Forum.Over.Net

Starševski čvek

Zakaj ljudi tako sesuje smrt staršev, ko so že sami stari?

Default avatar

Zakaj jih

Berem o Eltonu Johnu, da je bil čisto sesut po smrti staršev.

Vsakdo ima pravico do tega, pa vendar morda težko razumem to, če si že sam star pa izgubiš starše, je to bistveno drugače, kot če si mlad. Takrat ti je hudo, ker jih ne bo zraven, ko se boš poročil, ko se bodo rodili vnuki, vnuki ne bodo poznali starih staršev itd.
Skratka biti v eni ali drugi situaciji se mi ne zdi primerljivo.

Ali kdaj razmišljate o tem in kakšno je vaše mnenje?
Default avatar

smrt starša

Smrt starša te sooči z lastno smrtnostjo. Nekako neke 'varovalke' ni več in ti si naslednji. Vsaj pri meni je bilo tako.
Default avatar

mmaae

Jaz na smrt gledam zelo realno, pač vsakega na koncu doleti.
In smrt starša, sploh če je že v letih, je nekaj čisto normalnega in nekaj, na kar bi vsakdo lahko bil pripravljen.
Da je Elton John šokiran, ker mu je umrla 90letna mama, je pretiravanje. Po mojem je to samo medijski izpad, če bi bil res v šoku, ne bi objavljal novice na twiterju.

Poznam ženske, stare čez 50, ki so v šoku, ko jim umre mama, starejša od 80. In pravijo, da se celo leto niso pobrale?!

Lepo prosim, no.
Default avatar

no-ja

mmaae je napisal/a:
Tvoja dva sta še živa?
Default avatar

se strinjam

Se strinjam. Tudi moji znanki je prejšnji teden umrla mama v pozni starosti (krepko čez 80) in seveda cela drama. Pa se imam za sočutno, a kaj je preveč, je preveč.
Default avatar

no še jaz

Ravno sem dobro izgubila enega, drugi tudi že precej peša. Partner pred dvema letoma očeta, mama je že zelo slaba in verjetno ne bo več dolgo med nami.
Tudi jaz ne razumem, da te lahko smrt starša, ko preseže v bistvu pričakovano življenjsko dobo, tako spodseka. Ja, vem, nekateri živijo več kot sto let, ampak oprostite, umiramo pri 75 do 80 in to je pač to! Preživeli moramo pa živeti naprej.
Mislim, da so za pretiranim žalovanjem za starši, ko imaš sam 50 ali 60 let, drugi razlogi, neka bolezenska navezanost ali nepredelani problemi, slaba vest in podobno. Ne glede na to, kako radi se imamo med seboj, ko je čas za slovo, se je treba s tem sprijazniti. Sprejmem pa razlago malo više, da je enostavno bolj šok zaradi zavedanja o lastni nesmrtnosti. Zaveš se, da si zdaj pa nepreklicno ti na vrsti, ker v naravi, če je sreča mila, velja tak vrstni red.
Tudi jaz poznam žensko, ki dve leti po mamini smrti ni mogla niti omeniti nje, ne da bi planila v jok. Ne govorim o solznih očeh, govorim o tem, da se je zjokala, zadrgnjeno grlo, ni mogla več nič povedat. V njeni bližini bolje, da ni nihče govoril o svojih starših. Halo!!!!!!
Kako bi ti ljudje prenesli smrt lastnega otroka ali partnerja?
Default avatar

Kdo komu

se strinjam je napisal/a:
Čak mal, a je tebi umrla ali znanki?

Jaz pa recimo ne razumem bab, ki cel december plozajo o božiču, pa božična smrekca, pa božična darila, pa božična večerja, pa božična toaleta, ob tem pa niti krščanske vere niso. Samo pač, ker je božič "in", pa da ne bo njihov otrok prikrajšan, ga raje indoktrinirajo v zločinsko krščansko religijo, namesto da bi rekle Ne!, nam božič en kurc nič ne pomeni! Vidite, jaz pa tega ne razumem, ker kar je preveč, je preveč.
Default avatar

poIarni sij nepr

se strinjam je napisal/a:
Seveda je vse preveč za izrojeno človeče , ki več ni zmožno čustev in je na nižji ravni od vsake živali in to danes dejansko ste, živa nesnaga ne vredna življenja.
Default avatar

fqw3gt

Ne vem, zakaj te šokira, da tudi, ko smo starejši, smrti staršev ne vzamemo tako zlahka? Jasno je huje za otroke (male ali najstnike, tudi če se ti zgodi kmalu po koncu šolanja) ... A zakaj bi bilo nenavadno, če te pretrese tudi, ko si starejši? Tudi, ko si starejši, s tem izgubiš neko varnost, zaslombo, nekoga, ki te posluša, svojo sliko mladosti ... Odvisno je seveda od odnosov ... pa tega, kakšen človek si ...
Default avatar

no še jaz

fqw3gt je napisal/a:
Ja okej, normalno, da te strese, samo ne pa tako, da eno leto po smrti zajočeš, če ti kdo omeni preminulo mamo. Ali da padeš v depresijo zaradi tega.
Default avatar

fqw3gt

no še jaz je napisal/a:
Ljudje imamo boljše in slabše dneve, smo v boljšem in slabšem psihofizičnem stanju. Tako preprosto je to. Tudi tebi se lahko zgodi, da boš kdaj izpadla, da pretiravaš ...
Default avatar

a tako

poIarni sij nepr je napisal/a:
A tako, glavno da si ti zmožen čustev, ki presojaš kdo je nesnaga in kdo ni vreden življenja. Se vsak dan iz komposta odgrebeš in nazaj na mon?
Default avatar

poIarni sij nepr

a tako je napisal/a:
Treba je reči bobu bob, brez ovinkarjenja, tako je edino prav.
Default avatar

brezčutneži

Meni je tudi ne dolgo nazaj umrla mama, stara preko 90 let. Pomenila mi je vse na svetu in tudi jaz njej. Zelo rada je živela in zadnja leta hudo trpela. Njeno slovo me je zelo prizadelo. Ni pomembno, koliko je starš star ko umre, nikoli ni pravi čas. Zelo hitro bomo na vrsti tudi mi.
Default avatar

poIarni sij nepr

brezčutneži je napisal/a:
Pa ja , to je egoistična praznoglava nesnaga s polno ritjo, resnično več ne vredna življenja, ko bi bili vsaj tiho če ne zmorejo več čustev in razuma, ampak ne, ti so najglasnejši in najbolj nesramni.
Default avatar

poIarni sij nepr

Stepni_Volk je napisal/a:
Evo še enega bolnika, pa misli da je zabaven če je nagnusen in usekan.
Default avatar

Tonček

Kakršnokoli traumiranje okoli narave je bolno, ni naravno. Pa naj bo to rojstvo ali smrt. Zelo žalostno je, ko ljudje v celem svojem življenju ne doumejo najpreprostejših resnic narave. Sploh nori pa so kristjani ki škripajo z zobmi ko gre njihov "ljubljeni" k "Bogu."
Default avatar

poIarni sij nepr

Tonček je napisal/a:
Vemo goloriti, tebi je tudi skrb za otroke bolna, zato jo ne izvajaš in si raje lenuh brez vsega z brezveznim gobcem in se sliniš star dedc okoli petnajstletnic.
Default avatar

in še jaz

Moja dva sta že tudi v letih, peša zdravje, tako da bo to kmalu doletelo tudi mene, pa sploh nisem še stara. Da je logično, ok, ampak da naj ne bi žaloval za staršem, je pa utopija. Izgubiš človeka, ki te ima resnično rad, pa da ne bi bil fejst žalosten? Jaz se z mojima super razumem in ko bosta odšla, bo zelo težko, o tem razmišljam zelo pogosto.