osamljena
Žal mi je za tvoje počutje. Vedno več je parov, zakonov, kjer vsak živi zase. Ljudje niso sami, pa so osamljeni.
Žal mi je, da bom rekel, da to kar pišeš, ni odnos, verjetno je vse skupaj nekje izzvenelo.
Možu je potrebno jasno postaviti meje in poskrbeti zase. Če mož ne bo za, potem je bolje, da oddideš, preboliš in najdeš samo sebe, da ne boš več osamljena, čeprav boš sama, nato pa najdeš nekoga, s katerim bo odnos tak, kot si želiš.
Pa lahko noč, NS
Se strinjam s teboj. Človek to potrebuje.
Pozdravljeni.
Večkrat sem že napisal, da mora med partnerjem potekati dvosmerna izmenjava (pogovor, seksualnost, dotiki, logistična usklajevanja), sicer je odnos mrtev. Lahko razumem vaše nezadovoljstvo. Toda pomembno je še nekaj. Partner v osnovi ni odgovoren za izpolnjevanje naših potreb. Če ima eden izmed partnerjev neko potrebo močno izraženo in podzavedno ali zavestno pričakuje, da bo to potrebo izpolnil drugi partner, potem je to že dovolj dobra osnova za konflikt. V praksi pogosto srečujemo pare, kjer ima ena oseba močno potrebno po nečem, druga oseba pa tega ni sposobna dati niti v najosnovnejši obliki. Težava je pri obeh in ne samo pri enemu ali drugemu partnerju. Prvi mora prevzeti več odgovornosti za svojo potrebo, drugi se mora naučiti tolerirati to potrebo brez zdrsa v lastne obrambne mehanizme.
Razumem, da želite drugje iskati tisto, kar ne dobite pri svojemu partnerju. To je logična posledica vajinega mrtvega odnosa. Toda, ko boste prevaro ali ločitev realizirali, poti nazaj ne bo več. Svetujem vam, da s partnerjem poiščeta primerno strokovno podporo za vajino težavo. Jasno povejte partnerju, da obstoječe stanje ni več vzdržno in da se počutite slabo (lahko tudi to, da se želite ločiti, da pa želite vseeno dati priložnost vajinemu odnosu). Jasno vztrajajte pri tem, da si poiščeta pomoč.
Bodite dobro.
Prijavi se na forum in mi pošlji zasebno sporočilo. Se bova pogovorila.
Pozdravljeni!
Tudi sama bi rada nasvet glede osamljenosti. Trenutno sem zelo osamljena, sem v zvezi in imam dva otroka, stara sem 28 let. Partner vecino casa prezivi v sluzbi, jaz pa moram biti na razpolago otrokom in zato tudi nikamor ne morem iti. Nimam prijateljic, saj ko sva s partnerjem zacela zvezo sem pustila vse prijateljice (partnerju niso bile vsec) sem se tudi preselila v drug kraj in tako ostala sama s partnerjem, ki pa vecino casa prezivi v sluzbi ali pa gre s prijatelji na pijaco. Jaz pa ostajam sama doma z otrokoma. Cedalji bolj si zelim da bi imela nekoga za druzbo oz. Ne vem kako se naj resim te osamljenosti. Kako naj zapolnim to praznino?
jutro,dan osamljena…
kje naj začnem….
najboljše s tem,da nas je kar nekaj oz.več,ki poznamo ta občutek osame,ki včasih boli do nebes in nazaj.Jaz se pač tolažim,da ni sama kriva(mati mojih otrok),da ne čuti potrebe,želje,hrepenenja po nežnosti.Temu se pravi pomanjkanje libida,zato verjamem,da tudi tvoj ni nekaj posebno nagnjen k temu a vsi partnerji bi nas morali sprejeti takšne kot smo,kar je pa daleč od resnice.
Še 1x,predobro vem o čem govoriš,zatorej javi se mi nekako,najboljše,da se tukaj prijaviš in bova še kdaj kakšno.Do ta čas pa vse dobro-M-
Ja res je da boli, zelo boli. Ko ne ves kaj bi naredil da ne bi obcutil te praznine. Cedalje bolj sem nesrecna ker se mi zdi da sem kot v zaporu. Non stop doma sama zraven otrok (imam jih zelo rada) ampak si zelim podpore partnerja, da bi se lahko pogovarjala z odraslo osebo… lepo da je se nekdo ki to razume.
Kot ena izmed tisti zavrženih prijateljic, ko prijateljica dobi fanta, ti bom rekla, da kar pojej to kar si si skuhala, veš. In da neka odrasla, samostojna oseba govori, da je za to kriv fant, je samo prelaganje lastne krivde na drugega.
V mojem primeru je tudi bilo tako, ko se je preselila k fantu, je nastal mrk. Ko sem kdaj bila v bližini kraja, kjer živi in ji to sporočila, nikoli “ni imela časa”, da bi se dobili. Prav banalne razloge je naštevala. Kolikor vem se je tudi od vseh drugih lepo distancirala ter se izolirala. Sej po moje bodo še prišla leta, ko si bo želela prijateljice nazaj, ampak takrat nas več ne bo.
Tako se lepo vse obrne in se ti vrne.
Pozdravljeni!
No tudi jaz poznam to osamljenost…
sicer imam prijateljice in širok krog ljudi s katerimi se družim, vendar se počutim osamljeno, ker sem samska, ker nimam odrasle osebe, tiste druge polovice za pogovor, nežnost, družbo, skupne odgovornosti.
Imam tudi dva otroka, že najstnika s katerimi aktivno preživim veliko časa ampak to ni tisto, kot če imaš nekoga, ki ti je odrasla družba, sogovornik, nekdo, ki čuti s tabo in ti z njim, s katerim sta si podpora in opora, sorodna duša, nežnost,…in sem osamljena, ker sem se pred precej časa razšla, ne ker mojega ni doma 😉
…te razumem, verjetno zna biti zelo hudo, ker ti imaš nekoga, ampak ga kljub temu ni. Se pa strinjam z zgoraj napisanim, da rešuj odnos doma, da poskrbi da bosta s tvojim komunicirala, spremenila kaj glede njegove odsotnosti in zavestno več časa in pozornosti posvetila drug drugemu.
Vse dobro ti želim in nikar ne navezuj odnosov z nasprotnim spolom zunaj zveze, preden ne razrešiš odnosa doma – saj veš, kar ne želiš da drugi tebi naredijo, tudi ti ne počni njim.
Kot ena izmed tisti zavrženih prijateljic, ko prijateljica dobi fanta, ti bom rekla, da kar pojej to kar si si skuhala, veš. In da neka odrasla, samostojna oseba govori, da je za to kriv fant, je samo prelaganje lastne krivde na drugega.
V mojem primeru je tudi bilo tako, ko se je preselila k fantu, je nastal mrk. Ko sem kdaj bila v bližini kraja, kjer živi in ji to sporočila, nikoli “ni imela časa”, da bi se dobili. Prav banalne razloge je naštevala. Kolikor vem se je tudi od vseh drugih lepo distancirala ter se izolirala. Sej po moje bodo še prišla leta, ko si bo želela prijateljice nazaj, ampak takrat nas več ne bo.
Tako se lepo vse obrne in se ti vrne.
[/quote]
Podpis pod komentar 😉