Smrt psa
Umrl je nas kuža. Že 2 dni jokam. Ne morem se potolažit. Prišlo je iznenada. Niti sanjalo se nam ni. Kuža je bil star 7 let in pol. V nedeljo zvečer, ko smo prišli iz kratkega sprehoda je itak zaspal. V ponedeljek je vsako prosto minuto izkoristil za spanec. Ampak še vseeno je bil dokaj razigran, čeprav ni hotel jesti. Dobil je tudi drisko in je bil zelo slaboten. V torek sem klicala sem veterinarja in mi je rekel naj mu skuham riž in pusto piščančje meso. Če se do naslednjega dne stanje ne spremeni, pa naj ga pripeljem. Zvecer sem ga peljala še lulat ampak se je kar ulegel in sploh ni mogel obstati na nogah. Nesla sem ga v hišo in ga položila na sedežno. Hotela sem ga peljati k dežurnemu veterinarju. V tistem trenutku me je še pogledal in tiho zacvilil, ter se stresel kot bi ga zeblo in za vedno je zaprl oči. Veterinar je potrdil smrt in rekel, da mu je odpovedal srček.
Avgusta smo imeli cepljenje proti steklini. Ko mu je veterinarka poslušala srce ni bilo nič narobe. Do nedelje je bil.kuža čisto ok. Res, da, če smo šli na malo daljši sprehod je bil potem malo bolj utrujen. Ampak drugače pa je jedel, se igral, bil vesel vsakega, ki je prišel k hiši. A res lahko bolezen tako hitro napreduje? Upam samo, da ni umrl v bolečinah. Morala sem dati iz sebe, boli…
Hvala, ker ste me brali
v vsakem primeru na koncu odpove srce. Je mogoče, da je na sprehodu kaj takega pojedel, se zastrupil? Čudno je to vse skupaj. Glede žalovanja pa se obrni na kakšno skupino za žalovanja ali ustanovi svojo. Ljudi, ki so globoko čustveno navezani na živali je vedno več, prav je, da si med seboj pomagate.
Sočustvujem s teboj.
Pri nas imamo eno starko in se že nekaj časa pripravljamo na njen odhod in razumem, da je takole iznenada šok, ampak jaz si za našo želim, da odide točno tako, kot je vaš kuža. Lani je bila precej boga in ti povem, da je grozno gledat, kako pes hira, boli prav vsak dan in si sploh ne predstavljam, da bi tako hirala do konca. Kakšne pol leta nazaj se je popravila in je zdaj prav živahna in poskočna kot mladenka, samo veselje jo je videt tako in vem, da če se ji zgodi enako kot vašemu, bo za nas šok, ampak nam bo velika tolažba, da ji je bilo prišparano trpljenje in hiranje.
Bolečina, ki jo zdaj čutiš, bo minilia. Daj si čas, dovoli si žalovati, vaš kuža je bil pomemben član vašega gospodinjstva in vse kar čutiš je popolnoma normalno.
Bo nov kuža, bo. Boš videla, čez nekaj časa, ko bo lažje, si boš zaželela novega kužka. Vsaj pri meni je bilo tako. Po dveh letih imamo zdaj novo malo psičko. Ne boš ga pa nikoli pozabila. In noben pes ne bo tak, kot je bil ta. Jaz v denarnici še vedno nosim sliko svoje prve psice. Zlata je bila. Je pa tebi zagotovo še težje, ker ti kuža ni umrl od starosti, ampak takole na hitro. Verjamem, da ti je zelo hudo. Drži se.
Tudi jaz sočustvujem s tabo. Vem, kako boli, ko umre kuža ali muca, v naši družini smo sli ze večkrat čez to.
Ampak, dam ti en nasvet: ne omejuj se na ta način, da govoriš, da drugega kužka ne bo več. Človek mora preboleti, potem pa naj živi naprej. Prišel bo dan, ko se boš čutila sposobno imeti novega kužka in skrbeti zanj. Koliko ljubezni in veselja vam bo prinesel! Svetujem ti iz lastnih izkušenj.
Vse dobro ti želim.
Tudi jaz sočustvujem s tabo. Vem, kako boli, ko umre kuža ali muca, v naši družini smo sli ze večkrat čez to.
Ampak, dam ti en nasvet: ne omejuj se na ta način, da govoriš, da drugega kužka ne bo več. Človek mora preboleti, potem pa naj živi naprej. Prišel bo dan, ko se boš čutila sposobno imeti novega kužka in skrbeti zanj. Koliko ljubezni in veselja vam bo prinesel! Svetujem ti iz lastnih izkušenj.
Vse dobro ti želim.
[/quote]
Pri nas druge živali ne bo. Naše zlatke ne bo mogla nadomestiti druga žival, da grem pa še enkrat skozi vse skrbi in bolečino v starosti živali, ne grem. Nikdar več!
Sožalje ob izgubi. Vem, da prav tako boli izguba živali kot izguba človeka. Tudi jaz sem rekla nikoli več, zdaj pa imam 9-mesečnega scrkljanca. Res pa smo bili 2 leti brez kužata, potem pa tudi otroci niso dali miru in sva popustila. Ampak nikoli mi ni bilo žal. Vsa radost, ki ti jo podari za čas življenja, mora odtehtati žalost ob slovesu.
vedno sem želela psa, ampak ko sem prebrala knjigo
https://www.enaa.com/oddelki/knjige/izd_884_961233214_kurja_juhica_za_duso_ljubitelja_malih
sem se zavestno odločila, da to ni za mene … takšna navezanost, ljubezen, … in potem strašna bolečina, neee, raje sem sama
Nam se je pred štirimi meseci zgodilo podobno, le še bolj hitro je šlo. Hudo nam je bilo – neskončno. In jaz sem sklenila tako kot ti – nobenega psa več. Zdaj pa nam že dva meseca dela družbo nov kuža. In čeprav tega danes še ne boš sposobna verjeti, ti povem, da je najboljše zdravilo prav nov kuža.
Jaz sem brala članek, ki ga je napisal zelo znani psiholog in je sam šel skozi bolečino, ko mu je umrl pes in je napisal, da je bolečina trenutna, enako močna, kot če nam umre otrok. Pes te vedno sprejme točno takšnega kot smo. Nas ne sodi. Uživa z nami smo revni, bogati, živimo v smeteh ali zlatu, smo izobraženi ali ne smo samski ali imamo družino in tako dalje….Zato se ljudje tako navežejo na psa, ker pes da tisto, kar človek nikoli ne more dati torej brezpogojno sprejemanje. Zanimivo ane.
Pri nas druge živali ne bo. Naše zlatke ne bo mogla nadomestiti druga žival, da grem pa še enkrat skozi vse skrbi in bolečino v starosti živali, ne grem. Nikdar več!
[/quote]
Vem kako je, ko smo se v juniju poslovili od naše 13 let stare, bolane psičke. Kar mi je bilo v tolažbo, je uspavanje bilo doma, v njenem okolju in vsi smo bili pri nej. Pa ti povem, da je vedela kaj bo in se je popolnoma umirila, še preden je prišla veterinarka domov. cel dan sem bila z njo, jo nosila po rokah,…Bila je zelo bolana in je bila to tudi rešitev za nas vse. ne znam ti povedati kakšen grozen občutek, ko ti določiš čas smrti bitjeca, ki ti je ljub, ki ti nudi tolažbo, veselje. Naj ti bo v uteho, da je umrl doma. Dala sem jo kremirat in verjetno sem “čudna”, žaro imam še doma in se nismo še odločili, ga jo zagrebemo. Tudi jaz sem rekla nič več psa, ampak po mesecu in pol smo dobili mladička, kakšno neizmerno veselje in ja ne mislim na konec, ampak uživam vsak trenutek z njim. Man boli, čas pa celi rane in posuši solze. In nič ni narobe, da ti je hudo. Objem.
Pes je živo bitje, nanj se navežeš in verjamem, da ti je zelo hudo.
Naj ti bo v tolažbo, da je šlo na hitro in da pes ni preveč trpel. Verjetno je imel lepo življenje, dala si mu vse, kar lahko. Verjemi, mnogo huje bi bilo, če bi uboga žival trpela in hirala in ne bi vedela, kako mu pomagati.
Vse dobro, pozdrav s sončne, a vetrovne Primorske.
še dobro, da smo ljudje nadomestljivi in se nekateri zavedamo, da je smrt samo del življenja.
[/quote]
No, če ti lahko mamo nadomestiš z drugo mamo ali otroka z drugim otrokom, super zate.
Pri nas ima psička svoje mesto in nobena druga žival tega mesta ne more nadomestiit. Lahko bi dobila kakšno drugo mesto, ne pa tega istega.
Naša je z nami že skoraj dve desetletji in zdaj, ko jo že dajejo starostne težave, ko veš, da niti imunski sistem ni več močan, se zasekiraš vsakič, ko samo kihne, da o drugih stvareh niti ne govorim. Zase si ne želim, da bi šla še kdaj skozi vse to, če mi ni treba. Bom verjetno šla, če ne drugega s starši, ampak če se lahko izognem skrbi in bolečini ob izgubi še nekega bitja, se bom temu izognila in druge živali pri nas ne bomo imeli.
No, tega pa jaz ne bi nikoli napisala. Imam prijateljico, ki ima zelo rada pse in jih je v svojem življenju imela in pokopala več. Vedno ji je bilo zelo hudo, toda pred dvema letoma ji ji umrl otrok. In jaz ji stojim ob strani, ne morem ji pomagat, ne morem jo potolažit, obiskuje strokovno pomoč in verjemi, da to ni enaka bolečina in upam, da tega ne boš nikoli doživela oz. rekla osebi, ki je izgubila otroka, ker to boli še mene, kaj šele…………
Sočustvujem.
Po izgubi prvega psa (še iz otroštva) sem bila brez cca pol leta. Ugotovila, da to ni zame in poiskala novega pasjega prijatelja. Ko smo se poslovili od tega, sva s sinom po dveh dneh že iskala novega. S solzami v očeh klikala po netu, od žalosti skoraj na ekran nisem videla, a ko sva našla zdajšnjega kužka, se je začela nova pasja zgodba.
Nikoli pozabila prejšnjih dveh (oba dočakala visoko starost 16 in 14let), a sem ugotovila, da smo pasja družina in nam pasja družba zelo ustreza.
Izguba je huda in žalost velika. A veselje in mrzli pasji smrčki odtehtajo vse.