Joj kako mi gre na živce siljenje s hrano na obiskih. Ne pomaga, da rečeš da ne moreš več,. Poješ cel krožnik hrane pa še ni dovolj. Pa daj vzemi si še. Potem če si ne vzameš ti reče če je strupeno. Pa kaj ti prinesem kaj drugega. Rečeš da ne moreš več pa te sili še bolj. Saj ne hodim na obiske zato, da se bom nažirala. Kako odreagirati, da te ne bo silila s hrano.

Razumem, da je neprijetno. Včasih gre človek na obisk samo zato, da se malo pogovori. Dovolj je, če ti ponudijo kozarec vode, kavo ali čaj in se usedejo h tebi in ti posvetijo malo pozornosti. Če ti ponudijo hrano, je prav, da se vzame, ampak pretiravanje in siljenje s hrano je neolikano.
Jaz pa imam v žlahti par oseb, ki se ponujene hrane nočejo niti dotakniti, kot da je strupena, z izgovorom, da so na ločevalni dieti, da imajo težave z želodcem, da imajo glivice ipd, ipd. Drugje pa opazim, da jedo vse, kar jim paše.
Pa da ne bo pomote – imam čisto po stanovanju in tudi hrano vedno pripravljam s čistimi rokami, posodo pomivam v pomivalnem stroju in vedno vse prej splaknem in odrgnem, tako, da je posoda res čista. Prav tako skrbim, da imam vedno čiste delovne površine in kuhinjske krpe. Tako da – razumi kdor more.

to je mašilo … ljudje nimajo pojma, kaj bi se pogovarjali s tabo pa lapajo nekaj v prazno, vreme, hrana, kaj boš pil?

Prijazno poveš, da je bila hrana več kot odlična in da si se napokala za dva dni.

a imaš psa? jaz ne jem pasjih dlak, na primer

Nimam teh težav, če se mi ne je, ne jem, pa naj reče kdo karkoli, me sploh ne gane, niti se ne sekiram, niti me siljenje ne obremenjuje.

Evo, točno to so primerki ljudi, ki kompenzirajo čustven primanjkljaj s hrano. In se mi smilijo njihovi otroci, ker prenekateri postanejo prekomerno hranjeni ravno zaradi tega. In raztegnjene želodce vsi nenormalno.

jaz na takih obiskih rečem – hvala, bilo je zelo dobro in dovolj zame, samo moj želodec ima določeno kapaciteto. Pa ne pojem kot ptič, da ne bo pomote.

Jaz rečem nekaj takega: Lejte, če mi bo kaj manjkalo, bom sama povedala a prav, ker mi dejansko ni nerodno rečt.
Enako tudi jaz gostom rečem: Dajte prosim sami kaj rečt, če bi radi še karkoli, da ne silim in sprašujem non stop.

Ima pa zgoraj ena popolnoma prav: to je mašilo, ker ne vedo čisto točno, kaj bi s tabo. V pristno razigrani družbi, ko sploh težko prideš do besede, ker ima vsak toliko za povedat, tega teženja ni. Niti nimajo časa oprezat, kdo ima prazen krožnik … in to je tudi prav.

Meni je paral živce en stric, ko je začel trkati po kozarcu, ko je bil prazen, steklenica pa njemu na dohvat roke. Kakor, gostitelj mora postreči. A pa daj no, ostali so se zabavi, debatirali, krohotali, kdo pa misliš, da je imel čas samo to gledat, kdaj si ti spil zadnjo kapljo.

a imaš psa? jaz ne jem pasjih dlak, na primer
[/quote]

Ti teh težav ne moreš imeti, ker te ljudje ne vabijo. Česa tako zoprnega nihče noče gledati pri sebi doma.

Če nečesa nočem, se za ponujeno zahvalim in odklonim. Enkrat, dvakrat, tudi petkrat, če je potrebno. Ker eni ljudje so res težki. Ponujajo v nedogled, potem iščejo, kaj bi lahko drugega ponudili, ugotavljajo, da prejšnji si pa isto stvar vzel, sprašujejo, kaj bi naslednjič raje jedel,… za ponoret.

V takih situacijah se jaz samo prijazno in malo tumpasto smehljam in na neki točki kar neham odgovarjat. Če se želijo še ukvarjat s tem, da ne bom niti še enega kozarca vina, niti soka, niti čaja, niti kokte (ki je sicer nimajo, so jo pa pripravljeni it k sosedom iskat), naj se. Ne bom nič.

Zgodi se celo, da kljub mojemu jasnemu nasprotovanju kar nalijejo še en kozarec, dodajo hrano na krožnik,… to brez slabe vesti pustim. Naj zlijejo proč ali naj kdo drug moje ostanke je, če ne poslušajo.

Ampak to moraš najprej sama pri sebi razčistit, da ni čisto nič nevljudno zavrnit ponujenega. Nevljuden je tisti, ki vztraja in ponuja še naprej in s tem v bistvu buzerira gosta in ga spravlja v neprijeten položaj.

Ko kdo pride na obisk vedno postavimo kaj za na mizo. Nikoli pa ne silim ljudi. Saj je jasno, če sem dala na mizo da je tam, da vzamejo če jim paše. Nikoli ne rečem vzemi. Saj je na mizi. Bojo že vzeli če jim je za jest in pit. Je pa res da pri pijači pa vedno vprašam kaj bo kdo, ker vsi neki drugega pijejo. En vino, drug viski, tretji vodo ali sok, četri pivo itd..

Ni vedno mašilo za komunikacijo. Ima teto, ko pridemo na obis, se ne ugasnemo, pa če smo tam pol ure ali pa 4 ure, ženska je tudi karakterno super oseba in jo imam prav rada, ampak njen izraz ljubezni do tebe je, da te nafutra in ona sama reče, da ti nima kaj dat in da zato kuha in te futra. Pa pri njih ni nihče debel, a kuha fantastično. Itak od nje ne moreš, č nisi vsaj juhe pojedel…

Tudi jaz ne maram siljenja s hrano. V teh časih ima že tako več ljudi težavo s prekomerno težo, kot s prenizko in zakaj bi človek še dodatno jedel? Dovolj je čaj, kava, kozarec vode. Obiskom sicer ponudim kaj, vendar jih ne silim.

Se zahvalis in spremenis temo. Ce ti sami nalijejo v kozarec ali nadevajo na kroznik, pustis. Se scasoma odvadijo, ker jim je skoda metat stran. Ce je kdo res tezek, pa na hitro zakljucis obisk. Kaj bos tam, ce ti nekdo para zivce.

Bi se strinjala s tem.
Na obisku vedno rečem, da ne bom, da ne morem več/toliko. Če me silijo dalje, ali celo nalagajo na krožnik, se zelo hitro, a še vljudno, poslovim. To se mi je zgodilo le enkrat. Naslednjič nisem več riskirala it tja na obisk;).
Enako pri pijači. Zadnjič so me silili z vinom. Lepo sem rekla, da mi ne paše. Natočili so mi poln kozarec in tak je ostal ob odhodu. Na vprašanje, češ da nisem nič popila, sem rekla, da sem jim takoj povedala, da ne bom.
Svojim obiskom nikoli ne težim s hrano, pijačo. Na mizo dam kavo, pecivo, vodo, sok in vsak vzame, ko/če mu paše. Edino, kar vprašam je, če bodopivo, ali vino.

Imam tako taščo….daj vzemi si še, vem, da ti paše….neštetokrat sem ji že rekel, da bom sam vzel tisto in toliko, kolikor mi paše…rekel sem ženi, naj že vendar pove svoji mami, da naj neha s posiljevanjem.

Je bil tudi dan, ko me je petkrat zapored v roku pol ure vprašala, če bom jedel kosilo….

a imaš psa? jaz ne jem pasjih dlak, na primer
[/quote]

Kaj pa človeške? Človeške ješ? Aja, človeške izpljuneš. Ja pa saj pasje tudi lahko….

Prideš na pop.obisk…na čvek…pa privlečejo ma mizo vse mogoče…pa lepo rečemo…smo od kosila, nobeden ni lačen, ampak…namesto da bo se pogovarjali se vsi ukvarjajo s tem kaj dati še dati na mizo. Občutek je idiotski, ker te nihče ne posluša, pogovor je le…ja pa vzamite, pa nič še niste pojedli…v glavnem ne hodimo več tja na obisk,ker se nihče ne posveti obiskovalcem ampak le hrani.

Zaradi takih sva nehala hodit po obiskih. Zdaj se raje dobimo kje zunaj, celo jesen hodimo v mostec in na rožnik, spijemo kavo, čaj, kake borovničke in gremo vsak svojo pot. Pa eni niso diht, na mizo znosijo en kup zadev, od salam do pohanja, jaz pa nimam namena cel dan biti v kuhinji zaradi obiskov, ker vetjetno potem pričakujejo enako nazaj.

Ti teh težav ne moreš imeti, ker te ljudje ne vabijo. Česa tako zoprnega nihče noče gledati pri sebi doma.
[/quote]
sem pri sorodnikih, ko so imeli psa parkrat našla dlake v hrani – namreč imel je dovoljen vstop tudi v kuhinjo.
Ti ni treba biti žaljiva – ampak tako kot človeški lasje niso apetitlih v hrani, tudi pasje dlake niso.

Midva z možem sva štajerka in dolenjc. Zdaj živiva na Gorenjskem. Ko prideva na Štajersko, ne nehajo ponujat hrane, na Dolenjskem pa ne pijače. Gorenjci so veliko bolj razumevajoči, če rečeš ne. meni je prav zoprno kje doma, ker sva že na glasu, da sva “fina”, ker nočeva več, ko imava dosti.

Medve z drago vedno ponudiva hrano obisku in tudi vse pojedo, saj sem izvrstna kuharica. Poleg tega pa pridejo mulci lačni in hočejo takoj pomfrit in pohanega piščanca.