Oseba A pove, da ima težave, oseba B ji odgovori, da ima trikrat večje
Nekdo pove, da ima težave, oseba zraven pa ji odgovori, da ja, ampak da njej se je pa zgodilo še nekaj trikrat hujšega.
V čem je smisel takih odgovorov? Ali vas to res potolaži, če nekdo pove, da njemu je pa še veliko huje?
Meni se zdi to bedasto. Če nekdo pojamra, naj ostane fokus na tej osebi in naj da to ven iz sebe, ne pa da skuša drugi to izničiti, s tem ko da vedeti, da se njemu dogaja pa še veliko huje. Itak se vsakemu zdi njegovo lastno breme največje.
Kaj menite o tem?
Kolegica je v nedogled jamrala in stokala kako grozno je, ker jo je pičila osa. To njeno stokanje je trajalo že drugi dan. Imela sem že poln kufer tega stoka in joka in sem ji pokazala posledice pika sršena. Prej tega nisem nič razlagala okrog.
Da je lahko videla kako brez veze stoka in cvili. Ja, moja težava je bila nekjakrat hujša od njene pa sem ji to povedala šele, ko sem dva dni poslušala njen jamer.
Vidiš, meni je pa to daleč od ega. Se pogovarjmo, ena nekaj pojamra, nekaj se ji je zgodilo, je v kakšni slabi situaciji in druga pove svoj primer, ki jemorda slabši, morda ne, ampak ne vidim, da bi bil tu namen ega, ampak empatije tipa: razumem te, doživela podobno.
Bolj malo jamram, tudi slabim situacijam se raje nasmejim, če le najdem kanček lastne nespametnosti ali kakšnega drugega razloga za smeh, pač na ta način lažje preživim slabe situacije, pa seeno, če mi kdo reče, da se mu je zgodilo še hujše, ne jemljem to kot potenciranje in tekmovanje, ampak kot neke vrste tolažbo, da se lahko še kaj hujšega zgodi in mi je tako lažje, sem že na pol ven iz problema, ke meni sploh ni tako hudo…
Jaz nabijanje ega vidim bolj v tem, ko kdo reče, da se pa njemu kaj takega ne more zgoditi.
Ravno zadnjič ena na fb nekaj pojamra, spodaj cel kup komentarjev, da se tudi njim to dogaja, samo da je pri njih veliko huje.
Ok, pustimo to, da se o tem pise po fb, zame osebno to ni nobena tolazba, s tem se iznici pomembnost izjave tistega, ki je temo odprl.
Kdo drug pa mozno, da to razume kot tolazbo.
Recimo -pokvaril se mi je avto, spet bo slo tristo evrov za popravilo.
-Nam se je ze trikrat pokvaril letos in smo za popravilo dali ze cez jurja.
Tudi jaz rečem, da pri takih ne moreš “zmagat”. Pa ne gre za tekmovanje, ampak dejansko, karkoli na tem svetu poveš, ti ta oseba lahko da kontro.
Sem spoznala takšnega tipa, sicer luškan za pojest, naporen pa tako, da bi ga lažje nesel kot prenašal.
Sva debatirala o Goetheju in seveda je on prebral vse, kar je od njega v slo, razen Fausta. Mu rečem, jaz sem ga sicer v nemščini, ampak nič čudnega, da ga nisi, ker je Faust šele par let preveden v slo. In ker ni mogel kontrirati z ničemer nad Faustom, je rekel, boli me kur. za Fausta.
Pogovarjava se o družini, da mi nismo preveč povezani in se ne zastopim s starši. On itak ni bil že par let na obisku pri njih. In take.
Potem mi je enkrat počil film in sem mu rekla, da ga ne dohajam, da on vse ve in zna bolje od mene, da je ta tekma zelo naporna. In dodala, če nič drugega, imam vsaj slabši avto, ne dela to in ono. Seveda je imel takoj pripravljen odgovor – on se je celo zimo vozil v mrzlem avtomobilu, ker je crknila ventilacija in klima … Niti ko je bil opozorjen na to, ni mogel nehat, da ne bi šel čez …
Če meni kdo zaupa svoje težave in imam podobne, mu rečem, ej dobro te razumem, vem, o čem govoriš, ker se meni dogaja nekaj podobnega. In potem se lahko o tem pogovarjava. Če bi pa rekla, to ni nič, meni je odpadla cela roka, ne samo noht, je pa itak lahko samo konec debate. Pa ne verjamem, da nam drugi pojamrajo zato, ker se o tem nočejo pogovarjati.
Odvisno, kako je povedano. Ravno zadnjič sem ponovno in spet pripovedovala svojo zgodbo o raku. Ne zato, ker je bil moj trikrat večji od tega, ki ga ima oseba, s katero sem govorila, niti slučajno, da bi omalovaževala njene težave in strahove in niti pod točko razno, ker se tako srčno rada pogovarjam o boleznih, ampak ker enostavno ampak upam, da sem ji vlila žarek upanja in moči za življenjsko borbo.
