prosim nujno

Spoštovani
Ker razmišljam, če naj se odpravim na urgenco ali ne, sem se odločila, da vam pišem.
Psihično sem popolnoma na tleh zaradi občutka krivde. Ne morem tako živet.
Danes sem tako sesuta, da bi se najraje poškodovala, se kaznovala. Vem, da to ni rešitev.
Ko sem imela okrog 15 let mi je pijani oče težil. Enkrat. Vsedel se je na naslonjalo fotelja na katerem sem sedela in mi težil, kot bi bila natakarica v baru, ali ženska na katero hoče narediti vtis. Zbežala sem. Nikomur povedala.
S tem sem živela dolga leta. Sedaj hodim na pdihoterapijo zaradi anksioznosti. V tem procesu terapije sem podozivela omenjeni dogodek. Odprlo pa se je še marsikaj drugega. Spomnila sem se, da sem pred 5 leti, med previjanjem sinove pleničke pobožala njegov lulcek. Ne vem zakaj, kot iz neke radovednosti. Kako sekundo ali dve. Nikoli nisem imela želje ali vzgiba k takemu dejanju. Odvila sem.pleničko, ga umila in ne vem zakaj pobožala lulcek. Tega nisem ponovila več nikoli, po moje sem tudi lepo zradirala dogodek iz glave. Sedaj sem zaradi tega popolnoma na tleh. Danes nisem nič jedla, komaj diham, jokam.
Možu sem povedala, hotela sem, da me pelje v zapor, pa mi je rekel, da dem nora, da se njemu dogodek ne zdi taka stvar, da ga bolj skrbijo moje sedanje misli.
Kaj naj storim. Kako vi vidite to, kar sem vam napisala? Moj oče meni ni storil nič, jaz sem se pa sina dejansko fotaknila.
Hvala za vaš cas

Iz vvašegapisanja sklepam, da ste v hudi stiski, da ste se zataknili v krogu samoobtoževanja, ki vas privede v še večjo stisko in stvari, ki bi bile za nevtralnega opazovalca nepomembne ali celo banalne, doživljate kot hudo dramo in vanjo vlečete svoje bližnje. No na kratko: ker dvomim, da se boste iz te stiske na hitro odvrteli kar sami, vsm vsekakor priporočsm, da poiščete zdravniško pomoč. Lep pozdrav

Spoštovani
Hvala za odgovor. Saj res ni normalno vse kar čutim. Morda so moje misli plod tesnobe, pa se zdijo večje kot so v resnici. Ste to mislil? Torej se vam kot zunanjemu, nevtralnemu opazovalcu vse to zdu – ne tako hudo kot doživljam? Glede očeta, mi je veliko bolje, tudi meni se ne zdi več tako hudo. Od vedno sem se ga bala, zato so občutki močni. Pa mi dejansko ni nič storil, samo veliko zamero imam do njega. Ves čas sem se tolažila, da se me sploh ni dotaknil in v tem se spomnim, da sem jaz sina se. Od tod moja trenutna stiska. No z vašimi besedami se je zmanjšala. Hvala. Prepričana pa sem, da tega ne bi smela storiti. Ne vem kako je drugod, toda jaz se svojih dveh sinov ne dotikam po intimnih predelih, če to ni nujno v sklopu reševanja fimoze recimo. Ne vem dosti mi pomeni, če mi zdravnik reče, da to ni tako hudo, vi ste omenil banalno in nepomembno. Ok to me je pomirilo. Če bi prišla na urgenco s tem problemom – ker ambulante so zaprte, kaj bi naredil z mano? No zdaj sem bolje. Zbudil me je kašelj. Tudi spanec je kar pomagal.