Prazna soba, majav stol, luknja v tleh, okno v svet. Mladi so šli, stara je šla, ostalo je le še okno v svet. Spar popusti, čudežne tablete, zadetek na lotu, za 60 centov povišana penzija, fusbal, skoki, politika, mesarsko klanje, instant zabava, ves svet na majhnem zaslonu, ves dan vsak dan. Šokiran nad barabami, jezen na politiko iz kavča spreminja svet. Od jutra do večera v samoti polnjenje glave z neumnostmi. Kompostnik v glavi, kompostnik v pripravi čakanje na SMISEL. Ali konec.
Bedna je ta osamljenost starostnikov.

Ni tako hudo. Človek v starosti čuti skladno s starostjo, nima več 30 let. Takrat ostanejo spomini. Na marsikaj, In predvsem se utrdi modrost. Zaradi izkušenj. Zato spoštujmo stare ljudi in jim polepšajmo dneve, če imamo kdaj možnost.

Veliko ljudi je osamljenih, ne samo starejših, tudi mlajših. Osamljeni so celo tisti, ki so poročeni, oz. v vezi.
Jaz pa mislim, da tisti ljudje, ki so v domu in so še gibljivi, si lahko najdejo svojo družbo, ko so v skupnem prostoru, v menzi. Imajo razne krožke, pevski zbor, druženja, proslave, maše.
Včasih se mi zdi, da so še na slabšem tisti, ki so doma. Mnogi živijo sami in so cele dneve zaprti v hiši, če pa živijo s ta mladimi skupaj, ti velikokrat nimajo časa, ker so v službah in imajo razne druge obveznosti.

odlično povedan zadnji zapis. Psihoanalitik Jung je povedal, da osamljenost pomeni, da si z nekom, ampak te ne razume kaj doživljaš in v sebi tiščiš.

Zanimiva, a žal prezrta tema. Škoda.