Joj, kako se jaz sovražim. Sovražim vse na sebi. Sovražim svojo grozno nerodnost, sovražim svojo grozno postavo, sovražim se od las na glavi, ki jih frizerka ne zna urediti, da ne bodo štrleli, do prstov na nogah, ki se lomijo kljub številnim pedikuram in zdravi prehrani. Sladkarij nisem jedla že odkar pomnim, za božič in veliko noč nobene potice, en sam samcat kos šunke in kos kruha pa upam, da nista naredila škode… Sovražim se do konca. Potem pa ves čas praznikov razlagat ljudem, zakaj ne ješ tega, pa onega. Celulit, ki ne izgine, lasje, ki se cepijo kljub vsemu, nohti, ki se lomijo kljub vsemu, katastrofa na šesto potenco. Sovražim tudi svoj um. Ne zmorem biti dolgo vesela. Lahko sen aredim vesela, a v meni kljuje na stoto potenco. Psihoterapija pa kot blažev žegen. Šla bi po antidepresive, če ne bi imeli za stransko posledico ravno tega, česar nočem – rejenje, povečan apetit, čustveno otopelost. No, saj bom šla k psihiatru, da se bom še bolj sovražila, a moram čakati do konca prvomajskih praznikov na termin, ker tudi tam so zasedeni do konca, da ne utegnejo nobenega prej vzeti kot v treh mesecih, pa bom videla, kaj bo in potem me bodo opravljali, da sem šla k psihiatru in se bom še bolj sovražila, ker sovražim se še bolj, če me kdo zbada, špika. Ne maram tega. Če pa to povem komu, pa rečejo, da drugi tudi doživljajo špikanje, zbadanje, pa da se nič ne sekirajo. Ne vem no. Ne vem, kaj je narobe z menoj. No, bom vzela antidepresive, da se zredim in si uničim še tisto malo samozavesti, kar je imam. Ali pa bom nemara srečna težka 100 kg s celulitom čez vse telo in polomljenimi nohti na rokah in nogah, plešasta in polna mozoljev, ki jih že zdaj moja koža premore več kot preveč. In ne, ne uživam kontracepcijskih tablet, ker sem se odpovedala sexu, ker sem brala, da kontracepcijske tablete škodijo (rejenje, srčnožilne bolezni, tromboza) in sem se raje odpovedala seksu in imam mir pred tem.

Vem, da nisi takšna. Vendar ljudje tako delujejo. Zato je zelo lahko živeti v današnjem življenju. Izkoristi.

Pomoje velja poskusiti pri kom, ki prakticira tradicionalno kitajsko medicino (TKM), namesto antidepresivov pa lahko Dr. Bachove kapljice, ali opcionalno, hipnoterapijo.

A ne veš kaj je s teboj narobe? Lej, ti jaz povem: NIČ!

Vse kar opisuješ nisi ti, temveč so to tvoje lastnosti. Te pa lahko spreminjaš…

Ajde kahla GO GO GO!!!!

Še čisto premalo se sovražiš!
V bistvu si en mali strahopetec, ki se ne zna niti pošteno sovražit.
Nasvet, da boš vsaj v čem uspešna, torej sovraštvu:
– pojej in spij kaj konkretnega, dobrega za kakšno kilo gor nataknit in najdi nekoga, ki ti je všeč in se pusti dobr poseksat, nekaj ur oboje; hrana, pijača in seks!

Potem boš vsaj v nečem res vredna sovraštva! Sploh tukaj na MONu te bo sovražilo vsaj 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} monovk in ff monovcev! :))

Takole si pa res uboga, mala in patetična.
Pa čist premal sovražna.. 🙂

Podpišem In dodajam:
S tabo ni narobe nič, razen tega, da imaš preveč prostega časa, premalo dela in preveč priložnosti za sedenje na zadnji plati, gledanje v luft in pisanje bedarij.

Jaz pa… jaz se pa gladko ignoriram…

Sva ze dve. Jaz se tudi sovrazim. Ker sem tiho. Ker se ne postavim zase. Ker se ne cenim. Ker ….
🙁

Evo rešitev, začni se cenit, nato se boš postavila zase, pa tudi tiho ne boš več.

Pojdi takoj v trgovino in si kupi cokolado, ki jo imas najraje in jo doma lepo z uzitkom pojej!

Kaj imajo strleci lasje, lomljeni nohti in celulit veze s tabo? Si srecala kdaj cloveka brez napake? Nisi. Pa so srecni? Seveda so! Ker vsak dan pojejo vsaj koscek cokolade! Tvoja edina napaka je, da stradas cokolade!

Ne verjamem besedice.

Evo rešitev, začni se cenit, nato se boš postavila zase, pa tudi tiho ne boš več.[/quote]
Dobra resitev 🙂 sem tudi sama ze pomislila nanjo. Ampak se kar ne znam (zmorem) ceniti. Vedno kaj najdem. Pa v glavi se mi vedno vrti film, da so vsi boljsi, lepsi, pametnejsi od mene. Pa sem spet tiho. Nekje zadaj. Sama.

Evo rešitev, začni se cenit, nato se boš postavila zase, pa tudi tiho ne boš več.[/quote]
Dobra resitev 🙂 sem tudi sama ze pomislila nanjo. Ampak se kar ne znam (zmorem) ceniti. Vedno kaj najdem. Pa v glavi se mi vedno vrti film, da so vsi boljsi, lepsi, pametnejsi od mene. Pa sem spet tiho. Nekje zadaj. Sama.[/quote]
E vidiš niso, zmeraj se najde kakšen slabši, grši, bolj neumen, marsikdo si lasti celo več teh dobrih lastnosti naenkrat. Tri napake sva že sesula. Katera te še teži?

Kaj imaš rada na sebi? Oči, pregib komolca, krivuljo hrbta, karkoli. Vsak je lep na svoj način. Ni grdih ljudi, so samo neurejeni.
V srednji šoli sem bila na praksi v enem podjetju, kjer je bil zaposlen tudi en tip z brazgotinastim obrazom. Od aken, ki jih je imel v puberteti, verjetno. Če prebereš do tu, dobiš vtis, da je bil grd.

Vse ženske so bile nore nanj.
Vse. Tega ni izkoriščal, ker je bil v redu človek. Imel pa je eno tako energijo, ki je začarala vse.

Kaj si želiš početi v življenju, če ne bi bilo nobenih omejitev? Denarnih, prostorskih, znanje?

Imaš kotićek,kamor “pobegneš”? Zgodilo se je, da sem bil a14 dni tako bolna, da nisem mogle res nič, ampak res nič. Ne brati, ne sedeti…. Takrat sem se zatekla v svoj um. Izdelala sem si prostor, kjer bi živela, pokrajino … vse. Planirala in razmišljala sem samo o tem kako bi bilo. To je bilo “delo” s katerim sem se zamotila za tisti čas.

Poišči pot do sebe, do svojega bistva. Ljudje niso pomembni. Ni pomebno ali se jim zdiš zdaj lepa ali grda. Pomembna si ti. Zase.

Tarci ti si pa tak srcek

Dobra resitev 🙂 sem tudi sama ze pomislila nanjo. Ampak se kar ne znam (zmorem) ceniti. Vedno kaj najdem. Pa v glavi se mi vedno vrti film, da so vsi boljsi, lepsi, pametnejsi od mene. Pa sem spet tiho. Nekje zadaj. Sama.[/quote]
E vidiš niso, zmeraj se najde kakšen slabši, grši, bolj neumen, marsikdo si lasti celo več teh dobrih lastnosti naenkrat. Tri napake sva že sesula. Katera te še teži?[/quote]

Pa si si odgovoril, v drugem stavku, tudi na vprašanje meni.
Ne kar je prav, ampak kako je. Tega ne bomo nikoli izvedeli, ker (tvoj drugi stavek) in še dodam: ne premorejo samokritičnosti. takšni pač so, posesivneži in narcisi. 😉

Jaz pa avtorico razumem, ker se ne more sprejeti takšno kot je in hkrati živi za zunanji blišč za katerega misli, da je vsa poanta.

Dobra resitev 🙂 sem tudi sama ze pomislila nanjo. Ampak se kar ne znam (zmorem) ceniti. Vedno kaj najdem. Pa v glavi se mi vedno vrti film, da so vsi boljsi, lepsi, pametnejsi od mene. Pa sem spet tiho. Nekje zadaj. Sama.[/quote]
E vidiš niso, zmeraj se najde kakšen slabši, grši, bolj neumen, marsikdo si lasti celo več teh dobrih lastnosti naenkrat. Tri napake sva že sesula. Katera te še teži?[/quote]
Drzi. Vedno je lahko kdo slabsi od nas. Ampak mene grize to, da v sluzbi in druzbi mislim, da so vsi boljsi od mene. Potem pa je tezava se ta, da nisem spretna v komunikaciji. Eni se znajo lepo predstaviti, jaz pa ne. Se mocna podrocja zanikam, ces saj ni pomembno, saj ni nic takega. Ah kaj cmo. Ce do zdaj nisem pridobila samozavesti in samospostovanja, bo ocitno tako se naprej. Ker tudi ce poskusim, se mi zdi, da delam korak naprej in potem dva nazaj. In spet na stara pota. Umik, tisina, mene ni stil.

E vidiš niso, zmeraj se najde kakšen slabši, grši, bolj neumen, marsikdo si lasti celo več teh dobrih lastnosti naenkrat. Tri napake sva že sesula. Katera te še teži?[/quote]

Pa si si odgovoril, v drugem stavku, tudi na vprašanje meni.
Ne kar je prav, ampak kako je. Tega ne bomo nikoli izvedeli, ker (tvoj drugi stavek) in še dodam: ne premorejo samokritičnosti. takšni pač so, posesivneži in narcisi. 😉

Jaz pa avtorico razumem, ker se ne more sprejeti takšno kot je in hkrati živi za zunanji blišč za katerega misli, da je vsa poanta.[/quote]
Ja fino je, če človek premore samokritičnost tudi do sebe;-) Tudi jaz jo razumem. To zna biti težek križ.