Kaj si mislite o starejsih (samskih), ki zivijo skupaj z mamo?
V moji okolici so vecinoma sami starejsi, ki zivijo skupaj z mamo/ocetom.
Kaj takim ljudjem ni nic dolgcas?
Kaj bodo na stara leta, ko bodo sami, zapusceni?
Kaj ni hisa prazna brez otrok?
Se mi zdi, da so ti ponavad bolj mamini sincki.
Razumem, da bodo bili od nekaterih komentarji od anonimnezov bolj defektni sam vseen kaj vi pravte na to?
Seveda odgovor naj bo od dusevno zdrave osebe, ne od nezrelih falotov.
Po čem sklepaš, da so s svojo situacijo zadovoljni ali nezadovoljni in da ne bi česa spremenili, če bi kako znali/vedeli/zmogli?
Po čem sklepaš, da jim je dolgčas?
Po čem sklepaš, da bodo zapuščeni ali sami in da jim tako ne bo ustrezalo? Ali ponovno, da ne bi sami radi drugače?
A ni hiša ‘prepolna’ in preglasna s par (ali več) razvajenimi hiperktivnimi sončki?
A te ‘mamine sinčke’, kot jih imenuješ, osebno poznaš- njihove osebne zgodbe in domače družinske dinamike?
Jaz pravim, da je lahko obsojat drugega, še najlaže, ko nimaš blage veze, kako se ta počuti in razmišlja. Tvoja izbira besed tudi nekako nakazuje tvoj nivo zrelosti.
Toliko, da bomo fer.
Se mi zdi, da nihče ne ostane s starši, če ima možnost isti na svoje. Če pa ni človek spoznal primernega partnerja in nima dovolj visokega dohodka, da bi v redu živel na svojem, je vsekakor bolj ekonomično živeti s starši.
Znanka je stara 40,nikoli ni imela tipa, službe nima, živi pri starših . Se tudi sama sprašujem, kaj ima od življenja oz kako se mora počutiti. Pa je dobro službo imela, za ned. čas in za njeno izobrazboin jo na lastno željo pustila.
Poznam enega moškega, ki ima že 60 let in živi skupaj z mamo, ki mu še vedno pere in kuha. Ona jih ima čez 80 in še vedno skrbi zanj, kot za majhnega otroka.
Poznam še enega ki jih ima nekaj čez 50 let in je brezposelen 20 let. Samovoljno je pustil službo in nikjer ne dela. Živi na plečih staršev z njihovo majhno penzijo.
Kaj si misliti o takšnih “fantkih”, kot da so še vedno na stopnji majhnega otroka in da so prisesani na mamino siso. Škoda, ker so si zafurali življenje. Tu je kriva predvsem vzgoja.
Hm, jaz sem ena teh, ki živijo z mamo. Štejem 47 pomladi. Z mamo imava dober odnos, vzajemen, skrbiva druga za drugo, sva si dobri sost anovalki, ekonomsko neodvisni druga od druge in si hkrati pomagava z raznimi opravili. Jaz perem, ona pere, obe kuhava, večinoma pospravljam jaz, ker ona ne zmore več toliko. Druga do druge nisva nadvladujoči in sva ljubeči. Če bi še enkrat zavrtela življenje nazaj, se verjetno ne bo odločila pri svojih 38, da bi z njo zaživela, ker sem se pr cej bolj nanjo navezala, ker z njo delim vsakdanje življenje. Ko bo umrla verjamem, da bo zam precej hudo, saj mi predstavlja velik del mojega vsakdana in Skrbi. primerneje (?) bi bilo imeti moža in otroke, a sem v določenem obdobju življenja sprejela rizične odločitve, ki so terjale svoj davek, tako da sem danes brez partnerja in brez otrok. Svoj smisel sem našla v potovanjih in življenje z mamo mi omogča prišparat nekaj denarja, da si to kahko privoščim.
Živim z mam. Ona 300€ penzije, jaz 1200€ plače. Skupaj so stroški manjši.
Ne, ni mi dolgčas, nikoli. Zakaj bi mi bilo? Imam cel kup hobijev, vedno mi manjka časa. DOkler bo zdravje, mi ne bo dolgčas.
Kaj bom na stara leta? Odvisno od zdravja. Dokler bo zdravje, bom uživala. Ko pa ne bozdravja bom pa podobno kot drugi stari ljudje, šla v dom za ostarele.
Ne, hiša ni prazna. Je pa fajn, ko ni vpitja in dretja otrok.
Mamin sinček pa nisem, ker sem ženska.
So mi pa osebe, ki pričakujejo, da bodo na stara leta visele na svojih otrocih, defektne. Pač defektne osebe štepajo otroke za to, da na stara leta na bodo osameljene,.
Osebe, ki ne razumejo, da nekdo ali ne želi ali ne more imet otrok, so defektne.
Nič si ne mislim. Morda niso našli ustreznega partnerja – partnerke in so ostali doma, pri starših.
Poznam pa dva primera:
1. moški, star nad 60 let, živi skupaj z mamo. Mama skuha, pospravi, opere, počisti po hiši, pa je stara že krepko čez 80. Ta moški pa se ne ve kam dat in kar precej ur zgubi v vaški gostilni
2. moški, star čez 50 let, je pustil službo in ostal doma. Nima dohodkov živi skupaj z mamo, ki je stara krepko čez 80 let, ki skrbi za njega, mu kuha, pere, pospravlja in ga dejansko preživlja, saj on nima dohodkov. Mama ima poleg slovenske še italijansko pokojnino (sicer socialno) in sina preživlja. Kar on dejansko naredi je to, da gre v trgovino in plačat položnice (z maminim denarjem, seveda). Pozimi, ko se kuri, nanosi drva v hišo, morda mamo pelje tudi kdaj h zdravniku. Kaj bo, ko mame več ne bo, je pa drugo vprašanje.
Jaz si ne predstavljam kako bi zivela brez moza in mojih otrok. Umrla bi brez njih. Imam pa sosedo, ki zivi sama. Imela je nesrecno ljubezen. Vem, da je imela enega fanta, ki ga je res ljubila on pa je izbral drugo in tako ni hotela nobenega drugega mozaka ceprav je imela veliko snubcov.
Velikrat pride k nam na obisk in moji otroci ji zmeraj priskocijo na pomoc. Pravi, da jih ma kar za svoje.
Niso si zafurali življenja, ampak so jim ga zafurali – starši bi morali v dobrobit “otroka” že zdavnaj pretrgati popkovino in omogočiti že odrasli osebi, da zase prevzame odgovornost in se osamosvojijo – Ali bo “otrok” s kom živel oz. imel otroke pa je že druga tema – danes je prej za “občudovati” osebe, ki ne zapadejo nekim družbenim normam/pričakovanjem.
LP
Poznam pa tudi jaz en primer drugače simpatičnega moškega (pozitivnega, veselega, postaven, visok), ki je delal pri nas preko javnih del. Zaradi tega predvidevam (sicer ne vem), da je imel v življenju veliko možnosti imeti žensko. Lahko bi mu podaljšali javna dela, pa se je odločil, da bo skrbel za starejšo, bolno mamo (oče je pokojni), sicer tudi zato, ker je menda majhna razlika med socialno podporo in plačilom javnih del. Po eni strani lepo, po drugi pa žalostno, ker si mislim, da je tudi ta navezanost na starše vzrok, da je samski. Vprašanje kaj bo, ko mame ne bo več … A ne bi bilo lepo, če bi imel svojo družino in vsaj kakšnega otroka? Saj za mamo bi lahko tako ali tako skrbeli …
Poznam pa tudi jaz en primer drugače simpatičnega moškega (pozitivnega, veselega, postaven, visok), ki je delal pri nas preko javnih del. Zaradi tega predvidevam (sicer ne vem), da je imel v življenju veliko možnosti imeti žensko. Lahko bi mu podaljšali javna dela, pa se je odločil, da bo skrbel za starejšo, bolno mamo (oče je pokojni), sicer tudi zato, ker je menda majhna razlika med socialno podporo in plačilom javnih del. Po eni strani lepo, po drugi pa žalostno, ker si mislim, da je tudi ta navezanost na starše vzrok, da je samski. Vprašanje kaj bo, ko mame ne bo več … A ne bi bilo lepo, če bi imel svojo družino in vsaj kakšnega otroka? Saj za mamo bi lahko tako ali tako skrbeli …
[/quote]
Si mogoče pomislila, da nismo vsi tako kot ti?
Jaz osebno niti pod razno nisem nikoli želela imet otrok.
Pa kaj ste eni res tako zaplankani, da vam ni jasno, da nismo vsi ljudje enaki? Enim je pač smisel živlejnja imet otroke.
Eni pa si otrok niti pod razno ne želimo imet.
Poznam pa tudi jaz en primer drugače simpatičnega moškega (pozitivnega, veselega, postaven, visok), ki je delal pri nas preko javnih del. Zaradi tega predvidevam (sicer ne vem), da je imel v življenju veliko možnosti imeti žensko. Lahko bi mu podaljšali javna dela, pa se je odločil, da bo skrbel za starejšo, bolno mamo (oče je pokojni), sicer tudi zato, ker je menda majhna razlika med socialno podporo in plačilom javnih del. Po eni strani lepo, po drugi pa žalostno, ker si mislim, da je tudi ta navezanost na starše vzrok, da je samski. Vprašanje kaj bo, ko mame ne bo več … A ne bi bilo lepo, če bi imel svojo družino in vsaj kakšnega otroka? Saj za mamo bi lahko tako ali tako skrbeli …
[/quote]
Si mogoče pomislila, da nismo vsi tako kot ti?
Jaz osebno niti pod razno nisem nikoli želela imet otrok.
Pa kaj ste eni res tako zaplankani, da vam ni jasno, da nismo vsi ljudje enaki? Enim je pač smisel živlejnja imet otroke.
Eni pa si otrok niti pod razno ne želimo imet.
[/quote]
Otroci so prijetni na vsake toliko časa, ko prideš kam neobvezno na obisk, no včasih pa znajo biti tudi težavni. Vedno nekaj hočejo, ropotajo, se derejo, nekaj izsiljujejo, vedno je nekaj, včasih so zelo naporni in se mi zdi, da staršem teh otrok ni vedno lepo. Sploh, ko si zaželiš miru in lenarjenja, ko si želiš čas samo zase, nič stresa. Ko bi se rad naspal, v miru pogledal kakšen film, prebral kakšno zadevo ali šel spat brez, da bi te nekdo budil in vedno nekaj,…ampak nekaterim to ustreza, različni smo.
Ma jebíte se že s temi temami, porka fük!
Pa komu, za božji fük, je toliko do tega, da premleva noč in dan v svoji glupi glavi, kako živi en Lojze s svojo mamo Štefko nekje v hiši za Gorjanci??! Ali pa magari na Čopovi v Ljubljanii!
Pa kaj je temu osebku, ki se non-stop oglaša s to foro, češ kaj si mislite o nekom, ki bla-bla-bla??! Meni se pa odpiranje teh enih in istih tem od najverjetneje enega in istega osebka zdi že bolno in veliko bolj zaskrbljujoče kot življenje nekega Lojza z mamo Štefko.
Ti, osebek, kaj hočeš s temi temami tukaj? Kaj ti je toliko do tega? Kakšne probleme imaš, da te ta zadeva tako obsesivno zaposluje? Če imaš otroke, se mar bojiš, da bodo oni viseli na tebi do konca življenja? Ali se, obratno, jih bojiš izgnati iz svojega bivališča? Ali si mogoče sam/a tisti, ki se šlepaš na nekoga (mamo, očeta, ženo, moža, brata, sestro …)???
Definitivno je nek defekt pri tebi, da si daš toliko opravka s tem! Skoraj dobesedno že psihična fobija, če ne kar blodnja!