Starševski čvek

Javna tribuna: Odnos do sebe – zrcalo partnerskega odnosa

Default avatar
Javna tribuna “Odnos do sebe – zrcalo partnerskega odnosa” bo odprla nove vidike in priložnosti kakovostnega partnerskega življenja, ki predstavlja ključno celico za treniranje odnosov z drugimi in do samega sebe.

Vabimo vas, da se nam pridružite v torek, 14. 11. 2017 ob 11.00 uri, ko bo na vaša vprašanja odgovarjal strokovnjak Parov Anzelc, asist., psihoanalitični psihoterapevt ECPP, doktorand psihoterapevtske znanosti ter del skupine certificiranih psihoterapevtov, ki delujejo tudi na spletnem mestu www.mojpsihoterapevt.si in nudijo online psihoterapije (videoklic).

Tema pogovora javne tribune:
  • Kako doživljam sebe in partnerja?
  • Zakaj se v novih odnosih z drugimi ljudmi znova in znova znajdem pred isto težavo?
  • Kakšne meje imam v odnosih?
  • Ali v sodelovanju s partnerjem ohranjam spoštovanje do sebe – kje se žrtvujem?

V javni tribuni lahko že postavljate konkretna vprašanja. Vabljeni tudi, da delite svoje osebne izkušnje.

Pridružite se nam!

Med.Over.Net
Priponke

par veselje.jpg
(202.37 KiB)

Default avatar
Partnerja imam rada. Brez njega si ne predstavljam živeti. Kljub temu sem dostikrat zadirčna do njega zaradi napetega tempa življenja in kup problemov s katerimi se srečujeva.
Tega se zavedam in mi ni všeč a v napeti situaciji ne znam drugače.
Default avatar
Pozdravljen, midva s partnerjem pa enostavno ne najdeva več časa zase. Oba imava zahtevne službe, časa za dopust ni, cele dneve razvažava otroke na dejavnosti in se ukvarjava s šolo. Časa za naju praktično ni. Oddaljila sva se. Še ko je čas, popadava dol in zaspiva.
Vrtiva se v začaranem krogu in ne veva kako izboljšati situacijo saj nimava nobenega, da bi nama lahko pomagal pri otrocih.
Kako ukrepati v takem primeru?
Hvala za nasvet.
Default avatar
Midva sva sveža zaljubljena eno leto. Ko gledam druge, mi je hudo, ko vidim, koliko je nesrečnih. Kaj ponavadi naredijo narobe, da tako končajo? Kako midva lahko preprečiva odtujitev? HVALA!
Default avatar
Mene pa zanima, kako je s tistim rekom ali se nasprotja privlačijo. Je res, ali ni morda bolje, da si izbereš za življenskega sopotnika nekoga, s katerim imaš podobne želje, cilje, načine reagiranja, vrednote?

Ali obstaja v Sloveniji predporočno svetovanje, kjer bi lahko preveril, ali si z nekom kompatibilen ali ne.
Za sabo imam eno propadlo zvezo in res se ne bi še enkrat rada nastala, če direktno povem.

Saj vem, da ni enostavnih odgovorov, pa vendar morda obstaja nekaj kazalcev, ki pokažejo s kom imaš potencialno možnost.
Upam.... :-)
Default avatar
Kaj v primeru, da vztrajaš v odnosu zgolj iz navade? Ko si ne predstavljaš življenja brez njega, pa vednarle veš, da na dolgi rok to ne gre, da se ne bo obneslo in bo kasneje lahko samo še huje.
Vztrajati, prekiniti? Se tolažiti, da bo že bolje?
Default avatar
parov stelar je napisal/a:
Zgolj iz navade? In si ne predstavljaš življenja brez njega? Huda navada... ;)
Zakaj se pa ne bi obneslo?
-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Do what you can't.
Default avatar
Tisočkrat sem že prebrala, kako je ljubosumje uničujoče, prebrala sem desetine knjig in člankov, vem, vse vem, pa si ne morem pomagat. Meni vseskozi gredo črne misli po glavi. Obstaja možnost, da se tega rešim, je komu uspelo, kaj svetujete?
Default avatar
Trudiva se zanositi. Ne gre. Oba že precej v letih (40). Zvedela, da me je prevaral. Ima otroka. Kasneje zvedela, da me je še 1x prevaral. Vse sem mu oprostila. V sebi trpim.
Sem naredila napako? Mu lahko zaupam?
Naj pri 40 spokam, ko sva si vse ustvarila, iščem drugega, kje se mi da, opravičil se je pokesal, saj ne vem kaj bi. Rada ga imam. Težko mi je. Zelo.
Default avatar
Midva pričakujeva otroka in me zanima, kako negovati najin odnos in najine potrebe, da ne bo zbledel ob nenehni skrbi za otroka? Predvsem imam v mislih, kako gledam tukaj nase in na lastne prioritete / cilje, ki jih imam, da ne bi negativno vplival s tem na partnerko.
Default avatar
Pozdravljeni,

dnevi se mi ponavljajo, stalno eno in isto ... jutranje vstajanje s teženjem otroku, da naj se hitro obleče; hitenje v službo; 8 ur službe s pritiski, da je vse nujno; nato letiš po otroka v vrtec; ga pelješ enkrat na plesne vaje, drugič na angleščino; domov prideš pozno popoldne, kjer te čaka še kup perila za pranje in likanje in sploh ne veš kje se te drži glava ... Ko si takole utrujen, mi niti na kraj pameti ne pade, da bi si vzela čas še za telovadbo?! Najbolj me skrbi odnos s partnerjem, ker si tudi zanj ne vzamem časa oziroma zelo malo, vse gre mimo naju površno. Čeprav sva imela pred otrokom skoraj idealen odnos.

Prosim za nasvet, kaj lahko spremenim, da bomo v družini lepše shajali.

Hvala.
Default avatar
Pozdravljeni.
S partnerjem sva v zakonu že 30 let in menim, da je največji izziv partnerskega odnosa prav po 50 letu. Dokler so bili doma otroci je bilo življenje intenzivno sedaj pa imava mnogo več časa en za drugega. To je čas, ko se partnerska veza izpostavi na novo. S partnerjem sva se tega zavedala in poiskala skupne hobije v katerih uživava vendar nama vzamejo kar veliko časa. Problem pa je nastal pri razreševanju konfliktov pri vnukih. Jaz bi si želela, da sem z vnuki več časa, da jih peljeva v gledališče ali na vikend. Mož je bolj nestrpen in pravi, da sva midva že imela otroke in da se mu ne ljubi hodit vsak teden do ta mladih. Kako naj ga prepričam, da bova skupaj preživela več časa z vnuki?
Default avatar
Pozdravljeni,

Začenjamo z današnjo javno tribuno, ki bo za vprašanja odprta do 12.00 ure.
Dobrodošla so vsa vprašanja in tudi uporabniške osebne izkušnje.

Pozdrav gostu strokovnjaku Parovu Anzelcu, asist., psihoanalitični psihoterapevt ECPP, doktorand psihoterapevtske znanosti, ki bo odgovarjal na vaša vprašanja ali izkušnje povezane s partnerskimi odnosi ter doživljanji partnerjev.

Vabljeni, da sodelujete!

Uredništvo
Med.Over.Net
Default avatar
Lepo pozdravljeni,

vljudno vabljeni, da odprete svoja vprašanja, dileme in pomisleke. Potrudil se bom odgovoriti na čim več vprašanj sproti, tekom tedna pa bom odgovoril še na tiste, za katere bo zmanjkalo časa.

Lep pozdrav,

Parov Anzelc

Med.Over.Net je napisal/a:
asist. Parov Anzelc, uni. dipl. fil.
Certificirani psihoanalitični psihoterapevt ECPP

www.mojpsihoterapevt.si

Psihoterapija je proces spoznavanja samega sebe, iskanje vzrokov osebnih težav, možnih rešitev in proces osebne svobode, ki posamezniku skozi pogovor in medosebni terapevtski odnos omogoča poiskati načine in ustrezne rešitve za svoje čustvene in psihološke težave.
Default avatar
Pozdravljeni,

To, da si brez njega ne predstavjate življenja in da ga imate radi ne izključuje, da smo tudi to najbližjih lahko nejevoljni. Pomembno se mi zdi, da imata prostor v vajinem odnosu nasloviti in reševati vajine probleme in težave. Si vzameta dovolj časa za to? Sprašujem se tudi, kako ta napetost vpliva na vaju, vas. Včasih je pomanjkanje konstruktivnega prostora za reševanje težave lahko razlog za nejevoljo v odnosih razočaranje nad partnerjem...

Lep pozdrav,

Parov Anzelc
TečnaBaba je napisal/a:
asist. Parov Anzelc, uni. dipl. fil.
Certificirani psihoanalitični psihoterapevt ECPP

www.mojpsihoterapevt.si

Psihoterapija je proces spoznavanja samega sebe, iskanje vzrokov osebnih težav, možnih rešitev in proces osebne svobode, ki posamezniku skozi pogovor in medosebni terapevtski odnos omogoča poiskati načine in ustrezne rešitve za svoje čustvene in psihološke težave.
Default avatar
KatkaKor3939 je napisal/a:
Pozdravljeni,

odgovor ste pravzaprav podali že sami: potrebno si je izboriti čas zase, ga ustvariti. Imeti in vzdrževati čas za partnerja je aktivno delo in prepuščati zgolj naključju, ki ga strukturira urnik ostalih aktivnosti, lahko hitro izbriše ta čas. Pomislite, kaj so vajini hobiji, skupne aktivnosti, interesi, ki oba zanimajo? Morda bi bilo potrebno premisliti prioritete: koliko oba čutita, da vama je pomemben vajin odnos in kaj bosta naredila glede tega? Vrtenje v začaranem krogu je signal, da je potrebno nekaj spremeniti. Kaj, je odvisno predvsem od vajinih želja oziroma potreb vajinega partnerskega odnosa. Ko bosta trdno vedela, kaj to je, bo lažje narediti spremembo.

Lep pozdrav,

Parov Anzelc
asist. Parov Anzelc, uni. dipl. fil.
Certificirani psihoanalitični psihoterapevt ECPP

www.mojpsihoterapevt.si

Psihoterapija je proces spoznavanja samega sebe, iskanje vzrokov osebnih težav, možnih rešitev in proces osebne svobode, ki posamezniku skozi pogovor in medosebni terapevtski odnos omogoča poiskati načine in ustrezne rešitve za svoje čustvene in psihološke težave.
Default avatar
sveže zaljubljena je napisal/a:
Spoštovani,

vaše vprašanje je sicer zelo pomembno, a je hkrati preveč splošno, saj je mnogo faktorjev, zakaj ljudje trpijo. Splošnega "recepta" žal ne poznam, a pomembno se mi zdi delo na odnosu: kaj so vajine skupne vrednote, interesi, cilji? Ali sta oba v odnosu zadovoljna in lahko čutita izpolnitev (svojih osnovnih potreb, vrednot). Če ne, kaj lahko naredita glede tega in ali to želita? Vzpostaviti in vzdrževati jasno in učinkovito čustveno komunikacijo. Se ukvarjati s problemi in težavami takoj, ko se pojavijo in jih ne pometati pod preprogo.
Odnos ni nekaj samoumevnega, kar bi delovalo in se razvijalo samo po sebi, ampak je funkcionalna enota v toliko, kolikor se oba partnerja aktivno ukvarjata in delata na odnosu.

Lepo pozdravljeni,

Parov Anzelc
asist. Parov Anzelc, uni. dipl. fil.
Certificirani psihoanalitični psihoterapevt ECPP

www.mojpsihoterapevt.si

Psihoterapija je proces spoznavanja samega sebe, iskanje vzrokov osebnih težav, možnih rešitev in proces osebne svobode, ki posamezniku skozi pogovor in medosebni terapevtski odnos omogoča poiskati načine in ustrezne rešitve za svoje čustvene in psihološke težave.
Default avatar
Pozdravljeni,
s partnerjem s katerim živiva in imava 5 letno hči, sva skupaj ker pač sva. Odnosov že davno nimava več, ne takšnih ne drugačnih...zadnji spolni odnos je bilo spočetje otroka. Tako životarim že vsa ta leta...težava je, da si njega ne želim...ali si on mene ali ne, ne vem....niti me ne zanima...edino kar je dobro od njega je to, da je oče...da se lahko zanesem nanj. Bojim se kaj bi rekla družina, če bi šla narazen...bojim se vseh komentarjev, naša družina je taka, da je to sramotno, če bi jaz ostala sama...vem pa da si njega ne želim....tudi ni nikogar, ki bi si ga...
Kaj lahko storim, saj tavam v temi že nekaj let..

hvala
Default avatar
BolhicaGre je napisal/a:
Spoštovani,

izbira partnerja je izraz subjetktivnih želja in potreb, kjer včasih ljudje res izbirajo druge ljudi z drugačnimi lasnostmi ravno zaradi tega, ker sami ne posedujejo le-teh. Katera izbira je "boljša" pa je stvar osebne preference in odločitve. V vsakem primeru pa je nujno potrebno na odnosu delati, se uvarjati z odnosom aktivno in sproti.

Žal informacij o predporočnem svetovanju nimam. Partnerska psihoterapija lahko služi namenu preventive in poglobitvi odnosa. Še posebj, če se npr. eden od partnerjev zaveda, da ima veliko dvomov glede zaupanja v ljudi. Oseba, ki se tega zaveda lahko skupaj s partnerjem predela te skrbi v terapiji in tako prepreči, da bi neutemeljena prepričanja ali sumi vplivali na dinamiko v odnosu. Enako velja za ostala področja, za katera vemo, da imamo sami dileme glede njih, ne glede na to, ali partner kaže znake tega oziroma ima te lastnosti.

Lepo pozdravljeni,
asist. Parov Anzelc, uni. dipl. fil.
Certificirani psihoanalitični psihoterapevt ECPP

www.mojpsihoterapevt.si

Psihoterapija je proces spoznavanja samega sebe, iskanje vzrokov osebnih težav, možnih rešitev in proces osebne svobode, ki posamezniku skozi pogovor in medosebni terapevtski odnos omogoča poiskati načine in ustrezne rešitve za svoje čustvene in psihološke težave.
Default avatar
Dober dan
sem eno izgubljeno bitje...nimam sreče v življenju...predvsem en v ljubezni...7 let že tavam...si želim moškega, s katerim vem, ad nikoli ne bom...želim si njegovega prijateljstva, kot da sem odvisna od njega...kolegice mi govorijo, naj grem pa ne morem...za povrh sem si nakopala še bolezen,ki me utruja...
imam strokovno pomoč, hodim tudi na alternativno pomoč...ampak ne vem...dovolj imam vsega...zdi se kot da si vsi okol mene srečni, le jaz nisem...
A je sploh še kaj upanja zame?

hvala