Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

kako se ponovno zbližati z partnerjem

Odgovori Nova tema
Default avatar aj78 25 Avg 2017 23:27

Pozdravljeni
Z partnerjem sva že 12let, imava enega otroka 6 let. Najine težave so se začele, ko sem zbolela. Ne bi rada preveč razlagala o bolezni, vendar naj povem, da me je na začetku popolnoma spremenila. Bila sem depresivna, nisem bila zmožna skrbeti za otroka in družino....zaradi bolečin. Na začetku mi je partner stal ob strani, kasneje pa se je odmaknil, ker so moje bolečine kronične. Počutila sem se samo, izgubljeno. Začel se je odmikati, razne dejavnosti in mene puščal samo z otrokom. V tem času dejansko ni imel nobene pozornosti od mene, vendar nisem bila v stanju, da bi lahko kazala čustva. Preveč trpela zaradi bolečin. S časoma se je stanje malo popravilo, da lahko nekako funkcioniram. Opravljam gospodinjska dela, hodim v službo in živim dokaj normalno, seveda z kar nekaj omejitvami. Ne morem bit aktivna dolgo časa, rabim počitek in potem spet lahko grem naprej. To traja že 4 leta. V tem času sva se z partnerjem zelo odtujila. Prišla sva do točke, ko mi je rekel naj grem. Ko sem končno pokazala, da čustva do njega še imam si je premislil. Dejansko pa nisva delala nič na tem, da bi stvari izboljšala. Pred kratkim je ponovno prišlo do te situacije, rekel mi je, da čustva do mene še vedno ima, vendar ne tako močna kot so bila. Ko sva se odkrito pogovorila, koliko bolečine sva povzročila drug drugemu, katera dejanja so naju prizadela, sva sklenila da poskusiva ponovno, da se potrudiva. Da delava na komunikaciji in odnosu. Kmalu po tem pogovoru sva po zelo dolgem času imela tudi spolni odnos, in sem čutila da me ima še rad, prav tako imam rada tudi jaz njega. Partner se je spremenil, bil bolj prijazen do mene, prihajal prej domov, družinski izleti, vseeno se pa čuti ogromna oddaljenost med nama. Ko sem izrazila željo po spolnosti je rekel, da je preutrujen, čeprav vem da je bil izgovor. Ko je videl, da sem se potegnila vase, me je potolažil, od tega je minilo že 10 dni, pa ni izrazil nobene želje po spolnosti. Jaz pa sem sklenila da silila v njega ne bom. Zvečer greva skupaj v posteljo spat, se objameva, malo pomasirava, pocartava, ampak nekako sem vedno pobudnik jaz. Sedaj se sprašujem ali ima še dejansko čustva ali ne, ali mu je še do mene ali ne. Čez dan dobim včasih od njega kak lep pogled, kar je napredek, včasih se me malo dotakne, rahlo objame. Nekako mi vse skupaj deluje čudno, kot da želi pa ne upa, ker sva si odtujena, po drugi strani pa se sprašujem kaj pa če čustev več ni in se ne more pretvarjat, kljub temu da je rekel, da čustva še ima. Vem, da pogreša staro mene, zaradi bolečin ne moram vedno bit tako, kot bi rada bila. Se trudim bit pozitivna in vesela, vedno pa to ne gre. Rekel mi je da se je ob meni počutil kot gnoj, ničvreden, sedaj se trudim pokazati, da niti slučajno ni gnoj, ampak oseba ki jo ljubim. Vendar zadeve ne stečejo. Kakšno je vaše mnenje, kako naprej. Od njega ne dobivam tega kar želim....ljubezni. Vem, da sva šele čisto na začetku, da bo potrebno veliko časa, če se bo sploh dalo popravit stvari. Rabim kaksen konkreten nasvet. Nekako čutim tako....ne želi se z menoj raziti in ne želi se prepustiti. Ker dejansko ne vem pri čem sem se tudi jaz bremzam, ker dobivam od njega take kontra informacije, enkrat pozornost, drugič odtujenost in se počutim izgubljeno. Ali pa je že za vse prepozno?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JanaLavtizar 28 Avg 2017 13:58

Spoštovani,

le kako naj bi bilo že za vse prepozno? Dokler je življenje, je upanje. Do zadnjega diha, pravimo. Ali kot pravi moj kolega Edin Duraković: Puško v koruzo lahko vržemo tudi jutri!

Seveda pa je do rojstva novega upanja ali celo prenovljenega odnosa vendarle še nekaj poti; ni nujno dolga pot, vendar se njene dolžine ne da predvideti in je precej odvisna od vaju, med drugim tudi od tega, s koliko prtljage iz primarnih družin sta obremenjena. Zato bi vama brez odlašanja predlagala partnersko terapijo ali pa vključitev na kako (za začetek) strokovno vodeno delavnico ali skupino za zakonce. To, s čimer se zdaj trudita sama, vama bo namreč steklo hitreje in po poti bosta stopala krepkeje, bolj opogumljena. (Če navedem konkreten primer: Mož vam je povedal, da se je ob vas počutil ničvreden. Na terapiji se takšen občutek nagovori in človek lahko razišče, od kod pravzaprav prihaja; velik del terapije je pravzaprav delo s čustvi, tako da partnerja lahko vsak tak občutek hitreje prepoznata, ga ubesedita, sta slišana in začutita, da ju je sogovornik ne le slišal in razumel, ampak prav začutil – to pa je temelj za stik, ki je najpomembnejša sestavina odnosa.)

Pa še nekaj. Povsem vas razumem, da iz tega ali onega razloga nočete govoriti o bolezni oz. je niti ne želite poimenovati. Kot veste, je kopica bolezni psihogenih in ne izključujem možnosti, da boste v terapevtskem procesu dobili tudi nekatere odgovore v zvezi z boleznijo.

Bolezen je bolj ali manj zoprna spremljevalka, ki je ne moremo vedno kar odsloviti in zato dva človeka lahko zbliža ali pa, če svojih občutkov ne zmoreta skomunicirati, tudi oddalji med seboj. Da bi jo izkoristila za zbliževanje, vama želim! Saj takih primerov ni malo. Vama bo pa res pomagalo, če bosta aktivno poiskala strokovno podporo.

Lepo pozdravljeni,

Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
www.janalavtizar.com

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh