nasilje otrok nad starši 11 letnik
Kar se tvojega vprašanja tiče ti ne znam odgovoriti.
Je pa kar žalostno koliko se je razpasel ta “trend” nasilja otrok nad svojimi starši. Enkrat sem poslušala psihologinjo, zaposleno v enem izmed zavodov za otroke in mladostnike, ki je povedala, da otroci – predvsem tisti, ki so bili žrtve permisivne vzgoje – lahko že zelo zgodaj začnejo izvajati nasilje nad svojimi starši. Baje se prvi primeri tovrstnega nasilja začnejo že pri otrokovih 8. letih starosti, oziroma ko jim starši prvič rečejo ne, tega ti pa ne dovolim/ne kupim…
Na koncu pa so nemočni starši, ker sami ne vejo kako bi se zaščitili pred “podivjanim” otrokom oziroma najstnikom, otrok pa s svojim načinom kar kliče po pomoči in hrepeni po temu, da bi se mu postavilo jasne meje.
Se strinjam s tabo, tudi jaz mislim da bi se o tem moglo govoriti precej več, kot se.
Sama sem mnenja, da se vsak otrok rodi kot nepopisan list, v kakšnega odraslega se bo izoblikoval pa je odvisno samo od staršev in njihovih vzgojnih prijemov.
Pravijo, da persmisivna vzgoja otroku lahko škodi še veliko bolj, kot avtoritarna. Pa nobena pot ni “prava”, najboljši je avtoritativen pristop, v katerem je starš otrokov odgovoren zaveznik in mu je zmožen pistaviti jasne meje ter se z otrokom na nek način dogovarjati o posledicah ki bodo sledile, če se teh mej ne bo držal. Nikakor pa starš ne more biti otrokov prijatelj.
Se strinjam s tabo, tudi jaz mislim da bi se o tem moglo govoriti precej več, kot se.
Sama sem mnenja, da se vsak otrok rodi kot nepopisan list, v kakšnega odraslega se bo izoblikoval pa je odvisno samo od staršev in njihovih vzgojnih prijemov.
Pravijo, da persmisivna vzgoja otroku lahko škodi še veliko bolj, kot avtoritarna. Pa nobena pot ni “prava”, najboljši je avtoritativen pristop, v katerem je starš otrokov odgovoren zaveznik in mu je zmožen pistaviti jasne meje ter se z otrokom na nek način dogovarjati o posledicah ki bodo sledile, če se teh mej ne bo držal. Nikakor pa starš ne more biti otrokov prijatelj.
[/quote]
Nihče se ne rodi kot nepopisan list.
V genih je zapisano skoraj tričetrt naše usode.
Se strinjam s tabo, tudi jaz mislim da bi se o tem moglo govoriti precej več, kot se.
Sama sem mnenja, da se vsak otrok rodi kot nepopisan list, v kakšnega odraslega se bo izoblikoval pa je odvisno samo od staršev in njihovih vzgojnih prijemov.
Pravijo, da persmisivna vzgoja otroku lahko škodi še veliko bolj, kot avtoritarna. Pa nobena pot ni “prava”, najboljši je avtoritativen pristop, v katerem je starš otrokov odgovoren zaveznik in mu je zmožen pistaviti jasne meje ter se z otrokom na nek način dogovarjati o posledicah ki bodo sledile, če se teh mej ne bo držal. Nikakor pa starš ne more biti otrokov prijatelj.
[/quote]
Nihče se ne rodi kot nepopisan list.
V genih je zapisano skoraj tričetrt naše usode.
[/quote]
No ja, gotovo ne gre zanemariti tudi pomembnega vpliva genov, pa tu je še vpliv družbe, ki se sicer bolj začne kazati pri mladostnikih.
Najbolj pa se mi zdi še vedno pomembna vloga vzgoje v otrokovi primarni družini. Ker zanimivo je, da prav noben otrok ali mladostnik, ki je nastanjen v zavodu, nima v svoji primarni družini poštimanih zadev, zdravih vzorcev ali zgledov s strani staršev oziroma skrbnikov. Tako da se mi zdi trditev o treh četrtinah vpliva genov v tem primeru precej pretirana.
Nihče se ne rodi kot nepopisan list.
V genih je zapisano skoraj tričetrt naše usode.
[/quote]
No ja, gotovo ne gre zanemariti tudi pomembnega vpliva genov, pa tu je še vpliv družbe, ki se sicer bolj začne kazati pri mladostnikih.
Najbolj pa se mi zdi še vedno pomembna vloga vzgoje v otrokovi primarni družini. Ker zanimivo je, da prav noben otrok ali mladostnik, ki je nastanjen v zavodu, nima v svoji primarni družini poštimanih zadev, zdravih vzorcev ali zgledov s strani staršev oziroma skrbnikov. Tako da se mi zdi trditev o treh četrtinah vpliva genov v tem primeru precej pretirana.
[/quote]
Se strinjam; po komentarju kolegice psihoterapevtke so geni samo zasnova in morebitne nagnjenosti za določena ravnanja – vse ostalo pa doda okolje in zgled staršev oz. domače družine. To je samo drugače povedano “vzgoja” – ker vzgoja ni tisto kar govorimo otrokom, ampak tisto kar vidijo in čutijo doma.
Sicer se pa o tej zadevi veliko govori – le da večina ljudi noče nič slišat.
No ja, gotovo ne gre zanemariti tudi pomembnega vpliva genov, pa tu je še vpliv družbe, ki se sicer bolj začne kazati pri mladostnikih.
Najbolj pa se mi zdi še vedno pomembna vloga vzgoje v otrokovi primarni družini. Ker zanimivo je, da prav noben otrok ali mladostnik, ki je nastanjen v zavodu, nima v svoji primarni družini poštimanih zadev, zdravih vzorcev ali zgledov s strani staršev oziroma skrbnikov. Tako da se mi zdi trditev o treh četrtinah vpliva genov v tem primeru precej pretirana.
[/quote]
Se strinjam; po komentarju kolegice psihoterapevtke so geni samo zasnova in morebitne nagnjenosti za določena ravnanja – vse ostalo pa doda okolje in zgled staršev oz. domače družine. To je samo drugače povedano “vzgoja” – ker vzgoja ni tisto kar govorimo otrokom, ampak tisto kar vidijo in čutijo doma.
Sicer se pa o tej zadevi veliko govori – le da večina ljudi noče nič slišat.
[/quote]
Večina ljudi se izogiba sprejeti odgovornost in posledice za svoja dejanja.
Čemur pravimo tudi nezrelost.
In to seže od makro do mikro nivoja.
Kot narod smo nezreli. (Pretekli sistemi)
Kot starši smo (večina) nezreli.
In potem so skrajne vzgoje, ali avtoritarna (bolj prejšnje generacije), kjer se vse omejuje, prepove, kaznuje, brez obrazložitve in učenja, popravljanja “slabih dejanj”, torej vzgoja, ki temelji na zastrahovanju.
Ali ultra permisivna, ki je samo druga stran tistega kovanca, vse je dovoljeno, ni meja, hkrati pa tudi ni nobenih vrednot, tako materialnih, kot tudi psiholoških, čustvenih.
Ni spoštovanja do ničesar in do nikogar. Vse se lahko uniči, dovoli, zamenja, zavrže.
Obe skrajnosti temeljita pa na izogibanju odgovornosti do svojih dejanj.
Ker..Najtežje je priznati lastno zmoto, neznanje, strah, in se ali opravičiti ter poiskati rešitev, zadevo izboljšati ali popraviti.