Vprašanje za vse, ki ste proti razvezam
Berem na tem forumu različne teme in tudi različne avtorje postov, ki pljuvate srd po ženskah, ki se odločijo za razvezo. Po vašem pisanju otrokom s tem jemljejo dom… jih čustveno zaznamujejo za celo življenje,… ipd. No, pa vas vprašam… Kaj mora ženska res vse “požret”? Moževe skoke čez plot, klofute, grožnje z nožem pred otroci, zlomljene prste, žaljivke,…? Vse to mora ženska tiho prenašat in lagat okolici… samo zato, da ne bo sebična puhloglavka, ki je otrokom vzela dom in očeta??? No, povejte… in argumentirajte…
Tale mon je neverjetno črno bel. Kot protiutež zakonu, ki se ga s trudom da uredi, si postavila nasilja poln zakon, ki pa se sploh ne bi smel zgoditi.
Samo nehajte nas basat, da ste ga u nulo poznale in da je bil do rojstva otroka cisto drugačen. To ni res! Samo ni vas motilo njegovo obnašanje, bil je prvi na vasi, mislile ste da se bo za vas spremenil, ker ste ve oh in sploh. Da se je napil vsak vikend, da je bil agresiven, to je zaljubljenost skrila, ker dobri dantje niso zanimivi. Seveda ste bile po 3 mesecih poznanstva 2 meseca noseče in srečne oriprave na poroko so prekrile njegovo temno plat. Potem ste se dale oploditi vsaj še enkrat, da vas bo ja čim več nesrečnih.
Ne,ni ti treba biti v takem zakonu. Vendar razumi, da so težave različne in mnoge se da rešiti.
In ti pišeš o črno – belem…
Sicer pa… ne, ne pije… tako agresijo zganja brez kapljice alkohola… Zanosila sem po sedmih letih… Ja, nisem hotela oziroma nisem zmogla videti realne slike… Žal… Zdaj sem otopela in mi je vseeno… Na zakonsko terapijo itak ne želi… ker baje ni z njim nič narobe… Jaz pa životarim iz dneva v dan in se borim z vašimi komentarji in mnenji, ali sem mogoče res tako slaba mati, da bi otroku “vzela dom in očeta”…
In ti pišeš o črno – belem…
Sicer pa… ne, ne pije… tako agresijo zganja brez kapljice alkohola… Zanosila sem po sedmih letih… Ja, nisem hotela oziroma nisem zmogla videti realne slike… Žal… Zdaj sem otopela in mi je vseeno… Na zakonsko terapijo itak ne želi… ker baje ni z njim nič narobe… Jaz pa životarim iz dneva v dan in se borim z vašimi komentarji in mnenji, ali sem mogoče res tako slaba mati, da bi otroku “vzela dom in očeta”…
[/quote]
In vztrajaš v iluziji, ane. Ker če bi stopila ven iz nje,bi ti bilo jadno, kdaj se komentira proti ločitvi in kdaj za. Samo naj ne bodo naši komentarja razlog da ne greš. Veš zakaj se boriš z našimi komentarji? Ker je lažje prižgati mon in ne narediti nič.
Ugasni mon in razmisli sama. V kolikor nisi že preveč odvisna od vajinega odnosa. Naša mnenja niso pomembna.
Tezko je soditi o vajinem zakonu kar tako pocez. Se pa da postaviti dolocena izhodisca, na podlagi katerih lahko potem pretehtas.
1.) Spremenila ga ne bos.
2.) Tvoja naloga je, da resujes zakon. Ampak… zgolj in samo do trenutka, dokler ti ne skoduje. Ko ti zacne skodovati, je tvoja sveta dolznost tak zakon zapustiti. Brez pogajanj. Tvoja integriteta ni in ne sme biti predmet pogajanj.
3.) Vsi naredimo napako. Neumni jih ponavljajo.
In ti pišeš o črno – belem…
Sicer pa… ne, ne pije… tako agresijo zganja brez kapljice alkohola… Zanosila sem po sedmih letih… Ja, nisem hotela oziroma nisem zmogla videti realne slike… Žal… Zdaj sem otopela in mi je vseeno… Na zakonsko terapijo itak ne želi… ker baje ni z njim nič narobe… Jaz pa životarim iz dneva v dan in se borim z vašimi komentarji in mnenji, ali sem mogoče res tako slaba mati, da bi otroku “vzela dom in očeta”…
[/quote]
In vztrajaš v iluziji, ane. Ker če bi stopila ven iz nje,bi ti bilo jadno, kdaj se komentira proti ločitvi in kdaj za. Samo naj ne bodo naši komentarja razlog da ne greš. Veš zakaj se boriš z našimi komentarji? Ker je lažje prižgati mon in ne narediti nič.
Ugasni mon in razmisli sama. V kolikor nisi že preveč odvisna od vajinega odnosa. Naša mnenja niso pomembna.
[/quote]
Se strinjam… Imaš prav.
Hvala… cenim tvoj komentar… Pa me vpraßujoče velike otroške očke tako bolijo… ne vem kak bom zmogla otroku prenašat njegovo žalost… Po drugi strani pa vem, da so tudi otrok zasluzi mir… Se opravičujem, ker jamram… Pač nisem super bejba, ki premika gore..
[/quote]
Verjamem. A ce uporabim enako prispodobo, tudi malo dvomim, da bi premikajoco se goro lahko zaustavila in da te ne bi pokopala pod seboj. Bi raje gledala ocke brez izraza?
Vecina nasih izbir je v bistvu zgolj odlocanje med o tem, katera varianta je manj slaba.
Hvala… cenim tvoj komentar… Pa me vpraßujoče velike otroške očke tako bolijo… ne vem kak bom zmogla otroku prenašat njegovo žalost… Po drugi strani pa vem, da so tudi otrok zasluzi mir… Se opravičujem, ker jamram… Pač nisem super bejba, ki premika gore..
[/quote]
Verjamem. A ce uporabim enako prispodobo, tudi malo dvomim, da bi premikajoco se goro lahko zaustavila in da te ne bi pokopala pod seboj. Bi raje gledala ocke brez izraza?
Vecina nasih izbir je v bistvu zgolj odlocanje med o tem, katera varianta je manj slaba.
[/quote]
Moder človek si… Hvala.
Ljubezen in logika ne gresta skupaj. Če bi šli, ne bi bilo toliko ljudi nesrečnih.
Zaljubljen človek je slep, tistega, v katerega je zaljubljen, pa ponavadi vidi z rožnatimi očali. Ko pride čas streznitve, je žal prepozno.
Fizično nasilje, psihično nasilje, alkohol, prešuštvo, če je vse to prisotno v zakonu, potem je tak zakon obsojen na propad.
Jaz nikakor ne obsojam žensk,ki se odločijo za razvezo v takih primerih. Neumne bi bile, če bi prenašale moževe udarce in nezvestobo.
Bodimo realni, tudi ženske niso vse svetnice. Z nekaterimi je presneto težko živet.
Moje mnenje pa je, da če dva nikakor ne najdeta skupnega jezika, če se celo sovražita, je boljše, da gresta narazen. Otroci pa tako in tako trpijo v vsakem primeru. Otroci si zaslužijo topel dom in dobre, razumevajoče starše. Na žalost niso vsi otroci tega deležni.
In ti pišeš o črno – belem…
Sicer pa… ne, ne pije… tako agresijo zganja brez kapljice alkohola… Zanosila sem po sedmih letih… Ja, nisem hotela oziroma nisem zmogla videti realne slike… Žal… Zdaj sem otopela in mi je vseeno… Na zakonsko terapijo itak ne želi… ker baje ni z njim nič narobe… Jaz pa životarim iz dneva v dan in se borim z vašimi komentarji in mnenji, ali sem mogoče res tako slaba mati, da bi otroku “vzela dom in očeta”…
[/quote]
Mislim nate in ti zelim, da cim prej zazivis… ko se odlocis postaviti na svoje noge se bitka sele pricne, ampak te utrdi in postavi si nove zdrave temelje…
Toliko stvari.bi ti rada svetovala, ampak vsak najbrz nosi svoj kriz in bije svoje boje…
Res ti zelim vse dobro…
In ti pišeš o črno – belem…
Sicer pa… ne, ne pije… tako agresijo zganja brez kapljice alkohola… Zanosila sem po sedmih letih… Ja, nisem hotela oziroma nisem zmogla videti realne slike… Žal… Zdaj sem otopela in mi je vseeno… Na zakonsko terapijo itak ne želi… ker baje ni z njim nič narobe… Jaz pa životarim iz dneva v dan in se borim z vašimi komentarji in mnenji, ali sem mogoče res tako slaba mati, da bi otroku “vzela dom in očeta”…
[/quote]
Mislim nate in ti zelim, da cim prej zazivis… ko se odlocis postaviti na svoje noge se bitka sele pricne, ampak te utrdi in postavi si nove zdrave temelje…
Toliko stvari.bi ti rada svetovala, ampak vsak najbrz nosi svoj kriz in bije svoje boje…
Res ti zelim vse dobro…
[/quote]
Zato pa sprašujem tu na Monu… da si razjasnim stvari v glavi…vsak komentar, vsako mnenje, vsak nasvet je dobrodošel… Na koncu se pa tak vsak sam odloči…
Verjamem. A ce uporabim enako prispodobo, tudi malo dvomim, da bi premikajoco se goro lahko zaustavila in da te ne bi pokopala pod seboj. Bi raje gledala ocke brez izraza?
Vecina nasih izbir je v bistvu zgolj odlocanje med o tem, katera varianta je manj slaba.
[/quote]
Moder človek si… Hvala.
[/quote]
Hvala za kompliment. Mi laska. A bolj kot to bi mi bilo ljubo, da tieb tokrat uspe modro, torej previdno, predano in preudarno storiti to, kar v sebi cutis, da ti je storiti.
Velike zalostne ocke samo ti razumes kot (bodoco?) zalost zaradi (bodoce) razveze. Ker ti je to prirocen izgovor, da ostajas. Ker “kadar ni nasilen, je pa takooo fajn clovek”. In upas, da se bo lepega dne zbudil nenasilen in bo ostalo samo tisto fajn. Na zalost je razplet praviloma tocno obraten. Ker grozi, da se bo ubil, ce ga bos zapustila. In si mislis, da te ima mimo svojih izpadov vseeno takooo rad in ga ne upas prizadeti. Ker se bojis ali ne znas biti sama. Ker so ti starsi celo otrostvo tupili, da nisi nic vredna. Ker, ker, ker…
Meni se bolj zdi, da velike zalostne ocke sprasujejo, kdaj bos koncno spregledala in bosta z otrokom zacela ziveti cloveka vredno zivljenje.
Če te ima še vedno rad, potem ti to pokaže.
Eno je, če se imaš rad, pa pride včasih do konfliktov. Drugo je, ko se partnerja nimata več rada. Nista več prijazna drug z drugim, se ne smehljata več, ko se pogovarjata, ni več nežnosti, naključnih dotikov kar tako, bežnih poljubov, strasti, pogovorov.
Ko ni več ljubezni, lahko pride vse sorte, poniževanje, zaničevanje, žaljenje, brezbrižnost. Tudi to je pravzaprav nasilje. Tega ti ni treba prenašati.
Piše ti ena, ki je vložila ogromno naporov v to, da se je zveza nadaljevala … in potem ohranjala. Vsaka malo bolj pametna od mene bi ga poslala nekam. Tudi jaz sem ga stokrat poslala nekam, pa ga spet poiskala, ker je pač nekaj bilo in brez njega nisem mogla.
Ampak kljub vsemu, nikoli ni bil nesramen in vedno so se mu zaiskrile oči, ko me je videl, vedno me je poslušal in skoraj vedno se je bil pripravljen tudi potrudit, prilagodit – tudi če je bilo kdaj vajo treba večkrat ponoviti.
Pa je isto govoril – njemu je bilo okej. Ampak ker meni ni bilo, se je po svojih najboljših močeh trudil. No, ko je potem tudi njemu končno svanulo, da sva za skupaj in da iz te moke bo kruh, uhhhhh. Zdaj naju po mojem lahko loči samo konec sveta.
Torej, a sta ali nista? Če nista, kaj si ti pripravljena narediti, kaj je on pripravljen narediti. Če ne gre, pa pač ne gre! Otrok bo prebolel in se navadil.
In ti pišeš o črno – belem…
Sicer pa… ne, ne pije… tako agresijo zganja brez kapljice alkohola… Zanosila sem po sedmih letih… Ja, nisem hotela oziroma nisem zmogla videti realne slike… Žal… Zdaj sem otopela in mi je vseeno… Na zakonsko terapijo itak ne želi… ker baje ni z njim nič narobe… Jaz pa životarim iz dneva v dan in se borim z vašimi komentarji in mnenji, ali sem mogoče res tako slaba mati, da bi otroku “vzela dom in očeta”…
[/quote]
Ljudje smo čudna bitja, odločitev po spremembi pride šele takrat, ko je trpljenje, ki smo ga deležni, večje kot pa strah pred novim.
Tudi njega je strah, zato se upira, zganja agresijo… ko bo uvidel, da misliš resno bo šele pripravljen na spremembe, do takrat bo tako kot je sedaj.
Nekaj več odločnosti pokaži in bo pristal tudi na terapije, ki vama lahko prinesejo odrešitev.
In ti pišeš o črno – belem…
Sicer pa… ne, ne pije… tako agresijo zganja brez kapljice alkohola… Zanosila sem po sedmih letih… Ja, nisem hotela oziroma nisem zmogla videti realne slike… Žal… Zdaj sem otopela in mi je vseeno… Na zakonsko terapijo itak ne želi… ker baje ni z njim nič narobe… Jaz pa životarim iz dneva v dan in se borim z vašimi komentarji in mnenji, ali sem mogoče res tako slaba mati, da bi otroku “vzela dom in očeta”…
[/quote]
Ljudje smo čudna bitja, odločitev po spremembi pride šele takrat, ko je trpljenje, ki smo ga deležni, večje kot pa strah pred novim.
Tudi njega je strah, zato se upira, zganja agresijo… ko bo uvidel, da misliš resno bo šele pripravljen na spremembe, do takrat bo tako kot je sedaj.
Nekaj več odločnosti pokaži in bo pristal tudi na terapije, ki vama lahko prinesejo odrešitev.
[/quote]
Po njegovi večkratni nezvestobi in nasilju si je on zelo nabildal ego… sam sebi se zdi vsemogočen in visoko nad mano… živi v prepričanju, da sem jaz predpražnik in bom požrla vse… Meni se je pa tako zameril, da ga nimam več rada… Edina pot je razhod… Zbiram moč in pogum… aktivno iščem stanovanje…. Sicer pa njegovo moledovanje in klečeplazenje ni nikoli prineslo učinka… malo se je potuhnil, potem pa spet po starem naprej.
Ljudje smo čudna bitja, odločitev po spremembi pride šele takrat, ko je trpljenje, ki smo ga deležni, večje kot pa strah pred novim.
Tudi njega je strah, zato se upira, zganja agresijo… ko bo uvidel, da misliš resno bo šele pripravljen na spremembe, do takrat bo tako kot je sedaj.
Nekaj več odločnosti pokaži in bo pristal tudi na terapije, ki vama lahko prinesejo odrešitev.
[/quote]
Po njegovi večkratni nezvestobi in nasilju si je on zelo nabildal ego… sam sebi se zdi vsemogočen in visoko nad mano… živi v prepričanju, da sem jaz predpražnik in bom požrla vse… Meni se je pa tako zameril, da ga nimam več rada… Edina pot je razhod… Zbiram moč in pogum… aktivno iščem stanovanje…. Sicer pa njegovo moledovanje in klečeplazenje ni nikoli prineslo učinka… malo se je potuhnil, potem pa spet po starem naprej.
[/quote]
Nasvet oz namig:
Jaz sem crpala na zacetku moc za razhod iz jeze in sem tako naredila prvi korak… tako zelo sem bila jezna na njega in se bolj na sebe, da me je to kar gnalo naprej….
Prvi korak in odlocitev, da gres je najtezji…tudi, ko se osamosvajas je bitka…
Meni je neko jutri prav kliknilo v glavi in sem vedela, da se en dan v tej mori ne zdrzim… vsaka stvar oz odlocitev pa more dozoreti…
Res ti zelim veliko modrosti in predvsem a cimprej najdes novo zivljensko moc, ki te bo gnala naprej….
Res vse dobro, predvsem za otroka, ki si zasluzi umirjene in srecne starse!
Ljudje smo čudna bitja, odločitev po spremembi pride šele takrat, ko je trpljenje, ki smo ga deležni, večje kot pa strah pred novim.
Tudi njega je strah, zato se upira, zganja agresijo… ko bo uvidel, da misliš resno bo šele pripravljen na spremembe, do takrat bo tako kot je sedaj.
Nekaj več odločnosti pokaži in bo pristal tudi na terapije, ki vama lahko prinesejo odrešitev.
[/quote]
Po njegovi večkratni nezvestobi in nasilju si je on zelo nabildal ego… sam sebi se zdi vsemogočen in visoko nad mano… živi v prepričanju, da sem jaz predpražnik in bom požrla vse… Meni se je pa tako zameril, da ga nimam več rada… Edina pot je razhod… Zbiram moč in pogum… aktivno iščem stanovanje…. Sicer pa njegovo moledovanje in klečeplazenje ni nikoli prineslo učinka… malo se je potuhnil, potem pa spet po starem naprej.
[/quote]
Torej je v tebi “umrlo” vse. Ne vidiš vaju več skupaj, Si odločena.
Potemtakem ti res ne ostane drugega kot odhod.
Zakaj si tako dolgo čakala?
In ti pišeš o črno – belem…
Sicer pa… ne, ne pije… tako agresijo zganja brez kapljice alkohola… Zanosila sem po sedmih letih… Ja, nisem hotela oziroma nisem zmogla videti realne slike… Žal… Zdaj sem otopela in mi je vseeno… Na zakonsko terapijo itak ne želi… ker baje ni z njim nič narobe… Jaz pa životarim iz dneva v dan in se borim z vašimi komentarji in mnenji, ali sem mogoče res tako slaba mati, da bi otroku “vzela dom in očeta”…
[/quote]
Razumem, da ti zase ni mar in da ti je vseeno. Ampak zakaj ti pa otroka ni mar pa ne razumem?
Če ti prenašaš nasilje pa vse to, ok, si odrasla in ti je očitno to ok. Ampak vsaj otroka reši pred tem. Če se ne želiš ločiti, daj otroka v rejništvo, da ne bo trpel v takem domu kot je sedaj.
Aja pa sem tudi sama živela v takem domu in ja, zamerim mami, da se ni prej ločila. IN ja, najboljša stvar, ki jo je naredila zame, je bila ločitev od fotra.