Najdi forum

Zaljubila sem se, vendar pa se nisem zavedala oz želela priznati, pa je od tega že nekaj mesecev. Vmes sva se še parkrat srečala. Privlači me noro in od takrat je nenehno v mojih mislih. Želim si ga objeti, poljubiti, pa ne upam. Čutim njegov pogled na sebi, ki me še bolj podžge. Oba sva vezana in imava otroka. Prosila bi vas za mnenja, ker zadeva nikakor ne popusti. Nekaj me noro vleče k njemu.

OMG

ne naredi tega nekomu, kar ti ne želiš doživeti… torej na kratko opusti misel… naj se najprej loči, ti pa tudi šele potem lahko imaš novega. ne imej slabe vesti zaradi tega. mogoče si ne boš oprostila nikoli da si nekoga prevarala, no razen če te pretepa…

nova
Uredništvo priporoča

Preusmeri pozornost z njega drugam.

Na to, kaj lahko TI naredis da bi se pocutila bolje v svojem telesu in zivljenju. Telovadis kaj? Pilates, tek, kardio vadba? Zacni. To bo pognalo kri po telesu, napelo tvojo kozo, bolj bos zdrava, privlacnejsa sebi in posledicno mozu.

Kaksen odnos imata z mozem? Koliko si vzameta casa samo za vaju? Gresta kam brez otrok? Pojdita. Naredita nekaj drugacnega.

Lej, zaljubi se lahko vsak, na to bolj ko ne nimas vpliva. Vazno je, kaj naredis s tem. Bolj bos razmisljala o prepovedanem sadu, bolj te bo privlacil. Kako da ne, je nekaj novega, drugacnega, mmm yummy. NE! Nehajta se srecevati in preusmeri pozornost na drugo dejavnost. Minilo bo. Garantirano.

Vse dobro pri tem.

Z partnerjem sva v zadnjem letu stalno v nekih prepirih in že obupujem, ker ne vem kam vse skupaj pelje. Vem pa, da tako ne želim več živeti, ker mi povzroča preveč stresa. Bila sva že na tem, da se razideva ampak vse ostane samo pri besedah. Ne želim pa si zveze končati z prevaro, ker dejansko imava težave že od prej in ta oseba ni vzrok. Očitno podzavest dela svoje.

Sem polno zaposlena, aktivna, ampak misli kljub temu zahajajo k njemu, to je noro 😀 kot da sem stara 15 let. Tega nisem načrtovala, niti najmanj ne, ampak prišlo je tako in sedaj moram nekaj ukreniti, ker me ubija že vse skupaj.

Tega, da se nebi srečevala ne morem preprečiti, ker je poslovne narave.

Moram še nekaj dodati, pa naj se sliši še tako klišejsko, ampak zaupam svojemu šestemu čutu in ta me vleče k njemu.

Mogoče bi mi zadostoval že samo njegov stisk, a je to tako zelo narobe?! A sem že na pol varalica zaradi tega?! Do ničesar še ni prišlo, da ne bo pomote.

Ni to 6.cut, to je zagledanost in takrat je nasa presoja zamegljena. Saj si bila ze kdaj prej zaljubljena, ne?

Verjemi, ne bi ostalo samo pri objemu, zelela bi vec in vse. Izgubila bi se v njem. In potem bi zelela ponovit. Cimprej. In potem bi zelela, da traja… se malcek vec kot prvic. To so samo tvoji izgovori uma, ki nocejo prevzet odgovornosti za svoje pocetje. Kot odvisnik od alkota, ki tece, samo eno kapljico bom, pol kozarcka pa mi bo zadosti. Ali pa nekdo ki je nor na sladkarije, rece salo en bombon bom vzel, toliko da si potesim lakoto… a nikoli ne ostane samo pri enem bomboni, pri pol kozarca, pri enem objemu. In vsakic so izgovori vecji in dejanja hujsa.

Pravis da si aktivna. Kaj pa pocnes poleg sluzbe? Ko te najbolj trga po objemih in neznostih, pojdi tec. Obuj se in pojdi, brez razmisljanja, kako ni pravi cas, kako casa sploh ni…

Zadnje leto imata s partnerjem tezave. Cemu? Kaj se je spremenilo v odnosu, da vaju je pripeljalo do nepovezanosti? Kako dolgo sta ze skupaj? Sta poiskala strokovno pomoc? Koliko truda sta oba vlozila v to, da izboljsata odnos?

Tudi ce se predate ljubimcu, bodo tezave s partnerjem ostale. Treba bo zagrist v kislo jabolko in se pregrist skozi problem.

Ni to 6.cut, to je zagledanost in takrat je nasa presoja zamegljena. Saj si bila ze kdaj prej zaljubljena, ne?

Verjemi, ne bi ostalo samo pri objemu, zelela bi vec in vse. Izgubila bi se v njem. In potem bi zelela ponovit. Cimprej. In potem bi zelela, da traja… se malcek vec kot prvic. To so samo tvoji izgovori uma, ki nocejo prevzet odgovornosti za svoje pocetje. Kot odvisnik od alkota, ki tece, samo eno kapljico bom, pol kozarcka pa mi bo zadosti. Ali pa nekdo ki je nor na sladkarije, rece salo en bombon bom vzel, toliko da si potesim lakoto… a nikoli ne ostane samo pri enem bomboni, pri pol kozarca, pri enem objemu. In vsakic so izgovori vecji in dejanja hujsa.

Pravis da si aktivna. Kaj pa pocnes poleg sluzbe? Ko te najbolj trga po objemih in neznostih, pojdi tec. Obuj se in pojdi, brez razmisljanja, kako ni pravi cas, kako casa sploh ni…

Zadnje leto imata s partnerjem tezave. Cemu? Kaj se je spremenilo v odnosu, da vaju je pripeljalo do nepovezanosti? Kako dolgo sta ze skupaj? Sta poiskala strokovno pomoc? Koliko truda sta oba vlozila v to, da izboljsata odnos?

Tudi ce se predate ljubimcu, bodo tezave s partnerjem ostale. Treba bo zagrist v kislo jabolko in se pregrist skozi problem.
[/quote]

Podpis pod tole.

Pa še par misli: Kaj pa on, je isto zaljubljen? Mogoče pa lahko le flirta, ker mu godi, ko vidi, da se še kaka obrne za njim. To je še preveč pogosto, ko eden samo flirta, drugi pa misli, da gre zares in potem je jok, ko do česa pride. Kakšen stavek pa bi moral on reči, všel si mi? To še nič ne pomeni.

Draga Anika, ne poznam te, a te zelo razumem. Sama imam težave v zakonu, sem pred ločitvijo. Slabe razmere imava že celo skupno življenje, največ je k temu pripeljala določena motnja z njegove strani. Kakorkoli že.

Tudi jaz sem se pred 2 letoma noro zaljubila in med nama je bilo tudi več, ker sva bila oba pripravljena na to. Čudovito sva se ujela v vsem. Vendar je bila težava: jaz sem imela moža itak namen zapustiti. On je bil sicer nezadovoljen z veliko stvari v povezavi z ženo. Vendar predvsem zaradi otrok in zaradi določenih drugih stvari ni želel biti ločen. Tudi on se je zaljubil vame in bi želel nadaljevati najino srečevanje, izlete itd. Tudi on je poskušal z distanco, a se spet vrnil. Tudi on je trpel. Potem si pa lahko predstavljaš, kako je to, ko si ga noro želiš, ko želiš še več…sicer pa to že občutiš, a vedi, da je še intenzivneje, ko se dejansko z njim intimno povežeš in ko ga si želiš za vedno.

Verjetno si že slišala, katere živali so v človeškem telesu najnevarnejše: metuljčki v trebuhu…:). Res so. To je bolečina, ki trga srce, dušo, razum, telo…vse.
In poskušaj se zavedati, da to ne mine kar tako. To traja in traja.

S težkim srcem sem ga spustila v njegovo življenje. Razšla sva se kot dobra prijatelja. Nisva obdržala jeze eden do drugega, sva še vedno polna ljubezni. Tako močno sva se takrat povezala, da sva se celo telepatsko občutila (kar je bil za mene takrat pravi šok in če bi mi nekdo kdaj prej to govoril, bi rekla, da se mu blede…). Še zdaj vem, da me ima rad in jaz njega- na določen način pač. Ni več trpljenja, je le dober občutek, ker si srečen, da si smel spoznati tako dobro osebo.

Je pa lažje poskusiti preboleti, preden se zapleteš. Se pa da tudi takrat, ko si že čisto noter, a moraš biti res močan. Pri meni je tako, da bo za vedno ostal v mojem srcu kot dober človek, kot moja zares sorodna duša. Morda do tedaj dokler ne bom spet nekoga tako zelo ljubila.

Zato ti svetujem, da zaradi bolečin, ki si jih boš zadala prej vse predelaš. Vajin zakon – ali si res to želiš, ali res ni mogoče vajin zakon popestriti in oživeti (v kolikor je seveda osnova zdrava). In pa seveda tudi namere tistega v katerega si se zaljubila. Če vse izgleda kot romanca, ki so jo tudi on želi, potem bo najverjetneje tebi slabše pisano. Trpela boš neizmerno- ženske smo tudi nekoliko drugačne od moških. Če je pa odprt na razne scenarije torej, da tudi išče partnerico, ob kateri si želi biti srečen (ker je njegov zakon na majavih nogah) pa je vse potem stvar vajinega dogovora. A uredi vse prej- vajin zakon in tale odnos.

Vso srečo ti želim in da najdeš tisto, kar iščeš…

Poleg službe se ukvarjam z jogo ter sprehodi v naravi, tek mi ne odgovarja. Težava je v tem, da bi lahko bila 24h/dan zaposlena, pa bi mi misli še vedno uhajale k njemu, kot da me je začaral, dobesedno. Njegov globoki pogled in nenehno iskanje stika z mojimi očmi, kocine mi gredo pokonci.

Moram povedat, da nisem tip ženske, ki jo lahko očara vsak, ki ima ravno 5min časa. V bistvu moških v mojem življenju ni bilo prav veliko, tisti pa, ki so bili, so od mene dobili srce in dušo in obratno. To, kar se mi dogaja sedaj, na tak način, je uspelo samo mojemu sedanjemu partnerju, iskreno, ko ga opazujem, poslušam, kot da imam pred seboj svojega partnerja. Ne vem, mogoče se mi zaradi tega vse to dogaja, mogoče me zato tako privlači in si ga želim.

S partnerjem sva skupaj 15let, čeprav sva si karakterno popolnoma različna nama je kar uspevalo, v zadnjem času pa je zelo razburkano, kot da sva se naveličala en drugega in nama je popolnoma vseeno, čeprav nama ni, sicer bi nekdo od naju že odšel. Pomoči še nisva iskala, poizkušava reševati sama, koliko sva uspešna pri tem, pa bo pokazal čas.

Vem, da težav doma z ljubimcem ne bom rešila, niti si jih ne želim reševati na takšen način, ampak ta privlak je nenormalen, komaj se nazaj držim.

Ne vem, ker zadevo držim na distanci. Vem pa tisto kar vidim in občutim, njegov globok pogled v moje oči in nenehno iskanje očesnega kontakta, kot da si želi nekaj povedati, pa ne upa tako kot jaz. Z njim bi lahko samo sedela v tišini in ga opazovala. Opazovanje medtem, ko en ali drugi pogleda stran in z enim kotičkom očesa to ujameš. Potem nasmeh, ki pove več kot tisoč besed. Ne znam opisat, ampak občutki, ki me spreletavajo so nenormalni. Če ti povem drugače, kar skočila bi nanj 😀

Hvala za posredovanje tvoje izkušnje, mi je dala v marsičem misliti.

Sama sem izredno topel in srčen človek in v svoje življenje nisem spustila prav veliko moških, ravno zaradi tega, ker potem tako zelo boli. Tudi če mi je bil že kdaj prej kdo všeč, sem znala in znam nositi fasado ter držati distanco. Ampak tokrat sem pa skoraj na kolenih, pa ni pocukranih besed in pihanja na dušo, ampak enostavno me je prevzel. Ženske začutimo, kdaj je pogled drugačen in jaz ga čutim. Ni enostavno, ker imam doma partnerja, ki ga imam rada navkljub vsem težavam, ki so se pojavile pa vendar težko se borim tudi s temi občutki, ki me sedaj spreletavajo. S partnerjem poizkušava reševati težave, ki jih imava. Vem, da tudi on ne želi zavreči kar tako tega kar imava. V nasprotnem pa se bova kasneje spraševala, ali sva res storila vse, da bi zvezo rešila in to si ne želim.

Temu sedaj pa razmišljam, da bi mu naslednjič iskreno povedala, da mi je všeč in da se ne moreva več videvati, oz vsaj nekaj časa, dokler zadeva ne popusti, ker me enostavno preveč vleče k njemu. Čutim, da moram dati to iz sebe, moram, ker me zelo žre in ne funkcioniram več normalno. Mislim, da bo to še najboljše, da sem iskrena do njega oz kak drug predlog?!

Nečesa zaljubljene ženske ponavadi ne vidijo: da njihov lepookec lepo gleda tudi druge. Taki tički, ki znajo očarati s pogledom, dobro vedo, kaj delajo in kakšen učinek imajo na razočarane gospodinje. Mogoče je tudi ta tvoja simpatija te baže, malo preveri pri sodelavkah.
To, da se nisi zagledala v veliko moških, nič ne pomeni, sploh pa ne, da je tole zdaj zato nekaj posebnega, izrednega in obojestranskega. Pa še službeno okolje … ne naredi si tega že samo zato, ker si lahko skoplješ karierni grob. Kaj šele zaradi moža in družine. Treba je biti fer do svojih bližnjih. Kako lahko trdiš, da skušata reševati probleme, če si pa ti vlažna na nekoga drugega?

Nikoli nisem razumel, in še sedaj ne razumem ljudi, ki se spuščajo v zveze ki jih ne znajo krotiti/urediti, te zveze jim pomenijo toliko kot star štumf, in so jo pripravljeni za par metuljčkov zavreči???
Ob teh zadevah se mi poraja nešteto vprašanj na enkrat.
Zakaj si še v zvezi? Zakaj si šla v zvezo? Kaj je vzrok da ti je trenutna zveza tako malo vredna?
Ali razumete poanto partnerstva in zveze? Kaj iščete v zvezi? Ali to kar iščete obstaja v tem novem osebku? Ali ta oseba samo uspe premešati zgoščen mulj ki se je nabral na dnu srca? Mislite da boste v novi zvezi uspeli obdržati partnerski nivo, torej tudi po daljšem času? Se zavedate odrekanj ki so potrebna za partnersko zvezo? in še in še in še…

Moški ni nič posebnega in niti najmanj me ni očaral samo s pogledom, ampak predvsem z karakterjem in samozavestjo, pristopom…

Da ne bo pomote, nisva sodelavca, ampak poslovna partnerja, tako da se ne srečujeva na dnevni bazi. Poleg tega imam večinoma opravka z moškimi, pa se mi kaj takega še ni pripetilo, pa me je marsikdo lepo pogledal in nakazal tudi na kaj drugega.

Vem da ni prav, da sem vlažna na nekoga drugega, ampak kako naj ga spravim iz glave, kako?!Meša se mi in želim si ga…

Tudi sama v zadnjem času marsičesa ne razumem, popolnoma mi je zrušilo sistem. Vsa navedena vprašanja si zastavljam tudi sama. Če bi mi obstoječa zveza pomenila toliko kor star štumf, bi isti moment spokala in šla, vendar ostajam, se kljub vsemu trudim, čeprav misli zahajajo drugam. Mislim, da sva se z partnerjem nekje vmes izgubila, oba sva zelo zaposlena in nekako niti nimava prav veliko razpoložljivega časa za naju, potem je tukaj še otrok, ki tudi zahteva svoj čas. V glavnem, vse se vrti okoli dela v službi in doma ter otroka, midva sva na stranskem tiru in takšno stanje traja že kar nekaj let. Včasih se mi zdi, kot da živiva en mimo drugega. Naj povem še, da spolno aktivna sva redno, tukaj ni nobenih težav in posledično me v to stanje ni privedlo pomanjkanje oz kakršnekoli težave v povezavi s tem. Očitno pa me je privedla do tega izguba povezanosti oz manjko duševne hrane v odnosu in izven odnosa. Dejstvo je, da sebe sicer vedno postavljam na drugo mesto in enostavno sem utrujena od tega in ne zmorem več, pa tudi ne želim več tako dalje.

Ne razmišljam o zvezi z novim, ker bi ga morala najprej dobro spoznati. Poleg tega sem v zvezi, ki jo moram razpucati. Po tem do sedaj pa lahko rečem to kar sem že napisala zgoraj. Enostavno me je prevzel z svojo pojavo, brez pihanja na dušo, to je to…

Mislim, da je prav, da mu povem kaj občutim in s tem takoj razčistim z njim. Karkoli drugega se mi zdi nesmisel, ker tega ne morem več držati v sebi in lažem sebi in vsem okoli sebe.

Mislim da se vsak odrasel človek zaveda, da tisto razburjenje in navdušenost nad nekom novim (zaljubljenost) s časom mine. Ne mine pa želja po razburjenju in navdušenosti nad nekom novim. Odnos se začne sčasoma graditi na spoštovanju, medsebojnem zaupanju in podpori. En drugemu postanemo pomemben steber podpore v vsakdanjem življenju, ter hkrati potrebno in zadostno okolje za popolno sproščenost. Te stvari v življenje prinesejo neko stabilnost in mirnost (*). Je pa potrebno za takšno zvezo vložiti nekaj truda in odpovedovanja. To odpovedovanje se pa tiče predvsem druge povedi tega komentarja. Razen seveda, če sta se oba partnerja zavestno dogovorila drugače.
Če teh stvari (*) v partnerski zvezi ni, je z zvezo nekaj narobe, in je potrebno razmisliti če jo je možno zakrpati, ali pa jo je bolje končati in iskati srečo drugje. Vse te stvari so sicer rezultat obojestranskega truda.
V kolikor pa te stvari so, in vas zmede zaljubljenost do nekoga drugega, ter ste se ob tej zaljubljenosti pripravljeni odpovedati svoji zvezi, potem ste zgrešili bistvo partnerske zveze in družinskega življenja. Morate se zavedati da je to trenutno. Zaljubljenost nam tudi prikazuje neko osebo v boljši luči od dejanskega stanja. Poskusite se spomniti kaj vas je privlačilo na vašem partnerju, zakaj je ravno on vaš partner, kaj vas je pritegnilo. S časom ste pri partnerju odkrili nekatere slabosti, enako bi se zgodilo s komer koli drugim. Vaš partner vas ima verjetno rad, tako kot vi njega. Delite si življenje z njim. Res dobro premislite o stvareh ki jih postavljate na kocko.

Poznam par primerov, k so se tako šli in se je različno končalo, bolj ali manj (ne)srečno. Lahko rečem, da za une ki imajo otroke se je še kar srečno končalo, vsaj na videz, sploh če je bla prevarana ženska. Samo pazi pa če misliš ostat s svojim in ti je on zvest in da bo enkrat izvedu za prevaro. Jao, do konc življenja ti bo žal, če bo hotu sploh še ostat s tabo… takrat ti bo žal za vse metuljčke in strast itd itd…

Vsak se lahko sam odloča, ampak potem je treba sprejeti tudi posledice.

Me pa zanima, če vidva s partnerjem pri vseh obveznostih ne najdeta časa zase, kje za vraga bi ga potem našla zanj? Pa ne, saj razumem, da zaljubljenost je ena jeba, samo a se splača? Verjamem da včasih se, ampak morata bit oba za to in bit pripravljena it v novo zvezo in prej prekinit s staro. Drugače pa je loterija, a bo “uraden” partner izvedel ali ne. Dosti jih ne ve in so prav tako srečni. Samo ko resnica udari na dan, je grozno.

Folk na stara leta flirta tudi za to, da vidi, če še “pali”. Samo žal je to igračkanje s čustvi drugega in eni se ujamejo… Ko enkrat prestopiš mejo je vedno lažje in lažje in veča se laž v kateri živiš…

Zakaj se potem ne ločiš če moža več nimaš rad ?

Za nekaj časa sem se distancirala od tega moškega in si vzela čas zase in razmislek. Ničesar mu tudi še nisem izrekla.
Popolnoma jasno je, da zaljubljenost mine po določenem času in lahko preraste v nekaj več, ali pa se zadeva ohladi. Zato temu ne dajem tolikšnega pomena in razmišljam vnaprej.
Z partnerjem se spoštujeva, zaupava, pomagava in stojiva ob strani v dobrem in slabem, ampak izgubila sva stik s samim seboj in drug z drugim in to je velik problem, prvotno že zaradi tega, ker sva najprej pozabila nase. Sedaj sva si vzela nekaj dni stran en od drugega. Sama se poglabljam vase in ugotavljam točno to, da sem pozabila nase in se počutim ob vsem kar imam, prazno. Torej, prižgal se je rdeč alarm v moji glavi, ki je jasen znak, da moram ponovno vzpostaviti stik sama s sabo, prav tako partner, potem pa sva na vrsti midva.

Vem, da me ima partner rad in jaz njega in resnično mi je hudo, ker mi misli zahajajo drugam, k njemu, ki je mojemu partnerju karakterno zelo podoben, ampak ta občutek, energija, pogled, ki se ustavi, mi ne dajo miru…

New Report

Close