Prosim pomagajte
Pozdravljeni,
Sem mamica samohranilka, nimam nikogar, le mamo ki mi stoji ob strani.ne morem vec! Vse se vrti v krogu, trudim se v sluzbi, stara sem 24 let in sem komaj zdaj naredila izpit za avto, nimam prijateljic, ker ko sem ostala sama z otrokom, se niso vec zmenile zame. Studij, ki bi si ga zelela, odpade, saj sama skebim za otroka, moj otrok nima oceta, on noce slisati zanj. Priznam da ga po 5 letih se vedno ljubim in ne znam naprej. Noben fant me niti ne vzame resno ker sem mamica, zato raje niti nikogar nimam. Ze dolgo razmisljam o samomoru.. res se trudim, da bi postala zadovoljna s svojim zivljenjem, pa nisem. Prosim, pomagajte! Kako naj zazivim? Kako naj bom spet vesela? Kako naj prebolim? Ne bi rada otroka pustila samega, ce ze oceta nima..a ziveti nocem. Ze dolgo zivljenje nima smisla. Prosim pomagajte mi najti nekako izhod, preden se dokoncno odlocim.
Najlepsa hvala vsem
Hejla. Meni se dozdeva, da si zaradi vsega kar se ti je zgodilo, malce ze depresivna. Zal mi psihologija ne gre najbolj od rok..ne vem..beri knjige, pojdi v cerkev, vzemi si cas zase. Mislim da je najvecji problem pri tebi to, da mas oceta tvojega otroka rada in te boli, da se ne zmeni zanj. Kako to da nimata stikov? Je porocen? Ali ni naveden kot oce?
Iz kot si? Kraj.
Osredotoči se na to, kar imaš in tisto vzdržuj z vsemi močmi. Torej prioritetno na otroka, službo in svoje zdravje plus ostale stvari, ki so ti pomembne. Misli ti zdaj preveč uhajajo tja, česar nimaš. Nihče nima vsega in vsak se mora naučiti osredočati se najprej na tisto, kar ima. Od tu naprej potem gradiš in postopoma pridobiš še kaj, kar se ti zdi pomembno. Nič na silo, nič na hitro, posebej pa ne partnerja v takem stanju, ker si nakoplješ samo še dodatne težave.
Pozdravljeni.
Žal mi je, da ste v situaciji, ko se morate praktično sami prebijati skozi življenje. Vem, da vam v trenutku vsak ‘saj bo vse v redu’ ne pomeni veliko. Pa vendar, v vas je še nekaj upanja. Če ga ne bi bilo, ne bi napisali tega prispevka in prosili za pomoč.
Svetujem vam, da takoj obiščete osebnega zdravnika in še bolje, da greste direktno v najbližjo psihiatrično ambulanto (mislim da ne rabite napotnice, vsekakor pa pokličite prej). Na osebni e-naslov [email protected] mi lahko pošljete podatke o tem iz kje ste. Vam bom skušal najti dobrega psihiatra v vaši bližini, ki bi vas lahko sprejel. Tam izrazite željo, da želite tudi kliničnega psihologa s katerimi boste lahko začeli s psihoterapevtskim procesom.
Lahko pridete tudi do mene, vendar je pogoj, da si najprej poiščete psihiatra – s katerim se lahko tudi usklajujeva, če bo potrebno. Iti k psihiatru/psihoterapevtu ni sramota. Tukaj smo, da vam pomagamo pozdraviti ranjeno dušo.
Vsak teden 3x si vzemite čas zase (otrok je lahko pri mami) in počnite nekaj od tega:
– joga,
– aerobika,
– ples,
– sprehod v naravi,
– klepet s prijateljicami (če vas one ne pokličejo, lahko vi pokličete njih),
– psihoterapija,
– druge aktivne skupinske dejavnosti.
Pomembno je, da ste med ljudmi, da komunicirate, in se počasi nalezete pozitivne energije. Vaša situacija je težka, vendar ni brezizhodna. Ne bo pa se rešila sama od sebe, zato potrebujete sedaj nekaj volje. Volje, da svoj krik po pomoči realizirate tudi v realnem življenju. Naredite to, in dosegli boste ljudi, ki vam lahko pomagajo.
Bodite dobro.
Imaš otročka in imaš mamo in izpit za avto in fantastična leta, 24 let…. in živiš v deželi, kjer se kot ženska lahko izraziš. Veliko lepega te še čaka v življenju. Tudi doštudirala boš, če se boš tako odločila. V bistvu na osnovi kakršnekoli že odločitve sprožimo dejavnosti, ki nas pripeljejo tja, kamor želimo priti. Naš žal preminuli alpinist Nejc Zaplotnik je rekel nekako takole: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi” .
Sodeč po tvojem pisanju, se te oklepa dokaj velik oblak obupa, težko je biti pameten v teh zadevah, sploh pri bolj skopih podatkih, vendar bi jaz poskusila z dvigom hormonov, z izdatnim fizičnim delom, z smehom, z hojo, tekom…, serotonin se absorbira oz. proizvede v tankem črevesju, kar pomeni, da lahko tudi premalo dobrih bakterij v črevesju dela težave. Pomagalo bi kislo zelje, dobri probiotiki, rdeča pesa, čim manj sladkorja, košček prave temne čokolade, gibanje in čim več sončne svetlobe. Kot je Marko rekel, nihče nima vsega, ampak če dvigneš razpoloženje in optimizem, boš morda ugotovila, da imaš kar dosti. Vse dobro ti želim.
Vstopili smo v novo leto 2018. Želim ti, da bi bilo srečno in da bi ponovno dobila veselje do življenja. Imaš otroka, imaš mamo, si mlada, si zdrava… Se pravi, da imaš v življenju ogromno. Nisi pa še prebolela razočaranja, da te je zapustil hčerkin oče. Žal obstajajo tudi taki, ničvredni ljudje, ki zatajijo lastnega otroka.
Želim ti, da najprej pomagaš sama sebi, z vsem, kar te veseli, pa naj si bo to hoja, sprehodi, ples, petje, knjige…Če se ti zdi, da so tvoje težave prehude, si poišči pomoč psihologa, psihiatra, duhovnika, skratka osebe, ki ji lahko zaupaš. Boš videla, da boš prebolela žalost, ki te pesti. Želim ti vse dobro, naj se ti uresničijo sanje… SREČNO!