Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Nesrečna s partnerjem

Odgovori Nova tema
Default avatar Nesrečna in nezadovoljna 29 Okt 2017 09:27

S partnerjem sva poročena 14 let, imava dva najstnika. Moram odkrito povedati, da mi v bistvu že od vsega začetka ni bil prav posebno vizualno všeč.
Privlačila me je njegova odločnost, ob njem sem se počutila varno (živela sem brez očeta), kar sem očitno iskala, bil je zelo zabaven, nasmejala sva se, skupaj hodila na izlete in sem ga nekako sprejela. Ker je moja mama rekla, da on ni partner zame, z njo pa sem bila v slabih odnosih, sem še toliko bolj iz principa šla v zakon z njim. Slaba lastnost je bila tudi, da je bil zelo ljubosumen in verbalno nasilen, žaljiv. To me je zelo motilo, večkrat sva se zaradi tega tudi sporekla. Ampak nisem pa imela "jajc", da bi šla v ločitev, že zaradi otrok.
Skozi leta se človek spreminja, začela sem brati knjige in spoznala, da v bistvu to nisem jaz. Življenje z njim je muka, nezadovoljstvo. Vse na njem me moti in mi gre na živce.
Predvsem me moti njegov odnos do mene, enostavno nimava skupnih pogledov na življenje, nič nimava več skupnega. Razmišljam, da sem morda skozi vsa leta živela njegovo življenje, sedaj pa sem se začela zavedati, da imam tudi jaz svoje potrebe in jih začela uresničevati. Včasih sem se tudi strinjala z njim, ker sem bila mlada in naivna, sedaj izražam svoje mnenje in se seveda ves čas prepirava. Najini prepiri niso več normalni, saj pride do žalitev iz obeh strani in temu so včasih priča tudi otroci, kar mi je zelo hudo. Če gremo kam na izlet, se vedno skregamo zaradi njegove nestrpnosti, nepotrpežljivosti, on bi vse na hitro, vedno se mu mudi...
Poleg tega je zelo prepirljiv, tudi do zunanje okolice, krega se s sosedi, s prijatelji, s prodajalko v trgovini itd....pravi, da on pove vse direktno, da ne misli za hrbtom govorit in je ponosen na to, da je odkrit in ne zahrbten, kot nekateri. Svoje mnenje izraža na nespoštljiv način, za vsakega ima povedati kaj negativnega in obrekuje, kot da je on idealen.
Poleg tega me moti tudi njegov način oblačenja, ki je zelo konservativen, staromoden. Moda se spreminja in je potrebno v korak z njo, on pa pravi, da se tako on dobro počuti in na sebe ne bo vlekel stvari, ki so moderne. Meni pa je z njim prav nerodno včasih v družbo, ko so vsi oblečeni normalno, on pa se napravi tako, da nima nobenega "furma".
Ima tudi strasten hobi, zaradi katerega ga nič ni doma, doma v notranjosti hiše ne naredi nič (mogoče enkrat na mesec pospravi iz pomivalca ali pa če je napovedan obisk pomije stopnice), zunaj pa kosi travo, kaj malega popravi in to je to. Na vrtu delam 90% jaz, poleg tega vse v hiši in še učenje z otroci, le tu in tam se vključi za 1 uro na mesec.
Seveda sem mu to vse povedala, da si ne more zraven trenerke obleči srajce in da ima vsak človek pravico do svojega mnenja in se zaradi tega ni treba prepirati, da je potrebno doma tudi kaj v hiši postoriti (ima izgovor, da on zunaj dela), da ga nič ni doma....ampak to se vse konča s prepirom, ki vodi zelo globoko, včasih tudi tako, da se cel mesec prav ne pogovarjava.
Sama sebe iz dneva v dan sprašujem in iščem še pozitivne lastnosti, zakaj še vztrajam z njim in jih seveda najdem: je točen, zanesljiv in dosleden, ne pušča za sabo po tleh oblačil, do otrok ima kar v redu odnos in se vključuje v vzgojo, čeprav jim posveti premalo prostega časa, je zabaven, zna me nasmejati, je komunikativen, intimnost med nama štima (ko je)....skratka lastnosti so dobre, ko je on dobre volje in se midva razumeva, 30% na leto.
Vem, da to ni prav, ampak sem na nek način z njim samo zaradi otrok, ker se otroci grozno bojijo ločitve in pač vztrajam. Trudila sem se sprejeti njegov hobi, pa mi en čas uspeva, potem mi pade spet vse dol....utrujena sem od vsega....dolga služba, dom, otroci, kreganje...začaran krog.
Povejte mi prosim, ali je takšen zakon dandanes nekaj normalnega in pretiravam (kot mi on reče), da povsod pride do prepirov, kaj bi lahko naredila? Če se vprašam, kaj si želim, je to, da bi najin odnos postal prijaznejši, da bi on spoznal, da njegovo vedenje ni ok...ampak človeka ne moreš spreminjat, nimaš pravice, lahko spremeniš samo sebe. On zame pravi, da me vsi lahko vozijo, da sem nesamozavestna, da se v službi ne znam postavit zase, da sem tečna, da ne razumem heca in sem občutljiva, pasivna, vedno slabe volje. Mogoče ima to vse prav, ampak imam odnos, sem prijazna in prijatelji me imajo radi. Kakšna pa naj bom pravzaprav, če pa sem nesrečna v zakonu, ki sem si ga predstavljala čisto drugače.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JanaLavtizar 8 Nov 2017 20:54

Spoštovana,

zdi se, da se kot zakonca oba počutita čustveno zelo oddaljena. Mož to rešuje z begom od doma, dobesedno iz hiše in k svojemu konjičku, pa z nenehnim hitenjem; svojo jezo, ki se je še ni naučil zares začutiti, jo nasloviti ter predelati, pa kanalizira v kritiziranje drugih in prepire z njimi. Z vsem tem se uspešno brani pred globljim čustvenim stikom z njimi, in kar je seveda za vas najpomembnejše – z vami. Namesto da bi vam povedal, kako se vas boji izgubiti in kako dragoceni ste zanj, je zmogel svoj strah izraziti le z ljubosumjem. Vaše reševanje problema je bilo, da ste »živeli njegovo življenje«, zdaj pa ste »odrasli« in ugotovili, da vam sploh ni všeč. Ne vem, ali ste kdaj pomislili, da ste se zaljubili prav v tega človeka, ki že takrat ni bil bistveno drugačen.

Pravite, da človek lahko spremeni samega sebe. Svoje vedenje že lahko spremenimo (ampak moramo biti za to presneto dobro motivirani), sebe kot osebnosti pa seveda ne, in ob tem spoznanju se lahko malo sprostimo in se začnemo sprejemati, kar pa tudi ne gre čez noč. Sprejemanje sebe v celoti pa je na vso moč pomembno. Verjamem, da ste prijazni, da vas imajo prijatelji radi in da imate do ljudi lep odnos. Toda v vas je še druga ženska, tako kot temna plat Lune, in s tem ni nič narobe; narobe je, da ste jo vse življenje zaklepali v klet (in si za povrh izbrali še moža, ki jo je s svojo verbalno nasilnostjo odigraval »namesto vas«, vse to seveda nezavedno); zdaj pa vas je nezadovoljstvo prignalo tako daleč, da se ne morete več kontrolirati in se tudi vi prepirate pred otrokoma, čeprav ste ob tem zgroženi, moža pa sploh ne prenašate več. Vaša »temna« stran je dvignila glavo in v svoji nemoči, da bi jo zatrli, ste še bolj jezni, prestrašeni in zmedeni. Kako zastrašujoče bi bilo za vas, če bi si rekli: »Res je, prepiram se tudi jaz, moža žalim tudi jaz, od njega zahtevam nemogoče in si upam celo kritizirati njegov način oblačenja«? Bilo bi zastrašujoče, ampak če si boste pogumno priznali, koliko besa je v vas, se ne bo zgodilo nič strašnega, svet se ne bo podrl in vi boste ostali živi in zdravi. Ker ste namreč še zmeraj čisto v redu oseba; ker imamo vsi lepe in manj lepe lastnosti, torej vi ne morete biti izjema, saj ste samo človek. V istem čolnu smo, s podpisano vred. In tudi s tem ni nič narobe.

Seveda, drugo pa je, kako s temi potlačenimi deli sebe zaživeti. Jim dovoliti, da pridejo na površje, in za to ne kriviti tistega, s komer se prepiramo, ampak razmisliti in prečutiti, kaj ta jeza, na primer, sploh pomeni, od kod izvira, in jo izraziti bolj konstruktivno. Pa ne le ob možu; prepričana sem, da tudi v službi kdaj nastane situacija, ko vam gre kdo pošteno na živce, a se zaradi tega ali onega razloga ne upate postaviti zase in raje ostajate prijazni. Ampak za kakšno ceno?

Ugibam, koliko je za vas pomembno mnenje drugih (namesto vašega). V istem stavku ste zapisali: »Seveda sem mu to vse povedala, da si ne more zraven trenerke obleči srajce in da ima vsak človek pravico do svojega mnenja.« Morda se motim, ampak to zveni, kot da imate vi pravico do mnenja o ujemanju trenirke in srajce, mož pa ne. Zanimiva se mi zdi tudi vaša misel, da se »moda se spreminja in je potrebno v korak z njo«. Ali resno mislite, da morajo ljudje vsi iti v korak z modo, ali pa s tem morda izražate neko globljo ugotovitev: Potrebovala sem te v vlogi očeta (s konzervativnim načinom oblačenja vred), zdaj pa te potrebujem v vlogi vrstnika? In ta ugotovitev lahko odpira veliko nezavednega strahu.

Občutek imam, da imate do eventuelne ločitve še daleč. In vendar: sami, čisto sami boste morali priti do spoznanja, ali je vaš zakon »normalen« ZA VAS, in sami se boste morali odločiti za ločitev, če se seveda boste. Vsekakor pa se boste počutili veliko bolje, če se boste začeli bolje spoznavati, ker se boste le tako lahko sprejeli. Manj svojih negativnosti boste projicirali na moža, zato vas bo njegovo vedenje manj motilo. Toplo vam priporočam delo s terapevtom, ob katerem se boste počutili dovolj sproščeno, da si boste dovolili ugledati tudi tiste svoje potenciale, ki vam niso všeč. Seveda pa to ne pomeni, da bo mož čudežno prenehal z ljubosumjem in žaljenjem. Tega niste dolžni poslušati, vaša otroka pa še manj. Zato bi bilo toliko koristneje, če bi se na terapijo odpravila oba. A tudi če vas zavrne, se ne pustite oplašiti in zbegati; vaša najpomembnejša materinska dolžnost je, da ste (na splošno) zadovoljna ženska. To ni šala: mislim hudo resno. Bolj kot mamo, ki se z njima uči, potrebujeta vaša otroka mamo, ki si zna vzeti čas, da se spočije; in vrt bi vam moral biti izključno v veselje in sprostitev, ne pa še ena obveznost, s katero »dokazujete«, kako ste utrujeni od vsega dela in za vse sami. Komu? Če možu ni do vrtnarjenja (najstniki pa se ga praviloma bojijo bolj kot kuge), si delo na vrtu čimbolj poenostavite. Vrt vam ne bo nikamor ušel, če bo kako sezono, dve skromnejši. Govorim iz lastne izkušnje :) Kar pa zadeva gospodinjska dela, je skrajni čas, da za svoj del odgovorno poprimeta tudi otroka.

Delo samospoznavanja, ki vas čaka, vam bo namreč prineslo drugačne prioritete v življenju, zato ne morem drugega, kot da vam želim, da se mu čim bolj prepustite – in se začnete veseliti njegovih sadov.

Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
www.janalavtizar.com

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Hvala vam za odgovore 9 Nov 2017 14:46

Prikaži citatJanaLavtizar je napisal/a:
Spoštovana,

zdi se, da se kot zakonca oba počutita čustveno zelo oddaljena. Mož to rešuje z begom od doma, dobesedno iz hiše in k svojemu konjičku, pa z nenehnim hitenjem; svojo jezo, ki se je še ni naučil zares začutiti, jo nasloviti ter predelati, pa kanalizira v kritiziranje drugih in prepire z njimi. Z vsem tem se uspešno brani pred globljim čustvenim stikom z njimi, in kar je seveda za vas najpomembnejše – z vami. Namesto da bi vam povedal, kako se vas boji izgubiti in kako dragoceni ste zanj, je zmogel svoj strah izraziti le z ljubosumjem. Vaše reševanje problema je bilo, da ste »živeli njegovo življenje«, zdaj pa ste »odrasli« in ugotovili, da vam sploh ni všeč. Ne vem, ali ste kdaj pomislili, da ste se zaljubili prav v tega človeka, ki že takrat ni bil bistveno drugačen.

Pravite, da človek lahko spremeni samega sebe. Svoje vedenje že lahko spremenimo (ampak moramo biti za to presneto dobro motivirani), sebe kot osebnosti pa seveda ne, in ob tem spoznanju se lahko malo sprostimo in se začnemo sprejemati, kar pa tudi ne gre čez noč. Sprejemanje sebe v celoti pa je na vso moč pomembno. Verjamem, da ste prijazni, da vas imajo prijatelji radi in da imate do ljudi lep odnos. Toda v vas je še druga ženska, tako kot temna plat Lune, in s tem ni nič narobe; narobe je, da ste jo vse življenje zaklepali v klet (in si za povrh izbrali še moža, ki jo je s svojo verbalno nasilnostjo odigraval »namesto vas«, vse to seveda nezavedno); zdaj pa vas je nezadovoljstvo prignalo tako daleč, da se ne morete več kontrolirati in se tudi vi prepirate pred otrokoma, čeprav ste ob tem zgroženi, moža pa sploh ne prenašate več. Vaša »temna« stran je dvignila glavo in v svoji nemoči, da bi jo zatrli, ste še bolj jezni, prestrašeni in zmedeni. Kako zastrašujoče bi bilo za vas, če bi si rekli: »Res je, prepiram se tudi jaz, moža žalim tudi jaz, od njega zahtevam nemogoče in si upam celo kritizirati njegov način oblačenja«? Bilo bi zastrašujoče, ampak če si boste pogumno priznali, koliko besa je v vas, se ne bo zgodilo nič strašnega, svet se ne bo podrl in vi boste ostali živi in zdravi. Ker ste namreč še zmeraj čisto v redu oseba; ker imamo vsi lepe in manj lepe lastnosti, torej vi ne morete biti izjema, saj ste samo človek. V istem čolnu smo, s podpisano vred. In tudi s tem ni nič narobe.

Seveda, drugo pa je, kako s temi potlačenimi deli sebe zaživeti. Jim dovoliti, da pridejo na površje, in za to ne kriviti tistega, s komer se prepiramo, ampak razmisliti in prečutiti, kaj ta jeza, na primer, sploh pomeni, od kod izvira, in jo izraziti bolj konstruktivno. Pa ne le ob možu; prepričana sem, da tudi v službi kdaj nastane situacija, ko vam gre kdo pošteno na živce, a se zaradi tega ali onega razloga ne upate postaviti zase in raje ostajate prijazni. Ampak za kakšno ceno?

Ugibam, koliko je za vas pomembno mnenje drugih (namesto vašega). V istem stavku ste zapisali: »Seveda sem mu to vse povedala, da si ne more zraven trenerke obleči srajce in da ima vsak človek pravico do svojega mnenja.« Morda se motim, ampak to zveni, kot da imate vi pravico do mnenja o ujemanju trenirke in srajce, mož pa ne. Zanimiva se mi zdi tudi vaša misel, da se »moda se spreminja in je potrebno v korak z njo«. Ali resno mislite, da morajo ljudje vsi iti v korak z modo, ali pa s tem morda izražate neko globljo ugotovitev: Potrebovala sem te v vlogi očeta (s konzervativnim načinom oblačenja vred), zdaj pa te potrebujem v vlogi vrstnika? In ta ugotovitev lahko odpira veliko nezavednega strahu.

Občutek imam, da imate do eventuelne ločitve še daleč. In vendar: sami, čisto sami boste morali priti do spoznanja, ali je vaš zakon »normalen« ZA VAS, in sami se boste morali odločiti za ločitev, če se seveda boste. Vsekakor pa se boste počutili veliko bolje, če se boste začeli bolje spoznavati, ker se boste le tako lahko sprejeli. Manj svojih negativnosti boste projicirali na moža, zato vas bo njegovo vedenje manj motilo. Toplo vam priporočam delo s terapevtom, ob katerem se boste počutili dovolj sproščeno, da si boste dovolili ugledati tudi tiste svoje potenciale, ki vam niso všeč. Seveda pa to ne pomeni, da bo mož čudežno prenehal z ljubosumjem in žaljenjem. Tega niste dolžni poslušati, vaša otroka pa še manj. Zato bi bilo toliko koristneje, če bi se na terapijo odpravila oba. A tudi če vas zavrne, se ne pustite oplašiti in zbegati; vaša najpomembnejša materinska dolžnost je, da ste (na splošno) zadovoljna ženska. To ni šala: mislim hudo resno. Bolj kot mamo, ki se z njima uči, potrebujeta vaša otroka mamo, ki si zna vzeti čas, da se spočije; in vrt bi vam moral biti izključno v veselje in sprostitev, ne pa še ena obveznost, s katero »dokazujete«, kako ste utrujeni od vsega dela in za vse sami. Komu? Če možu ni do vrtnarjenja (najstniki pa se ga praviloma bojijo bolj kot kuge), si delo na vrtu čimbolj poenostavite. Vrt vam ne bo nikamor ušel, če bo kako sezono, dve skromnejši. Govorim iz lastne izkušnje :) Kar pa zadeva gospodinjska dela, je skrajni čas, da za svoj del odgovorno poprimeta tudi otroka.

Delo samospoznavanja, ki vas čaka, vam bo namreč prineslo drugačne prioritete v življenju, zato ne morem drugega, kot da vam želim, da se mu čim bolj prepustite – in se začnete veseliti njegovih sadov.
Jana, tudi tokrat me je, ko sem vas brala, prešinilo: točno tako. Hvala za vaše odgovore.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh