Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Ali sem prezahtevna?

Odgovori Nova tema
Default avatar VeBo 26 Avg 2017 19:06

S partnerjem sva skupaj ze 17 let, skupaj ziviva ze 8let in imava dva otroka. Nisem pa srecna v zvezi. Pa ne vem ali je v meni problem ali fantu. Ze predno sva se odlocila za otoroke je bil veliko od doma (kolegi, gasilci). Vedno sem imela obcutek da so mu ostali vec kot jaz. Ko pa je bil doma je pa spal oz.pocival ker je bil utrujen. Jaz pa sem se vedno vztrajala pri njemu mislec saj bo bolje. Saj sva se tudi imela lepo, samo teh trenutkov je bilo malo. Potem sva zacela graditi hiso. Veliko casa je posvecal gradnji in sem mu tudi pomagala dokler nisem zanosila. Na ta racun dobivam ocitke, da nisem toliko casa in truda vlozila v gradno hise kot on. Pravi, da zato tudi naj ne pricakujem da mi bo on pomagal pri hisnih opravilih. Sploh pa je njegovo misljenje, da gospodinjska dela so zensko delo. Zdaj imava dve hcerki (4 in 1 leto). Se vedno vecina casa sama z njima. Nimam nic casa zase. On si ga pa vzame ne glede na to da sem ze zelo utrujena, da sem samo se suzenj hisi in otrokom. On pa se takrat ko ima otroke v varstvu poklice svojo mami da pazi na otroke, namesto da bi se njim posvetil raje pociva ali poklice kolege na pijaco. Zame tudi nima vec casa. Ob vecerih ga klicejo kolegi na pijaco in se jim ne more upreti. Pravi, da od mene tako nima nic in gre. Ne vem vec kaj naj naredim. V hiso sem prevec vlozila, da bi kar pustila in sla. Otrok ne pustim. Ker ko se vcasih tako pogovarjava o razhodu, mi vedno rece da v primeru razhoda, ne bo pustil da bi otroke dobila jaz. Kako je lahko tak? Tako nemocno se pocutim. Ali imam napacen pogled na partnerja, bi res mogla biti tiho in gledati kako mu je vse ostalo vec kot druzina?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 28 Avg 2017 20:47

Spoštovana VeBo,

S partnerjem ste že dolgo v zvezi sobivanja, v kateri se je navadil oz. bolje rečeno utrdil svojo (pre)močno pozicijo, da si vzame veliko časa zase in za svoje hobije, Zelo dobro zna poskrbeti zase (še posebno v primerjavi z vami), kar prebuja jezo, saj doživljate, da gre na račun vas in otrok, poleg tega pa tudi ne preveri, če je vam tako ok. S tem doživljate neupoštevanost, prezrtost,i zelo boli. Vsa ta leta ste njegova ravnanja nekako sprejemali in tolerirali ter tako nehote pristali na to, da sami prevzemate večino gospodinjskih opravil in skrbi za otroke. Razumljivo je, da postajate vedno bolj nezadovoljni in jezni, saj čutite, da to ni pošteno in da breme obveznosti ni niti najmanj enakovredno porazdeljeno. Pa ne gre le za »fair play«, gre preprosto za neodgovorno držo odraslega.

Problem je v tem,da je partnerju verjetno tak način najbolj domač in lagoden in se ga ni oz. se ga ne bo pripravljen kar tako odreči, vi pa že »dihate na škrge« od utrujenosti in postajate vedno bolj nezadovoljni, vendar še vedno vlečete ta voz z enako močjo naprej. Ko že zgleda, da postajate dovolj jezni in mu boste končno le uspeli mirno dati večji delež odgovornosti (ki bi ga kot oče in parter moral prevzeti!), se upre z napadom na vaš strah in dvome o sebi in vam spodnese tla pod nogami. Tako se začarani krog vedno znova zavrti. Ne vem sicer kako pri vama zgleda ta situacija - na kakšen način ter s kakšnimi stavki, s kakšnim čustvenim vzdušjem in s kakšnimi odzivi se to dogaja, in če sta oba vsak pri sebi pripravljena to raziskati, vem pa, da se da na dolgi rok svoje načine reagiranja prepoznavati in spreminjati. Običajno si je v terapevtski praksi za prepoznavanja in spreminjanje vzorcev komunikacije potrebno vzeti kar nekaj časa, ob tem pa tudi za razmejevanje odgovornosti in nove uvide, ki so podlaga konkretnim spremembam vedenja,

S partnerjem se bo potrebno pogovoriti in mu jasno povedati kako se počutite in kaj je za vas sprejemljivo in kaj ne ter kaj pričakujete od njega. Pomembno mu bo tudi prisluhniti in razumeti kaj on sporoča, vendar to ne sme zasenčiti vas. Spodbujam vas, da si poiščete strokovno oporo (najbolje partnersko terapijo; sicer pa individualno), s pomočjo katere se boste lahko toliko okrepili, da boste začeli bolj verjeti sebi in svojim doživljanjem. Sčasoma boste lahko odkrili od kod je vam takšno vzdušje poznano, da ste pristali na tej točki, predvsem pa odkrili kje v vas se skriva moč in odločnost za spreminjanje svojega dela. Na partnerja ne boste mogli vplivati, lahko pa boste spremenili sebe, če se boste odločili, da sebe in svoja doživljanja začnete jemati resno.

Seveda lahko pričakujete partnerjev močan odpor, ki pa naj vas v vaših prizadevanjih ne zmede in ne odvrne od zadovoljitve vaših potreb, predvsem pa od materinske skrbi za otroke. Kar pa ne pomeni, da je le ta naprej še vedno zgolj vaša domena. Na vašem mestu bi se osebno najprej dobro pozanimala (preko CSD-ja in interneta) glede skrbništva otrok (za primer, če ne bi našla skupnega jezika), da vas več ne bi mogel »žejne peljati čez vodo«. Podobno bi se pozanimala pri kakem pravniku ali odvetniku tudi glede vlaganja v hišo in enakovredna vlaganja v skrb za otroke in gospodinjstvo. V vsakem primeru imate kot mama in ob dosedanji skrbnosti do otrok svoje pravice, ki vam jih ne more nihče odreči.

Želim vam veliko poguma in moči, da poiščete načine kako speljati situacijo v sprejemljivejšo, tako za vas, kot za otroke.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh