Starševski čvek

Hči ima v šoli hude težave, ker ima preveč kilogramov

Default avatar

Za TeTec

Zgoraj berem napovednik za javno tribuno o čustvenem zanemarjanju, med vprašanji nekdo sprašuje glede hčerke, ki ima v šoli hude težave zaradi svoje debelosti.
Najbrž bi večina svetovala, kako naj se hči temu upre.
Jaz pa bi rada povedala tisto, česar tak starš noče slišati. Vi ste krivi za to, da je otrok debel. Ne govorite o tem, da ste nemočni!

Poznam ljudi, ki so v odrasli dobi shujšali in se rešili debelosti, hkrati pa svojim staršem močno zamerijo, ker so jim tako zaznamovali otroštvo, da ga nimajo v prav nič lepem spominu in se ne bi nikoli želeli vrniti v ta čas.
Zafrkavanje je posledica, vzrok pa so starši.
Oni so tisti, ki odločajo, kaj bo otrok pojedel in koliko. Koliko se bo gibal ...

Vem, da organizirajo tabore za predebele otroke. Zakaj (samo) zanje? Zakaj ne vsaj še za njihove starše, saj so oni tisti, ki odločajo o kupovanju hrane in gibanju.

In ne, gibanje ni samo nekaj, kar je plačljivo, česar si ne bi mogli privoščiti. Je tudi hoja, lovljenje, razne igre, preprosto tekanje za žogo, skakanje s kolebnico, gumitvist ...

Pa tudi zdrava prehrana niso samo chia semena in podobno.

Kopiram vprašanje, ki ga nekdo zastavlja:

Danes odprem MON in naletim na tole temo. Odlično. Kot nalašč zame.
Moja hčerka ima hude težave v šoli. Ker ima preveč kilogramov jo vsi dajejo v nič, zanemarjajo, se norčujejo iz nje. Imajo jo za črno ovco.
Ne mara hoditi v šolo, zato dostikrat "zboli", ima slabe ocene, je nedružabna, nima prijateljev, noče na dejavnosti in se počuti nič vredno.
Lomi se mi srce a sem nemočna. Prosim za pomoč.
Hvala.
Default avatar

seveda je tako

Se strinjam, otroke filajo in filajo po možnost še s sladkarijami, potem pa so nemočni, ker nimajo pameti koliko otrok potrebuje in kaj je za otroka zdrava prehrana. Predvsem pa naj se vprašajo kaj delajo otroci (pa tudi starši, ki so vzor otroku) ko odložijo žlico, verjetno primejo telefon ali pa sedejo pred tv ali računalnik in igrajo igrice.

Ne poznam otroka, ki bi pojedel včasih tudi veliko, a bi ves dan letal okoli se gibal, pa bi bil debel. Pokuriti je treba!!!! Velja tudi za nas starejše.

Naj povem, da sem ravno včeraj opazovala v eni od slo bolnic kakšni ljudje prihajajo k zdravniku, ja 90 % debelih je bilo od tega bi rekla polovica zeloooo debelih in to pove vse.
Default avatar

Grda resnica real one

Jaz se v tuje prehranjevalne navade ne vtikam.
Je pa treba otroke od majhnega naučit da tako kot je nezdrava debelost je vsekakor nezdravo tudi norčevanje in žaljenje drugačnih.
Samo s to problematiko se nihče ne ukvarja.
Od kod pravica posmehovati se nekemu otroku samo zato ker je prekomerno rejen.
Debelost se da odpraviti, navado žaljenja in norčevanje iz drugih pa tudi vendar veliko težje. Tako tisti starši ki imajo predebel otroke imajo problem in tudi tisti katerih otroci se norčujejo iz teh predebelih.
Zelo grda razvada ki jo otroci pridobijo od staršev. Tudi tukaj so krivi starši. Ampak ti sebe be vidijo in svojih zmot v katerih vzgajajo svoje otroke.
Default avatar

res je to

Grda resnica real one je napisal/a:
se strinjam z napisanim, dodajam pa še, da v isti koš sodijo starši, ki otroke naučijo:
-norčevati se iz kakršnih koli telesnih ali duševnih hib drugih
-norčevati se iz nenavadnih imen ali priimkov drugih
-norčevati se iz drugačnega načina življenja drugih
-norčevati se iz drugačne barve kože drugih
-ščuvati otroke proti drugače mislečim ljudem
-ščuvati proti drugače seksualno usmerjenim ljudem
.
.
.
in še kup drugih norčevanj paše v ta sklop.
Default avatar

penelopa13

Z hujšanjem otrok, njihovo psihosomatsko obravnavo, zdravo prehrano, preoblikovanjem pogleda na hranjenje ipd. se ukvarja Center za zdravljenje bolezni otrok, Šentvid pri Stični.

Tam se bavijo še z drugimi nepravilnimi oblikami psiho razvoja, kot so depresije otrok, bulmije, anoreksije ipd. Potem imajo pa še druga bolj bolezenska stanja okrog, bolj prizadete otroke.

Moje mnenje je da je bolnica urejena, stroga in deluje odlično. Tja prideš z napotnico otrokovega osebnega zdravnika. Verjetno moraš imeti pred tem že kilometrino, da bi otrokovo stisko, ki se kaže v različnih varijantah odpravil, pa ni šlo. Vsaj pri nas ne, pa smo probali vse.
Default avatar

ni vse tako

Moj otrok je bil nedonosen in ni znal sesati. Ko se mu je po tednu dni zbudil sesalni refleks, je jedel in jedel in jedel, nenasitno jedel. Iz ust mu je ze teklo, da je bil tako poln, da pogoltnit ni mogel, pa je mencal v ustih, dokler ni bilo prostora se za tisti pozirek mleka.
Pri nas sladkarij in raznih grickalic nimamo doma, pijemo navadno vodo ali nesladkan domaci caj, upam si trditi, da je nasa prehrana dokaj zdrava, a kolicine, ki jih sin poje, so konkretne. Je vse, tudi ce mu kaj ni vsec, poje, samo da ni lacen.
Z gibanjem je tako, da ce ima interes, potem ni problem, ce interesa ni, se ne giba. Recimo fuzbal ni problem laufat, ker je cilj zoga in gol, da bi pa laufal in skakal nekaj za brez veze, ni sans. Ce gremo v mesto pes na sladoled, komot hodi 5km tja in 5 nazaj, da bi sel pa na sprehod brez cilja, ni sans. Seveda poje vec kot porabi, ampak dojker sam tega ne dojame, se jaz lahko mecem na trepalnice, a ne bom nic spremenila.

Niti slucajno ne iscem izgovorov in se ne opravicujem, zelim samo povedati, da se ta debelostjo skriva marsikaj in debele mladostnike bi moral obravnavati tako psiholog kot gastronom, dietetik in nevrolog, endolog in se kdo.
Default avatar

Za TeTec

Seveda je norčevanje grdo.

Ampak treba je tem staršem povedati naravnost, jih soočiti s tem, da so oni za to krivi.
Ker otrok se ni nekega jutra zbudil in imel x kg preveč.
Drugo bi bilo, če bi govorili o kaki prirojeni telesni hibi, kjer človek za to ni sam kriv.
Pri debelosti pa je in to je problem, ker ta mama vidi problem v otrocih, ki hčerko zafrkavajo (ja, je zelo grdo), vprašanje pa je, koliko vidi dejanski problem, zakaj je hčerka predebela. Stavim, da je tudi ona, zato ji je toliko težje sprejeti lastno odgovornost.
Default avatar

Grda resnica real one

Jaz vem da mene bi bilo kot mamo zelo sram,ce bi me učiteljica povabila na govorilne in povedala, da se moj otrok norčuje iz kogarkoli v razredu. Glede česarkoli ne samo iz debelih.
Opazujem pa nekatere starše, ki na opozorilo, da se njihov otrok vede žaljivo do sošolca ali sosolke, odgovarjajo ja če je pa res debel ali ja če pa.. Vstavi poljubno. . Ne stekajo da ni tuji debeli otrok njihov problem, ampak njihov lastni žaljivi otrok in namesto da se ukvarjajo s tujim debelim bi se morali z napakami svojega. Ker s tujim se bojo že njegovi starši ukvarjali. Oni se morajo pa s svojim žaljivim in predrznim in ga ali jo odvaditi takega vedenja.
Default avatar

ne razumem

ni vse tako je napisal/a:
Zakaj pa svojemu otroku ne omejiš količine hrane, ki jo zaužije?
Default avatar

Grda resnica real one

Za TeTec je napisal/a:
Od koga točno se ti ali tvoj otrok čutita poklicana na norčav zaljiv način ozaveščati starše predebelih ali celo same debele otroke o njihovi napaki. Najprej odpravi napako v svoji dnevni sobi-obnašanje svojega žaljivega otroka. Šele potem ko bo tvoja dnevna soba čista pridi z metlo k debelim sosedom.
Razumeš ali ne.?
To ni tvoja stvar če je sosedov otrok predebel. Tvoja stvar je tvoj žaljivi nesramni otrok in samo tukaj si dolžna kot mati ukrepati.
Tako kot debel tudi žaljiv in posmehljiv otrok ni privlačn. Oboje je napaka.
Default avatar

kompenzacija čustvenih primanjkljajev

Za TeTec je napisal/a:

Problem je, ker je v današnjem času postala hrana čustveno nadomestilo, mašilo za ljubezen. Premnogi starši izražajo svojo ljubezen do otrok s hrano, kot pa z objemi, pogovorom in izkazovanjem časa, pozornosti. Današnji čas zahteva tudi veliko odsotnosti zaradi delovnika, vožnje na delo - doma čaka hrana, starši pridejo v zgodnjih večernih urah domov. Otrok se s tem potolaži, si skrajša čas s hrano. VSede se pred televizor, raunalnik in kaj je večje ugodje, kot zraven še nekaj grickat slanega ali sladkega iz vrečke in zraven gazirana sladka pijača in dodatno nagradit ugodje in čustva ob gledanju nečesa v virtuali. Če je možna kontrola, da ni otrok sam doma, se to pač prepreči, ponudi bolj zdrav prigrizek ( sadje, zelenjava, oreščki), a ne pred virtualnimi pripomočki. Ker otrok zaplava, izgubi kontrolo tako nad časom, kot na zaužito količino take hrane, ki ni pokonzumirana zaradi lakote, ampak čustvenega primanjkljaja.
Default avatar

ja itak

res je to je napisal/a:
Bo že držalo, da je otrok ogledalo svojih staršev. Saj verjetno noben starš otroka ne uči take ali drugačne nestrpnosti. Ampak če človek bere tale forum, je vseh sort nestrpnosti med Slovenci ogromno, tule se ljudje nonstop zgražajo nad drugačnostjo: debelimi, drugače seksualno usmerjenimi, druge narodnosti, druge barve kože, samskimi, ločenimi, brez otrok, s preveč otroki, z nenavadnimi imeni ... Skratka, ogromno ljudi je mnenja, da je njihov način življenja edini pravi, vse ostalo je za spljuvat. Verjetno to tudi počnejo v medsebojni komunikaciji, pred otroki, ki to pač poberejo in se sami enako obnašajo.
Default avatar

Grda resnica real one

Grda resnica real one je napisal/a:
In se nekaj zakaj pričakuješ da bo starš debelega sprejel odgovornost za debelost svojega otroka, če ti ne želiš sprejeti odgovornosti za svojega žaljivega in nesramnega?
Default avatar

tkoleje

Takole je: lahko govoriš kar hočeš, ampak vedno pa tudi nismo starši krivi, pač pa tudi geni in pa to koliko se otroku da dopovedati glede prehrane. Lahko doma še tako zdravo kuhaš, otrok pa je pri sorodnikih ali pa potem, ko je že večji tudi sam poskrbi za kalorično prehrano. Pa še zelo je treba paziti, da mu ne zbijaš še ti doma samozavesti in, da se ne počuti slabo in nesprejeto. Torej, moj otrok je bil že rojen debel (skoraj 5kg). Potem se je cela družina trudila skozi njegovo otroštvo, tako da v bistvu sploh nismo več "normalno" jedli. Doma nismo imeli sladkarij, skratka nobene kalorične hrane. Pa je nekako šlo, dokler je bil majhen, potem pa, ko je že sam lahko prišel do hrane, se je začel rediti. Pa je v bistvu jedel precej manj in športal več kot njegov spotegnjen, suh najboljši prijatelj (vem, ker je bil velikokrat pri nas). Pa smo ga dali v Stično. Tam je v 14 dneh shujšal 3 kg, ostali pa vsi nad 5. Pa uplahne zavzetost, a ne? Je pa res, da imaš tam "svega i svašta"- npr. mamo, ki je otroku v potovalko dala malo pohančkov, da ja ne bo lačen. No, danes je fant star 30 let, suh ne bo nikoli niti ne bo nikoli popolnoma "normalen", vedno bo najbrž malo čez mejo in to navkljub zdravemu prehranjevanju in ukvarjanju s športom. Za nazaj pa - čeprav kot mama mislim, da ne bi mogla drugače kot, da sem ga konrolirala - on vedno pravi, da ni bilo ok, da doma nikoli nismo imeli "dobre" hrane in, da je to edino kar mu je bilo bad v otroštvu. Aja, še to: noben na obeh straneh familije ni suh, čeprav je sin nekako najbolj n.....bal kar se tega tiče.
Default avatar

res je to

ni vse tako je napisal/a:
Seveda jih iščeš, ampak ker drugače ne znaš, tega ne vidiš.

Tudi moje sin se je rodil brez sesalnega refleksa, en mesec sva se matrala da je steklo in danes je najstnik, suh kot prekla, ob tem da poje res veliko (za moje pojme). Športa ne, je bolj sedeč. Je pa res samo ko je lačen.

Če ti veš kje imate problem: preveč hrane = debelost, potem imej doma manj hrane in skuhaj res samo za eno porcijo, brez da kaj v loncu ostane.
Če med obroki grizlja jabolko ali korenje je to precej bolje kot npr. piškoti, grisini, čips ipd.

Pa pogovarjaj se z njim o odvečnih kilah in zdravstvenih problemih. Naš tastarejši je tudi okrog desetega leta začel fino buhtet, pa sva se veliko pogovarjala in na srečo je potem začel rasti in v kombinaciji s športom je izoblikoval v prav ok postavo.

Razmisli kaj imaš v hladilniku? Si upaš po resnici to napisat tukaj? Namreč naš hladilnik je večinoma bolj prazen, ravno zato, da se ne prenajedamo, ko za to ni potrebe.
Notri je vedno maslo in marmelada, sir in olive, pa mleko, jajca in skuta ... in potem je že počasi konec.
Kruha nimamo vedno, imamo pa prpečenec in moko iz katere se kaj lahko naredi.
Default avatar

intenzivna rast najstnika

res je to je napisal/a:

Hja, fantje so v fazi intenzivne rasti nekje med 9. in 16. letom - lahko je "ko kloš", pa je suh ko prekla, četudi ne trenira kaj posebno kakšnega športa ( šolska telovadba+ zmerna aktivnost med tednom drugače- s kolesom, skirojem ven do igrišča, cca pol ure metanja na koš+ s prijatli pobirat Pokemone.

Ja tile Pokemoni so zakon - spravijo jih na kolo, skiro, da naredijo tudi po 5 km naenkrat, ko se zmenijo za "rajd".....
Default avatar

še kako resnično

Grda resnica real one je napisal/a:
Lepo si napisala tole.
Res pa e tudi, da vse pride enkrat na okoli.
Poznam dekle, ki je bilo do svojega 14 leta prekomerno debelo. V šoli so se ji posmehovali in jo zbadali. Deklica je zelo trpela. Potem pa ji je nekega dne naredilo KLIK v glavi in je z močno voljo in izbrano prehrano v dveh letih izgubila 30 kg.
Pri 16 leth je imela 175 cm in 55 kg. Odrasla je v prelepo dekle, lepotico.

Odselila se je v tujino (London) in ima pri 27 letih že zavidljivo kariero v priznanem podjetju.
Večkrat se vrne domov in zdaj ti isti sošolci in ljudje, ki so jo zasmehovali iščejo njeno naklonjenost in jo sprašujejo, ‘kako shujšati’ saj so se prekomerno zredili ...
Ja, včasih se vse presenetljivo obrne.
Default avatar

res je to

ja itak je napisal/a:
ja, o tem tudi jaz velikokrat razmišljam, ker sem bila vzgojena kot da je vse ok, karkoli ljudje počnejo in imajo je ok, da le ne prizadenejo in oškodujejo drugih. IN potem te takle virtualni svet mal pretrese, šokira, začneš razmišljat a so v večini ljudje taki kot tule? Jaz v reali tega ne zaznam, ampak ni nujno da je reala pravo merilo za to, kar človek nosi v sebi.
Default avatar

Grda resnica real one

še kako resnično je napisal/a:
Ljudje radi pometajo v tujih dnevnih sobah. V svoji bajti pa malo manj, zato ker imajo druge barve pohištvo in se prah ne vidi toliko, ni tako opazen. Mene so starši naučili v svoji bajti pucaj redno. Tudi če ne vidiš prahu ta je. Moji otroci res da niso debeli imajo pa druge napake. In pucam po bajti kok se da :)
Default avatar

Motorola

Za Te Tec in podobno misleče...
Bom delila z vami svojo izkušnjo. Naj napišem, da sem bila od malega dalje grozno ješča in posledično prekomerno težka. A najbolj grenki spomini so na čas, ki sem ga (poletne počitnice in podobno) preživljala pri stari mami. Ona je bila fina gospa - in je pričakovala tudi od svojih vnukinj, da bodo suhe, uspešne, lepih manir.... No, ona je samoiniciativno prevzela patronat nad mojim hujšanjem (stara sem bila morda 10-12 let). Dobesedno me je stradala, da sem izgubila v npr. dveh tednih 5 ali več kil. Seveda me je potem nagradila s kupi lepih cunj.
Verjemite, da to niso lepi spomini.
Naj omenim, da doma nikdar nismo imeli na zalogi nezdravih prigrizkov, sokov. A sem zaradi veselja do hrane in grozne ješčosti pač pojedla več, kot sem porabila - pa smo bili in smo še zelo športna družina!
Tako da.... ne pljuvajte vsepovprek. Menim, da drži dejstvo 100 ljudi, 100 čudi. Starši so me opozarjali, poizkušali omejevati vnos količin. Ampak jaz sem šla magari sama v trgovino in si nabavila hrano.