Začelo se je lansko leto 2016 nekje novembra, ko sm pri svojih 161 cm imela 55/56 kg. Takrat sem se sama sebi zdela debela zato sem začela z hujšanjem. Najprej sem si zastavila cilj vsaj 52 kg. Hodila sem na telovadbo, ki se je izvajala v dijaškem domu. Vendar so se rezultati kazali počasneje kot sem to pričakala. Kmalu sem to opustila in začela z dieto. Ta dieta je zgledala nekako tako, da prvi obrok je bil šele ob 15h in to samo skodelica solate. Nato pa še ob 20h večerja. Kmalu sm videla, da sem zacela kg kar izgubljat in tako sem prišla do 44 kg. Ta dieta se kar ne neha saj imam nekak ‘slabo vest’ če pojem kaj takega kar vem, da ne bi smela.
Mislim, da se me je začela neka depresija. Saj se mi zdi, da nisem več tako družabna kot sem bila prej in sm se bolj zaprla vase. Počutim se nekak ničvredno.. Opazila sem tudi, da ponavadi ko mirujem me stiska pri srcu nekakšna pekoča bolečina. Bila sem pri zdravniku vendar pravi, da je najbrž kriv stres.

Ne vem, če je provokacija ali ne, a bom vseeno odgovoril, ker verjetno je še kdo tukaj, ki se sooča s podobnim ‘problemom’.

Veš kako je z anoreksijo?
Anoreksija je način razmišljanja in način življenja in to je največji problem pri tebi.
Tudi kilogrami so sedaj že zelo nizki in možno je tudi, da že čutiš posledice/simptome, ki so značilni za premajhno težo (utrujenost, vrtoglavica, izostanek menstruacije, izpadanje las, spremembe na koži).
Niso kilogrami merilo, tvoja miselnost je nadvse zaskrbljujoča in že to, da se sprašuješ, če si na napačni poti, je napredek in kaže na to, da si želiš nekaj spremeniti, BRAVO.

Tvoje prehranjevalne navade so povsem zgrešene z kakršnokoli logiko, ker bi se moralo največ pojesti zjutraj in najmanj zvečer, a problemi so tudi drugje.

Pišem lahko tukaj cele spise, če te kaj zanima glede prehrane, športa me vprašaj na ZS in ti bom z veseljem odgovoril ali pa če se najde kdo s podobnimi problemi, da mu bom lahko pomagal.
Vem predvsem za primerne športne altivnosti in vrste hrane, ki jih je potrebno jesti, da se naredi spremembo.

Zapomnite si nekaj, hujšajte vedno ob športni aktivnosti, da ohranjate mišično tkivo in v tem primeru lahko proces hujšanja opravite tudi ob vnosu kalorij- kalorični defekt.

Pozdrav.

Laično. Če se ne vidiš debelo in če ne skrivaš, da ne ješ in se izogibaš obrokom, bi rekla, da ne . Imaš pa nizko težo in če nimaš anoreksije, boš začela normalno jesti, da prideš vsaj na višina minus 10 = kilogrami, ki jih pa moraš imeti. Če ti je to sprejemljivo, po mojem nimaš anoreksije.
Če pa nimaš apetita, je na tržišču odličen sirup za spodbujanje, ki posledično pomaga pridobiti kilograme: Apetamin.

Delo in malo ljubezni pa ne bo dolgcajta…

To so že začetki anoreksije. 44kg je zelo malo. Pa tudi tako suh človek ni videti ravno lepo in zdravo. če se ne boš mogla pošlihtat sama, poišči zdravniško pomoč. To, da te peče pri srcu je lahko znak depresije. Vem, ker je tak znak imel oče. Pomagala ni nobena tableta, dokler ni šel na zdravljenje depresije.

To je že kar anoreksija ali pa raje recimo temu prehranska motnja in podhranjenost. Ker podhranjenost ne pomeni biti presuh, temveč podhranjen z vsemi možnimi hranili, vitamini, minerali ipd. Posledično ta podhranjenost udari na delovanje žlez z notranjim izločanjem, hormone in kot posledica tega na počutje (depresivna stanja), psiho in splošno slabo stanje fizičnega telesa. Tiščanje pri srcu je zelo tipično in je povezano z napisanim zgoraj, s tesnobo, depresijo, vse kot posledica hudih primankljajev v telesu.

Btw. tako sem mnogo let začela “hujšat” jaz in to kar pišeš, je šele začetek. In zdaj vse skupaj še vedno lahko zlahka sama zaustaviš – rezultati bodo šele po nekaj mesecih. Če ne boš, te čaka veliko veliko bolj neprijetnega in zelo težak povratek.

Živjo, v puberteti in pogosto tudi kasneje v življenju smo vsi prepričani, da moramo skrbeti za svoj videz in da je od tega odvisno, kako priljubljeni in uspešni bomo. To ne drži. Zato je brezveze skrbeti glede videza, odvečne teže in tako dalje, več pa je treba vlagati vase, v svojo samozavest, znanje, zadovoljstvo s samim seboj, ne glede na to, ali se ti naredi mozolj na riti ali ne. Poskrbi za vsaj 3 obroke dnevno, ne razmišljal o teži, ampak o tem, kaj te osrečuje!

Začni se ukvarjati s športom in jej normalno. Torej tri obroke na dan, imaš google in veš, kaj je zdrava hrana. Vsega po malem, tudi maščob, pa tudi od sladkorja ne boš umrla. Zapomni si, da se moraš malo pocrkljati, če boš zagrenjena baba, kaj ti pomaga malo kilogramov? Bolje biti debel pa vesel. To ti piše ena, ki se sama sebi zdi že vse življenje debela, čeprav sem normalno suha. Jem normalno sicer, privoščim si tudi sladko, piškote, a potem grem tečt in pozabim na to, da sem kao jedla nekaj, kar ne bi smela. Šport je odlično orodje za to, da ješ normalno in se ne rediš, kajti stradati se in ne gibati se je strup za zdravje, za telo. Uničuješ se in tega ne želiš, kajne?

Telo ti mora funkcionirati normalno, torej če imaš redno enstruacijo in se ne vidi tvojih reber, potem nisi presuha. V nasprotnem začni bolj paziti nase, začni jesti, da se zrediš in še enkrat, gibaj se. Zavedaj se, da okostnjaki nikomur niso privlačni, še posebej zagrenjeni, zoprni in žalostni okostnjaki.

Stiskanje pri srcu je znak tesnobe, strahu. Tudi to se je meni zgodilo, tudi približno v tvojih letih. Nekaj te hudo skrbi, žalosti. Reši zadevo, če jo moreš. In še enkrat, športna aktivnosti ti bo vsaj toliko sprostila telo, da bo doseglo nekaj olajšanja, tudi če ne moreš takoj rešiti zadeve, ki te tako skrbi. To bo vplivalo tudi na to, da se ti bodo telesne bolečine, ki izvirajo iz čustvenih napetosti, umirile.

Ojla, draga punca, saj so ti že marsikaj napisali, ker sem imela tudi sama izkušnjo z anoreksijo, ti napišem še svojo zgodbo.
Začelo se je nekako pri 16h letih, po tistem, ko me je po 14 dneh zapustil najbolj popularen fant na šoli. Pa sem si rekla, od sedaj naprej živim samo še za sebe in začela sem furat zdrav življenjski slog. Pazila sem, kaj jem, če je plavala kaka maščoba v krožniku mamine fižolove juhe, je nisem pojedla. Začela sem si pripravljat svoje posebne jedi- nizkokalorične pudinge, zdravo hrano. Za vse jedi sem vedela, koliko kalorij imajo. Trajalo je kar nekaj let, da sem si te podatke izbila iz glave.
Shujšala sem do te mere, da nisem več imela menstruacije. Postala sem nedružabna, lahko bi rekla depresivna, najbolj grozna pa mi je bila nespečnost. Vsaj učitelj telovadbe me je občudoval, ker sem kar naenkrat postala tako športna 😉 Hec.
Potem me je mama ‘nagnala’ k psihoterapevtki, hoteli so mi predpisat prozac in me poslat v bolnišnico na tole hranjenje po cevki. Morda k sreči se moj oče ni strinjal s tem, kaj šele, da bi hodil na razgovore k njej- ker pravijo, da vzroki za anoreksijo tičijo v družinskih odnosih, razmerah.
Lahko rečem, da nekaj je na tem- da sem bila zares popolnoma neljubljena, zaničevana, poniževana, nikoli zadosti dobra.
Potem sem počasi začela spet jesti vse- ogromne količine (cel kozarec nutele, pol lonca jote..) ,vse skupaj se je obrnilo v bulimijo.
To je trajalo nekaj časa, potem pa sem sama pri sebi rekla, da ne smem več bruhati, pa naj bom sita do vrha grla. Vsak dan sem veliko časa preživela v naravi, v gozdu, ki mislim, da me je rešil.
Počasi je moja obsedenost s hrano izzvenela.. danes lahko rečem, da imam normalen odnos do hrane, včasih me morda še zanese v kakšno prenajedanje.. glavno, da ne razmišljam vedno o njej.
Super si, da si opazila, da nekaj ni vredu.. čim prej ukrepaj, manj časa ko imaš ta sistem v telesu in glavi, prej se ga rešiš. Imam kolegico, ki je začela s tem že v 5. razredu in še danes pri 40-ih ni ok.
Vem, da so takrat obstajale skupine za samopomoč, v LJubljani je gotovo katera- obrni se na njih!