Dodatek k javni tribuni: Posledice čustvenega zanemarjanja v otroštvu na kasnejši odnos do sebe
V življenju vsi pridemo do točke, ko moramo sami prevzeti odgovornost za svoja dejanja…
debata odprta
Se strinjam. Sicer tista kolumna nima ravno zveze s temo tribune, tam je bil izpostavljen drugačen problem.
Pri čustvenem zanemarjanju ne gre toliko za to, da si zataknjen na mestu, ne zmoreš sprejeti odločitev in vzeti življenja v svoje roke. Bolj je problem, da si v določenem segmentu osebnosti zelo poškodovan in kaj tukaj sploh lahko storiš? Jaz sem recimo imela odmaknjene starše, ki so sicer poskrbeli za formalne osnovne pogoje življenja, in to zelo spodobno, vse ostalo je bilo pa nula. Če me je kaj prizadelo, sem bila razvajena, če sem jokala, sem pretiravala, če sem bila poredna, sem bila jaz kriva, da je bila mamica potem žalostna, pozneje je prišel očitek, da bom jaz kriva, če bo očeta infarkt (ker je bil srčni bolnik). V bistvu sem to, da nisem bila deležna starševske ljubezni, ugotovila šele na stara leta.
Moji problemi: imam zelo slabo samopodobo, v konfliktih raje utihnem, kot da bi se postavila zase (da pač drugi ne bo prizadet), raje jaz trpim, kot da bi bilo težko komu drugemu, ne znam oceniti, kaj je ljubezen oziroma kdo me ima rad. Drugim veliko preveč dopustim in jim popuščam. Če me šef nadere, se potegnem nazaj in na robu solz rečem, da bom uredila, tudi če naloženo delo daleč presega neke normalne norme.
Pa na prvi pogled ne izpadem tako in veliko ljudi je presenečenih, ko me bolje spozna, kakšna uboga dušica sem pravzaprav. Pri prejšnjem partnerju sem rabila tri leta, da sem se upala na glas skregati z njim. Prav provociral me je, da bi to dosegel, namesto da sem se povlekla v polžjo hišico in se posula s pepelom: saj ne bom več, obljubim. Mešalo se mu je zaradi te moje ponižnosti.
Najraje imam površinske človeške stike, ko konflikti niti ne morejo nastati, ker smo premalo mar drug drugemu, in na tej ravni izpadem faca, dobro funkcioniram.
Kako pridobiti to samozavest in občutek za to, kaj je naklonjenost, kaj je ljubezen, kaj je prijateljstvo, kdo me ima rad, kdo pa me samo izkorišča, ko je pa to nekaj, kar bi mi morali v mladosti dati starši?
Trije otroci smo in vsi smo približno taki. Jaz sem ločena, sem zmogla vsaj to, druga dva sta zatirana vsak pod svojim partnerjem in pohlevna, da ju ne bi izgubila.
Včasih na teh forumih berem, kaj vse nekateri prenašajo v zakonu, in si rečem: jaz sem desetkrat boljša, pa me nima nihče dovolj rad, da bi vztrajal, se trudil, šel z mano na terapije – očitno si tega res ne zaslužim, tako kot so mi to vcepljali celo mladost. Nisem dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna in dovolj pridna.