Danes, ko sem pač vzgojno dopovedovala otroku, da nekaj ne sme in naj že neha, mi je rekel “mamica, ti mene sploh ne maraš! Šokirana se zdaj sprašujem kaj naj si mislim. Seveda sem ga močno objela in zatrdila, da ga imam še kako rada ampak tist občutek, da nisem dovolj uspešna v vzgoji…

Tudi sama sem doživela že tak hladen tuš in se obremenjevala s tem … ko malo razmisliš in veš, da delaš res vse, da bi otroku ustregel, ampak nekje so le meje, potem se sprijazniš z izjavo, ker veš, da nima podlage in niti ni mišljena resno …

Hvala, si me potolažila. Jaz sem bila čisto izgubljena, ko je to rekel. Kar zjokala bi se, se že sicer precej sikiram za vse…

tu je potem samo odgovor v stilu – zelo te imam rada, ne maram pa takšnega obnašanja 🙂

Zelo pogosto “porednega” otroka kaznujemo z vrednostno sodbo o njem (slab, žleht si… ), ne pa z obsodbo njegovega dejanja (to si slabo naredil…). In otrok to razume kot zavračanje njega, ne njegovi dejanj.

Ne vem, koliko je star, ampak je že prebrisan. Dramatizira, da bi se ti začela spraševati o vzgoji. Današnji otroci se rodijo z diplomo, pravijo. :))

Ko so moji kdaj imeli te finte sem se odzvala na drugačen način.
O:Mami ne maram te
M :
Jaz pa tebe imam zelo zelo rada.
O:ne pa nimaš
M:Ja pa ja mam te
O:ne ne
M:Ja,ja
In tako v nedogled brez, da bi pustila tisto kar sem pač delala.
Povem, da preizkušajo vse živo. Mogoče se počutijo malce nesigurni in rabijo našo potrditev.
In so jo dobili nedvoumno in vstrajno.
Če začnete še vi zraven dramo delat verjemite, da se bo kar pogosto to dogajalo.
Pl

Jaz jim pa ob taki izjavi pritrdim in jim povem, da jih zato peljam s kolesom/v živalski vrt/skuham kaj posebnega za kosilo, ker jih sploh ne maram. Pol mal premisli in se mi zahvali za našteto.

Glej kot clovek z dobrim spominom ti lahko povem, da te otrok NIKOLI ne bo nehal imeti rad ce pozna pravila igre in ce jih krsi in dobi kazen. Tudi ce telesno. Problem lahko nastane ko otroka napades ali pa zalis brez razumne osnove oziroma izven pravil igre. Npr. Da mu sred kosila reces kaj te bom naprala… In da te otrok pogleda in se sprasuje zakaj? Je ta zenska psiho? In potem ljubezen zgine. Je se zgolj formalnost.
Tako, da nikoli ne pozabi postavit pravila igre, ki bazirajo na logiki in ne bo panike. Drugace sem slisal, da otroci grozijo da bodo klicali socialno hehe. Srecno

Izsiljevanje.

Jaz sem na takšne izjave odgovorila kaj v smislu, da ravno zato vzgajam, ker ga imam rada. Če ne bi imela otroka rada, bi mi bilo vseeno zanj in ga ne bi učila tega, kaj je prav in kaj narobe. Ker je moja naloga pripraviti otroka na življenje in zanj skrbeti. Sem pa spadajo tudi prepovedi.

To so otroci vedno sprejeli. Da midva kot starša njih učiva iz ljubezni do njih. Ker nama ni vseeno, kako odraščajo in kako bodo pripravljeni na svet. Zraven sem razložila tudi najine naloge, torej kaj z možem delava za njih: nega, skrb, pomoč, igra… pa tudi kaj je sprejemljivo in kaj ni, postavljanje mej…

Otroci veliko razumejo. Razumejo tudi prepovedi, če se jim pove, ZAKAJ nekaj ni prav in kakšne posledice ima določeno vedenje sedaj in v kaj se lahko potem razvije in s tem, kakšne posledice nekaj še bo imelo kasneje, če se že sedaj ne nauči nekega vedenja nadzorovati.

Torej, vzgajamo ravno zato, ker jih imamo radi.

Še eno sonce na vidiku.

Najbolj pomembno pri prepovedih je, da otroku razložiš, zakaj in kakšne bodo posledice njegovega napačnega ravnanja. To se mi zdi bistveno. Seveda te ima rad;)

Točno tako in dosegel je točno tisto, kar je hotel: da se ti počutiš “tista lumpa” ki je nekaj naredila narobe. Ena gor ti je dala dober nasvet kako se reagira: “imam te rada a ne maram takega obnašanja. ” Jaz tudi rečem tako in še dodam: “in vem, da tako fajn in pameten fant kot si, dobro veš, da to ni bilo prav.”

Ko imajo otroci (pa tudi nekateri odrasli) na voljo izbiro med ravnanjem, ki je fajn in ravnanjem, ki je prav, se bodo vedno takoj odločili za tisto, ki je fajn. Ravnali se bodo brez premisleka po svojih željah in se ne bodo ozirali za druge. Naloga staršev pa je, da otroka z doslednim discipliniranjem naučijo, kakšno ravnanje je pravilno, kaj je moralno, kakšno obnašanje se od njega pričakuje. S tem se otrok nauči, da ne more vedno svoje želje postavljati na prvo mesto in iti preko trupel, da pride do cilja.

Otroci pa prepovedovanje ali kaznovanje s strani staršev v tistem trenutku lahko dojemajo kot da jih je starš zavrnil, kot da ga ne marajo in je užaljen, zato moraš vedno imeti v zavedanju svoj dolgoročni cilj, ki je razvoj otroka v moralno, samostojno in samodisciplinirano osebo.