Je kdo tukaj, ki ga oče/mama ni maral? Mislim tako zares, da ga je že od malega sovražil, mu govoril same grde reči, mu skoz vbijal v glavo, da si on itak ni želel otrok, da si mu kot otrok odveč, da si nezaželen. Se taki ljudje kdaj spremenijo?
Kake imate izkušnje?
Mene tudi v odrasli dobi sovraži. Ker pa je že kar v letih 65+. Se pa bo verjetno zgodila kaka bolj resna bolezen, težave. MIslite, da tak človek vseeno kdaj kaj pozitivnega začuti do svojega otroka ali pa vedno samo odpor in sovraštvo? Se jim na stara leta kaj obrne? Ali pa ob bolezni?

V mojem primeru se zal nikoli ni obrnilo na bolje. Se, ko je en od starsev zbolel, se matletiranje ni ustavilo, takrat sem pri 33 obrnila nov list in nikoli vec pogledala nazaj. Sla sem svojo pot, rabila skoraj 5 let, da sem si dvignila samopodobo, se preusmerila v drug poklic in se znasla v drugem okolju. Tako kot sem si v glavi nardila predstavo, da zelim zivet, sem delala in se trudila, da bi tako bilo. Danes mi ni zal, da s svojo primarno druzino nimam nobenega stika, bolj mi je tezko drugim razlagat, zakaj je temu tako, ker tisti, ki tega niso dali skozi, tako ali tako ne bodo razumeli nicesar. Ce zmores, presekaj in pojdi svojo pot. Manj skode zate, in vsekakor bolje kot pa celo zivljenje trpet.

Morda se bodo spremembe pri staršu zgodile, morda ne. Na to ne moreš vplivati in njega spremeniti ni v tvoji moči ali pristojnosti.

Kaj pa je v tvoji moči in pristojnosti, je tvoj pogled na to. Da to sprejmeš, čeprav je težko, in se ne pustiš manipulirati še naprej. Morda boš kdaj razumela, najverjetneje pa nikoli ne (včasih odmik zelo pomaga), ampak naj te to ne muči preveč. Enostavno je treba sprejeti, kot je, da takšen je in da je to ON, ne ti. TI si pa odgovorna zase in za svoje življenje naprej.

Kot je ena prej napisala – obrniti nov list v svojem življenju in iti naprej, brez tega bremena.

Jaz že 15 let nisem govorila z očetom.
Ampak včasih pa o teh stvareh razmišljam.
Tudi neprijetno je, ko me drugi sprašujejo po očetu (kaj pa jaz vem, če nimava stikov). Da ne omenjam tega, da se najde kdo, ki govori, kako fajn oče je bil. Preprosto ne vem kaj reči. Tako sem šokirana, da se kar umaknem in izogibam taki osebi še naprej. S sorodniki sem tudi večinoma prekinila stike, ker so take sorte, da takoj začnejo predavat, da moram za očeta skrbeti, mu kuhati, prati (on tega zame ni nikoli počel).

Včasih se sprašujem, če mi bo mogoče žal, če recimo on umre. V smislu, da bo ostalo sovraštvo.
Ampak po drugi strani pa razmišljam ali ni morda on tisti, ki bi moral poiskati stik z mano, če bi ga želel?
Kot otrok sem se zelo trudila, bi naredila vse za njegov nasmeh, prijazno besedo. Potem pa se mi je priskutil. Sem dojela, da me sovraži. In nisem več skušala vzpostaviti stika.

Moje mnenje je, da če ga nisi ganil kot nemočno dete, otrok, potem se to nikoli ne bo zgodilo.
Ko bo pritisnilo zdravje, bo tak starš verjetno uporabil vsa sredstva, da te uporabi zase in pri tem mu bojo tvoje želje malo mar. Poskušal bo preko sorodnikov, tudi z lažmi kako si nehvaležen otrok. Mislim da se je dobro pripraviti na hujše scenarije, da boš lahko močen in te besede starša ali očitki drugih sorodnikov ne bodo prizadele.

Stikov praktično ni. Je šlo enkrat preko vseh meja manipuliranja in sem bolj kot ne zabarikadiral za vedno.

Danes gledam kot srečo, da sem imel take starše, da pač vidim, da je svet lahko tudi brutalno zajeban in da so na tem svetu tudi sociopati. Posledica pa pomoje ostane za vedno na samopodobi in življenju nasploh.

No to je že pred davnimi leti izjavil, da on ni dolžan skrbet za otroke, ker otrok ni želel imet.
Pa tudi to je izjavil, da smo otroci dolžni skrbeti za starše na stara leta.

Samo kaj vem, včasih razmišljam, kako mi bo, če prej umre, preden bi vsaj kako besedo spregovorila.
Ali pa da bo recimo dalj časa v bolnici. Mu it na obisk? On k meni ni nikoli hodil pa sem bila kar dosti v bolnici kot otrok. In tudi kot odrasla. Vedno je rekel, da ga ne briga kaj imam jaz.

Meni se v bistvu zdaj smili. Je osamljen, je sam, nima družbe, zagrenjen, poln jeze. Ampak po svoje totalno ubog.

Ja fajn. Potem mu pa iz golega usmiljenja dovoli, da se še naprej izživlja nad tabo.
Eni res nimate nikoli dovolj.

Tip je imel v življenju smolo, da je ena od njegovih semenčic zašla do jajčeca tvoje mame. To je vse,
kar ima on s tabo. Vse ostalo si si v glavi napletla ti.
To, kaj je “on izjavil” je pa itak irelevantno, pač ti nazaj izjavi, da se ti hebe zanj in je stvar opravljena.

Obrne se , ko se v jamo zvrne.Isto, kot pri pijancu.
Je pa res, da ima tak oduren fotr največje težave sam s seboj.Psihične.Da sovražiš lastnega otroka, moraš biti že kar fajn psiho.

Obrne se , ko se v jamo zvrne.Isto, kot pri pijancu.
Je pa res, da ima tak oduren fotr največje težave sam s seboj.Psihične.Da sovražiš lastnega otroka, moraš biti že kar fajn psiho.
[/quote]
Ja, je čisto res: obrne se, ko se v jamo zvrne.

Stara sem 61, poročena 41 let.
Mojima staršema pač ni bil všeč moj mož.
Najprej ne očetu, potem je “našuntal” še mamo.
Ni jima bilo všeč, iz kakšne družine izvira ( precej bolje situirane od naše), ni jima bilo všeč, da nisva zgradila hiše, pač pa kupila stanovanje.
Stikov nimamo že več kot 30 let.
Mama je medtem umrla, nisem šla na pogreb, saj me niso niti obvestili.
Oče je še živ, vsak dan bolj žleht.
Ampak če bi vprašali njegove sosede, znance, bi vsi povedali, kako fejst možakar je to, jaz pa najslabši človek na svetu. Samo zato, ker nisem dovolila, da manipulira z mano.
Na začetku sem se precej presekirala, zdaj pa mi je enostavno vseeno.
Imam ljubečega moža, dva odrasla otroka in dva vnuka. se razumemo, ko se zberemo nam je prav fajn.

Avtorica. Človeka ne moreš prepričat, da te ima preprosto rad. Več se boš matrala z njimi, slabše bo. Sprijazni se že enkrat in se oddalji od njih.

Nah, nikoli. Iskreno ne.
Se pa spremeni, ko te potrebuje za pedenanje na stara leta, to pa ja.

Pazi se manipulacij, ne nasedaj lepim besedam, ko te rabi, ignoriraj moraliziranje okolice, ki nima pojma, ker bo okolica itak tebe označila za kakec, če nočeš pomagat, ne njega/nje.

Ja, najhujs je to, da na koncu ti izpades tisti ta slab. In ja, v okolici so priljubljeni zato, ker znajo manipulirat in pred drugimi kazat svetniski obraz. Kaksni so v resnici, vemo samo mi, ki smo si z njimi delili isto streho. Ampak to mora clovek znat presekat, na koncu koncev, ti sosedi in sodelavci ne zivijo tvojega zivljenja in jih ni nikjer blizu, ne ko tebi gre dobro, se manj pa ko ti gre slabo. Moras znat zivet sam s sabo in svojimi custvi. Kdo pa si zeli biti zrtev celo zivljenje?

Ja, najhujs je to, da na koncu ti izpades tisti ta slab.

vbij si v glavo, da je to samo tvoja interpretacija, kaj si drugi mislijo.
v resnici se vsak najbolj briga samo zase. z drugimi se ukvarjamo samo toliko, kolikor je nujno potrebno in ne toliko, kot si ljudje radi mislimo

ali po domače povedano
moraš se nehat ukvarjat s tem, kaj si bodo drugi mislili o tebi. ne poznajo te, ne vejo, kaj si dal-a skozi v življenju in njihovo mnenje ni vredno pet centov.

Tisti, ki ste imeli podobne očete. Kaj pa, ko je bil bolan, ko je bil v domu in so zahtevali od vas doplečevanje oskrbnine?

Pa tisti, ki tako kot jaz, že več kot 15 let niste z očetom niti spregovorili, vas to kaj teži? Zanimajo me mnenja tistih, ki imate tako izkušnjo.

Sicer ne morem trditi, da me mama ni marala, morda vsega tega ni znala pokazati. je pa znala zelo dobro manipulirati. Ko sta se z očetom ločila, mi je prepovedala vse stike, tako, da očeta nisem videla 11 let, do svojega 19. leta, ko sva se spet poiskala in mama za to ni nič vedela, praktično sem stike skrivala skoraj do njegove smrti. jasno ji ni bil všeč moj mož, na poroko zato ni prišla. Sva se odselila v podnajem, si kupila stanovanje in dobila 1. otroka, ki ga ni viela do njegovega 4. leta. Potem smo nekako navezali stike, ampak ti niso bili pristni. Rodila se nama je še hči, mama pa svojih vnukov nikoli ni pazila, nikoli jih ni kam peljala, nikoli jim ni ničesar kupila. Ko je bila stara 88 je želela, da se preselimo domov, ona pa bo šla v naše stanovanje. No mi smo se preselili, ona pa ni hotela in vedno govorila, da se staro drevo ne presaja. Bom kar naravnost, po 6 letih jo je imela težek infarkt in ni bilo več na srečo možno, da bi bila doma in se je s pomočjo lečečih zdravnikov le odločila, da jo preselimo v dom. Jaz sem jo obiskaka skoraj vsak dan, v službi sem v sosednji ulici, vnuk morda 5x, vnukinja morda 3x, moj mož nikoli. Maja je umrla in velikokrat si mislim, hvala Bogu, da je konec in sem spet svobodna. Rešena sem!
To me je zelo obremenjevalo in velikokrat sem se spraševala ali delam prav, ji delam krivico, ampak sem morala vse to preživeti in svoje družine s tem ne obremenjevati. Dosegla sem v življenju kar sem si zadala kot cij, diplomirala imam dobro službo, pridne otroke, z možem sva poročena 38 let, čeprav mi je celo življenje želela vse to preprečiti. Nsprotovala je študiju, želela, da bi bila frizerka, da bi ona imela urejeno frizuro.
Ja za starše, ki so v domu in nimajo dovolj svojih sredstev, moraš plačevati, žal, otrok se staršu ne more odreči, starš pa se otroku lahko.

jaz s svojim očetom ( in tudi z mamo ) nisem spregovorila več kot 30 let.
Včasih me teži, ja, ampak ko pomislim, kaj vse bi to prineslo s sabo – manipulacije, spreobračanje besed,čisto zlobo…, takrat se zavem, da ni vredno poskušati.
Nisem bila jaz ta, ki je zahtevala od njih, da se odrečejo svoji ljubezni in da živijo natanko tako, kot jaz hočem. Oni so to pričakovali/ zahtevali od mene.
Mama je umrla zardi hude bolezni, ni bila v domu, oče pa je očitno zdrav, čeprav nas je zaradi pijače v moji mladosti hudo maltretiral, pretepal, tudi mamo.
Če bo šel kdaj v dom, nočem doplačevat, ker tudi dedovala ne bom.

jaz s svojim očetom ( in tudi z mamo ) nisem spregovorila več kot 30 let.
Včasih me teži, ja, ampak ko pomislim, kaj vse bi to prineslo s sabo – manipulacije, spreobračanje besed,čisto zlobo…, takrat se zavem, da ni vredno poskušati.
Nisem bila jaz ta, ki je zahtevala od njih, da se odrečejo svoji ljubezni in da živijo natanko tako, kot jaz hočem. Oni so to pričakovali/ zahtevali od mene.
Mama je umrla zardi hude bolezni, ni bila v domu, oče pa je očitno zdrav, čeprav nas je zaradi pijače v moji mladosti hudo maltretiral, pretepal, tudi mamo.
Če bo šel kdaj v dom, nočem doplačevat, ker tudi dedovala ne bom.
[/quote]

ali boš dedovala ali ne je za doplačilo doma popolnoma nepomembno. doplačevat si dolžna kot otrok, razen, če dokažeš, da ni skrbel zate v otroštvu, da te je zlorabljal ali kaj podobnega

jaz s svojim očetom ( in tudi z mamo ) nisem spregovorila več kot 30 let.
Včasih me teži, ja, ampak ko pomislim, kaj vse bi to prineslo s sabo – manipulacije, spreobračanje besed,čisto zlobo…, takrat se zavem, da ni vredno poskušati.
Nisem bila jaz ta, ki je zahtevala od njih, da se odrečejo svoji ljubezni in da živijo natanko tako, kot jaz hočem. Oni so to pričakovali/ zahtevali od mene.
Mama je umrla zardi hude bolezni, ni bila v domu, oče pa je očitno zdrav, čeprav nas je zaradi pijače v moji mladosti hudo maltretiral, pretepal, tudi mamo.
Če bo šel kdaj v dom, nočem doplačevat, ker tudi dedovala ne bom.
[/quote]

ali boš dedovala ali ne je za doplačilo doma popolnoma nepomembno. doplačevat si dolžna kot otrok, razen, če dokažeš, da ni skrbel zate v otroštvu, da te je zlorabljal ali kaj podobnega
[/quote]

Točno tako, moraš podpisat – te že najdejo, če ne ti ga/jo pripeljo domov, pa še CSD na glavo, pa še kaj. Sicer ti morda niti ne boš dedovala, če bodo tako želeli in napisali oporoko /razen nujnega deleža, če se mu ne boš odpovedala/.

Ob toliko slabega, kar ti je storila, si ji vseeno stala ob strani?
Kako ti pa je bilo, ko si jo potem bolno vsak dan obiskovala? O čem sta razpravljali? Ne mislim zdaj čisto konkretnih zadev. Sprašujem zato, ker si težko predstavljam kaj bi se lahko jaz z očetom menila. Se je takrat, ko si hodila na obiske, kaj bolj normalno obnašala, se je dalo pogovarjat z njo?

jaz s svojim očetom ( in tudi z mamo ) nisem spregovorila več kot 30 let.
Včasih me teži, ja, ampak ko pomislim, kaj vse bi to prineslo s sabo – manipulacije, spreobračanje besed,čisto zlobo…, takrat se zavem, da ni vredno poskušati.
Nisem bila jaz ta, ki je zahtevala od njih, da se odrečejo svoji ljubezni in da živijo natanko tako, kot jaz hočem. Oni so to pričakovali/ zahtevali od mene.
Mama je umrla zardi hude bolezni, ni bila v domu, oče pa je očitno zdrav, čeprav nas je zaradi pijače v moji mladosti hudo maltretiral, pretepal, tudi mamo.
Če bo šel kdaj v dom, nočem doplačevat, ker tudi dedovala ne bom.
[/quote]

Žal se starš lahko odreče otroku, otrok pa staršu ne. Tako, da te prisilijo, da plačuješ zanj. Razen, če boš recimo brez službe.
Meni je zanimivo, no ja žalostno, to, da človek, ki je sovražil svojega otroka, reče, da je otrok pa dolžan skrbeti za starša.

jaz s svojim očetom ( in tudi z mamo ) nisem spregovorila več kot 30 let.
Včasih me teži, ja, ampak ko pomislim, kaj vse bi to prineslo s sabo – manipulacije, spreobračanje besed,čisto zlobo…, takrat se zavem, da ni vredno poskušati.
Nisem bila jaz ta, ki je zahtevala od njih, da se odrečejo svoji ljubezni in da živijo natanko tako, kot jaz hočem. Oni so to pričakovali/ zahtevali od mene.
Mama je umrla zardi hude bolezni, ni bila v domu, oče pa je očitno zdrav, čeprav nas je zaradi pijače v moji mladosti hudo maltretiral, pretepal, tudi mamo.
Če bo šel kdaj v dom, nočem doplačevat, ker tudi dedovala ne bom.
[/quote]

ali boš dedovala ali ne je za doplačilo doma popolnoma nepomembno. doplačevat si dolžna kot otrok, razen, če dokažeš, da ni skrbel zate v otroštvu, da te je zlorabljal ali kaj podobnega
[/quote]
Ja, saj vem, da sem dolžna doplačevati, čeprav se mi zdi to skrajno krivično.
Dokazala bi verjetno zelo težko, da ni skrbel zame. Dvomim, da bi lahko zdaj, po tolikih letih dobila priče, ki bi pričale meni v prid.
V reali pa je bilo tako, da smo bili velikokrat lačni, ker je on svoje plače zapil, mama pa ni bila v službi. Velikokrat je prišel domov sredi noči, pijan skoraj do nezavesti, ampak toliko moči je pa imel, da je najprej pretepel mamo, potem še naju z bratom.
Razbil vse, kar se je razbiti dalo, naslednji dan pa se opravičeval, da bo od zdaj naprej vse v redu.
Pa je prišel večer in jovo na novo: pijača, pa zbudit naju z bratom, pa pretepst mamo na mrtvo in tako v krog.
Do mojega 14. leta, ko je nehal piti.
Šele takrat se je pokazal njegov karakter v vsej svoji veličini: nenehno nadzorovanje mame in naju z bratom, bolestno ljubosumje, zahrbtnost – ne samo do družinskih članov, tudi do sorodstva in sosedov.
Ampak od takrat je minilo več kot 40 let, kako naj bi karkoli od tega, kar se je resnično dogajalo, dokazala danes?
Ljudje se na splošno nočejo vtikati v take stvari in jaz jim dam prav.

ali boš dedovala ali ne je za doplačilo doma popolnoma nepomembno. doplačevat si dolžna kot otrok, razen, če dokažeš, da ni skrbel zate v otroštvu, da te je zlorabljal ali kaj podobnega
[/quote]
Ja, saj vem, da sem dolžna doplačevati, čeprav se mi zdi to skrajno krivično.
Dokazala bi verjetno zelo težko, da ni skrbel zame. Dvomim, da bi lahko zdaj, po tolikih letih dobila priče, ki bi pričale meni v prid.
V reali pa je bilo tako, da smo bili velikokrat lačni, ker je on svoje plače zapil, mama pa ni bila v službi. Velikokrat je prišel domov sredi noči, pijan skoraj do nezavesti, ampak toliko moči je pa imel, da je najprej pretepel mamo, potem še naju z bratom.
Razbil vse, kar se je razbiti dalo, naslednji dan pa se opravičeval, da bo od zdaj naprej vse v redu.
Pa je prišel večer in jovo na novo: pijača, pa zbudit naju z bratom, pa pretepst mamo na mrtvo in tako v krog.
Do mojega 14. leta, ko je nehal piti.
Šele takrat se je pokazal njegov karakter v vsej svoji veličini: nenehno nadzorovanje mame in naju z bratom, bolestno ljubosumje, zahrbtnost – ne samo do družinskih članov, tudi do sorodstva in sosedov.
Ampak od takrat je minilo več kot 40 let, kako naj bi karkoli od tega, kar se je resnično dogajalo, dokazala danes?
Ljudje se na splošno nočejo vtikati v take stvari in jaz jim dam prav.
[/quote]

Še več. Ljudje bi pričali zanj.
Poznam kar nekaj podobnih primerov kot jih opisuješ. Nekaj takih primerov iz familije. Tega smo imeli dosti. Nekaj pa od sosedov, znancev.
Težko verjeti, ampak okolica ima take tipe za skrbne, delovne moške.
Ponavadi njihovi pivski bratci. Alkohol je pri nas zelo zelo toleriran. Pri nas si čuden, če ne piješ alkohola. Če si pijan pa je normalno. Povrh tega taki, ki doma razsajajo, izven doma kažejo čisto drug obraz.

Se ne spremeni. Logično. Včasih kakšnega na stara leta kao zapeče vest, ki pa v resnici to sploh ni to, je le igra, da bo korist večja. Spremeniti se moraš ti, tako da ti za tega starša in njegovo ljubezen postane vseeno. Ko ti uspe, zaživiš.