vem, da bi me vsi obsojali
Vem, da bi me vsi obsojali, če bi spregovorila na glas. Tudi sama sebi se na nek način gabim, kako se mi lahko po glavi motajo takšne misli. Vem, da bo veliko obsojanja tudi tu pa vendar…
6 let sem bila mamica enemu otroku. Moji punčki. Vedno je v meni tlela želja po še enem otroku pa vendar nikoli ni bilo pravega trenutka. Nestabilna služba, gradnja… Ko se je vse postavilo na svoje mesto sva se končno odločila. Zanosila praktično takoj.
Veselje, sreča, pričakovanje. Žal se je ta sreča razblinila v 21. tednu, ko so ugotovilo, da srček ne bije več. Kar tako, ne bije. Razloga zakaj še danes ne vem, ker tudi obdukcija ni nič pokazala. Naj bi bil zdrav otrok samo srček ni več bil. Čez 2 dni od strašne novice se je rodila. Popolna. Tako moja, tako lepa z istimi potezami kot prva. Tako lepa, tako moja pa vendar- mrtva.
Kar nekaj časa je trajalo, da sem se (oz. celotna družina) pobrala in nekako živela dalje. Eden izmed hujših udarcev v življenju pa sem preživela že marsikaj. Pretrmasta, da bi se vdala. Tu mi je spodneslo tla.
Po 1,5 leta od rojstva moje male punčke sem ponovno zanosila. Nosečnost je bila polna strahu iz dneva v dan, vsak pregled pri zdravniku nočna mora in solze sreče vedno, ko sem slišala magične besede: vse je ok. 2 meseca nazaj se je rodil. Zdrav fantek. Moj fantek. Šele takrat sem imela občutek, po več kot 2 letih, da sem končno vdihnila.. zadihala. Živ je. Vse je ok. Tako pričakovan, tako zaželjen.
Rada ga imam do neba in nazaj. Poleg starejše hčere mi pomeni vse na tem svetu in sem presrečna in nadvse hvaležna, da ga imam… vendar…
…vendar… občasno mi nehote uidejo misli… moja punčka… morala bi biti tu. Morala bi biti mama (sem, ampak žal nista obe z mano) mama dvema hčerkama. Več kot dveh otrok nisva nikoli načrtovala. Neglede na vse bo eden vedno manjkal. Ampak moje punčke ni. Tu je on, res ga imam rada in si ne predstavljam več, da ga ne bi bilo pa vendar… nikoli ne bi “smela” kupovati modrih bodijev.. v prenesenem pomenu. Vsak dan znova se zahvalim, da ga imam ampak manjka mi.. moja punčka. Vem, da bo vedno manjkala tudi če imam še 5 otrok. Nje ne bo. Včasih me lastne misli plašijo, počutim se krivo, krivično do sina… obenem ga imam pa najrajši na svetu. Nihče me ne more razumeti, ker se niti sama. Vse držim v sebi. Že tako se počutim dovolj “umazano”. Mož mi je vedno stal ob strani, ko sem mu samo delček vsega omenila mi je bilo jasno, da ni in tudi ne bo razumel. Rekel je naj pozabim. Imam sina, nje ni, žal. Naj se sprijaznim in živim dalje. Da ne razume kako lahko pomislim na kaj takega. Tudi ja ne razumem sama sebe. Pamet pravi da ima prav, seveda, srce pa jo čezdalje bolj pogreša. Mislila sem da bo po rojstvu vse skupaj malo lažje. Saj je… odvalila se mi je gromozanska skala iz srca, ker je z njim vse ok in je tu z mano obenem jo pa še bolj pogrešam. Še bolj mi manjka.
Vprašala, če se je kdo srečal z podobnim ne bom, ker verjamem, da ni nihče tako “nor”. Sama sebe se sramujem čeprav sem obenem resnično hvaležna da je tu. Čeprav ne izgleda ga imam rada. Obenem je pa tudi razlog, da jo še bolj pogrešam.
Hvala, da sem nekje lahko strnila svoje občutke. Čeprav mi je še težje, ker sem verjetno izpadla nehvaležna in slaba mama. To se podi samo po moji glavi, dokler misli zavestno ne odženem, ga stisnem k sebi pa tudi če ga napol zbudim sredi noči, prelubčakam in se 15x na dan zahvalim, da ga imam. Mojega zlatega fantka. Pogrešam pa tudi njo. Iz dneva dan bolj… 🙁
Imela si jo z razlogom. Lahko je kot duša prišla samo zato, da pri tebi osebno ali v vašo družino prinese kako določeno spremembo, ki se brez njenega prihoda in takšnega odhoda ne bi bila zgodila.
Če ne najdeš odgovora pri sebi, pa ti predlagam možnost, da poiščeš pomoč kakega regresoterapevta ali pa duhovnega medija, karkoli ti bolj ustreza, če ti je to seveda dovolj blizu.
Lepo, da si prišla sem in delila za nami….❤️ Bolečina ne bo minila, samo navadila se boš živeti z njo….in s časoma bo lažje….Moraš govoriti o tem, jokati , se smejati, deliti…ne moreš živeti sama s tem….Povsem normalna si in nimaš se česa sramovati. Nekaj dragocenega ti je življenje vzelo, ampak veliko ti je bilo tudi dano. Ne vem, če obstaja kakšno društvo, strokovna pomoč ob tako veliki izgubi ??? Saj ne moreš sama skozi to. Nekateri pestvajo lutko, nekateri naredijo oltar ali pa posadijo drevo za ljubljeno osebo. To ni samo miselni proces, je proces žalovanja….marsikdo tega ne preživi….ona ni nikamor odšla, lahko da se je inkarnirala v dečku, ki ga imaš zdaj…..❤️
Vsekakor še nisi predelala tragedije, ki se ti je zgodila. Pozabiti ne moreš, ker še vedno žaluješ. Realno gledano, nikoli ne boš pozabila svoje punčke, ko pa boš zaključila proces žalovanja, bo bolečina manjša. Prav nič ne pomaga, da ti bližnji govorijo, da pozabi. Ti čutiš kot čutiš.
Prvič, priznaj si, da imaš pravico, da jo pogrešaš.
Drugič, ne čuti se krive, ker jo pogrešaš. Tretjič, poišči pomoč, če se tvoji občutki stopnjujejo.
Potrebuješ iti skozi proces, ki bo dal veljavo tebi in tvoji punčki, obenem pa te razbremenil vsega tovora bolečine, ki ga nosiš. Stokrat si lahko rečeš, da je bila usoda, da moraš pozabiti. Žal ne moreš, ker še nisi odžalovala.
Nikakor te ne obsojam. Za moške je vse skupaj pogosto lažje. Gredo naprej in se ne ozirajo nazaj. S tabo ni nič narobe, če tega ne moreš.
Kar dozivljas je zelo normalno. Obstaja drustvo solzice za pomoc tistim ki so izgubile otroka med in kmalu po nosecnosti. Pobrskaj, pogovor ti bo koristil. Jaz sem izgubila 2 deklici – dvojcici v 18tednu. Danes imam 2 krasna otroka in ko me zagrabi zalost si recem, da imata moja otroka 2 zvezdici ki ju cuvata, ceprav nisem verna. 1x na leto gremo v park zvonckov na zalah in prizgemo svecko. Na vrtu imam vrtnico, ki sem jo posadila ko sta se rodili. Ko jo pogledam pomislim nanju in pustim da me preplavijo custva za trenutek, potem zivim naprej. Verjamem, da sem zaradi te izkusnje boljsa mama in bolj cenim vsak trenutek z otrokoma. Vem, da nic ni samoumevno.
Predolgo ze tlacis zalost in jezo, nekje bo izbruhnilo. Rabis ventil, ta custva moras predelati, ne potlaciti! Puncko bos vedno pogresala, to se ne bo spremenilo, a najti moras nacin, da s to izkusnjo zivis naprej, da bosta tvoja otroka imela zadovoljno mamo. Srecno!
Grozno mi je žal! Nikakor pa vas ne mislim obsojati, še celo razumljivo se mi zdi, kar čutite, čeprav nimam podobnih izkušenj. Mogoče bi pomagalo, če spremenite razmišljanje – naj sinček ne nadomesti druge hčerke, temveč obstaja poleg nje. Rekli ste, da nikoli niste nameravali imeti več kot 2 otrok – že mogoče, ampak to še ne pomeni, da ne bi mogoče vseeno imeli 3. Vsaka kontracepcija kdaj odpove, mogoče bi si premislili, itd. Poskusite razmišljati tako, da manjka ena VMES med hčerko in sinom, ne ena NAMESTO sinčka, če razumete, kaj želim povedati. Žalujte za svojo punčko, mislite nanjo, imejte jo radi, ampak v zavedanju, da bi obstajala POLEG sinčka, ne namesto njega. Ta sin vam je bil namenjen in to je to. Žalujte samo, da nima 2 živečih starejših sester, namesto ene.
Mislite, da bi šlo?
Resnično ne vem, zakaj misliš, da bi te kdo obsojal, ker žaluješ za mrtvim otrokom. Najprej si moraš reči, da je to, kar čutiš, popolnoma normalno in da moraš to predelati, preboleti. Nato poišči pomoč, čimprej. Pomoč bi ti morala biti ponudena že pred časom in verjetno ti je tudi bila, pa si mislila, da ne potrebuješ.
Moraš poiskati pomoč in zaključiti s svojim žalovanjem, saj se bo drugače tvoje stanje slabšalo in ne boš dobra mama svojima dvema otrokoma. Žal, žalostna mama ne nore imeti srečnih otrok, zapomni si. Ne glede na to, kako rada jih ima.
Hvala. Obsojal zato, ker lahko izpade kot da sem nehvaležna za tega fantka, da ga ne maram, sprejmem samo zato, ker je fantek. Sem. Samo sama vem kaj sem šla čez nosečnostjo. Imam kar slabo vest ampak nobene brcike se nisem iskreno veselila. Trenutno navdušenje ob vsaki brciki je nekje v podzavesti glodal strah… je zadnja? Nisem zaspala dokler se ni še enkrat premaknil. Nisem vstala zjutraj iz postelje dokler ga nisem pripravila vsaj do ene brce. Iz psihičnega vidika je bila res nočna mora, nikakor se nisem mogla res sprostiti, čeprav sem mogoče na ven delovala kot srečna nosečnica. Z cmokom v grlu kupila vsak bodi posebej in ga v mislih prosila naj se rodi živ, zdrav.
Že samo v svoji okolici imam dosti takšnih parov, vem da jih je nekje “zunaj” še mnogo, ki npr. zaradi zdravstvenih težav nikoli ne bodo imeli v naročju svojega otroka. Jaz ju imam. Dva. In imam slabo vest, kot da nisem hvaležna za to. Sem, ne rabim materialnih dobrin, ne rabim glavnega dobitka na loteriji, ker mi večje sreče ne bo kupil. Jo pa pogrešam.
Otrok, čeprav verjamem, da to ne bi rešilo situacije, ker nje nikoli več ne bo in jo nihče ne more nadomestiti verjetno ne bom imela več. Sicer sem zdrava itd ampak leta niso najbolj na moji strani (33 bom čez par mesecev) povrhu vsega je bil zadnji zaradi nepravilne lege rojen z cr, kar pomeni, da ne smem kmalu zanositi, tudi če bi želela (a je 2 leti?), takrat bom pa že stara 🙂 Hec na stran, čeprav je v vsakem hecu nekaj resnice ampak posvoje me je strah, kot da bi ponovno rinila v nesrečo, ker nikjer ne piše da bi se srečno končalo. Še ena izguba bi me pogubila in imam občutek, da bi z takšno odločitvijo pri 2 otrocih drezala v osje gnezdo in izzivala nesrečo.
Ravno berem knjigo Hči varuha spominov, kjer je nekako podobna zgodba.
Sama te razumet res ne morem, mi pa ta knjiga kaže, kako ta mamica pogreša svojo punčko, čeprav sina ravno tako zelo ljubi.( vendar je šlo tu za nekaj drugega, mamici so pa povedali, da je punčka umrla.. )
Mislim, da rabiš čas, da sprejmeš njeno smrt in da to nikakor ne pomeni, da si slaba mama ali da si nehvaležna za sina. Tvoj mož ne razume, verjetno zato, ker praktično gleda na vse skupaj.Ti pa si bila čustveno vezana na njo že v času nosečnosti.
Poglej citirano.
Meni osebno se sploh ne zdiš kar pišeš – nehvaležna ali celo slaba mama. Kaj ti je ženska?!?
Od kje vse to samo-obsojanje v tebi?
Tvoje čustvovanje je normalno in čisto na mestu, nikar ga ne zanikuj in tlači. To je treba izživeti in zraven ne pozabiti na žive, pa bo.
Govori, joči, piši… in še kaj, če bo treba. Potrebuješ prijatelja ali prijateljico za pogovore – ali pa če teh ni – psihoterapevta, ki ti pomaga razčistiti vsa sedaj zmedena čustva. Lahko bi bil to mož, ni pa nujno.
Ne vem, a so drugi odgovori razumeli, kaj hoče avtorica povedat.
Ne gre za to, da žaluje ali da že predolgo žaluje, ampak za to, da se boji, da v resnici ne mara drugega otroka moškega spola.
Zdi se, da avtorica čuti, da ljubezen do sina fejka. Da samo sebe prepričuje, kako je to njen zlati sinek, v resnici si pa misli “Kaj je tebe treba bilo”.
In naj bo tudi odgovor odkrit: ja, to je pot v zafuranje sina. Ker ni problem v njeni kvaliteti mame, ampak njeni kvaliteti ženske. Avtorica ima neke podedovane družinske fiksne predstave o tem, kaj ženska je oz. kaj mora biti, in žalostni dogodek, ki je sam po sebi veliko psihično breme in ima človek vso pravico, da si vzame čas za soočenje z njim, je sprožil neka druga dogajanja, ki niso nujno povezana z njim. Žalovanje je eno, drugo pa je spoznati samega sebe. Avtorica ima morda kake podedovane ali privzgojene zamere do moškega spola. Morda ji otroci ženskega spola dajejo večje zadovoljstvo zaradi zadovoljitve nezavednega maščevanja moškemu spolu. Ali pa morda v punčkah vidi priložnost izživeti svojo jezo na mamo, češ pokazala ti bom, kako bi me morala vzgajati, da bi bila jaz srečna. Otrok moškega spola pa v tem pogledu ni zanimiv, ker blokira proces projekcije in prenašanja “ženske zamere” (češ, moški tega ne razume, zato moj obračun z mamo ne bo učinkovit). V avtorici se, skratka, plete več kot žalovanje. In ta njena nezavedna zamera in maščevalnost se nezavedno prenašata na sina, ki ju bo slej ko prej “act out”, se pravi, slej ko prej bo sin razvil simptome. Nobena šminka ljubezni tu ne pomaga. Otroci srkajo vase pravo energijo staršev, ne spakovanja v smislu “50 krat na dan polubčkan”. To ni nič. To je fejk. S tem se ne prenaša ljubezen, ampak nevrotičnost.
Avtorica si mora priti na jasno. Ne glede žalovanja. To je vsakomur razumljivo. Ampak glede same sebe, svojih zamer do mame, očeta, moškega spola, svoje seksualnosti, svojih podedovanih, privzgojenih nazorov glede spola itd.
Verjamem, da te zdaj daje hud razvrat hormonov in da to samo še potencira tvoja čustva, ampak po skoraj treh letih se ti nisi spravila k sebi, torej je nujno, da poiščeš strokovno pomoč! Čim prej pojdi k zdravniku in vse povej in naj ti da napotnico, v porodnišnici imajo odlične terapevte!
Mislim, da si malo dramatična oseba, malo mazohista, malo imaš zdaj še slabo vest, ker imaš novega zdravega otroka, ki se ga veseliš in ga ljubiš, pa te malo daje vest, češ da boš pozabila na mrtvorojenega otroka, tu je seveda še močan poporodni hormonski vpliv in rezultat vsega skupaj je to kar je.
Poišči pomoč!
Jaz mislim, da mogoče nisi izbrala pravilnega vrstnega reda dogodkov. Je kar je in gremo dalje.
Nisi predelala smrti, ko si že zanosila s sinom. In njega gledaš kot zamenjavo – nadomestek za njo. Kar ni prav in ni fer. On je svoj človek in ne nadomestek za njo. Ker to ni pa vseeno nekje v sebi potihem tako misliš, ni in nikoli ne bo dovolj dober pa čeprav ga imaš še tako rada
Svetujem psihoterapijo, da greš še enkrat čez proces žalovanja v celoti – od žalosti, jeze in na koncu sprejetja in soočenja
Šele takrat bo on smel biti pri tebi on in ne nadomestek zanjo
Jaz sem že prav razumela. Gospa je napisala, da nista z možem nikoli nameravala imet več kot 2 otroka; če bi druga deklica preživela torej tega dečka ne bi bilo in to ji povzroča preglavice – “nikoli ne bi smela kupovati modrih bodijev” itd. Če poskusi na zadevo gledati tako: nameravala sva imeti dva, dobili sva 2 deklici, ampak potem se je “ponesrečil” še en fantek, ki ga imam enako brezmejno rada –> ji ne bo treba čutiti, da naj bi bil ta deček nadomestek za sestrico, kar pač ne more biti.
Ne, to je pot v zafuranje cele družine in rodbine. Smer tvojega razmišljanja je vsekakor prava, veliko trditev pa ne drži.
Na kratko: gre za prenos duhovne bolezni iz avtoročine mame na avtorico in njeno hči. Gre za rodbinsko bolezen. Osebno menim, da ni naključje, da je bil mrtvorojeni otrok deklica. Oz ravno obratno, sporočilo je srhljivo resnično. (kar je tudi vzok da ga avtorica ne more odpustiti)
Pri takih stvareh ne pomaga noben psiho, lahko pa bi nek moški blizu tem ženskam, ki bi bil bolj kratke pameti in zadeve uredil na silo. (kot vrtnar do korenin poreže podivjano vrtnico) Manj moralno sporna pot je duhovnik ala Karl Grčan ali šolan ekzorcist.
V največji nevarnosti je živorojena avtoričina hči. (kar še ne pomeni, da avtorica iz sina ne bo naredila čustvenega invalida)
dobronamerno … ti rabiš strokovno pomoč, verjemi, ker tako kot nekdo zgoraj piše … s svojim načinom in obremenjenostjo lahko dolgoročno škodiš sinu, sploh ker pišeš, da je vedno huje.
Ne, to je pot v zafuranje cele družine in rodbine. Smer tvojega razmišljanja je vsekakor prava, veliko trditev pa ne drži.
Na kratko: gre za prenos duhovne bolezni iz avtoročine mame na avtorico in njeno hči. Gre za rodbinsko bolezen. Osebno menim, da ni naključje, da je bil mrtvorojeni otrok deklica. Oz ravno obratno, sporočilo je srhljivo resnično. (kar je tudi vzok da ga avtorica ne more odpustiti)
Pri takih stvareh ne pomaga noben psiho, lahko pa bi nek moški blizu tem ženskam, ki bi bil bolj kratke pameti in zadeve uredil na silo. (kot vrtnar do korenin poreže podivjano vrtnico) Manj moralno sporna pot je duhovnik ala Karl Grčan ali šolan ekzorcist.
V največji nevarnosti je živorojena avtoričina hči. (kar še ne pomeni, da avtorica iz sina ne bo naredila čustvenega invalida)
[/quote]
Bi znalo biti nekaj na tem. :-S
Ne, to je pot v zafuranje cele družine in rodbine. Smer tvojega razmišljanja je vsekakor prava, veliko trditev pa ne drži.
Na kratko: gre za prenos duhovne bolezni iz avtoročine mame na avtorico in njeno hči. Gre za rodbinsko bolezen. Osebno menim, da ni naključje, da je bil mrtvorojeni otrok deklica. Oz ravno obratno, sporočilo je srhljivo resnično. (kar je tudi vzok da ga avtorica ne more odpustiti)
Pri takih stvareh ne pomaga noben psiho, lahko pa bi nek moški blizu tem ženskam, ki bi bil bolj kratke pameti in zadeve uredil na silo. (kot vrtnar do korenin poreže podivjano vrtnico) Manj moralno sporna pot je duhovnik ala Karl Grčan ali šolan ekzorcist.
V največji nevarnosti je živorojena avtoričina hči. (kar še ne pomeni, da avtorica iz sina ne bo naredila čustvenega invalida)
[/quote]
Zavračam, da se strinjaš z mano, ker to, o čemer ti govoriš, je podobno psihozi! Psihiatrični pacient pa ni upolnomočen dajati nasvetov!