izbiri, pravzaprav pripada, vsak dan. Želimo si, da ga izkoristijo, kot si sami želijo, če gre seveda za dejavnost, ki otroku koristi.

Slovenski šolski sistem ne omogoča, da bi nekateri, sicer zelo bistri otroci, v času pouka na razredni stopnji osvojili osnovna in temeljna znanja, potrebna za pozitivno oceno. Slovenski šolski sistem ne omogoča učiteljem, da bi učence naučili temeljne učne vsebine. Slovenski šolski sistem deluje na sistematičnem izločanju posameznikov, ki imajo določene učne težave, in s tem številnim otrokom uničuje samopodobo glede njegove sposobnosti ter možnosti nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja.

Na tem mestu bi se veljalo tudi vprašati, kdo so strokovnjaki, ki pišejo učne načrte za posamezne predmete osnovne šole? Kje je določeno, kdo so tisti posamezniki, ki sestavljajo predmetno komisijo za posamezne predmete? Kdo imenuje to komisijo in katera so merila in pogoji, ki jih morajo člani komisije izpolnjevati? Kakšne so njihove praktične izkušnje dela v razredu in poznavanje sposobnosti otrok za abstraktno zaznavanja matematičnih pojmov? Številni učitelji matematike na podlagi dolgoletnih izkušenj v razredu menijo, da je učni načrt mnogo preobsežen in na posamezni stopnji prezahteven z vidika razvoja otroka in možnosti abstraktnega mišljenja na posamezni ravni. Učitelji, ki morajo v okviru svojega dela učence pripeljati do znanj, določenih v učnem načrtu, so v teh komisijah v manjšini. Morda bi bil s tega vidika potreben širši konsenz aktivnih učiteljev glede količine in zahtevnosti snovi, saj prevladujoči člani takšnih komisij največkrat niso seznanjeni z možnostmi prenosa učnega načrta v prakso in s problematiko preobremenjenosti slovenskih šolarjev. O preobremenjenosti slovenskih šolarjev bi imela veliko povedati zdravstvena psihiatrična stroka, statistika o hospitaliziranih otrocih zaradi živčnih zlomov in tistih, ki se zaradi šolskih pritiskov zdravijo s pomočjo antidepresivov.

Po statističnih raziskavah smo Slovenci v dnu treh držav, ki se ponašajo z najmanjšim odstotkom tistih učiteljev, ki menijo, da bi jih napake pri njihovem delu lahko stale zaposlitve. Ali z drugimi besedami, učitelji, ki imajo zaposlitev za nedoločen čas, vedo, da bodo za vse življenje lahko ostali na šoli, ne glede na kvaliteto opravljenega dela in ne glede na svojo metodo dela v razredu, če bodo le lojalni vodstvu šole. Po drugi strani pa je veliko število mladih, brezposelnih, dobrih učiteljev ter takšnih, ki se že leta vsako leto selijo od šole do šole s pogodbami za nadomeščanje. Za opravljanje učiteljskega poklica v Sloveniji tudi ni jasnih in merljivih kriterijev, na podlagi katerih bi imelo vodstvo šol možnost izbora kadrov. Za učiteljski poklic je od nekdaj veljalo, da pravzaprav ni poklic, ampak »poslanstvo«. V Sloveniji ne obstaja sistem selekcije, ki bi izločil tiste učitelje, ki za to žal niso »poslani«. Nekateri raziskovalci uvrščajo učiteljski poklic med tri najbolj stresne poklice. Torej za opravljanje tega poklica ni in tudi z urami in urami izobraževanja ter usposabljanja ne more biti in ne sme biti primeren vsak. Zakaj na prepoznavanje čustvene inteligence učiteljev slovenski šolski sistem pozablja? Prav je, da nismo privrženci brezglavega kopiranja praks iz tujine, a vendar bi se morda, v dobro otrok, kdaj pa kdaj veljalo ozreti tudi naokrog. Na Finskem, na primer, so bodoči učitelji podvrženi strogi selekciji, ki poleg odličnih ocen zahteva tudi test psiholoških in čustvenih sposobnosti za poklic učitelja. Tudi učitelj je samo človek, razpet med vlogo uslužbenca, strokovnjaka in človeka v šoli. Zato bi v slovenski družbi, kjer samomorilnost, alkoholizem, agresivnost in depresija predstavljajo velik družbeni problem, nujno moral obstajati kriterij za izbor tistih, ki so »poslani« za izobraževanje in vzgojo naših otrok.

Vsi mi, učitelji, starši in seveda učenci, na koncu naredimo svojo nalogo z odliko. Dokaz za to naj bi bile mednarodne raziskave, ki kažejo, da slovenskih otroci blestijo na področju znanja naravoslovja, matematike in fizike ter bralne pismenosti. Le pozabili smo se vprašati: »Za kakšno ceno in na čigav račun?«. Pretežka bremena pritiskov, ki jih otroci doživljajo v zvezi s šolo, na otrocih pustijo nepopravljive usodne posledice, ki jih ni moč zanikati: vzgojne težave, težave z depresijo, agresijo in anoreksijo, slabo samopodobo, in žal, prevečkrat uresničena misel, da ne zmorejo več… tudi samomor.

Staršem nam je že zdavnaj postalo jasno, da vsak otrok ne more biti odličnjak, niti si tega ne želimo in ne pričakujemo. Zavedamo se, da potrebujemo tudi vrhunske frizerje, nogometaše in trgovce ter da vsak človek ne more biti diplomant ali diplomat. A po dolgih letih lastnega šolanja in izobraževanja ter ob zahtevnih službenih in družbenih obveznostih si želimo biti starši le starši. Želimo si biti prosti šolskega dela in učenja. Želimo si otroke le vzgajati. Z otroci si želimo preživljati čas ob skrbi za dom, kuhanju in skupnih kosilih, na sprehodih v naravi, ob pogovoru in skupnem druženju s starimi starši ali hišnimi ljubljenčki. Želimo si učenja s svojimi otroci, a pri tem imamo v mislih učenje o kulturi, vrednotah in spoštovanju do soljudi v okviru skupnega preživljanja prostega časa. Ne želimo biti popoldanski dreserji otrok za doseganje ciljev učnih načrtov in ne želimo, da se na naših plečih in na plečih naših otrok rešuje kriza slovenskega šolskega sistema.

Slovenski šolski sistem je slab, čeprav statistika kaže, da dosegamo dobre mednarodno primerljive rezultate. Ta statistika žal ne kaže zakulisja žalostne predstave, v kateri glavno vlogo briljantno odigrajo predvsem naši otroci, skupaj z nami, starši, učitelji in šolskimi svetovalnimi delavci. Pri tem nas najbolj žalosti in spravlja v bes dejstvo, da gre pravzaprav za rezultate, ki si jih nihče od nas ni želel doseči, a smo jih morali in nazadnje z veliko dela, odrekanja in velikimi žrtvami tudi dosegli.

Slovenski šolski sistem, ki deluje po sistemu konkurenčnega izločanja in ki dopušča takšno ravnanje z otroci, starši in učitelji, je slab. Šolski sistem, ki zavira vedoželjnost, ne spodbuja razmišljanja in temelji na suhoparnem ponavljanju in učenju velikih količin šolske snovi na pamet, je slab. Šolski sistem, v katerem otroci šolo sovražijo in zaradi nje doživljajo stiske in osebne travme, je slab. Šolski sistem potrebuje spremembo na bolje.


Starši si želimo korenite spremembe celotnega šolskega sistema, ki bo omogočal razvoj otrok v zrele, samozavestne, pravične in odgovorne ljudi, ki bodo zmožni in željni postati sokreatorji boljše družbe v prihodnosti. Takšne družbe, v kateri merilo ne bo le karierni in finančni uspeh, temveč bo brezpogojno temeljila na strpnosti, spoštovanju sočloveka, okolja in narave ter človekovih pravic in predvsem sodelovanju, ne tekmovanju, z drugimi.
Default avatar

dijomijo

Ok, ok. Vse lepo in prav, ampak:

Otroci, ki so organizirani že pred vstopom v OŠ, vedo, da šola ne bo več samo igranje, a vseeno nimajo težav in imajo še vedno dovolj časa tudi za igranje.

Naš srednješolec ga ima še vedno. Pa mu gre skozi ta šolski sistem tudi odlično. Se nad njim nič ne pritožuje.

Vse je v organizaciji - že od rane mladosti in od tega kako starši svoje otroke naučite (tudi z lastnim zgledom), kako si organizirat dan, teden, mesec, da bo časa za vse dovolj.
Default avatar

moj podpis

ena mamica od mnogih je napisal/a:
Ob svetovnem dnevu otrok sta UNICEF Slovenija in Mediana pripravila raziskavo o zadovoljstvu otrok z življenjem in odraščanjem v Sloveniji. V raziskavi je sodelovalo 800 osnovnošolcev, starih od 7 do 15 let, iz cele Slovenije.
V raziskavi me je najbolj zbodla naslednja ugotovitev: »91 % otrok v Sloveniji ima pogosto ali občasno skrbi in strahove. Najbolj jih skrbi smrt bližnjih. Med najpogostejšimi skrbmi so tudi strah pred vojno in šolske obveznosti.«
Strah glede šolskih obveznosti se torej v odstotkih uvršča med prve tri strahove in hodi ob boku s strahom pred smrtjo bližnjih in vojno ter terorizmom. Otrokom šolske obveznosti, ki jih določa slovenski šolski sistem, predstavljajo torej ogromno skrb in breme. Ta skrb je, glede na raziskavo, večja celo od skrbi, da bi jim umrl hišni ljubljenček, večja od skrbi v zvezi z medvrstniškim nasiljem, večja od skrbi nad odnosi doma in večja od skrbi glede odnosov s prijatelji.
V zvezi s tem velja omeniti, da se 78 % otrok zaveda, da lahko sami storijo največ za svojo prihodnost s tem, da se trudijo v šoli in se učijo. Pri tem skoraj 20 % otrok računa na podporo staršev in le 1 % otrok se zanaša na podporo šole in učiteljev.
Naj bo ta ugotovitev, da šolske obveznosti za slovenske otroke predstavljajo skoraj enak strah kot vojna in terorizem izhodišče za nadaljnje razprave o kvaliteti in potrebnih spremembah slovenskega osnovnošolskega sistema. Pri tem je potrebno imeti v mislih, da otroci očitno niso pod pritiskom zaradi preveč ambicioznih staršev, ki jim očitno pri njihovih težavah v zvezi s šolo stojijo ob strani. Če otrok dobi slabo oceno, jih namreč 63 % dobi oporo pri starših in 16 % pri sošolcih. Od tu je moč razbrati, da otroci z učnimi težavami ne računajo na pomoč učiteljev, šolskih psihologov in šolskih svetovalnih delavcev.
Glede na veljavni Zakon o osnovni šoli je med cilji osnovnošolskega izobraževanja takoj na drugem mestu navedeno tudi vzpodbujanje skladnega, spoznavnega, čustvenega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika. Papir vse prenese. So še drugi, izjemno pomembni cilji, a žal tudi te, pomembni zgolj na papirju. Slovenski osnovnošolski sistem se je v letih majhnih, postopnih, a korenitih sprememb v praksi spremenil v sistem, ki stremi le k enemu samemu cilju: doseganje mednarodno primerljivih standardov znanja, za vsako ceno.
Z nivojem in količino osvojenega znanja slovenskih šolarjev se je aprila 2017 pohvalila ministrica za izobraževanje, znanost in šport v intervjuju revije Ona ter izrazila mnenje, da je slovenski šolski sistem dober. Pri tem je navedla zlasti izstopanje slovenskih otrok na področju znanja naravoslovja, matematike in fizike ter bralne pismenosti. Na vprašanje o zadovoljstvu otrok, pa je zopet omenila obseg in uporabnost znanja. Na navedbo, da številni šolarji šole ne marajo ter da ni nujno, da so otroci, ki dobivajo petice in dosegajo odlične rezultate na tekmovanjih, zares srečni in zadovoljni, je ministrica odgovorila, da je to zelo zanimivo vprašanje. Na koncu se je strinjala, da morda slovenski otroci ne uživajo toliko na določenih področjih, kot drugi otroci. In dodala, da je to domena kulture?! Mar je želela ministrica povedati, da so slovenski otroci nezadovoljni zaradi slovenske kulture, katere značilnost je samopomilovanje, slaba samopodoba ter nagnjenost k samopoškodovanju ?! Zgodba o nezadovoljstvu slovenskih otrok ima še drugo plat, in sicer to, ki razkriva, da je določeno število samomorov pri otrocih in mladostnikih tudi posledica prevelikih pritiskov, povezanih s šolo. Niti ni tako zanemarljiv odstotek osnovnošolcev, ki zaradi šolskih pritiskov doživijo živčni zlom in so zato hospitalizirani, nato pa zdravljenje nadaljujejo s pomočjo antidepresivov.
Ko je moj prvi otrok obiskoval nižje razrede osnovne šole, smo se starši večkrat pogovarjali o svojih pogledih na vzgojo. Zelo glasno sem modrovala, da je treba otroke vzgajati »po zdravi pameti«. Starši smo si bili enotni v razmišljanju, da je na nas, da se trudimo, da smo otrokom čim boljši vzgled, in sicer v smislu spoštovanja do soljudi, načinu življenja in spoštovanja vrednot. Edini smo si bili, da je predpogoj za dobro starševstvo tudi to, da starši poskrbimo za svoje dobro psiho-fizično počutje in partnerstvo, kar je sicer glede na sodobni način življenja težko, a ni nemogoče. Strinjali smo tudi celo, da »ena čez rit« na vsake dve leti otroka ne bo ugonobila, ampak mu bo pravzaprav, z vidika postavljanja potrebnih meja, celo dobro dela.

Ko so takrat starši starejših otrok omenili, da je učna snov v višjih razredih pretežka in preobsežna, da šola nima razumevanje za sicer bistre otroke z različnimi učnimi težavami (npr. disleksijo) ali so izpostavili težavo z negativnim odnosom učiteljev do učencev, se mi je zdelo, da pretiravajo. V želji, da pogovor med znanci ostane v prijaznem duhu sem navadno hitro zamenjala temo. Pri sebi sem si mislila, naj starši, ki se čutijo poklicane za vmešavanje v dobro delujoč slovenski šolski sistem, ne delajo iz svojega otroka »mega projekta«. Mislila sem si, naj bodo ti starši pač zadovoljni tudi z dvojkami in trojkami v spričevalih svojih otrok in naj se sprijaznijo z dejstvom, da so nekateri otroci bolj, in drugi manj bistri. Zdelo se mi je, da so morda ti starši glede ocen preveč ambiciozni, ali da svoje otroke preprosto preveč »zavijajo v vato«. Naj jim vendar razložijo, katere so njihove dolžnosti: poslušanje v šoli, domače naloge, spoštovanje učiteljev in učinje. Predvsem pa sem bila mnenja, naj se ne vtikajo v dobro delujoči šolski sistem in delo učiteljev ter jim pustijo še tisto malo vzgojnih vzvodov, ki jim jih je sploh še ostalo.

Nekega dne pa se je nepričakovano moj pogled na šolo in šolski sistem obrnil na glavo. Z možem sva začela opažati, da je eden od najinih otrok, sicer občutljiv, simpatičen in radoživ, čez noč zaradi postal kup nesreče, poln jeze in sovraštva nase, na šolo in cel svet. Tožil je, da ga učiteljica ne mara, da kriči na otroke, tolče po mizi, kritizira njegove obleke, risbice, matematične sposobnosti in pisavo. Z možem sva iskala vzroke za stiske otroka pri sebi, v odnosih v družini in po nekaj pogovorih v šoli ugotovila, da se najin otrok zaradi svojih osebnostnih in razvojnih značilnosti v šoli, ki je naravnana izjemno storilno in konkurenčno, počuti slabo.

Nepričakovano me je doletelo spoznanje, da slovenski šolski sistem z otroci ravna kot s pomanjšanimi odraslimi. Pri tem je mnogim otrokom, zlasti tistim, ki so najbolj občutljivi, netekmovalni in negotovi, velikokrat zaradi šolskega neuspeha za vse življenje skrhana samozavest, storjena nepopravljiva čustvena škoda in vzbujen odpor do učenja in izobraževanja. Ker so bolj občutljivi otroci zelo dovzetni za vse dobre in žal, tudi slabe vplive iz okolja, lahko tovrstna negativna šolska izkušnja celo uniči njihovo nadaljnjo pot izobraževanja, poklicnega usposabljanja in tudi življenja nasploh.

Starši, ki opazimo pri svojih otrocih določene učne težave, se navadno obrnemo na šolsko svetovalno službo. Po dolgotrajni administrativni poti so ti otroci, če imajo srečo, deležni tudi nekaj tedenskih ur pomoči pri učenju. A zaključek je pri vseh tovrstnih primerih precej podoben. Ugotovi se, da je z otrokom sicer na splošno vse v redu, a določene težave pri učenju ima, zato je potrebno z njim malo več delati doma. Kaj to v praksi pomeni za 8 let starega tretješolca, ki v šoli preživi 9 ur dnevno? Za pozitivno oceno pri matematiki bi se moral povprečno bister otrok z določenimi učnimi težavami popoldne dodatno posvetiti šolskim obveznostim še približno pol ure ali eno uro. Kje je torej otrokov čas za nujno potrebno igro in gibanje na prostem ter za brezskrbno druženje z vrstniki? Morda se sliši malo, a pri otroku z motnjo pozornosti se pol ure strnjenega učenja razpotegne v uro in pol učenja s številnimi premori. Če smo iskreni, tudi večino odraslih, ki smo za svoje službeno delo plačani, zelo vznejevolji, če moramo kakšen dan službene dokumente vzeti domov in jih pregledati doma, pa čeprav gre le za »kakšno urico« dela.

Ko ta otrok, ki je lahko tudi nadpovprečno inteligenten na nekem področju, pride v 6. razred, se garanje zanj in starše šele dobro začne. Ob svojih rednih službenih obveznostih starši pridno sproti predelujemo šolsko snov, delamo zapiske in iz tedna v teden »predavamo« svojim otrokom šolsko snov za štiri ali pet predmetov vzporedno. Najpomembneje se je zavedati, da tega ne počnejo starši z velikimi ambicijami, temveč tudi tisti, ki so zadovoljni z dvojko ali trojko. Veliko otrok s specifičnimi učnimi težavami, ki so sicer pridni in delavni, od pouka ne odnesejo praktično nič, tudi ustreznih zapiskov ne. Nekateri s svojimi starši popoldne nadoknadijo praktično celotno šolsko snov vseh predmetov.

Kje je za te otroke čas za sprostitev, šport in druženje z vrstniki? In kje je za te starše čas, ki bi ga želeli posvetiti otrokovim sorojencem in partnerju? Dvomom, da bi vodstvo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport ter vodstvo Zavoda RS za šolstvo verjeli, da si starši med seboj izmenjujemo obsežne datoteke učne snovi za različne predmete, da sestavljamo učne liste, preizkuse znanja in se z otroci učimo na glas po več ur na dan? Starši smo različne izobrazbe in poklicev, imamo različno vsebinsko in časovno zahtevne službene obveznosti, nekateri med nami imajo bolne starše, drugi finančne ali psihične težave ali težave v zakonu. Spet tretji imajo srečo in upokojene stare starše prosijo za pomoč pri učenju z vnuki. Nekateri pa žal nimajo ne starih staršev, znanja, časa ali celo zdravja, da bi otrokom nudili to pomoč. In na koncu nekateri starši celo verjamejo in se sprijaznijo, da je njihov otrok manj bister ali manj nadarjen od sovrstnikov in da mu ni dano, da bi se izšolal in izobrazil za željen poklic.

Veliko nas je staršev, ki se zavedamo sposobnosti in prednosti svojih otrok in si obenem želimo, da bi otroci z veseljem hodili v šolo in da bi ostali vedoželjni ter pozitivno naravnani. Nikakor si ne želimo, da bi se vrata naših otrok, ki sicer imajo na določenem področju učne težave, za nadaljnje izobraževanje ali poklicno usposabljanje zaprla ali priprla. To je razlog, da poleg vsega naštetega veliko časa in energije vložimo tudi v psihološko oporo otrokom. Neprestano jih bodrimo pri njihovem učenju ter jih prepričujemo, da niso neumni in nesposobni. A učinek tega je včasih zelo majhen, saj jim ocene in učitelji dnevno sporočajo nasprotno. Vsakodnevno so bombardirani s sporočili, da so neumni, manj nadarjeni, leni, razvajeni in nezainteresirani ter da niso dovolj dobri in sposobni. Tako se sčasoma za mnoge otroke in starše osnovnošolsko izobraževanje sprevrže v bojišče, na katerem borba počasi, a vztrajno črpa moči tako otrokom, kot staršem. Takšna situacija posledično prične načenjati tudi psiho-fizično zdravje otrok in staršev ter odnose v partnerstvu in v družini.

Ko starši otrok z učnimi težavami v iskanju izhoda ugotovimo, da naš šolski sistem deluje po principu učenja na pamet, uravnilovke, tekmovalnosti in izločanja, začnemo z veliko domišljije iskati izhode iz stiske, vsaka družina zase in po svojih, največkrat finančnih, zmožnostih. Žal še naprej, vsi skupaj, a obenem ločeno, ostajamo na vrtiljaku stiske, nemoči in besa, ki ga samooblastno poganjata z roko v roki Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in Zavod RS za šolstvo. Obenem cvetijo podjetja in posamezniki, ki nudijo inštrukcije za osnovnošolce, Waldorfska šola je zasuta s prijavami in ne sprejema novih učencev, brezposelni prostovoljci v želji po pridobitvi reference za bodočo zaposlitev nudijo brezplačno učno pomoč otrokom. Nekateri bolj pogumni starši v želji po izhodu iz stiske vzamejo kredit in otroka vpišejo na mednarodno osnovno šolo, na kateri otrok zopet vzcveti, doseže soliden šolski uspeh in obenem razvija svoje talente na določenem področju. Je katera od teh rešitev prava?

Pri razvoju otrokove osebnosti in pozitivne samopodobe imajo veliko vlogo tudi popoldanske dejavnosti otrok. Učitelji in šolski svetovalci nas starše otrok z učnimi težavami navadno dobronamerno poučijo, naj otrok ne obremenjujemo s prevelikim številom popoldanskih dejavnosti. Žal ti predstavniki stroke večinoma spregledajo dejstvo, da vsak otrok potrebuje področje, kjer lahko pokaže svoj talent in zablesti. Otroci, ki v šoli ne blestijo, potrebujejo področje, na katerem se lahko izkažejo, področje, na katerem si povrnejo izgubljen občutek samozavesti in na katerem sebi, vrstnikom in staršem dokažejo, da so v nečem lahko izvrstni in izjemni. V to področje so otroci pripravljeni vložiti veliko svojega časa in energije. Navadno je to šport, lahko pa tudi glasba ali kaj drugega, kar otroka sprošča, razveseljuje in bogati. Želim si, da šolski delavci razumeli starše, ki želimo prisluhniti otroku in jim nameniti popoldne uro in pol igranja nogometa ali košarke, namesto neskončnega ponavljanja učne snovi na pamet. Te ure popoldanskih aktivnosti so neprecenljive tudi z vidika druženja s prijatelji in razvoja zdravih življenjskih navad. Otroci so le otroci in mnogo starši menimo, da jim prosti čas, preživet po lastni izbiri, pravzaprav pripada, vsak dan. Želimo si, da ga izkoristijo, kot si sami želijo, če gre seveda za dejavnost, ki otroku koristi.

Slovenski šolski sistem ne omogoča, da bi nekateri, sicer zelo bistri otroci, v času pouka na razredni stopnji osvojili osnovna in temeljna znanja, potrebna za pozitivno oceno. Slovenski šolski sistem ne omogoča učiteljem, da bi učence naučili temeljne učne vsebine. Slovenski šolski sistem deluje na sistematičnem izločanju posameznikov, ki imajo določene učne težave, in s tem številnim otrokom uničuje samopodobo glede njegove sposobnosti ter možnosti nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja.

Na tem mestu bi se veljalo tudi vprašati, kdo so strokovnjaki, ki pišejo učne načrte za posamezne predmete osnovne šole? Kje je določeno, kdo so tisti posamezniki, ki sestavljajo predmetno komisijo za posamezne predmete? Kdo imenuje to komisijo in katera so merila in pogoji, ki jih morajo člani komisije izpolnjevati? Kakšne so njihove praktične izkušnje dela v razredu in poznavanje sposobnosti otrok za abstraktno zaznavanja matematičnih pojmov? Številni učitelji matematike na podlagi dolgoletnih izkušenj v razredu menijo, da je učni načrt mnogo preobsežen in na posamezni stopnji prezahteven z vidika razvoja otroka in možnosti abstraktnega mišljenja na posamezni ravni. Učitelji, ki morajo v okviru svojega dela učence pripeljati do znanj, določenih v učnem načrtu, so v teh komisijah v manjšini. Morda bi bil s tega vidika potreben širši konsenz aktivnih učiteljev glede količine in zahtevnosti snovi, saj prevladujoči člani takšnih komisij največkrat niso seznanjeni z možnostmi prenosa učnega načrta v prakso in s problematiko preobremenjenosti slovenskih šolarjev. O preobremenjenosti slovenskih šolarjev bi imela veliko povedati zdravstvena psihiatrična stroka, statistika o hospitaliziranih otrocih zaradi živčnih zlomov in tistih, ki se zaradi šolskih pritiskov zdravijo s pomočjo antidepresivov.

Po statističnih raziskavah smo Slovenci v dnu treh držav, ki se ponašajo z najmanjšim odstotkom tistih učiteljev, ki menijo, da bi jih napake pri njihovem delu lahko stale zaposlitve. Ali z drugimi besedami, učitelji, ki imajo zaposlitev za nedoločen čas, vedo, da bodo za vse življenje lahko ostali na šoli, ne glede na kvaliteto opravljenega dela in ne glede na svojo metodo dela v razredu, če bodo le lojalni vodstvu šole. Po drugi strani pa je veliko število mladih, brezposelnih, dobrih učiteljev ter takšnih, ki se že leta vsako leto selijo od šole do šole s pogodbami za nadomeščanje. Za opravljanje učiteljskega poklica v Sloveniji tudi ni jasnih in merljivih kriterijev, na podlagi katerih bi imelo vodstvo šol možnost izbora kadrov. Za učiteljski poklic je od nekdaj veljalo, da pravzaprav ni poklic, ampak »poslanstvo«. V Sloveniji ne obstaja sistem selekcije, ki bi izločil tiste učitelje, ki za to žal niso »poslani«. Nekateri raziskovalci uvrščajo učiteljski poklic med tri najbolj stresne poklice. Torej za opravljanje tega poklica ni in tudi z urami in urami izobraževanja ter usposabljanja ne more biti in ne sme biti primeren vsak. Zakaj na prepoznavanje čustvene inteligence učiteljev slovenski šolski sistem pozablja? Prav je, da nismo privrženci brezglavega kopiranja praks iz tujine, a vendar bi se morda, v dobro otrok, kdaj pa kdaj veljalo ozreti tudi naokrog. Na Finskem, na primer, so bodoči učitelji podvrženi strogi selekciji, ki poleg odličnih ocen zahteva tudi test psiholoških in čustvenih sposobnosti za poklic učitelja. Tudi učitelj je samo človek, razpet med vlogo uslužbenca, strokovnjaka in človeka v šoli. Zato bi v slovenski družbi, kjer samomorilnost, alkoholizem, agresivnost in depresija predstavljajo velik družbeni problem, nujno moral obstajati kriterij za izbor tistih, ki so »poslani« za izobraževanje in vzgojo naših otrok.

Vsi mi, učitelji, starši in seveda učenci, na koncu naredimo svojo nalogo z odliko. Dokaz za to naj bi bile mednarodne raziskave, ki kažejo, da slovenskih otroci blestijo na področju znanja naravoslovja, matematike in fizike ter bralne pismenosti. Le pozabili smo se vprašati: »Za kakšno ceno in na čigav račun?«. Pretežka bremena pritiskov, ki jih otroci doživljajo v zvezi s šolo, na otrocih pustijo nepopravljive usodne posledice, ki jih ni moč zanikati: vzgojne težave, težave z depresijo, agresijo in anoreksijo, slabo samopodobo, in žal, prevečkrat uresničena misel, da ne zmorejo več… tudi samomor.

Staršem nam je že zdavnaj postalo jasno, da vsak otrok ne more biti odličnjak, niti si tega ne želimo in ne pričakujemo. Zavedamo se, da potrebujemo tudi vrhunske frizerje, nogometaše in trgovce ter da vsak človek ne more biti diplomant ali diplomat. A po dolgih letih lastnega šolanja in izobraževanja ter ob zahtevnih službenih in družbenih obveznostih si želimo biti starši le starši. Želimo si biti prosti šolskega dela in učenja. Želimo si otroke le vzgajati. Z otroci si želimo preživljati čas ob skrbi za dom, kuhanju in skupnih kosilih, na sprehodih v naravi, ob pogovoru in skupnem druženju s starimi starši ali hišnimi ljubljenčki. Želimo si učenja s svojimi otroci, a pri tem imamo v mislih učenje o kulturi, vrednotah in spoštovanju do soljudi v okviru skupnega preživljanja prostega časa. Ne želimo biti popoldanski dreserji otrok za doseganje ciljev učnih načrtov in ne želimo, da se na naših plečih in na plečih naših otrok rešuje kriza slovenskega šolskega sistema.

Slovenski šolski sistem je slab, čeprav statistika kaže, da dosegamo dobre mednarodno primerljive rezultate. Ta statistika žal ne kaže zakulisja žalostne predstave, v kateri glavno vlogo briljantno odigrajo predvsem naši otroci, skupaj z nami, starši, učitelji in šolskimi svetovalnimi delavci. Pri tem nas najbolj žalosti in spravlja v bes dejstvo, da gre pravzaprav za rezultate, ki si jih nihče od nas ni želel doseči, a smo jih morali in nazadnje z veliko dela, odrekanja in velikimi žrtvami tudi dosegli.

Slovenski šolski sistem, ki deluje po sistemu konkurenčnega izločanja in ki dopušča takšno ravnanje z otroci, starši in učitelji, je slab. Šolski sistem, ki zavira vedoželjnost, ne spodbuja razmišljanja in temelji na suhoparnem ponavljanju in učenju velikih količin šolske snovi na pamet, je slab. Šolski sistem, v katerem otroci šolo sovražijo in zaradi nje doživljajo stiske in osebne travme, je slab. Šolski sistem potrebuje spremembo na bolje.


Starši si želimo korenite spremembe celotnega šolskega sistema, ki bo omogočal razvoj otrok v zrele, samozavestne, pravične in odgovorne ljudi, ki bodo zmožni in željni postati sokreatorji boljše družbe v prihodnosti. Takšne družbe, v kateri merilo ne bo le karierni in finančni uspeh, temveč bo brezpogojno temeljila na strpnosti, spoštovanju sočloveka, okolja in narave ter človekovih pravic in predvsem sodelovanju, ne tekmovanju, z drugimi.
Moj podpis!
Default avatar

V jok pa na strik

Spet neka nora "sola je pretezka", "kolk smo mi bogi", "vsi drugacni vsi enakopravni", "otroci naj bodo otroci", "ni res, da je glup ce dobi 2, sola je kriva ker moj je pa poseben soncek", "a ma lahko odlocbo da ni razvajena pichkica" nabijanja, ane?

Vsi starsi si nic ne zelimo tega, da bi aktivisti "zavijanja v vato" druzbe dokoncno pojebali nase otroke s svojimi "sodelovanje, ne tekmovanje" idiotizmi.
Default avatar

brez vezna raziskava

Osebno muslim, da ima ta raziskava sicer dober namen, a je 800 otrok veliko premalo za realen rezultat - to je nekje 1% osnovnosolskih otrok. S tem izgubi vso kredibilnost.
Default avatar

Ana Liza Medijev

brez vezna raziskava je napisal/a:
Osebno muslim, da ima ta raziskava sicer dober namen, a je 800 otrok veliko premalo za realen rezultat - to je nekje 1% osnovnosolskih otrok. S tem izgubi vso kredibilnost.
Nivo je v stilu "87% zensk* je porocalo o velikem izboljsanju stanja svojega obraza"

* N=29 + sosedova Metka ampak ona je itak lahka
Default avatar

pričakovanja okolice

Pred časom sem že napisala, pa bom še enkrat. Včasih smo bili ocenjevani glede na sposobnosti, danes pa glede na vpliv in pritisk staršev ter okolice. Včasih se je vedelo, da ima razred dva do tri odličnjake, deset do petnajst pravdobrih, ostali so bili dobri in zadostni. Osnovnošolski sistem je uvrščal otroke v vse izobrazbene profile, od samo osnovnošolske, poklicne in tudi tu ter tam kakšnega doktorja znanosti. Danes je težnja po tem, da otrok dosega rezultate za vstop na gimnazije neverjetna in s tem tudi pritisk na manj zmožne otroke. Otroci obtičijo kot gimnazijci, ali kot nedokončani gimnazijci, in je ustvarjen nov krog frustracij. Poklicne šole se srečujejo z deficiti vpisa že vrsto let, v osnovnih šolah bi pa še zmeraj morali biti vsi na silo v špici po uspehu. Dajte no, starši, najprej se sprijaznite, da niso vsi otroci bodoči znanstveniki, dopustite jim malo več življenja, malo več življenjskosti, naj rijejo po vrtu, po mašinah od mopedov, šraufajo okoli hiše, .... Ja, res je, šolski sitem mora biti v kratkem deležen vsaj ene velike korekcije. Povezovati se mora z gospodarstvom, ugotavljati panoge, ki so deficitarne, spodbujati otroke za uvrščanje v tovrstno izobraževanje, ker dejansko ni nastavljen za to, da bi vsi otroci morali dosegati tak standard znanja, kot navaja avtorica. S polovico manj dela in znanja bi povprečen otrok še zmeraj moral prehajati v višji razred, seveda pa ne z odličnim uspehom. Le ta naj bo, kot je že bil in kot je v večini resnih držav, še zmeraj rezerviran za dva ali tri na generacijo. Tako da, starši, vendarle najprej pometite pri sebi, zakaj otroke izpostavljate takšnemu pritisku.
Default avatar

slovenski otroci

Slovenski otroci ne bodo nikoli zadovoljni, ker odrascajo ob starsih, ki niso nikoli zadovoljni. Ze na tem forumu se vidi, da se ljudje stalno pritozujejo, ponizujejo, se predstavlajo kot zrtve in da jih moti vse, od debelosti sosedove Francke do Jozetovega avta, ker nima zadosti konjev, do tajkunov, do imena sosedine novorojenke, do dopustniskega apartmaja, do delodajalcev, do zaposlenih, in do solske prehrane in uciteljev in prevec domace naloge. Slovenski narod je vecno nezadovoljen in prekritizira vse. Kako mislite, da bodo otroci drugacni? Je nemogoce.
Default avatar

superr_nova

slovenski otroci je napisal/a:
Slovenski otroci ne bodo nikoli zadovoljni, ker odrascajo ob starsih, ki niso nikoli zadovoljni. Ze na tem forumu se vidi, da se ljudje stalno pritozujejo, ponizujejo, se predstavlajo kot zrtve in da jih moti vse, od debelosti sosedove Francke do Jozetovega avta, ker nima zadosti konjev, do tajkunov, do imena sosedine novorojenke, do dopustniskega apartmaja, do delodajalcev, do zaposlenih, in do solske prehrane in uciteljev in prevec domace naloge. Slovenski narod je vecno nezadovoljen in prekritizira vse. Kako mislite, da bodo otroci drugacni? Je nemogoce.
zanimivo...

moja izkušnja oz. več teh: jaz sem zadovoljna s tem, da se otrok trudi. tudi njemu se zdi, da doma za šolo kar dosti delava.
učiteljica mi na govorilnih urah pribije, da če ne bova res zagrabila, bo potrebno konec šolskega leta razmisliti o ponavljanju razreda?!

opombe:
- otrok je 2!!!! razred, star 7,5 let;
- otrok se občasno še lovi pri računanju, ne bere tekoče, pri nareku izpušča črke;
- delo za šolo (domače naloge, ne kaka nadgradnja snovi) včasih traja tudi 2 uri. s premori, seveda. eno uro pa sigurno vsak dan;
- vsaj enkrat na teden v delovni zvezek napišem "še narediva", ker enostavno ne prideva do konca. jaz ne zmorem več, otrok še pa manj.

mojega mnenja o šolskem sistemu otrok ne pozna. ker če bi ga, ga živega ne dobim več v nobeno šolo.

sprašujem se, kako dolgo mu bom še lahko "prodajala", da je šola nekaj zanimivega, da se bo tam naučil milijon novih in zanimivih stvari?
kako dolgo ga bo naprej gnala moja mantra, da dokler se bo RES trudil, bo OK?
mislim, da samo še do prvih ocen naslednje leto... potem pa!?
Default avatar

nima vsak briljantne sposobnosti učenja

superr_nova je napisal/a:
slovenski otroci je napisal/a:
Slovenski otroci ne bodo nikoli zadovoljni, ker odrascajo ob starsih, ki niso nikoli zadovoljni. Ze na tem forumu se vidi, da se ljudje stalno pritozujejo, ponizujejo, se predstavlajo kot zrtve in da jih moti vse, od debelosti sosedove Francke do Jozetovega avta, ker nima zadosti konjev, do tajkunov, do imena sosedine novorojenke, do dopustniskega apartmaja, do delodajalcev, do zaposlenih, in do solske prehrane in uciteljev in prevec domace naloge. Slovenski narod je vecno nezadovoljen in prekritizira vse. Kako mislite, da bodo otroci drugacni? Je nemogoce.
zanimivo...

moja izkušnja oz. več teh: jaz sem zadovoljna s tem, da se otrok trudi. tudi njemu se zdi, da doma za šolo kar dosti delava.
učiteljica mi na govorilnih urah pribije, da če ne bova res zagrabila, bo potrebno konec šolskega leta razmisliti o ponavljanju razreda?!

opombe:
- otrok je 2!!!! razred, star 7,5 let;
- otrok se občasno še lovi pri računanju, ne bere tekoče, pri nareku izpušča črke;
- delo za šolo (domače naloge, ne kaka nadgradnja snovi) včasih traja tudi 2 uri. s premori, seveda. eno uro pa sigurno vsak dan;
- vsaj enkrat na teden v delovni zvezek napišem "še narediva", ker enostavno ne prideva do konca. jaz ne zmorem več, otrok še pa manj.

mojega mnenja o šolskem sistemu otrok ne pozna. ker če bi ga, ga živega ne dobim več v nobeno šolo.

sprašujem se, kako dolgo mu bom še lahko "prodajala", da je šola nekaj zanimivega, da se bo tam naučil milijon novih in zanimivih stvari?
kako dolgo ga bo naprej gnala moja mantra, da dokler se bo RES trudil, bo OK?
mislim, da samo še do prvih ocen naslednje leto... potem pa!?
OK, če izključiš kakšno stanje za odločbo.....


A lahko pomisliš tudi na to, da pa otrok ni podedoval ravno tabrihtnih genov za učenje? Glede na tvoj zapis bi bilo tudi to moč sklepati...
Default avatar

superr_nova

nima vsak briljantne sposobnosti učenja je napisal/a:
superr_nova je napisal/a:


zanimivo...

moja izkušnja oz. več teh: jaz sem zadovoljna s tem, da se otrok trudi. tudi njemu se zdi, da doma za šolo kar dosti delava.
učiteljica mi na govorilnih urah pribije, da če ne bova res zagrabila, bo potrebno konec šolskega leta razmisliti o ponavljanju razreda?!

opombe:
- otrok je 2!!!! razred, star 7,5 let;
- otrok se občasno še lovi pri računanju, ne bere tekoče, pri nareku izpušča črke;
- delo za šolo (domače naloge, ne kaka nadgradnja snovi) včasih traja tudi 2 uri. s premori, seveda. eno uro pa sigurno vsak dan;
- vsaj enkrat na teden v delovni zvezek napišem "še narediva", ker enostavno ne prideva do konca. jaz ne zmorem več, otrok še pa manj.

mojega mnenja o šolskem sistemu otrok ne pozna. ker če bi ga, ga živega ne dobim več v nobeno šolo.

sprašujem se, kako dolgo mu bom še lahko "prodajala", da je šola nekaj zanimivega, da se bo tam naučil milijon novih in zanimivih stvari?
kako dolgo ga bo naprej gnala moja mantra, da dokler se bo RES trudil, bo OK?
mislim, da samo še do prvih ocen naslednje leto... potem pa!?
OK, če izključiš kakšno stanje za odločbo.....


A lahko pomisliš tudi na to, da pa otrok ni podedoval ravno tabrihtnih genov za učenje? Glede na tvoj zapis bi bilo tudi to moč sklepati...
Norca takoj prepoznaš. Je bedak, ki ne pozna trikov. Bedak skuša dokazati svojo trditev, ima logiko, ki je sicer napačna, a jo vendarle ima. Norec pa se z logiko ne obremenjuje, deluje na podlagi trenutnega navdiha. Zanj vse dokazuje vse. Norec ima kakšno fiksno idejo in vse, na kar naleti, mu pride prav, da bi jo dokazal. Norca prepoznaš po svobodi, ki si jo jemlje pri dokazovanju, po njegovih trenutkih navdiha.
(Umberto Eco: FOUCAULTOVO NIHALO)
Default avatar

otrok pozna

superr_nova je napisal/a:
slovenski otroci je napisal/a:
Slovenski otroci ne bodo nikoli zadovoljni, ker odrascajo ob starsih, ki niso nikoli zadovoljni. Ze na tem forumu se vidi, da se ljudje stalno pritozujejo, ponizujejo, se predstavlajo kot zrtve in da jih moti vse, od debelosti sosedove Francke do Jozetovega avta, ker nima zadosti konjev, do tajkunov, do imena sosedine novorojenke, do dopustniskega apartmaja, do delodajalcev, do zaposlenih, in do solske prehrane in uciteljev in prevec domace naloge. Slovenski narod je vecno nezadovoljen in prekritizira vse. Kako mislite, da bodo otroci drugacni? Je nemogoce.
zanimivo...

moja izkušnja oz. več teh: jaz sem zadovoljna s tem, da se otrok trudi. tudi njemu se zdi, da doma za šolo kar dosti delava.
učiteljica mi na govorilnih urah pribije, da če ne bova res zagrabila, bo potrebno konec šolskega leta razmisliti o ponavljanju razreda?!

opombe:
- otrok je 2!!!! razred, star 7,5 let;
- otrok se občasno še lovi pri računanju, ne bere tekoče, pri nareku izpušča črke;
- delo za šolo (domače naloge, ne kaka nadgradnja snovi) včasih traja tudi 2 uri. s premori, seveda. eno uro pa sigurno vsak dan;
- vsaj enkrat na teden v delovni zvezek napišem "še narediva", ker enostavno ne prideva do konca. jaz ne zmorem več, otrok še pa manj.

mojega mnenja o šolskem sistemu otrok ne pozna. ker če bi ga, ga živega ne dobim več v nobeno šolo.

sprašujem se, kako dolgo mu bom še lahko "prodajala", da je šola nekaj zanimivega, da se bo tam naučil milijon novih in zanimivih stvari?
kako dolgo ga bo naprej gnala moja mantra, da dokler se bo RES trudil, bo OK?
mislim, da samo še do prvih ocen naslednje leto... potem pa!?
Otrok pozna tvoje mnenje o solskem sistemu, ne da bi ti spregovorila eno besedo. Otroci berejo obraze, grimase, vzdihe, telesno drzo starsev, ker kot gobe vsrkajo subtilne spremembe v svojih starsih, ki se jih starsi mogoce niti ne zavedajo.

Ce je uciteljica rekla, da bo mogoce moral ponavljati, bo pac ponavljal. Bolje tako, kot da z neosvojenim osnovnim znanjem rine naprej. Kajti ce potrebuje 1 do 2 uri na dan in se nista vedno gotova, kaze na to, da ne razume snovi, da se ne zna lotiti dela, da ni samostojen svoji starosti primerno, da ima slabo koncentracijo ali kaj drugega. Seveda pripomore tudi dejtvo, da mu branje in pisanje se vedno ne gre. Ampak za to ne mores kriviti sole.
Default avatar

nima vsak briljantne sposobnosti učenja

superr_nova je napisal/a:
nima vsak briljantne sposobnosti učenja je napisal/a:


OK, če izključiš kakšno stanje za odločbo.....


A lahko pomisliš tudi na to, da pa otrok ni podedoval ravno tabrihtnih genov za učenje? Glede na tvoj zapis bi bilo tudi to moč sklepati...
Norca takoj prepoznaš. Je bedak, ki ne pozna trikov. Bedak skuša dokazati svojo trditev, ima logiko, ki je sicer napačna, a jo vendarle ima. Norec pa se z logiko ne obremenjuje, deluje na podlagi trenutnega navdiha. Zanj vse dokazuje vse. Norec ima kakšno fiksno idejo in vse, na kar naleti, mu pride prav, da bi jo dokazal. Norca prepoznaš po svobodi, ki si jo jemlje pri dokazovanju, po njegovih trenutkih navdiha.
(Umberto Eco: FOUCAULTOVO NIHALO)
In katerega od scitirano opisanih pripisuješ torej sebi?
Default avatar

BTDT

No pain, no gain!

Če sem se česa naučil v življenju, je to, da se je za vse potrebno potruditi. Nobeno jabolko ne pade direktno v roko, ko počivamo pod jablano.
Tudi moja otroka sta bila deležna te modrosti že v rani mladosti.
Mi je prav zanimivo, ko nekateri iz okolice to, zdravo tekmovalnost in razmišljanje tako črtijo.
Default avatar

BTDT

superr_nova je napisal/a:
slovenski otroci je napisal/a:
Slovenski otroci ne bodo nikoli zadovoljni, ker odrascajo ob starsih, ki niso nikoli zadovoljni. Ze na tem forumu se vidi, da se ljudje stalno pritozujejo, ponizujejo, se predstavlajo kot zrtve in da jih moti vse, od debelosti sosedove Francke do Jozetovega avta, ker nima zadosti konjev, do tajkunov, do imena sosedine novorojenke, do dopustniskega apartmaja, do delodajalcev, do zaposlenih, in do solske prehrane in uciteljev in prevec domace naloge. Slovenski narod je vecno nezadovoljen in prekritizira vse. Kako mislite, da bodo otroci drugacni? Je nemogoce.
zanimivo...

moja izkušnja oz. več teh: jaz sem zadovoljna s tem, da se otrok trudi. tudi njemu se zdi, da doma za šolo kar dosti delava.
učiteljica mi na govorilnih urah pribije, da če ne bova res zagrabila, bo potrebno konec šolskega leta razmisliti o ponavljanju razreda?!

opombe:
- otrok je 2!!!! razred, star 7,5 let;
- otrok se občasno še lovi pri računanju, ne bere tekoče, pri nareku izpušča črke;
- delo za šolo (domače naloge, ne kaka nadgradnja snovi) včasih traja tudi 2 uri. s premori, seveda. eno uro pa sigurno vsak dan;
- vsaj enkrat na teden v delovni zvezek napišem "še narediva", ker enostavno ne prideva do konca. jaz ne zmorem več, otrok še pa manj.

mojega mnenja o šolskem sistemu otrok ne pozna. ker če bi ga, ga živega ne dobim več v nobeno šolo.

sprašujem se, kako dolgo mu bom še lahko "prodajala", da je šola nekaj zanimivega, da se bo tam naučil milijon novih in zanimivih stvari?
kako dolgo ga bo naprej gnala moja mantra, da dokler se bo RES trudil, bo OK?
mislim, da samo še do prvih ocen naslednje leto... potem pa!?
To snov, o čemer se uči, še posebej pri naravoslovnih predmetih, mu pokaži na primerih v vsakdanjem življenju.
Ko sta moja otroka to dojela, jima ni bilo več težko in dolgočasno. Najbolj sem bil vesel pa ko je hči prišla domov in je sama iskala primer uporabe Pitagorovega izreka... Ugotovila je, da je pravokotni trikotnik in pravila povezana z njim moč uporabiti skoraj čisto povsod...
Default avatar

osemletka je zakon

Jaz pa sem še hodila v tisti star šolski sistem, ki je bil tako slab... Pa učitelji so "mučili otroke" in je bil tako slab...Osemeletko se je tudi takrat kritiziralo. Isto,kot se sedaj kritizira devetletko. Zanimivo, saj so z devetletko hoteli izboljšat olajšat otrokom... Jaz sem se šole bala, kot hudiča. Ponoči sem imela nočne more. Sanjala sem matematkarco, ki mi je pisala cvek v redovalnico...
Res zanimivo. Porušli so osemletko in izboljšali šolo. Otrokom so dali morje pravic, ki jih mi nismo niti poznali. Kakšen terorizem. Nas so učitlce v tablo z glavo, če nismo znali. Da ne govorimo o natezanju ušes, če si kleptal. Pa cokle učitelic in ključi so leteli v glave... To je bil terorizem!
Danes pa primerjate današnjo devetletko, kjer učenec lahko učitelju ključe in coklje meče, s teroroizmom?!
Sončki so samo preveč razvajeni, pa se jim že en kamenček, ovira, zdi cela gora.
Default avatar

osemletka posebne vrste

Ti zgoraj, kam si hodila v tako kruto osemletko? Ker nasa je bila cisto v redu.
V solo sem sla pri 6,5 letih. Do konca prvega razreda smo morali zati tekoce brati in pisati preproste spise. V prvem razredu sem ze jeseni zamudila 6 tednov pouka zaradi bolezni, a mi sola vseeno ni bila problem. Kar smo se mi naucili v prvem letu, je zdaj raztegnjeno na 2 solski leti. Zato ne razumem, zakaj je za danasnje otroke sola tako veliko breme. Ceprav se mi bolj zdi, da je sola breme za mamice, ki so skrb zanjo z otroskih ramen prevzele na svoja pleca, da detetu ne bi bilo prevec tezko, potem pa jamrajo. Saj je v redu, ce se otroku sem in tja pomaga, ampak da vse popoldne z njim sedis pri knjigah, je pa neverjetno. In seveda, ce do sole otrok nima nobenih zadolzitev, da ne recem celo kaksnih omejitev, ampak se ga vzgaja v center vesolja, je sola seveda zanj hud sok.
Default avatar

osemletka je zakon

osemletka posebne vrste je napisal/a:
Ti zgoraj, kam si hodila v tako kruto osemletko? Ker nasa je bila cisto v redu.
V solo sem sla pri 6,5 letih. Do konca prvega razreda smo morali zati tekoce brati in pisati preproste spise. V prvem razredu sem ze jeseni zamudila 6 tednov pouka zaradi bolezni, a mi sola vseeno ni bila problem. Kar smo se mi naucili v prvem letu, je zdaj raztegnjeno na 2 solski leti. Zato ne razumem, zakaj je za danasnje otroke sola tako veliko breme. Ceprav se mi bolj zdi, da je sola breme za mamice, ki so skrb zanjo z otroskih ramen prevzele na svoja pleca, da detetu ne bi bilo prevec tezko, potem pa jamrajo. Saj je v redu, ce se otroku sem in tja pomaga, ampak da vse popoldne z njim sedis pri knjigah, je pa neverjetno. In seveda, ce do sole otrok nima nobenih zadolzitev, da ne recem celo kaksnih omejitev, ampak se ga vzgaja v center vesolja, je sola seveda zanj hud sok.
Ja, saj se strinjam s tabo, da je sedaj vse lažje. Menim, da smo bili mi vseeno na slabšem, kot otroci,in da nimajo danes kaj jamrat. To je vse razvajeno in mamce dajejo potuho.
Ja, naša osemletka je bila ker kruta. Če si delal nered, te je že hišnik počil na hodniku. Če si pa pri ravnatelju končal... se ti je vrtela glava dva dni.
Default avatar

računamo do dvajset

osemletka posebne vrste je napisal/a:
Ti zgoraj, kam si hodila v tako kruto osemletko? Ker nasa je bila cisto v redu.
V solo sem sla pri 6,5 letih. Do konca prvega razreda smo morali zati tekoce brati in pisati preproste spise. V prvem razredu sem ze jeseni zamudila 6 tednov pouka zaradi bolezni, a mi sola vseeno ni bila problem. Kar smo se mi naucili v prvem letu, je zdaj raztegnjeno na 2 solski leti. Zato ne razumem, zakaj je za danasnje otroke sola tako veliko breme. Ceprav se mi bolj zdi, da je sola breme za mamice, ki so skrb zanjo z otroskih ramen prevzele na svoja pleca, da detetu ne bi bilo prevec tezko, potem pa jamrajo. Saj je v redu, ce se otroku sem in tja pomaga, ampak da vse popoldne z njim sedis pri knjigah, je pa neverjetno. In seveda, ce do sole otrok nima nobenih zadolzitev, da ne recem celo kaksnih omejitev, ampak se ga vzgaja v center vesolja, je sola seveda zanj hud sok.
Spomnim se knjige, prav vidim jo - Računamo do dvajset, stari smo bili 7 let v prvem razredu. Pa danes? In pa, kaj je težje - kilogram železa ali kilogram slame? Je tudi danes to težavnostna stopnja tretjega, oziroma četrtega razreda devetletke? Delali smo bolj enostavne stvari, se mi zdi, ampak odličnjakov je bilo vseeno le peščica, torej so bili kriteriji sigurno strožji.
Default avatar

Ena mamica od mnogih

Hvala vam vsem, ki ste celoten sestavek prebrali in razumeli. Le nekaj naj pojasnim: otrok z ucnimi tezavami je le eden izmed mojih otrok. Pri ostalih je bil dovolj stavek: "Imas naloge narejene?" ali " Je v soli vse v redu?" Se vam ne zdi nenavadno, da bi se mama odlocila, da bo le enega od svojih otrok "zavila v vato" in namesto njih delala solo, ostale pa vzgajala v duhu, da je sola njihova odgovornost in skrb? Za tiste, ki niste zmogli prebrati in razumeti celotnega odstavka, se pojasnilo glede mojih ambicij: zadovoljna sem z dvojkami in trojkami. Vse dobro vam zelim :)