Po smrti moževih staršev bi hišo rada prodala
Moževi starši (mož je edinec) so že v letih, stara sta čez 80 let, imajo hišo v okolici Ljubljane, z velikim vrtom. Midva imava svojo hišo, poleg tega imava še en poslovni prostor z veliko parcelo. To pomeni ogromno vzdrževanja, košnje. In počasi sem tega sita, ker nisva več mlada. Nimava želje vzdrževati še tretje hiše. Živimo 50 km stran.
Otroci tudi nočejo živeti v tisti hiši, ker jima ni všeč (hišas je iz 70. let, torej klasična dolgočasna gradnja). Midva bi rada hišo prodala in otrokoma dala denar, naj si kupita stanovanje/hišo, kar želita. Ampak predvsem tašča se oklepa tiste hiše, kot da je to najbolj pomembna stvar. Ne razumem je, ker meni hiše pomenijo samo to, da jaz nekje živim. Po svoji smrti se ne bom ukvarjala s tem, kdo bo živel v njej. Zaradi mene jo lahko prodajo.
Vsakič ko se vidimo, nas mori s tem, in ne razume, da nima nihče interesa živeti tam. Skoz nas sprašuje, kdo bo tam živel. Otroka sta jo že prav sita. Midva z možem kar preslišiva njene govore kdo bo imel hišo, a je vedno bolj vztrajna.
Ne zmoremp pa vzdrževati in kositi še tretje hiše, to se mi zdi tak nesmisel. Je kdo od vas imel podobno situacijo ?
Ker skoz izpostavljaš to košnjo okoli hiše je edini logični zaključek, da ste ene navadne lenuharske lenobe.
Komur je košnja trave v breme in garanje, ta se vidi, da v življenju praktično nič ne dela.
Košnja je normalnim ljudem kvečjemu sprostitev, relaksacija in rekreacija.
[/quote]
Pa si prebral, da imajo oni že svoji 2 hiši (poslovni prostor in hišo) in da je hiša staršev 50 km stran ? Vzdrževanje hiš je eno veliko breme, pa še propada, če noben notri ne živi.
Jaz avtorico razumem. Tašča bi verjetno rada garancijo, da se po njuni smrti hiša ne bo prodala. Avtorica pa ji je ne more dati, ker pač točno ve kakšna je situacija.
Pri nas je podobna scena. Tast tudi hoče zagotovilo, da se stanovanje v katerem živi ne bo prodalo, ampak da bo ostalo v “družini”. Midva z možem pa mu te garancije žal ne moreva dati.
Tu ne gre za prodajanje hiše/stanovanja dokler je še nekdo živ, ampak za to, da ta, ki je še živ hoče zagotovilo, da se hiša/stanovanje po njegovi smrti ne bo prodala.
Spet en klasični tipični primer zadrgnjene in tečne “tamlade” ki ji tisto, kar so s žuljavimi rokami ustvarili njeni ali moževi starši, vse smrdi. Le kako je možno, da delo staršev ni nič vredno? Sploh ne znate spoštovat in cenit tistega, kar so vaši predniki z muko, srcem in požrtvovalnostjo ustvarili.
Ženska vam zastonj ponuja hišo, ki jo je s svojimi lastnimi rokami naredila, vi pa to vse zavračate in se norčujete iz njenih žuljev.
Če bi vam zastonj ponujala jahto ali vikend na morju, vam verjetno ne bi bilo odveč vzdrževat tega. A ne?
Samo zanima me, po tvoje, koliko generacij mora potem to delo spoštovati? Sin/hči ne sme prodati, vlahko vnuk, pravnuk ali morda prapravnuk. Kdaj po tvoje?
Jaz mislim, da ko enkrat postaneš lastnik, potem imaš pravico s to lastnino ravnati kakor se ti zdi najbolj primerno in če je to prodaja, je to prodaja. Vsekako bolje, kot pa vzdrževanje prazne hiše iz nekega kao spoštovanja.
Takoj udri po siromaku, a?
Kaj misliš, da avtorica se pa za svojo hišo, poslovni prostor in za spravit otroke h kruhu pa ni nagarala? Zdaj mora za eno obljubo, ki po smrti materialno res ne pomeni več nič, razen če se tašča misli iz groba ponoči vračat v svojo hišo kot duh, žrtvovati sebe, svoj prosti čas, svoje zdravje, svojo starost zato, da bo vzdrževala še eno hišo, kjer otroci ne bi bili srečni? Ma kaj je z vami?
Nihče ne oporeka, da delo starih ni vredno nič, je pa vredno tudi nekaj našega zdravja in našega časa.
Pa še vsi niso garali!!!
Dej dej, koliko situacij takih poznam, kjer tudi stari niso prišli do svojega premoženja na težek način, so fajn podedovali, takrat je bila slovenija že nepozidana, folk je dobival po tisočine hektarov zemlje, ki se jo je prodajalo, da so si zidali bajte, pa stanovanja odkupovali po Jazbinšku, za desetine in desetine tisočev evrov manj, kot se zdaj mi mladi zakreditiramo, delamo dvojna dela, da pridemo do svojih 28 kvadratov, zdej bi pa še morali za take, ki so jim 4 stene bile bolj pomembne od odraščanja svojih otrok, obljubljat nekaj, kar za našo etiko ni izvedljivo?
In ne, tašča jim hiše ne ponuja zastonj, oni jo bodo po njeni smrti podedovali. Ker tak je zakon. Ker tašča ima otroka. Če to taščo toliko tišči, pa naj to bajto zakocka.
Takoj udri po siromaku, a?
Kaj misliš, da avtorica se pa za svojo hišo, poslovni prostor in za spravit otroke h kruhu pa ni nagarala? Zdaj mora za eno obljubo, ki po smrti materialno res ne pomeni več nič, razen če se tašča misli iz groba ponoči vračat v svojo hišo kot duh, žrtvovati sebe, svoj prosti čas, svoje zdravje, svojo starost zato, da bo vzdrževala še eno hišo, kjer otroci ne bi bili srečni? Ma kaj je z vami?
Nihče ne oporeka, da delo starih ni vredno nič, je pa vredno tudi nekaj našega zdravja in našega časa.
Pa še vsi niso garali!!!
Dej dej, koliko situacij takih poznam, kjer tudi stari niso prišli do svojega premoženja na težek način, so fajn podedovali, takrat je bila slovenija že nepozidana, folk je dobival po tisočine hektarov zemlje, ki se jo je prodajalo, da so si zidali bajte, pa stanovanja odkupovali po Jazbinšku, za desetine in desetine tisočev evrov manj, kot se zdaj mi mladi zakreditiramo, delamo dvojna dela, da pridemo do svojih 28 kvadratov, zdej bi pa še morali za take, ki so jim 4 stene bile bolj pomembne od odraščanja svojih otrok, obljubljat nekaj, kar za našo etiko ni izvedljivo?
In ne, tašča jim hiše ne ponuja zastonj, oni jo bodo po njeni smrti podedovali. Ker tak je zakon. Ker tašča ima otroka. Če to taščo toliko tišči, pa naj to bajto zakocka.
[/quote]
A bejži no! A podedovali bodo? Dediščini se pa ne bi odpovedal?
Košnja trave okoli bajte ti smrdi, denar od kupnine bajte ti pa ne smrdi, a ne? Denar bi, kosit pa ne bi šla?
Pa jerbala bi tudi a ne? Ampak najraje bi jerbala samo denar a ne?
Ti bi prodala, pa denar pobasala a ne?
A misliš da avtoričina tašča pa ne zna prodat bajte? Proda bajto pa denar podari cerkvi. A bi blo to vredu za te?
Nujni delež pa vam lenuhom vsem diši.
Najbolj bo veselo , ko bo treba taščo oskrbovat. Dom tudi stane…pa naj se bajta proda. Potem pa ta mladi spet ne bo prav. Jaz mislim, da z lastništvom hiše nima problema tašča…saj je še živa , ampak bolj ta mladi računajo nanjo. Ampak , da bi pa ta staro kdo živel pa rihtal je pa pre daleč tistih 50 km. Bi rajši počakali, da se hitro stegne.
Nihče ne govori, da bi hišo prodajali sedaj, govorim po smrti, mislim da je to razumljivo napisano.
[/quote]
Ne, ni povsem razumljivo, glede na to, da si napisala, da se tašča oklepa hiše, sem jaz razumela kot da želite prodati že zdaj.
Če se bo pa to dogajalo po njuni smrti, pa res ne vem, zakaj si zdaj delaš probleme? Mogoče bosta živela še kar nekaj let. Če sprašujeta, kaj bo potem, ko njiju več ne bo, pač poveste, da se boste pa o tem takrat odločali.
Tisto travo boste pa menda že šli vsake kvatre pokosit, saj ni treba, da je čist “u nulo”.
Res je problem, ker stari predolgo živijo, vnuki bi radi imeli stanovanje, pa je je problem v živih starih starših in mrtvemu kapitalu, namesto, da bi bilo obratno.
Res pa je tudi, da bi stara dva morala nehat utrujat s tem in narediti, kar se jima zdi prav.
[/quote]
sram te bodi, da bi o mojih starših govorila tako, če bi bila jaz tvoj partner se ločim od tebe takoj.
Dejansko obstajajo ljudje, ki so tako navezani na svojo rodno grudo, da bi dedovanje pogojevali z nevemčimvse.
No, taščo je za vprašat, kaj naredit, če bosta z možem morala v dom in bo treba plačevat oskrbno za oba cca 2500 na mesec. Od kod misli dobit denar?
To je na leto 30 jurjev in jima je dano živet še pet do deset let v domu, hiša morda niti ne bo zadostovala. Naj torej raje vkalkulira tudi to.
Ampak toliko poštenja od vas požeruhov pa nihče ne premore, da bi tastu zdaj v ksiht povedala, da naj hišo kar proda in podari denar cerkvi ali sosedu.
Kako bi vi vsi radi imeli samo denar.
Banda lena požrešna.
[/quote]
Ne sodi po sebi. Pri nas gre za stanovanje in za nek občutek tasta, da mora naprej predati družinsko dediščino, ki je to stanovanje v kateram sedaj prebiva. Drugega nima.
In prvo je šel do mojega moža in mu rekel, da mu lahko zapusti celo stanovanje, če podpiše, da ga ne bo prodal. Mož mu je rekel, da tega podpisal ne bo in da tudi dediščine ne misli sprejeti, če bo zaradi tega oškodovana njegova sestra. Potem je šel z isto zgodbo še k moževi sestri. In tudi ona ni hotela podpisat. Potem se je pa spravil na mladoletne vnuke. Češ, tisti, ki mi obljubi, da ne bo prodal stanovanja, tisti ga bo dobil. Super.
Sta ga mož in svakinja kar hitro postavila na hladno in mu rekla, točno to, kar ti predlagaš, da če ne namerava biti fer do obeh (oz. do vseh vnukov), potem je čisto vseeno, če stanovanje proda in denar sfrčka ali pa ga z oporoko zapusti komu drugemu.
Ampak to pa seveda ne, ker gre za “družinsko dediščino” nad katero bi on še po smrti rad imel kontrolo.