Kaj pa ima otrok od tega (dopust recimo)?
Tukaj ljudje velikokrat sprašujejo o potovanjih, dopustu, dogodkih ipd. koliko star naj bi bil otrok, da bi ga vzeli s seboj ipd.
Potem se pa najde kup pametnjakovičev, ki resno sprašujejo, kaj ima otrok od tega. Dejansko ne razumem, zakaj nekateri o tem sploh razmišljate?
Za otroka je pomembno da je v ljubečem in varnam okolju, pa kjerkoli že. Če se še kaj dogaja, toliko bolje, ker nove izkušnje (pa magari vonjave ipd.) otroku odpirajo obzorja, ne glede na njegovo starost.
Zato ne štekam ravno najbolj, zakaj toliko kompliciranja okrog otrok. Saj ni čudno da mladina ni več zainteresirana za starševstvo, če pa dobiva iz okolice sporočilo, da z otrokom je pa najbolje biti doma, med štirimi stenami, do njegovega xy leta in pozabiti na svoje lastne interese …. bolano.
Prav je, da gre otrok na dopust, potovanje… svojim letom primerno. Tu zraven se je razvila debata, kdaj naj bi sel otrok prvic na morje. Morje samo res lahko dobro dene otroku, ampak.. Glede na to, da gre vecina na morje na Hrvasko, govorimo najprej o vecurni voznji, voznji po vrocini. Potem so se ostali turisti, ki si zelijo miru in pocitka, pa so obkrozeni s cviljenjem in jokanjem nekaj mesecnega dojencka. Ena pise, da je peljala dojencka v Tunizijo. ??? Tako potovanje dobro dene? Miniaturnemu dojencku? Ali pa potovanje z letalom, bivanje v hotelu, celodnevni obiski mesta? Ja, ampak ko je otrok ze vecji. V nasprotnem primeru gre samo za mucenje tako otroka kot okolice, starsi pa imajo nekaj slik za hvaljenje, kje vse so njihovi dojencki ze bili.
da ne pišem kje vse smo mi bili in kaj vse smo počeli (bi kdo še csd klical 🙂 … pa nista otroka ne jokala, ne bila tečna, nikogar motila … sta zelo skulirana, nezahtevna in prilagodljiva, verjetno zato, ker sva taka tudi midva z možem. Ne komplicirava, življenje sva kljub otrokom živela naprej in predvsem, skupaj z njima.
Mi smo precej potujoča družina.
Od vseh raznoraznih poti je bil samo enkrat problem po celodnevni vožnji, ko je otrok res že imel dovolj in je protestiral zadnjo uro vožnje. Takoj, ko smo prispeli na cilj, je spet bilo vse v redu.
Z nekaj prilagajanja in razmisleka pri organiziranju poti so takšne poti lahko zelo prijetne za vse.
Pa če se potuje z letalom, vlakom ali avtom.
Kot pri vsem, se tudi tukaj ljudje zelo razlikujemo.
Načeloma menim, da vse vrste potovanj prispevajo k razširitvi obzorja, posebej še od starosti, ko se že spomnimo za nazaj.
Nekateri že dojenčke vozijo v eksotične dežele.
Tudi jaz bi jih, če bi imela možnost in, če ne bi imela strahu pred tem, kaj če zboli.
Tako smo mi prva leta hodili na slovensko obalo, sedaj pa bomo upam hodili vedno dlje (če bo mošnjiček dal).
da ne pišem kje vse smo mi bili in kaj vse smo počeli (bi kdo še csd klical 🙂 … pa nista otroka ne jokala, ne bila tečna, nikogar motila … sta zelo skulirana, nezahtevna in prilagodljiva, verjetno zato, ker sva taka tudi midva z možem. Ne komplicirava, življenje sva kljub otrokom živela naprej in predvsem, skupaj z njima.
[/quote]
Seveda, če je otrok od malega vajen sprememb in prilagajanja različnemu okolju, ga dosti manj stvari spravi iz tira. Če je pa dete prvih nekaj let življenja takorekoč v vati, pa seveda težje mirno prenese že nekajurno pot do hrvaške obale, kaj šele kako vožnjo z letalom.
Pač vsak naj ravna s svojim otrokom kot se mu zdi, brez vtikanja v druge, pa bo najbolj fajn.
Meni se pa recimo bolj kot kako potovanje z malčkom zdi bedasto vlačenje dojenčkov in malih otročkov po hipermarketih in šoping centrih, pa visenje mamic z vozički po raznih lokalih in podobne zadeve.
Veliko ljudi odgovarja tudi s finančne plati.
Če si finančno omejen, potem je nesmiselno enoletnika vleč na precej drago potovanje v egzotične dežele, ker dejansko otroku ni v interesu potovati v daljne dežele, ampak so mu pomembni ljubeči odnosi najbližjih, varnost in igra, po možnosti v stiku z naravo. Torej, svež zrak, morje, hribi, jezera, ali domač travnik z napihljivim bazenčkom v senci na vrtu.
Vse ostalo natolcevanje, kako srka egzotiko in se uči je bolj izgovor odraslih, da lahko grejo tja kamor sami želijo in zadovoljijo svoje lastne interese.
Nič narobe, če finance to omogočajo.
In če so odrasli dovolj zavedni, da potovanja v egzotiko, nosijo tudi večji riziko izpostavljanja egzotičnim boleznim, na katere smo odrasli turisti, kaj šele majhni otroci, manj imuni kot domačini.
Če je vredno, pa vsak presodi itak sam.
A to ti na dopust v leto 1995 hodis, a kako?
Iz Ljubljane si kjerkoli v Istri oz. Kvarnerju (brez trajekta) v dveh urah, ce ne gres ravno na tisto najbolj nesrecno soboto. In avti so danes vsi klimatizirani. Poleti in pozimi se na isti temperaturi vozis.
Casi, ko je bilo na hrvasko obalo naporno in zakomplicirano prit, so ze davno mimo. Ampak eni ljudje ne hodijo prav veliko od doma in imajo se vedno v glavi, da se gre na morje ob treh zjutraj, vmes avto dvakrat ckrne, od devetih naprej pa svicas v avtu, ker je tako vroce. In potem tezijo svojim (ze odraslim) otrokom, da kaj jim je treba tako dalec (na Krk) rinit.
Če bi meni finance dopuščale, bi z otrokom do šole prepotovala svet. Izognila bi se ekstemom zaradi varnosti, ostalo pa brez problema.
Ta travnik in bazen sta lahko kjerkoli na svetu, ni nujn, da je to domače dvorišče.
[/quote]
Saj bi jaz verjetno tudi, če bi bila nezaposlena in hkrati finančno doživljensko preskrbljena.
Pa mogoče poznaš koga tukaj gor, ki debatira o tem, da ima tak status? 🙂
Če bi meni finance dopuščale, bi z otrokom do šole prepotovala svet. Izognila bi se ekstemom zaradi varnosti, ostalo pa brez problema.
Ta travnik in bazen sta lahko kjerkoli na svetu, ni nujn, da je to domače dvorišče.
[/quote]
Saj bi jaz verjetno tudi, če bi bila nezaposlena in hkrati finančno doživljensko preskrbljena.
Pa mogoče poznaš koga tukaj gor, ki debatira o tem, da ima tak status? 🙂
[/quote]
za tak način niso potrebni ekstremi (sponzorji oz. brezposelnost), se da kar lepo s povprečnim življenjem videt in doživet marsikaj. Ne ravno celoletno, mesečno pa sigurno in tudi ne vem kakšnih financ za to ne rabiš. Seveda pa je vse odvisno od prioritet … nekdo gradi bajto, drugi pa se potepajo po svetu, tudi za manjši denar se da.
Saj bi jaz verjetno tudi, če bi bila nezaposlena in hkrati finančno doživljensko preskrbljena.
Pa mogoče poznaš koga tukaj gor, ki debatira o tem, da ima tak status? 🙂
[/quote]
za tak način niso potrebni ekstremi (sponzorji oz. brezposelnost), se da kar lepo s povprečnim življenjem videt in doživet marsikaj. Ne ravno celoletno, mesečno pa sigurno in tudi ne vem kakšnih financ za to ne rabiš. Seveda pa je vse odvisno od prioritet … nekdo gradi bajto, drugi pa se potepajo po svetu, tudi za manjši denar se da.
[/quote]
S tem, da bi bil finančno neodvisen, sem mislila tako, da imaš možnost, da je tvoj stil življenja potovanje.
Seveda lahko tudi kam greš po svetu za manjši denar, a potem je tukaj spet tehtanje osebnih prioritet in otrokovih.
In če je več pozitivnega greš, če ni (sploh za otroka), potem raje počakaš, da toliko odraste, da dejansko tudi on od samega potovanja dejansko kaj odnese.
Mi mamo 3 on in vse tri smo odpeljal na morje ze ko so bli stari 1 Mesec in bli tam do njihovega 4. Oziroma do naslednjega sistematicnega pregleda. Tehtat sem vozila v lokalni zd in tezo sporocala v nas zd. Vedno blo vse ok.
Pac smo se izogibal pekocemu soncu in tisti, ki so zeleli tisino so se izogibalnas, pa je slo.
Vsi smo bli zadovoljni
Fuuul dobro! 😄😄😄😄😄 Res je! Lahko se prilagodiš prvemu otroku, potem pa se nekako prilagaja družina skupaj. Če imaš otroke stare od nekaj mesecev do 15 let, težko izbereš idealen dopust za vse. Lahko pa narediš, da ima vsak nekaj od dopusta. Pi mojih izkušnjah je tako, da manjši je otrok, bolj je prilagodljiv. 15 letnico težko peljem na morje kjer je sama mivka, ogromno igral. Če pa gremo z avtodomom do Bodensee, pa 15 letnica, tudi 12 letnik, 10 letnik uživajo, za dojenčka pa poskrbimo, da ne joka nič več kot doa. Če ne celo manj.
za tak način niso potrebni ekstremi (sponzorji oz. brezposelnost), se da kar lepo s povprečnim življenjem videt in doživet marsikaj. Ne ravno celoletno, mesečno pa sigurno in tudi ne vem kakšnih financ za to ne rabiš. Seveda pa je vse odvisno od prioritet … nekdo gradi bajto, drugi pa se potepajo po svetu, tudi za manjši denar se da.
[/quote]
S tem, da bi bil finančno neodvisen, sem mislila tako, da imaš možnost, da je tvoj stil življenja potovanje.
Seveda lahko tudi kam greš po svetu za manjši denar, a potem je tukaj spet tehtanje osebnih prioritet in otrokovih.
In če je več pozitivnega greš, če ni (sploh za otroka), potem raje počakaš, da toliko odraste, da dejansko tudi on od samega potovanja dejansko kaj odnese.
[/quote]
če bi mi čakali, ne bi videl tričetrt tega kar smo, ampak ravno o tem sem temo odprla ane … kaj ima otrok od tega.
mislim da veliko in še več, kljub temu, da se določenih stvari morda ne spomni, ampak ogromno se jih in predvsem izkušnja je tista, ki je tu pomembna. Sploh pa ne razumem res zakaj bi človek sploh razmišljal v stilu, kaj ima otrok od tega … pri nas se o tem nikoli nismo spraševali in danes vidim, da je bilo to edino pravilno.
Midva se, odkar imava otroka, prilagajava nima. Prej nisva šla nikoli na morje, ampak sva šla na razne vikende in o tam delala izlete daleč naokoli. Zdaj gremo na vikende in gremo na manj izletov, pa še ti so prilagojeni otrokoma. Je bila pa tudi kakšna izkušnja, ki bi jo drugače zamudila, in bi se mi zdela velika škoda: obisk kamnoloma, v katerem lahko sam iščeš (in najdeš) na kupe fosilov. Pa tisti cvetni otok v Bodenskem jezeru ima tudi čudovita igrala, vožnja s trajektom je tudi doživetje, tako da se tudi za otroke kaj najde. Pa tudi na morje gremo zdaj, s stisnjenimi zobmi, odtrpimo tistih nekaj dni, da smo “bili na morju”, ker je to pri nas žal pojem dopusta. In morijo s tem morjem v vrtcu in v šoli, kot da je to edino, kar lahko delaš med počitnicami… Otroci pa seveda nasedajo…
tale men zmaga: http://kamzmulcem.si/potovanje-kako-in-kam-z-dojencico-in-malckom-po-mehiki/
komentar z moje strani ni potreben
Eh, kako ste ene zategnjene. Otroci so prilagodljivi kot žvečilni gumi, dosti bolj kot mi ta stari. Ja, pri 6-ih mesecih je bil moj otrok na morju, kakšna groza, pri 2 letih in 1/2 je prenesel že 5 urno vožnjo z letalom, pri 4-ih pa 38 urni polet, pač vmes vlačenje po letališčih, zamude….dosti bolje mu je šlo, kot nam, pa zabavali smo se, videli veliko novega, spali smo kjer smo, jedli smo kar smo….brez kompliciranja.
Eh, kako ste ene zategnjene. Otroci so prilagodljivi kot žvečilni gumi, dosti bolj kot mi ta stari. Ja, pri 6-ih mesecih je bil moj otrok na morju, kakšna groza, pri 2 letih in 1/2 je prenesel že 5 urno vožnjo z letalom, pri 4-ih pa 38 urni polet, pač vmes vlačenje po letališčih, zamude….dosti bolje mu je šlo, kot nam, pa zabavali smo se, videli veliko novega, spali smo kjer smo, jedli smo kar smo….brez kompliciranja.
[/quote]
Majhen otrok potrebuje rutino in ne ciganskega življenja. Večina dojenčkov težko prenaša dolga letalska potovanja.
Jaz bi se na vašem mestu vprašala, pred čem stalno bežite od doma.
Eh, kako ste ene zategnjene. Otroci so prilagodljivi kot žvečilni gumi, dosti bolj kot mi ta stari. Ja, pri 6-ih mesecih je bil moj otrok na morju, kakšna groza, pri 2 letih in 1/2 je prenesel že 5 urno vožnjo z letalom, pri 4-ih pa 38 urni polet, pač vmes vlačenje po letališčih, zamude….dosti bolje mu je šlo, kot nam, pa zabavali smo se, videli veliko novega, spali smo kjer smo, jedli smo kar smo….brez kompliciranja.
[/quote]
Priznaj, da si ti želiš potovati naokoli. Otrok od tega nima nič. Njemu bi bilo vseeno tudi, če bi bil doma. Oz. še lažje bi mu bilo. Tam do enega desetega leta otroku ne ostane kaj prida v spominu neko potovanje. Kasneje pa. Zato je naslovno vprašanje čisto na mestu. Otrok, razen skupnega časa, od dopusta nima nič drugega vse dokler ni malo starejši. Zanj bi bilo na koncu še bolje, če bi šli do sosednjega potoka in se tam zabavali.