Berem mnenje neke zakonske svetovalke ga. Kuhar. Med drugimi zgrešenimi idejami je dejala tudi to:
“Vsekakor je zaradi transparentnosti dobrodošlo, da imata skupne finance, s katerimi v skupnem dogovoru odgovorno upravljata in razporejata tako, kot sta se predhodno dogovorila. Tukaj ni dovoljeno ‘soliranje’. Ločene finance pri nekaterih parih delujejo tako kot deluje njihov partnerski odnos: na nezaupanju, mimobežnosti, rutini, samoumevnosti, recimo temu na »avtopilotu«. Kar v praksi pomeni, da vse skupaj za silo deluje, a nihče ni pravzaprav srečen, zadovoljen, slišan, upoštevan, spoštovan temveč je vse to nekje vmes.«

Torej po njenem je v trenutku, ko dva živita skupaj konec individualizma. Mene ni več, njega ni več. Je le nek skupek, ki drug drugemu gleda pod prste koliko je porabil za kaj in to naj bi bilo celo pravilno? Kaj je narobe s tem, da kar zaslužim je moje, kar zasluži on je njegovo in imava razdeljeno za kaj kdo plačuje, s preostankom pa naj naredi kar mu je volja in jaz enako? Saj je vendar moj/njegov denar?!

Moj mož zasluži precej več od mene. Zmenjeno imava, da plačuje vse v zvezi s hišo (jo je naredil še preden sva bila skupaj) in njegovim avtom, jaz plačujem za moj avto in celotno hrano. Otroci so na grbi obeh, plačujeva kot pač nanese, jaz več za obleke, on za druge potrebščine, skratka njemu mogoče ostane malo več od plače, a zato občasno “časti” vsem dopust in podobne stvari. Zadeva deluje brez težav.

Zakaj hudiča rabiva kot dva nedonošenčka skupni računček, na katerega se steka vse, potem imeti 100 dogovorov koliko sme kdo porabiti zase (halo?), drug drugemu gledava odlive samo zato, da bi po mnenju neke svetovalke najina zveza nehala temeljiti na “na nezaupanju, mimobežnosti, rutini, samoumevnosti, recimo temu na »avtopilotu«. Kar v praksi pomeni, da vse skupaj za silo deluje, a nihče ni pravzaprav srečen, zadovoljen, slišan, upoštevan, spoštovan temveč je vse to nekje vmes”

Meni se zdimo čisto zadovoljni in srečni, zanjo očitno ne, ker nam manjka razburljivosti skupnih računov.

Kje najdejo take strokovnjake?

Jaz se s strokovnjakom povsem strinjam. Ti se seveda ne, ker na zvezo med dvema gledaš povsem histerično, kalkulativno, brez zaupanja in ljubezni.

ti pač ne razumeš te strokovnjakinje. kot večina ljudi gledaš in sodiš samo s svoje perspektive, ne znaš pa stopiti višje in na zadevo pogledati z razgledne točke. to kaže samo na ozkost razmišljanja in nizko inteligenco.

skupne finance ne pomeni,da imata en račun, ampak da skupaj porabljata ves prislužen denar, ravno tako, kot to počneta vidva. Ločene finance bi bile v tvojem primeru, če bi mož dal toliko denarja za skupnost kot ti, presežek pa porabil zase. To bi ti pa najbrž smrdelo a ne?

Sicer že neštetokrat prežvečeno. Iz tvojega opisa skupnih financ razberem, da nimaš zaupanja oz. da si skupne finance predstavljaš kot neko polaganje računov drugemo. Midva skupne finance imava in si ne polagava računov. Seveda priznam, da imava srečo, da sva “podobno” razsipna.
Bistvo skupnih financ je zaupanje in ne polaganje računov.
Jasno je, da to ne funkcionira, če bi eden zapravil vse, kar mu pride pod roke, drugi bi si pa trgal od ust, da bi nekaj prihranil.

Hja, kaj pa vem. Midva imava skupni racun in vsi prihodki se zlivajo nanj. Sam Sem tudi mnenja, da ima svetovalka kar prav.

Zgrešeno je verjetno tudi to, da je izvzet kontekst spraševalca in predstavljen naprej zato ‘napačen’ vidik tvoje predstavitve svetovalke. Ker je že večkrat opaženo, da nekdo povzema le njemu všečni del ali del, ki ga lahko spelje na svoj mlin.

Kot je pa omenjeno, je vse stvar dogovora. In je lahko vse skupno, lahko loćeno, lahko skupno in loćeno.
Nekdo, ki se pa niti osnovnega dogovora ne more držat, je pa vseeno, kakšen je sploh dogovor. In četudi je skupni račun kot skupno upravljanje stvari, še ne pomeni, da če kupiš liziko, da jo moraš tudi drugemu, saj boš drugače polagala račune. Banalen primer. Če so pa že strogo ločene, je pa dobro, da gre za približek istega donosa, ker se drugače ne sezide. Ker drugače potem ta pol pol postane nekam mlahav. Ali samoumeven, da je pričakovano, čeprav je ločeno, da bo potem tisti z več dodajal manjko do pol. Kar ne gre. Zato je ponavadi skupno tudi to, da ima npr. nekdo manjši donos kot drugi in se to skupno z dogovori upravlja.

Moj mož je bil nekaj časa brezposeln in brez prihodkov, torej bi me moral prositi za žepnino? Torej sem ga jaz “častila” dopuste itd?

Imava skupen račun in nihče nikomur ne polaga računov, vse, kar je treba, se plača od tam in ne govoriva, da je njegov denar šel za položnice, moj pa za hrano … Za ostale nakupe se sproti dogovoriva, ali je denar oz. koliko lahko kdo investira v kaj. In to ni izguba individualnosti, temveč funkcioniranje v zvezi. Ne moreš jaz uveljavljati individualnosti in si kupiti kolesa za dva ali tri jurje, ostali bodo pa potem debelo gledali. Ali če bi imela veliko razliko v plači, bi si jaz npr. lahko privoščila vse, on pa nič? Ali kako si ti predstavljaš svojo individualnost? Ne gre za uravnilovko, ampak prilagajanje. Če ima on že v osnovi dražji hobi, je logično, da bo zanj namenil več.

Strašno razmišljanje, da nekdo nekomu “časti” dopust. Meni je tvoje razmišljanje popolnoma tuje.

Mogoče pa imaš ti tudi prav.

Tvoj odnos je … egoističen. Če bi ti imela višje dohodke, bi prevzela tudi toliko višje finančno breme družine? Bi častila dopust? Zelo neroden izraz.

Poanta skupnosti je, da se vsi člani te skupnosti do neke mere podredijo skupnosti v skupno dobro.
Ne vem, če razumeš, kaj želim povedat, ampak, ko si z nekom, pač nisi več sam, torej se morata oba prilagoditi skupnosti in oba morata delati v skupno dobro.
Če imaš še otroke, potem je vse skupaj toliko bolj pomembno da oba partnerja in vsi otroci delujejo v skupno dobro. Ne mislim samo na finance, na vse.

Če sta partnerja zrela odrasla človeka, to ne pomeni, da izgubita sebe. Še vedno lahko razvijata svoje individualne note, kar je lahko za skupnost-družino tudi dobrodošlo, saj kolikor je močnejši en člen, toliko je močnejša tudi skupnost.

Midva z možem imava za sabo 25 letno skupno pot, ki je bila zelo turbolentna, glede financ in tudi ostalih stvari. Pač je trajalo malo dalj časa, da sva dozorela. Zdaj, ko imava skupne finance, se že več kot 5 let nisva skregala zaradi denarja. Nimava enega računa, ker to pri nas v Sloveniji ni mogoče, imava pa pooblastila in kartice na razpolago en od drugega, operirava oba z obema računoma in ti povem, da trošimo veliko manj, čeprav so se nam osnovni stroški dvignili in še privarčujeva veliko več. Popolnoma drug odnos do financ.
Če bi mi pred 10 leti kdo rekel, da bo tako, mu ne bi verjela in ko sem na Monu brala o takih ureditvah, sem se zgražala. Zdaj vidim, da je to povsem mogoče, a očitno človek potrebuje določeno zrelost v odnosu do partnerja, do družine in do financ.

Ne, meni ne bi nič smrdelo. To je edini pošten način. Tisti, ki več zasluži, mu pač več ostane. Ne moreta pa oba dajati denar na en kup in potem lahko en porabi vse. To pošteno pač ni.
Verjamem pa, da bo večina žensk tukaj zagovarjala skupen kup, ker vam pač diši partnerjev denar.

Pa upajmo, da ne več dolgo….drugače pa zelo prozorna provokacija

Ne, meni ne bi nič smrdelo. To je edini pošten način. Tisti, ki več zasluži, mu pač več ostane. Ne moreta pa oba dajati denar na en kup in potem lahko en porabi vse. To pošteno pač ni.
Verjamem pa, da bo večina žensk tukaj zagovarjala skupen kup, ker vam pač diši partnerjev denar.
[/quote]

Dejstvo je, da denar ni partnerjev ali moj, ampak naš, družinski. Če si deliva hladilnik, wc školjko in posteljo, potem je denar le ena nujna malenkost, ki si jo tudi deliva.
Običajno je tudi tako, da tisti, ki več dela, več zasluži in je manj doma, torej tisti, ki manj dela, doma odnaša večji del gospodinjstva in skrbi za potomstvo. Pri nama se ta obdobja izmenjujejo, imava pač oba taki službi. Če si zaupava glede skrbi za potomstvo in skupni dom, kako si ne bova zaupala glede denarja?

Ne, meni ne bi nič smrdelo. To je edini pošten način. Tisti, ki več zasluži, mu pač več ostane. Ne moreta pa oba dajati denar na en kup in potem lahko en porabi vse. To pošteno pač ni.
Verjamem pa, da bo večina žensk tukaj zagovarjala skupen kup, ker vam pač diši partnerjev denar.
[/quote]

v zakonski zvezi so finance skupne in se šteje, da je od vsakega pol, ne glede na to, kdo zasluži.

Hehe, kako zanimivo prozorni odgovori monkelj, ki seveda na veliko zagovarjajo skupno malho, saj same vanjo prinesejo veliko manj kot moški. Poleg tega pa mu veselo obesijo še vsaj polovico domačih del, če ne še več in uživajo v blagostanju uravnotežene družine. Fuj.

Moj mož je bil nekaj časa brez službe in zdaj načeloma zasluži manj. Sem samozaposlena, zato ni vsak mesec isto denarja, ampak na koncu leta, ko je dohodnina, se pač vidi.

Me ne čudi, da si samski, s takšnim odnosom do žensk.

Redko kdo začne skupaj iz nič in z enako plačo, da bi bila slika povsem čista. Veliko ljudi je drugič poročenih in imajo obveznosti od prej. Tu so preživnine, krediti za neke dolgove iz prejšnjega življenja, so otroci, ki naj jim standard ne bi padel samo zaradi tega, ker se je starš ponovno poročil, so zahteve bivših zakoncev, so različne varčevalne navade partnerjev … Vsaka zgodba je drugačna in o vsaki se je treba pogovarjat posebej. Tako, kot tale svetovalka zastavlja z nekimi absolutnimi zapovedmi, to res ni v redu.

vsi pridemo:
Srečno poročen z dvema otrokoma. Še kakšna zgrešena psihična analiza?
In seveda si se morala hitro pofočkat, da ti pa nisi taka, ker je splošno jasno, da jih 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pač je. Moškemu je potrebno hitro odrezati jajca/vzeti denar, ga dati v skupno malhico, kamor kane občasno še nekaj cekinčkov od ženske in začeti kontrolirati njegovo celotno življenje, “izredno drage” in brezvezne hobije, pijačke s prijatelji in v imenu enakosti in skupnosti dodati še >50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} domačih opravil, da ne bo mislil, da ste mu slučajno mama. Ker to pač po vaši logiki družina je, kajne?

Moških zanimivo, nihče ne vpraša kaj dosti, copatke kot so, pa kimajo za ljubi mir.

Za otroke od prej se običajno ve in če se vežeš z osebo, ki že ima otroke, se moraš zavedati, da je to za družino/par dodatna obremenitev, ki prizadene vse. In itak po zakonu morajo novi partnerji prevzeti finančne obveznosti, če biološki starši ne zmorejo.
Prav je tudi, če si partnerja povesta glede kreditov iz “prejšnjega” življenja. In tudi tukaj sta potem pravzaprav odgovorna oba.
Ne vem no, a ti si življenje para z otroki od prej predstavljaš tako, da eden pač ima, drugi pa se hrani s suhimi skorjicami, ker mora pač preživljati še otroke od prej? In da skupnim otrokom kupita nova kolesa, otroci od prej naj pa samo žalostno gledajo zraven? To šele ni v redu.
Prijateljica ima partnerja, ki je na minimalcu in z otrokom od prej. Itak posredno ona daje za tega otroka, ker sicer s partnerjem niti na kavo ne bi mogla.

Ja miško kaj si pa mislil? Da boš dobil zastonj seks, gospodinjsko oskrbo, v denarnici slikico od dveh otročkov, da boš poročene sodelavke mehčal s tem, sicer pa boš živel tako kot prej kot ptiček na veji?
Če si moški izbere oz. plača žensko pod nivojem, si je pa tudi sam kriv.

Ko se odločiš, da bo nekdo tvoj življenjski sopotnik, Se odločiš deliti z njim dobro in tudi slabo.
Ko ima nekdo otroke in kredite od prej, to verjtno veš pred skupnim življenjem in če te moti odliv denarja, potem pozabi skupno pot.
Ko se odločiš za življenje z nekom, naj bi ga sprejel v celoti takega, kot je, z otrokom od prej, z zoprno bivšo, s kreditom za bajto, ki jo je pustil otroku, z nižjim dohodkom od tvojega, skratka z vsem, kar ta oseba ta trenutek je.
Če ne misliš tako, kaj ti bo potem partner? Potem potrebuješ le družbo, zakaj bi se selil skupaj in si kompliciral življenje?

Za otroke od prej se običajno ve in če se vežeš z osebo, ki že ima otroke, se moraš zavedati, da je to za družino/par dodatna obremenitev, ki prizadene vse. In itak po zakonu morajo novi partnerji prevzeti finančne obveznosti, če biološki starši ne zmorejo.
Prav je tudi, če si partnerja povesta glede kreditov iz “prejšnjega” življenja. In tudi tukaj sta potem pravzaprav odgovorna oba.
Ne vem no, a ti si življenje para z otroki od prej predstavljaš tako, da eden pač ima, drugi pa se hrani s suhimi skorjicami, ker mora pač preživljati še otroke od prej? In da skupnim otrokom kupita nova kolesa, otroci od prej naj pa samo žalostno gledajo zraven? To šele ni v redu.
Prijateljica ima partnerja, ki je na minimalcu in z otrokom od prej. Itak posredno ona daje za tega otroka, ker sicer s partnerjem niti na kavo ne bi mogla.
[/quote]
Kot sem rekla – vsaka zgodba je drugačna. Vsi poznamo po trideset takšnih in drugačnih zgodb, na vsaki – predvsem pa na svoji – bi lahko izdelali neko pravilo in ga posplošili na celotno populacijo. To pa ne gre. Jaz sem rekla samo to, da posploševanje ni mogoče. Nihče ne bi smel poskušati nezasluženo živeti na tuj račun, prav tako pa nikomur ni potrebno, da bi se pustil izkoriščati v imenu nekih pravil, ki so enemu delu para v korist, enemu pa v škodo.

Za otroke od prej se običajno ve in če se vežeš z osebo, ki že ima otroke, se moraš zavedati, da je to za družino/par dodatna obremenitev, ki prizadene vse. In itak po zakonu morajo novi partnerji prevzeti finančne obveznosti, če biološki starši ne zmorejo.
Prav je tudi, če si partnerja povesta glede kreditov iz “prejšnjega” življenja. In tudi tukaj sta potem pravzaprav odgovorna oba.
Ne vem no, a ti si življenje para z otroki od prej predstavljaš tako, da eden pač ima, drugi pa se hrani s suhimi skorjicami, ker mora pač preživljati še otroke od prej? In da skupnim otrokom kupita nova kolesa, otroci od prej naj pa samo žalostno gledajo zraven? To šele ni v redu.
Prijateljica ima partnerja, ki je na minimalcu in z otrokom od prej. Itak posredno ona daje za tega otroka, ker sicer s partnerjem niti na kavo ne bi mogla.
[/quote]
Kot sem rekla – vsaka zgodba je drugačna. Vsi poznamo po trideset takšnih in drugačnih zgodb, na vsaki – predvsem pa na svoji – bi lahko izdelali neko pravilo in ga posplošili na celotno populacijo. To pa ne gre. Jaz sem rekla samo to, da posploševanje ni mogoče. Nihče ne bi smel poskušati nezasluženo živeti na tuj račun, prav tako pa nikomur ni potrebno, da bi se pustil izkoriščati v imenu nekih pravil, ki so enemu delu para v korist, enemu pa v škodo.
[/quote]

eden temeljev partnerske skupnosti je gotovo tudi ekonomski. Konec koncev bodo vsi uradni organi šteli, da je premoženje, pridobljeno v času skupnosti, skupno, ne glede na to, kakšne cifre kdo prinese domov. Imaš pa prav, da sploh pri drugih in tretjih zvezah marsikdo ne pomisli, kakšno prtljago si je z novim partnerjem prinesel v zakon in veselo štepajo naprej….

Ženska, vidva imata skupne finance, samo ti tega ne veš. :=) Si terapevtko čisto narobe razumela.
Jaz poznam recimo par, kjer ženska sploh ne ve, koliko denarja zasluži mož in koliko ima na računu.
O tem je govorila. Vidva počneta vse skupaj, se dogovarjata, skupaj uživata v tem, kar ustvarita, kar je pojem skupnih financ.

Men se zdi čist v redu, če si partnerja najprej določina veličino noge, na kateri bosta živela, pa nekaj dolgoročnih ciljev za katere bosta varčevala, potem pa ocenita in seštejeta koliko to nanese in v skupen fond prispevata vsak polovico.