muči me
Pozdravljeni,
znašla sem se v zame precej negotovi situaciji. Sem v razmerju s človekom, ki me spoštuje in me ima rad. Sama čutim do njega enako. Oba sva v preteklosti že imela dolgotrajno razmerje in sva se iz stanovanj selila nazaj domov, ker sva oba stanovanja naredila pri partnerjih doma, ker so pri obeh imeli velike kmetije. Bivša partnerja naju izplačujeta še vedno, vsak mesec po 100€. Sedaj sva na točki, ko si želiva zaživeti skupaj. On bi rad, da se preselim k njemu k staršem in imava stanovanje v zgornjem nadstropju. Sama si tega ravno ne želim, ker je pri njem situacija dosti težavna. Oče namreč veliko pije in ima že napredujočo demenco. Mati mu daje alkohol in ga za vsako stvar nadira. Odnos med njima je grozen in prisotno je dretje vsak dan. Mati velikokrat kritizira tudi mojega partnerja, da ne naredi ničesar za njiju. Moram reči, da partner pri gospodinjstvu pomaga kolikor pač lahko. Med vikendi se zmisle, da bi šla na izlet in morava zato ostati midva doma, da oče ni sam. Med tednom je to, da naju ni doma, ko sva v službah, ne odvrne od tega, da bi kam šla in je tudi med tednom kdaj ni po cele dopoldneve. Se pravi enkrat eno enkrat drugo. Najin odnos s taščo je v redu. Pač razumem, da je starejša ženska, ki se na moderne stvari ne razume in njene opazke o tem, da ona vse ve o vsem preprosto preslišim in se ji nasmejim. Večkrat tudi reče, da ji je žal da je rodila sina (mojega partnerja), kar me zelo boli, ker s tem pokaže kako ga ne spoštuje. No poenostavljeno jaz se ne bi selila in vlagala denar tja, ker menim, da otroci, ki si jih želiva ne bi smeli odraščati med prisotnim alkoholizmom in nespoštovanjem, po drugi strani pa se zavedam, da sta starejša in bosta potrebovala pomoč. Vendar se moram zato odreči zasebnosti, normalnemu življenju?
Ja se strinjam, da kar se mene tiče bi tiščala v isti drek, ker je bila tudi na kmetiji prisotna predvsem pijača in izsiljevanje tašče, kako je sin ne sme zapustiti. Zaradi nje sem tudi odšla.
Najema se branim izključno zaradi finančnega vidika, ker imam v službi pogodbo samo za eno leto. Partner je zelo v redu in ima hrbtenico (naprem bivšem), vendar za mati zna zmanipulirati tako, da mu da občutek da res nič ne naredi. Bolj pa bi moral razmišljati o družini, ki si jo bo ustvaril. Ne vem a sem jaz sebična, če ne želim živeti tam, ali preveč posplošujem vendar res si ne želim več živeti v drami in matriarhizmu. Pa da ne bo pomote ni mi problem pomagati, prispevati denar, vendar si želim tudi zasebnosti zase in svojo družino.
Nikakor k njim, samo na svoje!
Pišeš, da si želiš otroke. Tam je pa alkohol in zmešani odnosi. Želiš otroke v to pripeljati? Želiš, da so zatravmirani že od rojstva zaradi tega (kot da ne bodo imeli dosti ostalih travm)? Res želiš, da gledajo alkoholika dedka, zmešano babico, vedno krivo se počuti očeta in mamo tik pred živčnim zlomom?
Nisi zahtevna, edino normalna si, da nočeš iti ŠE ENKRAT na enak led. Pa pomisli, da sta že zdaj pod vplivom tašče in tasta, če pazita nanj, ko nje ni, kaj bi šele bilo, če bi oba tam živela?
Ravno to me najbolj moti, alkohol in odnos. Prihajam iz kmečkega okolja in takih družin, kjer prevladuje alkoholizem je ogromno- tudi sama prihajam iz take. Zato se mi pri bivšem to dolgo časa ni zdelo nič posebnega, pač ena družina z alkoholikom več. Samo mi je pa požrlo živcev še in še.
Kar me odvrača od selitve v najem je itak po pravici povedano finančni vidik, po drugi strani pa
imam zelo slabo vest, ker potem ne bo nikogar, ki bi skrbel za starejša dva. Partner je namreč edinec. Tudi meni je umrla leto nazaj mati in sem skrbela zanjo do zadnjega dne. Preprosto sem razdvojena.
Slišati si izjemna ženska, obdrži to srčnost, čudovita mama boš <3
Bi pa tudi jaz svetovala, da gresta stran. Skrbita zanje lahko na več načinov, tudi patronažne so in oskrba na domu, in podobno. Se kasneje že uredi to s skupnimi močmi.
Ne žrtvuj svojega zakona in bodoče družine za razmere, ki ne veš kakšne bodo.
Vse je odvisno samo od odnosa, ki ga imata vidva med seboj.Če bo tvoj partner s tabo in ob tebi, potem jaz ne bi imela takih strahov.
Praviš, da je tast že dementen.Stanje z njim bo v parih letih na taki točki, da bo moral itak v dom.Kdo bo hodil za njim doma in ga pazil? Nihče.
Ko bo tašča sama, bo dinamika odnosov v družini spet popolnoma drugačna.
Če ji je žal, da je rodila sina, je to njen problem in ne tvoj.Ne sekiraj se zaradi neumnih besedičenj.Čez tri leta, ko bo sama in obnemogla, bo obrnila ploščo in ga hvalila na vsa usta.
Veš, nekateri tastari postanejo kot majhni otroci.Vidva imata oba že izkušnje z zakonom, zato imata zdaj že življenjske izkušnje.Preden bodo vajini otroci vsaj malo zrastli, se tast še zavedal ne bo več, kaj dela in kaj počne, tašča se pa lahko spremeni v pohlevno ovčko.
Že videno in doživeto.
Jaz bi rekla, da poskusiti ni greh.In če bo most res previsok in pretrd – še vedno lahko spokata .
Vse je odvisno samo od odnosa, ki ga imata vidva med seboj.Če bo tvoj partner s tabo in ob tebi, potem jaz ne bi imela takih strahov.
Praviš, da je tast že dementen.Stanje z njim bo v parih letih na taki točki, da bo moral itak v dom.Kdo bo hodil za njim doma in ga pazil? Nihče.
Ko bo tašča sama, bo dinamika odnosov v družini spet popolnoma drugačna.
Če ji je žal, da je rodila sina, je to njen problem in ne tvoj.Ne sekiraj se zaradi neumnih besedičenj.Čez tri leta, ko bo sama in obnemogla, bo obrnila ploščo in ga hvalila na vsa usta.
Veš, nekateri tastari postanejo kot majhni otroci.Vidva imata oba že izkušnje z zakonom, zato imata zdaj že življenjske izkušnje.Preden bodo vajini otroci vsaj malo zrastli, se tast še zavedal ne bo več, kaj dela in kaj počne, tašča se pa lahko spremeni v pohlevno ovčko.
Že videno in doživeto.
Jaz bi rekla, da poskusiti ni greh.In če bo most res previsok in pretrd – še vedno lahko spokata .
[/quote]
Saj ravno to jaz se zavedam, da bo tast moral slej ko prej v dom… vprašanje leta ali dve. Zavedam pa se tudi, da bova finančno morala za dom plačatevati midva- pokojnina ne bo dovolj. Tašča je že vnaprej povedala, da za moža ne da evra in da ne bo potočila solze za njim. Se pravi najem in plačevanje doma plus življenje nama finančno ne bo zneslo. Pa še sama imam pogodbo za eno leto. Vem marsikdo bo rekel, da ni vse v denarju… pa sem se naučila, ko sem bila brezposlena, da je ogromno v denarju 🙂
Saj ravno to jaz se zavedam, da bo tast moral slej ko prej v dom… vprašanje leta ali dve. Zavedam pa se tudi, da bova finančno morala za dom plačatevati midva- pokojnina ne bo dovolj. Tašča je že vnaprej povedala, da za moža ne da evra in da ne bo potočila solze za njim. Se pravi najem in plačevanje doma plus življenje nama finančno ne bo zneslo. Pa še sama imam pogodbo za eno leto. Vem marsikdo bo rekel, da ni vse v denarju… pa sem se naučila, ko sem bila brezposlena, da je ogromno v denarju 🙂
[/quote]
Kot sem se že malo razgledala, so v Sloveniji zelo različne cene v domovih.Razen tega v vseh domovih nimajo oddelka za dementne osebe.
V osrednji Sloveniji je mislim da, vse zasedeno.Na obrobju Slovenije (Štajerska, Prekmurje) so cene dosti nižje, pa tudi prostor se še najde.Ko je oseba toliko dementna, da ne prepozna domačih, je po moje vseeno, v katerem domu je…
Tudi , če se bosta preselila nekam, računaj, da bo treba imeti očeta (ker je tvoj partner edinec) malo bolj pod nadzorom, mu urejati zdravila in dom.Bosta letala gor in dol? Na žalost se temu ne bosta mogla izogniti.Saj mogoče pa ne bo tako hud scenarij, kot misliš.Če je partner dober do tebe, te spoštuje in ceni, ti bo mogoče zelo hvaležen, da si ob njem, ko včasih ne bo vedel , kaj naj stori in kam se naj še obrne.
Kar pa se tiče pokojnine – če bo partner še bolj dementen, mu bo pač pripadala postrežnina , dodatek.Tako bo imel pokojnino in še dodatek.Največji dodatek je okrog 420 evrov.
https://www.zpiz.si/cms/?ids=content&inf=333
Obstaja pa tudi društvo Spominčica.Za svojce dementnih.
Kot sem se že malo razgledala, so v Sloveniji zelo različne cene v domovih.Razen tega v vseh domovih nimajo oddelka za dementne osebe.
V osrednji Sloveniji je mislim da, vse zasedeno.Na obrobju Slovenije (Štajerska, Prekmurje) so cene dosti nižje, pa tudi prostor se še najde.Ko je oseba toliko dementna, da ne prepozna domačih, je po moje vseeno, v katerem domu je…
Tudi , če se bosta preselila nekam, računaj, da bo treba imeti očeta (ker je tvoj partner edinec) malo bolj pod nadzorom, mu urejati zdravila in dom.Bosta letala gor in dol? Na žalost se temu ne bosta mogla izogniti.Saj mogoče pa ne bo tako hud scenarij, kot misliš.Če je partner dober do tebe, te spoštuje in ceni, ti bo mogoče zelo hvaležen, da si ob njem, ko včasih ne bo vedel , kaj naj stori in kam se naj še obrne.
Kar pa se tiče pokojnine – če bo partner še bolj dementen, mu bo pač pripadala postrežnina , dodatek.Tako bo imel pokojnino in še dodatek.Največji dodatek je okrog 420 evrov.
https://www.zpiz.si/cms/?ids=content&inf=333
Obstaja pa tudi društvo Spominčica.Za svojce dementnih.
https://www.utrinek.si/spomincica-za-pomoc-pri-demenci
[/quote]
Pomota.Če bo tast še bolj dementen…
Kot sem se že malo razgledala, so v Sloveniji zelo različne cene v domovih.Razen tega v vseh domovih nimajo oddelka za dementne osebe.
V osrednji Sloveniji je mislim da, vse zasedeno.Na obrobju Slovenije (Štajerska, Prekmurje) so cene dosti nižje, pa tudi prostor se še najde.Ko je oseba toliko dementna, da ne prepozna domačih, je po moje vseeno, v katerem domu je…
Tudi , če se bosta preselila nekam, računaj, da bo treba imeti očeta (ker je tvoj partner edinec) malo bolj pod nadzorom, mu urejati zdravila in dom.Bosta letala gor in dol? Na žalost se temu ne bosta mogla izogniti.Saj mogoče pa ne bo tako hud scenarij, kot misliš.Če je partner dober do tebe, te spoštuje in ceni, ti bo mogoče zelo hvaležen, da si ob njem, ko včasih ne bo vedel , kaj naj stori in kam se naj še obrne.
Kar pa se tiče pokojnine – če bo partner še bolj dementen, mu bo pač pripadala postrežnina , dodatek.Tako bo imel pokojnino in še dodatek.Največji dodatek je okrog 420 evrov.
https://www.zpiz.si/cms/?ids=content&inf=333
Obstaja pa tudi društvo Spominčica.Za svojce dementnih.
https://www.utrinek.si/spomincica-za-pomoc-pri-demenci
[/quote]
Ja saj jaz se vsega tega zavedam… muči me tudi to, da bi enkrat končno rada živela nekje, kjer ni dretja in izsiljevanja vsakodnevno na dnevnem planu… partner je super in ima odnos enkraten. Je človek, ki ga zelo spoštujem. Hvala za vaše dobronamerne besede. Mislim, da res nima smisla staršev zapustit. Mogoče tašči postaviti ene meje in se v obojestransko korist poskusiti dogovoriti tako, da bomo vsi od življenja in bivanja imeli največ.
Mislim, da je včasih težko preseliti se nekam na svoje.Posebno, ko so v igri starši s težavami, boleznimi , demenco.Ker jih moraš imeti pod kontrolo, jih spremljati in peljati k zdravniku.Ker sami ne zmorejo.Tudi oni so skrbeli za nas, ko smo bili majhni in nemočni, popolnoma odvisni od njih.
Ko pa stvari pripeljejo tako daleč, da se ne da več – potem ni druge rešitve , kot dom.
Avtorica, jaz ti želim vse dobro.Razumem tvoje pomisleke, razumem pa tudi tvojega partnerja.Mogoče bosta drug ob drugem lažje preživela tudi take življenjske preizkušnje .In še bolj utrdila svojo zvezo.
Res je. Čeprav me jezi odnos do alkohola. Ne pravim, da sama nikoli ne spijem ničesar. Ampak sem mnenja, da alkoholiku, ki mu alkohol že tako škoduje, ki ga naredi vedno agresivnega se ne bi smelo dajati. Ko sva zlila vse žganje v stranišče s partnerjem, je nabavila novega. Zjutraj mu ga dva merici, da že pri zajtrku. Jaz sem jezna nanjo in se zadnje čase ne ukvarjam več veliko z njo, ker po eni strani joka, da ji je alkohol uničil življenje po drugi strani pa ga kupuje sama. Tast namreč od doma že dobro leto ne gre nikamor, ker je zmeden.
Ja saj jaz se vsega tega zavedam… muči me tudi to, da bi enkrat končno rada živela nekje, kjer ni dretja in izsiljevanja vsakodnevno na dnevnem planu… partner je super in ima odnos enkraten. Je človek, ki ga zelo spoštujem. Hvala za vaše dobronamerne besede. Mislim, da res nima smisla staršev zapustit. Mogoče tašči postaviti ene meje in se v obojestransko korist poskusiti dogovoriti tako, da bomo vsi od življenja in bivanja imeli največ.
[/quote]
Tudi jaz menim tako.Če bosta vidva enotna navzven pred njima , vaju tašča in tast ne bosta mogla komandirati.Ker bosta enakega mnenja.
Tudi jaz menim tako.Če bosta vidva enotna navzven pred njima , vaju tašča in tast ne bosta mogla komandirati.Ker bosta enakega mnenja.
[/quote]
Ja, samo jaz se zavedam, da če pridem tja, ravno ne morem diktirati kaj ona sme kaj ne… konec koncev je njena hiša in ne moja in od partnerja. Njeno izsiljevanje z jokom me spravlja ob živce.
– Računaj, da bo pri njih z leti šlo vedno bolj na slabše. Fotr bo vedno bolj dementen in ko, po več letih s tem povezanih pizdarij in zgubljenih živcev “končno umre ali gre v dom” (če se tako “neobčutljivo” izrazim), se bo mati še bolj “obesila” na sina, ker bo osamljena ali karkoli si bo pač izmislila/zmanipulirala…
– Kar lepo računaj, da če pametuje že zdaj, se bo še toliko bolj vmešavala v vajin podmladek in kako naj bi živeli in ti/vam še bolj žrla živce.
– Pa tale “projekt družina”, si/sta prepričana, da si ga lahko privoščita v vsakem primeru?
Toliko…
Ja tudi ”projekt družina” me malo bega. Oba si tega zelo želiva. Nisva tudi ne tako mlada več. Samo ali se moram res ozirati na vse drugo, edino na to kaj si jaz želim ne… Če greva v najem in malo potrpiva z denarjem bi šlo. Če ostaneva tukaj morava pa potrpeti z živci. Oba sva sicer visoko izobražena, vendar jaz imam problem s službo, ker imam večinoma izkušnje samo z delom na kmetiji 🙂 pa tudi trenutno delam za minimalno plačo.
Res je. Čeprav me jezi odnos do alkohola. Ne pravim, da sama nikoli ne spijem ničesar. Ampak sem mnenja, da alkoholiku, ki mu alkohol že tako škoduje, ki ga naredi vedno agresivnega se ne bi smelo dajati. Ko sva zlila vse žganje v stranišče s partnerjem, je nabavila novega. Zjutraj mu ga dva merici, da že pri zajtrku. Jaz sem jezna nanjo in se zadnje čase ne ukvarjam več veliko z njo, ker po eni strani joka, da ji je alkohol uničil življenje po drugi strani pa ga kupuje sama. Tast namreč od doma že dobro leto ne gre nikamor, ker je zmeden.
[/quote]
Z alkoholiki nimam kaj dosti izkušenj in ne vem, kako funkcionirajo, zato ti tu ne morem dati nasveta.Je tast pod zdravniškim nadzorstvom? Brala sem, da zdravniki na začetku zelo dobro zavirajo začetke demence, da ne napreduje tako hitro.
Pa njegov zdravnik ve, da že za zajtrk dobiva doze alkohola? Jaz bi oba naložila v avto in ju peljala k njegovemu zdravniku, da bi še tašča slišala, kako alkohol deluje na demenco in vse ostalo.
Mislim, da bo moral biti tvoj partner bolj odločen in bo moral kar glasno zaropotati in narediti red.In ne sme dopustiti, da ga njegova mama daje v nič.Kaj se to pravi! On ni dveletni otrok, on je odrasel mož.Končal je šole, ima službo in tudi mama ga mora spoštovati.On ji mora postaviti mejo :mama ti si tu – jaz sem pa tu.Konec, ne smeš čez mejo! Tako mora biti in tako je tudi prav! Spoštovanje in konec!
Vidva bosta v hiši glavna.
Ker tast pač ne more biti, ker je dementen.Mama ga pa tudi neresno biksa.Se pravi, da sta vidva zdaj edina polnomočna človeka z zdravo pametjo.Vidva bosta vodila hišo in zato morata narediti red!
Taščo naj ima pa tvoj partner pod kontrolo.Vsak dan naj prečekira doze alkohola in ga zmeče stran, tašči pa naj zagrozi, da jo bo zatožil zdravniku.