Pozdravljeni,
Sem mama 3,5letnika. Otrok je zivahen,seveda tudi vcasih trmast. Kadar sva sama,ga npr. Kaznujem tako,da mu recem naj gre v sobo..seveda lahko to traja nekaj casa,da se otrok umiri. Vem,da se potrpezljivost in umirjenost poplaca. Ko sva sama me tudi bolj uboga. Ko pa smo doma vsi trije z mozem, ko otrok ne uboga,kaznuje moz otroka,ga da v sobo(kar se mi ne zdi sporno) ,hkrati pa napada se mene,ces da sem jaz kriva,da popuscam,da ko je sam z njim nima problemov itd..kar naenkrat smo skregani vsi..opazila sem,da vcasih ko je moz zraven, otroka zanalasc ne kaznujem, saj vem,da bo posledica otrokove trme po kazni,tudi partnerjeva zivcnost,jeza ker se otrok dere in nato spet jezno provociranje nad mano cez za vse si ti kriva.. jaz se sprasujem,ce me otrok ne uboga takrat ko je oce zraven,ker prav caka samo na ocetovo avtoriteto,ker takrat ko je moz zraven jo jaz nimam, saj mi jo moz spodkopava z izbruhi. V bistvu me posede na rang otroka. Krega otroka in istocasno mene.jezen je na otroka in istocasno na mene… da se razumemo,vem,da moja vzgoja ni popolna,me tudi ne moti,da bi mi moz na samem svetoval to in ono.. ampak res opazam,da me otrok ne uboga,ko je zraven oce.je to mozno? Hvala za nasvet in lp,
Zaskrbljena mamica

Spoštovana,

seveda je možno. Opisujete enega od značilnih primerov, ko je otrok žrtev obračunavanja med staršema. Za otroka, sploh tako majhnega, sta starša vse na svetu in storil bi vse, da bi jima ugodil. Kadar je sam z enim od vaju, to tudi dela. Ko je z obema, ugodi tistemu, ki ga bolj »čuva« (to ne pomeni, da ga ima raje, ampak jasno čuti, kateri starš manj zdrži, se teže obvlada). Verjetno ob tem še bolj čutite, da je to do vas krivično, vendar prosim, pomislite – vi ste zmožni racionalno razmisliti o tem problemu in tudi kaj ukreniti, vaš otrok pa ne, zanj so dolžni poskrbeti starši. Vsaka družina je sistem in deluje po principih, ki temu sistemu vladajo; če je sistem neuravnovešen, se bo za ravnovesje trudil tisti, ki je za to najobčutljivejši, tudi če v svojo škodo. (Berite Gostečnika: Ne grenite svojih otrok.) Postavlja pa se tudi vprašanje, ali bi se otrok sploh vedel tako, kot se, če bi imela vidva z možem med sabo urejen, spoštljiv odnos dveh odraslih ljudi.

Opisali ste izoliran problem, kot da gre za problem pri vzgoji, moje vprašanje pa je, kakšen je bil odnos med vama z možem pred otrokom, kako sta reševala konflikte. Lahko da se je moževo kritiziranje, provociranje, obtoževanje začelo šele zdaj, vendar je pravzaprav vseeno – imata problem in sam od sebe se ne bo rešil. Če ne gre s pogovorom (samo med vama seveda), vama priporočam partnersko terapijo ali pa kako skupino za zakonce in/ali starše. Ni več daleč do jeseni, ko se bodo spet začele srečevati.

Lepo pozdravljeni,