DEDOVANJE

Po očetovi smrti sem se odrekla dediščine v mamino korist, tako, da niti ni bilo zapuščinske razprave. Po nekaj letih sem slučajno izvedela, da je brat mamo nagovoril, da je pri notarju napisala izjavo, da je brat njen skrbnik in, da svoje premoženje po njeni smrti pripada v celoti njemu. Za mamo skrbim jaz in to že 15 let in to, da vsak dan prihajam k njej , čez vikende se praktično preselim k njej in ji kuham, pospravljam perem, likam, tudi za njeno zdravstveno stanje skrbim jaz. Nikoli pred njo nisem začela te teme, ker me boli, da bi dobila občutek, da čakam na neko dediščino in to počnem zaradi tega. Mamo imam enostavno rada in jo spoštujem, kar pa na žalost za brata ne bi mogla trditi. Predmet dediščine je več nepremičnin, velike vrednosti. Ali je res možno, da je po mamini smrti brat edini dedič vsega premoženja? Mama ni dementna in vem, da se dobro zaveda vsega kaj je naredila in kaj je podpisala. In na koncu koncev se mi niti ne gre za premoženjsko korist, kot pa zato, da sta to naredila za mojih hrbtom in v vseh 15 letih tega ni nihče nikoli omenil. Občutek, da si izigran pa je tako boleč.

In zakaj ji ne omeniš, pač tako, “mimogrede”?

Kolikor vem ti nujni delež pripada v vsakem primeru.

Kljub temu ne razumem, da po očetu ni bilo zapuščine – šele na zapuščini si se lahko odpovedala svojemu deležu v mamino korist.

Že pred zapuščinsko razpravo smo pri notarju podpisali listino, da se odpovedujemo dediščine v mamino korist. To je verjetno notar uredil na sodišču, tako, da sem domov dobila samo odločbo o zašuščini, kjer je bilo vse 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} mamino. Sem bila vesela da je tako, saj sta konec koncev mama in oče skupaj ustvarila premoženje. Mami pa enostavno te krivice ne morem omeniti, ker vem, da je brat mamin sinček.

Če si razliko od brata nista z mamo toliko blizu, da bi se pogovorila o dediščini, potem vpršanje, če si jo zaslužiš. Pa tudi mama praviš da ni dementna, je povsem prištevna, torej se zaveda, kaj počne s svojim premoženjem, in ga bo pač dala tistemu, ki misli da si ga najbolj zasluži. Saj je njeno, ga lahko da komurkoli hoče.

Zapuščinska razprava za očetom je bila, samo tebe ni bilo tja, ker te dedovanje ni zanimalo. Sedaj pa jok in stok.
Sama si kriva, če si želela kaj dobit, se pač nebi smela dedovanju odpovedat. V tolažbo ti ostane samo nujni delež, če se ti bo zdelo vredno kregat zanj.

Če je mama res tako pasja, da je napisala oporoko v korist brata, je možno tudi, da ji je odrekla nujni delež. To je čisto enostavno, navede se razloge za odpravo nujnega deleža.

Bi pa jaz na tvojem mestu razčistila z mamo glede tega, sploh ker morajo obstajati konkretni razlogi, da je vse prepisala na brata, glede na to, da ti tako skrbiš zanjo.

Kakor je brati, sta lahko mama in brat podpisala pogodbo o dosmrtnem preživljanju, v skladu s katero po smrti vse premoženje preide na tega, ki naj bi skrbel za zapustnika. Takšno pogodbo je mogoče izpodbijati ali uveljavljati ničnost, glede na to, da brat svojih obveznosti ne izpolnjuje.

Mami omeni, ne glede na to, kakšen mamin sinko je brat. Ker če sta sklenila takšno pogodbo, potem je on dolžan ne le skrbeti zanjo, temveč narediti še marsikaj, kar je v pogodbi določeno. Lahko pa si zdaj tiho in kuhaš mulo do mamine smrti, pa se na koncu kregaš z bratom. Pač klasično slovensko, mama se ne bi kregala, naj se otroci potem.

Zagotovo vem, da zapuščinske razprave ni bilo, ker mi je notar pri podpisu lhttps://med.over.net/forum5/posting.php?mode=quote&f=151&p=11755976#istine rekel, da se razprave udeleži namesto dedičev on, z podpisanimi in overjenimi listinami. Tako, da zagotovo vem, da se je ni udeležil niti moj brat. Z zagotovostjo lahko trdim, da me ima mama zelo rada in, da je zelo navezana na mene. Konec koncev bi bila brez mene tako cele dneve sama, ker se z nikomer ne druži. Brat jo pride obiskal le takrat, ko se mu zazdi. Ampak je “vreden” veliko več. Kot sem poudarila mi ne gre niti toliko za materialno korst, kot pa za dejstvo, da je brat mamo tako izigral. To zagotovo ni bila njena ideja pač pa bratova. Ko sem pred leti mami bežno omenila to je zanikala in rekla, da ona nič ne ve zato. Jaz pa sem videla podpisan dokument, z njeno in bratovo pričo, ki sta bile prisotne. Boli me to, da se mama dela takega “francoza” in, da niti ne pomisli na to, da bi bila že 15 let sama, brez kakršnekoli pomoči, če ne bi imela mene. Sedaj sem jo že tako razvadila, da si življenja ne predstavlja drugače, kot tako, da sem vsak dan cele popoldneve z njo in praktično vse vikende. Ji z veseljem vse postorim in ji delam družbo ampak boli me spoznanje, da točno ve kaj je naredila in mi tega ne omeni. Kot sem poudarila gre za več nepremičnin velike vrednosti in vse je zapustila bratu, ki ima že tako in tako ogromno. Sama živim v garsonjeri in ona verjetno sploh ne razmišlja, da mi je naredila veliko krivico. Zato tudi nočem po vseh letih načenjati te teme. Z bratom pa se za nujni delež tudi ne mislim nikoli tožariti. Samo svojo krivico sem hotela z nekom deliti. Tukaj sem jo anonimno, ker je drugače, ko se ljudje, ki nas poznajo, čudijo zakaj je tako in mi vsi govorijo, da ne morejo razumeti moje mame.

Za tako mamo, ki bi mi take delala za mojim hrbtom, ne bi skrbela niti sekundo. Naj skrbi brat, ker je to dolžan po pogodbi. Če bi se kaj usajala in kaj zahtevala, bi ji povedala, kar ji gre. Tudi brata bi obvestila, da ne sodeluješ več v tej kombinaciji in naj odslej on poskrbi za mamo kot ve in zna ali najame in plača nekoga, ki bo to počel namesto njega. Ti si pa res ubrisana!

Ne bodi nora in ne ponavljal napak trume Slovencev! Zelo redki imajo toliko dostojanstva in zdravega razume, da se za časa življenja zmenijo in dogovorijo čigavo bo kaj. Velika večina se raje dela lepe, se kvazi ne bodo grebli ipd, ko pa človek še niti pod rušo ni pošteno, se začne boj med potomci, ki jih nenadoma ni nič več sram in jim ni nič več nerodno. Iz tega potem izide smrtno sovraštvo, ker ima vsak zase občutek krivice, se počuti prevarangea – čerpav, roko na srce, prepričanje, da nekomu nekaj “pripada”, je meni povsem mimo.

Bodi pametna in se z bratom in materjo usedite za eno mizo. Ravno zato, ker mati še ni dementna in ve, kaj počne, to naredite. Naj pogleda vsakemu izmed vaju v oči in pove, da se je TAKO odločila. Ni se ji treba zagovarjati ne pred tabo ne pred bratom – premoženje je NJENO in ga lahko da komurkoli želi, le pošteno je, da to jasno in razločno pove. Seveda je pošteno in fer, da tistemu, ki zanjo večinoma skrbi, tudi sama nameni malo večji delež – kar seveda ne pomeni, da zanjo skrbiš samo zato, da boš planila na dediščino. Nikakor, se bo pa vsak počutil bedaka, če bo leta in leta nekomu posvečal skrb in ga negoval, na koncu bo pa ta človek ostal brez vsega oz. kvečjemu z nujnim deležem, oseba pa, ki za svojca niti mignila ni, bo bogato nagrajena. To ni pošteno. Če nič drugega, je fer, da se to pove – lej, jaz sem vse dala xy, zate pa ne ostane nič, ti samo skrbi zame. Mama verjetno točno ve, da to ni pošteno in o tem noče govoriti. Kar je strahopetno, nesramno in nepošteno. Seveda ima pravico vse pustiti komurkoli, a mora sprejeti tudi posledice. Načeloma vendarle velja, da tisti, ki sprejme breme, prejme tudi nagrado. Jaz vem, da bi (in bom!) take stvari razčistila pravočasno, ker zdaj že 30 let gledam razprtije in hude obtožbe med strici in tetami, ker jih njihova mati ni znala posesti za eno mizo in povedati, kako se je odločila. Vsakemu je povedala svojo, drugačno zgodbo, sorojenci se med sabo obtožujejo kraj in prevar, na sodiščih so pustili tisoče €, vsi so se vmes postarali, očitno pa bodo umrli sprti in z grenkim priokusom, da je vsakega posebej lastna mati nekako prinesla okoli, kar je po svoje res. Nihče ne ve, kako točno je delila svoje premoženje, dejstvo je, da tisti, ki zanjo najdlje in največ skrbel, je na koncu dobil miloščino in drobiž. Tisiti, ki jo je v 50letih obiskal 5 x, je dobil vse. Zakaj že? Niti toliko ni bila, da bi vsaj odkrito povedala, napisala ali karkoli. Zato – ne ponovi take napake in razčisti, dokler lahko. Premoženja ti mati ni dolžna, resnico in poštenost pa!

Zagotovo vem, da zapuščinske razprave ni bilo, ker mi je notar pri podpisu lhttps://med.over.net/forum5/posting.php?mode=quote&f=151&p=11755976#istine rekel, da se razprave udeleži namesto dedičev on, z podpisanimi in overjenimi listinami. Tako, da zagotovo vem, da se je ni udeležil niti moj brat. Z zagotovostjo lahko trdim, da me ima mama zelo rada in, da je zelo navezana na mene. Konec koncev bi bila brez mene tako cele dneve sama, ker se z nikomer ne druži. Brat jo pride obiskal le takrat, ko se mu zazdi. Ampak je “vreden” veliko več. Kot sem poudarila mi ne gre niti toliko za materialno korst, kot pa za dejstvo, da je brat mamo tako izigral. To zagotovo ni bila njena ideja pač pa bratova. Ko sem pred leti mami bežno omenila to je zanikala in rekla, da ona nič ne ve zato. Jaz pa sem videla podpisan dokument, z njeno in bratovo pričo, ki sta bile prisotne. Boli me to, da se mama dela takega “francoza” in, da niti ne pomisli na to, da bi bila že 15 let sama, brez kakršnekoli pomoči, če ne bi imela mene. Sedaj sem jo že tako razvadila, da si življenja ne predstavlja drugače, kot tako, da sem vsak dan cele popoldneve z njo in praktično vse vikende. Ji z veseljem vse postorim in ji delam družbo ampak boli me spoznanje, da točno ve kaj je naredila in mi tega ne omeni. Kot sem poudarila gre za več nepremičnin velike vrednosti in vse je zapustila bratu, ki ima že tako in tako ogromno. Sama živim v garsonjeri in ona verjetno sploh ne razmišlja, da mi je naredila veliko krivico. Zato tudi nočem po vseh letih načenjati te teme. Z bratom pa se za nujni delež tudi ne mislim nikoli tožariti. Samo svojo krivico sem hotela z nekom deliti. Tukaj sem jo anonimno, ker je drugače, ko se ljudje, ki nas poznajo, čudijo zakaj je tako in mi vsi govorijo, da ne morejo razumeti moje mame.
[/quote] Ljudje ne morejo razumeti tvoje mame, jaz pa ne morem verjeti tvoji neumnosti! Pusti jo 14 dni čisto pri miru, naj sama skrbi zase in se zabava kot ve in zna, da bo videla razliko. Zdaj ne zna ceniti nič. Vidi se, da vse v življenju delaš narobe, zato pa nič nimaš in si kjer si.

Z darilno in izročilno pogodbo bi se morala strinjati.
Če je napisana oporoka, ti pripada nujni delež.
Ne vem pa, kako je s pogodbo o preužitku, ali se morajo z njo strinjati drugi dediči.
Ti si zapisuj dnevnik obiskovanja mame in kaj vse narediš zanjo, skušaj dobiti tudi izjave sosedov in podobno, če ti plačuješ položnice, si printaj potrdila, shranjuj vse račune, kar kupiš zanjo, dokumentiraj, če jo pelješ kdaj k zdravniku itd. Da boš dokazala svojo skrb.

Predvsem pa se pogovori z njo. Mogoče jo brat ustrahuje, izsiljuje, kaj pa veš, kaj se dogaja. Starejši ljudje so pogosto žrtev zlorab in nasilja svojih najbližjih. O tem se zelo malo govori.

Takih splet je zmožen moj oče in stalno nekaj namiguje, govori polresnice ali si celo kar nekaj izmisli, da izpade lepši. Na srečo je vse premoženje pisano na mamo, ki je glede tega mnogo bolj realna. Mi je tudi razložila, zakaj vztraja, da se uradno ni nikoli nič prepisalo na očeta.

Pa nekod imajo še vedno neke trapaste navade, da dedujejo moški potomci ali samo najstarejši itd, pa ne glede na to, kdo potem skrbi za starše, ali je treba doplačevat dom. Slovenci ga res biksamo. Stari bi se morali zavedat, da je premoženje tudi njihov vir za stara leta in ga koristno izrabit. Se zanašat sami nase, ne na otroke.
Ampak žal ne verjamem, da bo naša generacija glede tega pametnejša oziroma morda niti ne bo mogla bit, ker raje sproti zapravljamo, ljudje se nekontrolirano množijo in živijo iz rok v usta, ne razmišljajo o starosti in na koncu jim bo ostalo kvečjemu neko malo vredno stanovanje … za dva obnemogla, plus nizka penzija. No, to je že druga tema.

Najlepša hvala. Tako lepo in resnično ste napisali. Občutek imam, da ste razbrali pravi srž moje bolečine. Zagotovo pa vem, da mama po vseh teh letih ni v stanju, ker je prestrahopetna, da bi nas soočila. Za njo je bratova beseda sveta in edina pravilna. Toliko pa jo poznam, da vem, da se ona sama pri sebi vsega tega zaveda in ji je zelo težko. Samo na glas tega ne bo priznala. Konec koncev je res, da je premoženje njeno, v to, da sem se odrekla dediščine pa sem na nek način bila “prisiljena”, ker bi posledično, če tega ne bi storila lahko izgubila tudi službo. Tu se stvari tako povezujejo, da je enostavno nemogoče narediti tako, da bi bilo prav. Je pa do tega prišlo, ker je bil oče gonilna sila vsega in njegove odločitve (čeprav priznam zelo dobre in poštene) so vedno obveljale. Sem bila njegova ljubljenka, mamin sinček pa je bil brat. In tako je mama za “vodja” izbrala brata. Nikoli pa se v družini nismo pogovarjala o medsebojnih odnosih. To je tabu teme. Zato pa je toliko bolečine in krivice.

Ma daj, lej, to je bedno! Človek boš za lastno mater dokazovač ure in dejanja, shranjeval račune, iskal pričevanja – a se lahko še nižje pade?! Prosim lepo – mati je živa, zdrava, prisebna. Miza, 3 stoli, če je res treba, potem še 2 priči in z besedo na dan! Kje si dokument videla, ne vem, če imaš do njega dostop, pa na mizo še dokument in z besedo na dan!

Zakaj iz iz kakšnih razlogov si si pa ti vzela to “skrb” za mamo? Svoje družine nimaš? Praviš, da je mama še povsem pri močeh in zdrava – zakaj potem vsakodnevni obiski za cele popoldneve? Pranje? Kuhanje? Malce si sama sebi protislovna. Če je mati povsem ok in fit, zakaj potem preživljaš ves svoj čas z njo? Nimaš svojega življenja? Mislim ja, super, da ji greš pomagat pri nekih težjih delih in opravilih, jo malo “pocrkljaš” in vse – samo cele popoldneve in cele vikende????? Si prepričana, da ne gre za “visenje” na mami in nepotrebno, če ne celo škodljivo, “pomoč”, ki to sploh ni? Nimaš svoje družbe, družine, življenja, hobijev? Nima mama svoje družbe, hobijev itd?? Ne vem, lej, moja ima 79 let, cel spisek bolezni, ji grem pokosit, pomit okna, sklofat kovtre, 2 x letno naredit generalko, preštihat vrt – ampak to je 1 x, 2 x na teden za 2 uri, pa recimo 1 soboto in eno nedeljo v mesecu, sicer je ona sama svoja in bi se ji zmešalo, če bi ji vse dneve visela za vratom. Ob sredah gredo “penzjonistke” plavat, ob četrtkih gredo na izlete – včasih pohode, drugič čiste turistične fore, ob petkih čisti cerkev, ob ponedeljkih ima ročna dela …. kaj je s tvojo narobe, da jo imaš pod lupo non-stop?

Zagotovo vem, da zapuščinske razprave ni bilo, ker mi je notar pri podpisu lhttps://med.over.net/forum5/posting.php?mode=quote&f=151&p=11755976#istine rekel, da se razprave udeleži namesto dedičev on, z podpisanimi in overjenimi listinami. Tako, da zagotovo vem, da se je ni udeležil niti moj brat. Z zagotovostjo lahko trdim, da me ima mama zelo rada in, da je zelo navezana na mene. Konec koncev bi bila brez mene tako cele dneve sama, ker se z nikomer ne druži. Brat jo pride obiskal le takrat, ko se mu zazdi. Ampak je “vreden” veliko več. Kot sem poudarila mi ne gre niti toliko za materialno korst, kot pa za dejstvo, da je brat mamo tako izigral. To zagotovo ni bila njena ideja pač pa bratova. Ko sem pred leti mami bežno omenila to je zanikala in rekla, da ona nič ne ve zato. Jaz pa sem videla podpisan dokument, z njeno in bratovo pričo, ki sta bile prisotne. Boli me to, da se mama dela takega “francoza” in, da niti ne pomisli na to, da bi bila že 15 let sama, brez kakršnekoli pomoči, če ne bi imela mene. Sedaj sem jo že tako razvadila, da si življenja ne predstavlja drugače, kot tako, da sem vsak dan cele popoldneve z njo in praktično vse vikende. Ji z veseljem vse postorim in ji delam družbo ampak boli me spoznanje, da točno ve kaj je naredila in mi tega ne omeni. Kot sem poudarila gre za več nepremičnin velike vrednosti in vse je zapustila bratu, ki ima že tako in tako ogromno. Sama živim v garsonjeri in ona verjetno sploh ne razmišlja, da mi je naredila veliko krivico. Zato tudi nočem po vseh letih načenjati te teme. Z bratom pa se za nujni delež tudi ne mislim nikoli tožariti. Samo svojo krivico sem hotela z nekom deliti. Tukaj sem jo anonimno, ker je drugače, ko se ljudje, ki nas poznajo, čudijo zakaj je tako in mi vsi govorijo, da ne morejo razumeti moje mame.
[/quote] Ljudje ne morejo razumeti tvoje mame, jaz pa ne morem verjeti tvoji neumnosti! Pusti jo 14 dni čisto pri miru, naj sama skrbi zase in se zabava kot ve in zna, da bo videla razliko. Zdaj ne zna ceniti nič. Vidi se, da vse v življenju delaš narobe, zato pa nič nimaš in si kjer si.
[/quote]

To pa se čisto strinjam. Celo življenje sem skrbela za druge in bi za njih naredila vse. Svoje življenje sem postavila na stranski tir. Niti dneva dopusta si nisem privoščila in to samo zato, da mama ne bi bila sama. Ja vem, da sem nora. Tudi za očeta sem zadnje leto življenja, ko je zelo zbolel, skrbela jaz. Ogromno mi pomeni danes ta občutek, da sem bila z njim in, da sem za njega storila vse, kar je bilo v moji moči. Če bi sedaj mamo po vseh teh letih pustila bi se na koncu jaz počutila najbolj grozno, ker bi me pobralo od slabe vesti.

Ljudje ne morejo razumeti tvoje mame, jaz pa ne morem verjeti tvoji neumnosti! Pusti jo 14 dni čisto pri miru, naj sama skrbi zase in se zabava kot ve in zna, da bo videla razliko. Zdaj ne zna ceniti nič. Vidi se, da vse v življenju delaš narobe, zato pa nič nimaš in si kjer si.
[/quote]

To pa se čisto strinjam. Celo življenje sem skrbela za druge in bi za njih naredila vse. Svoje življenje sem postavila na stranski tir. Niti dneva dopusta si nisem privoščila in to samo zato, da mama ne bi bila sama. Ja vem, da sem nora. Tudi za očeta sem zadnje leto življenja, ko je zelo zbolel, skrbela jaz. Ogromno mi pomeni danes ta občutek, da sem bila z njim in, da sem za njega storila vse, kar je bilo v moji moči. Če bi sedaj mamo po vseh teh letih pustila bi se na koncu jaz počutila najbolj grozno, ker bi me pobralo od slabe vesti.
[/quote]
“Pobralo” te bo v vsakem primeru, tako ali drugače, ker te bo ta potlačena krivica požrla od znotraj. Zakaj si tako rada predpražnik?

Jah no, potem pa ne jokat in požret krivico. Če se nič ne da, se nič ne da. Samo ne se potem smiliti sama sebi in jokat, kaka krivica se godi. Ne jo še povečevat s tem, da še kar naprej, slepo ko bebec, nosiš in vlečeš vso skrb za mater. Jaz pač nisem prijatelj takih miškulanc. Vem, da bi vztrajala na resnici tukaj in zdaj. Seveda je tvoja mati, ampak če je brat njen “bog”, mu jo prepusti. Izpolni svojo hčerinsko dolžnost in nič več. To sigurno niso celi popoldnevi in vikendi, pranja in odnašanje ritke spredaj in zadaj – razen seveda, če tudi TEBI tako paše in si se odločila igrati vlogo žrtve povsem prostovoljno in po svoji izbiri. V tem primeru – srečno Kekec, v takih primerih si jaz umijem roke in naredim velikaaaaaaaaaaaaanski ovinek okoli takih ljudi, ki so strup na dveh nogah. Naredili ne bodo nič, le svojo grenkobo in zagrenjenostbodo zlivali po vseh, ki jim pridejo blizu. Iskali nasvete samo zato, da bodo rekli, da “tega” pa oni ne morejo. Vse se da, če se hoče, je pa res, da ni vedno enostavno niti poceni.

Ljudje ne morejo razumeti tvoje mame, jaz pa ne morem verjeti tvoji neumnosti! Pusti jo 14 dni čisto pri miru, naj sama skrbi zase in se zabava kot ve in zna, da bo videla razliko. Zdaj ne zna ceniti nič. Vidi se, da vse v življenju delaš narobe, zato pa nič nimaš in si kjer si.
[/quote]

To pa se čisto strinjam. Celo življenje sem skrbela za druge in bi za njih naredila vse. Svoje življenje sem postavila na stranski tir. Niti dneva dopusta si nisem privoščila in to samo zato, da mama ne bi bila sama. Ja vem, da sem nora. Tudi za očeta sem zadnje leto življenja, ko je zelo zbolel, skrbela jaz. Ogromno mi pomeni danes ta občutek, da sem bila z njim in, da sem za njega storila vse, kar je bilo v moji moči. Če bi sedaj mamo po vseh teh letih pustila bi se na koncu jaz počutila najbolj grozno, ker bi me pobralo od slabe vesti.
[/quote]

Velik ego … tvoj. Samo v tem je težava.

Ti si zmedena. Torej je zapuščinska razprava bila, če se jo je udeležil notar? Al kako?

Je pa tako, da dokler je mama še živa, se lahko še spremeni marsikaj. Pogodbe o preživljanju se lahko prekinejo, oporoka naredi nova, darilne pogodbe prekličejo…. Če si pametna, boš delala na tem.
Le tvoja odpoved dedovanja po očetu se ne more preklicat.

To pa se čisto strinjam. Celo življenje sem skrbela za druge in bi za njih naredila vse. Svoje življenje sem postavila na stranski tir. Niti dneva dopusta si nisem privoščila in to samo zato, da mama ne bi bila sama. Ja vem, da sem nora. Tudi za očeta sem zadnje leto življenja, ko je zelo zbolel, skrbela jaz. Ogromno mi pomeni danes ta občutek, da sem bila z njim in, da sem za njega storila vse, kar je bilo v moji moči. Če bi sedaj mamo po vseh teh letih pustila bi se na koncu jaz počutila najbolj grozno, ker bi me pobralo od slabe vesti.
[/quote]

Velik ego … tvoj. Samo v tem je težava.
[/quote]
A veš, da se strinjam? Tale stavek: “Ja vem, da sem nora” – kadarkoli sem koga slišala to reči, vedno je bilo izrečeno z enim takim zadovoljstvom in ponosom, da je bilo z aviona jasno, da gre za neko samoizpolnitev, filanje ega, hvalisanje pred drugimi. Avtorica, zamisli se. A res hočeš biti ta človek in zakaj?

Očitno je polovica zgodbe zamolčane.

Tole tvoje visenje pri mami…. vsako popoldne, pa čez vikende…. Brat sposoben, očitno si je ustvaril lastno premoženje, ti pa životariš v garsonjeri, sama samcata in hodiš k mamici…. po kaj? Ji kuhaš, da imaš sama kaj za jesti? Pereš, da imaš oprane tudi svojo obleko? Hodiš k njej, ker ima klimo? Ker nimaš nobene družbe? Očitno je, da te mama ne potrebuje, – ti potrebuješ njo, ona te očitno le prenaša.

Če si tako nesposobna, je očitno s tabo nekaj narobe in potem verjamem, da se je mama odločila, da svoje premoženje zaupa bratu.

Zagotovo vem, da zapuščinske razprave ni bilo, ker mi je notar pri podpisu lhttps://med.over.net/forum5/posting.php?mode=quote&f=151&p=11755976#istine rekel, da se razprave udeleži namesto dedičev on, z podpisanimi in overjenimi listinami. Tako, da zagotovo vem, da se je ni udeležil niti moj brat. Z zagotovostjo lahko trdim, da me ima mama zelo rada in, da je zelo navezana na mene. Konec koncev bi bila brez mene tako cele dneve sama, ker se z nikomer ne druži. Brat jo pride obiskal le takrat, ko se mu zazdi. Ampak je “vreden” veliko več. Kot sem poudarila mi ne gre niti toliko za materialno korst, kot pa za dejstvo, da je brat mamo tako izigral. To zagotovo ni bila njena ideja pač pa bratova. Ko sem pred leti mami bežno omenila to je zanikala in rekla, da ona nič ne ve zato. Jaz pa sem videla podpisan dokument, z njeno in bratovo pričo, ki sta bile prisotne. Boli me to, da se mama dela takega “francoza” in, da niti ne pomisli na to, da bi bila že 15 let sama, brez kakršnekoli pomoči, če ne bi imela mene. Sedaj sem jo že tako razvadila, da si življenja ne predstavlja drugače, kot tako, da sem vsak dan cele popoldneve z njo in praktično vse vikende. Ji z veseljem vse postorim in ji delam družbo ampak boli me spoznanje, da točno ve kaj je naredila in mi tega ne omeni. Kot sem poudarila gre za več nepremičnin velike vrednosti in vse je zapustila bratu, ki ima že tako in tako ogromno. Sama živim v garsonjeri in ona verjetno sploh ne razmišlja, da mi je naredila veliko krivico. Zato tudi nočem po vseh letih načenjati te teme. Z bratom pa se za nujni delež tudi ne mislim nikoli tožariti. Samo svojo krivico sem hotela z nekom deliti. Tukaj sem jo anonimno, ker je drugače, ko se ljudje, ki nas poznajo, čudijo zakaj je tako in mi vsi govorijo, da ne morejo razumeti moje mame.
[/quote]

Tale tema je tudi že ene tretjič, a ne? Smo že brali vse o tebi in tvoji mami in tudi prejšnjič nam nisi znala odgovoriti, niti zakaj še vedno hodiš k njej delat (ko je mama še popolnoma pri močeh) , niti zakaj z njo ne razčistiš zadev.
Spet ena tistih, ki bi jamrala, naredila pa nič.
Dej prosim te, prizanesi forumu s tvojimi problemi, sploh, ker nisi pripravljena ničesar spremeniti in je vsa debata in so vsi nasveti odveč.
Ljudem kradeš cajt in se po domače norca delaš iz nas – te mam ni učila, da je to grdo?

,, Premoženja ti mati ni dolžna, resnico in poštenost pa!,,

To je sijajen odgovor! Mamo enostavno vprašaj za resnico!Oba postavi pred dejstvo!