S kom se lahko pogovorim, ker mi je bivši ukradel hčerko?
Najstnica je postekala, da je lepse, kjer je manj pravil in kjer ti nic ne tezijo… in je ostala tam… kaj pa jaz? Moji obcutki? Trpim ko kristus, pri 13 je malo hitro da otrok zapusti gnezdo… zalostna sem, razocarana, jezna, po eni strani bi ji vse tja zapeljala, pa naj bo tam, po drugi mi je ze grozno to, da je ze pobral vse zvezke tja…
Vsi scitijo in pomagajo otrokom… kdo pa starsem pomaga?? A nam pa ne sme biti tezko al kako?
Logično je da trpiš, ker to ni naravno. vedi pa, da si starš tudi ko nimaš otroka ob sebi. Tudi tvoja dolžnost je, da bolečino skanaliziraš v nekaj dobrega, tako se bo lahko nekoč vajina hči vzgledovala po tebi.
Vidim pa sprembe tudi v sodiščih, kajti same norice so spoznale, kakšne norosti so počele zadnja dva desetletja. statistika ločitev in posledično predodelitev otrok v varstvo in vzgojo ter določitev zavezancev na preživnino je namreč srhljiva…
To bomo plačevali še desetletja, kajti ni normalno, da je oče dober le še za brezplačen bankomat.
Zanimivo je tudi, kako se enake ptice vedno skupaj dobite in ena drugi podpirate jamr, čeprav bi lahko bile neprimerno bolj aktivne v svojih temah in že tukaj marsikaj rešile.
mogoče bi šla pa na forum ločitev po kakšen nasvet kaj ti je storiti. Tam so namreč stare lisice ki grejo čez trupla da lahko bivše zjebejo do konca. Tudi ali pa predvsem prek lastnih otrok.
Niti priblizno ti ni lahko. Pocasi probaj sprejeti nove “izzive” kot nekaj pozitivnega,kajti dejstvo je,da ima vsaka huda situacija tudi dobro stran. Izkoristi ta polozaj predvsem zase in za svojo rast. Ocetu ne bo lahko,niti najmanj ga ne caka easy way!
Matere drzijo svoje otroke na trenutke,njihova drca pa za vedno-ne glede na vse,zagotovo imas svojo hci neizmerno rada,verjemi da je ljubezen tudi sprejemanje tega nezavidljivega stanja,pridobila bos veliko casa,ki ga lahko zelo dobro vnovcis. In tukaj imas prednost. Ni ti lahko,prejmi velik topel objem mamica!
Hvala tistim, ki me razumete. Najhuje je ker se mi zdi da nic ne morem. Na silo je nazaj ne morem vzet. Z ocetom se ne da normalno pogovarjat, vse verjame hcerki. Lahko samo cakam. In ne znam reagirat ce se srecava. Kako naj sama vse to predelam? Naj kar pustim? Naj se borim? Saj tam ji ne bo hudega, to se ne bojim. Ne zdi se mi pa fer sploh od njega, da je ne nazene nazaj k meni, saj je ze drugace skoraj pol pri njem. Boli me, ker se mi zdi da nisem slaba mama…
Joj ženska kakšne norosti pišeš! Le še piši, pa ko se ti bo zdelo da ti možgani vsaj približno delajo beri kar pišeš. To je namreč tudi ena izmed (avto)psihoterapevtskih tehnik za lastno resocializacijo in to dokaj dobra in uspešna za tiste, ki resnično hočejo nekaj narediti. Ali morajo ker jih bolečina sili v to.
Drugače je pa dejstvo, da ravno razvajanje je še kako hudo, in vsaka zamujena priložnost se mora kasneje stokrat poplačati. To se ravno v tem trenutku dogaja mamici.. ki seveda raje s teboj sočustvuje, kakor da bi svoje probleme aktivno reševala. Delno jo sicer razumem, kajti popravljati lastne napake so šele kristusove muke… Tebi se o njih zaenkra še ne sanja… bo pa to zelo hitro občutil “neskončno ljubeči očka”…
Tudi je dejstvo, da si mama(samo ena izmed mnogih) ki ne veš kaj je ljubezen. Kajti če bi vedela, te sedaj ne bi bolelo. Namreč ena izmed njenih osnovnih lastnosti je, da vse odpusti…
Sam tako malo no, za razmišljanje, da boš imela kaj počet in se ne boš valjala k krava v občutkih samopomilovanja.
nisi slaba mama. Tvo otrok je v letih,ko se obrne tja,kjer ima obcutek da je slisan. Oce ti otroka ni vzel,starost 13 let,sama je po moje tako prepricana da ji je tam. bolje. Ima vso pravico tako cutiti,cas bo pokazal svoje. Ce si ti tista,ki imas sina v komuni,se posveti bolj temu,sebi. Spusti jo,verjemi da pride nazaj! Bodi hrabra in vedi,da bo na koncu vse dobro. Ce ni dobro,se ni konec!
No, ukradel ti je pa ni. Je bila vedno njegova. In tudi danes je še vedno tvoja. To sploh ni problem. Kot ni problem, da si ti zdaj žalostna. Otrok je še vedno živ in zdrav, huda žalost zato ni potrebna.
Je pa problem, da je otrok v najbolj norih letih (zdaj se bodo začela) šel tja, kjer je manj pravil. To pa je problem. Brez trdno začrtanih mej v teh letih lahko otrok popolnoma zavozi. Ti pa veš, koliko te mora skrbeti, ali jo bo bivši na kratko držal ali bo lahko tam počela, kar se ji bo zahotelo. Če je to drugo, potem se znajo stvari zelo zaplesti.
Ne meni se za zlobne komentarje ljudi, ki od jutra do mraka tukaj čakajo, da bi našli kakšno, ki se je ločila, da bi na njej izživljali svoje frustracije zaradi tega, ker so bili zapuščeni.
Kakšna razlika je pa med težak in netežak?
Težak si, če vprašaš, ali je domača naloga narejena. Težak si, če vztrajaš, da je doma ob določeni uri. Težak si, če ne pustiš biti celo popoldne in večer na telefonu. Težak si, če zahtevaš, da se potrudi za čim boljše ocene. Težak si, če pričakuješ vsaj minimalno sodelovanje pri gospodinjskih opravilih.
Če vzgajaš, si težak.1
drugače je resnica ta, da tukaj visim zaradi tega, ker se mi je med pohajkovanjem doma nabralo toliko dela, da sploh ne vem kje in česa bi se prvo lotila..;))))
Drugače pa daleč od tega da bi zlobo na ločenke stresala, prvič ker je v meni ni, drugič pa ker so ravno ločenke po moje največje žrtve po tihem zapeljevanja oz razumske in čustvene incestne pedofilije. Kar imam proti njihovem povprečnem obnašanju je le v delu, kjer jamrajo čez vse okoli, same pa se imajo za skoraj svetnice. Hja babe, bo treba kdaj tudi pred lastnim pragom pomest…
Pa še nekaj: sem bila kar nekaj časa v popolnoma drugačni družbi, bolj naravno živeči ki o psihologiji in sociologiji bore malo ve, pa jim vendar ratuje povprečno neprimerno bolj osrečujoče živeti. Pogled od daleč na dogajanje doma moram priznati da je srhljiv. Niti nočem veliko misliti na to ker postanem kar žalostna ker vem, kako malo bi bilo treba da bi se stvari korenito spremenile.
Ah ja, takle mamo…
Sicer malo še potrpite ne bom dolgo tukaj ker me močno vleče drugam…
Kakšna razlika je pa med težak in netežak?
Težak si, če vprašaš, ali je domača naloga narejena. Težak si, če vztrajaš, da je doma ob določeni uri. Težak si, če ne pustiš biti celo popoldne in večer na telefonu. Težak si, če zahtevaš, da se potrudi za čim boljše ocene. Težak si, če pričakuješ vsaj minimalno sodelovanje pri gospodinjskih opravilih.
Če vzgajaš, si težak.1[/quote]
Verjetno še kaj drugega počneš razen tega. Recimo daješ v nič njeno odločitev, ko trdiš, da “ti jo je on ukradel”. Po tem se že vidi, da ni vse ok.
Ja, in nimaš kaj zahtevat, naj se trudi za ocene. Vsak človek se sam odloči, koliko se je vredno trudit za svoje ocene. Če se ne strinjaš, pa pejt namest nje v šolo.
Možna sta dva scenarija:
ko bo tvoja hči ugotovila, da sso pri očetu tudi pravila in ko bo ugotovila, da mačeha ni tok in se bo rada vrnila nazaj k tebi ali
Če ji je pri učetu res boljše ker je korekten in zanesljiv potem če imaš res rada svojo hči jo boš pustila, da je tam v zdravem okolju.
Ti pa se sestavi, vzemi čas zase in seveda zs svojo hči ki bo občasno prihajala k tebi.
Mojebmnenje je, da le nisi tok kul in da maš probleme sama iz sabo. Morda še nisi predelala ločitev.
Kakšna razlika je pa med težak in netežak?
Težak si, če vprašaš, ali je domača naloga narejena. Težak si, če vztrajaš, da je doma ob določeni uri. Težak si, če ne pustiš biti celo popoldne in večer na telefonu. Težak si, če zahtevaš, da se potrudi za čim boljše ocene. Težak si, če pričakuješ vsaj minimalno sodelovanje pri gospodinjskih opravilih.
Če vzgajaš, si težak.1[/quote]
Verjetno še kaj drugega počneš razen tega. Recimo daješ v nič njeno odločitev, ko trdiš, da “ti jo je on ukradel”. Po tem se že vidi, da ni vse ok.
Ja, in nimaš kaj zahtevat, naj se trudi za ocene. Vsak človek se sam odloči, koliko se je vredno trudit za svoje ocene. Če se ne strinjaš, pa pejt namest nje v šolo.[/quote]
Jaz nisem avtorica te teme in moja hči spi v sobi zraven mene.
Ja, imam kaj zahtevat. Ne morem od otroka zahtevati dobrih ocen, ker mogoče niti ni sposoben zanje, imam pa pravico zahtevati, da se potrudi. Ker se vsak mora v življenju truditi. Ker se mora naučiti, da je življenje boj. Otroka ne učim, da mu bo vse padlo v naročje, ker mu ne bo. Ker ne želim vzgajati lenuha in bodoče parazita (od vseh mogočih socialnih transferjev).
Kot bi brala svojo zgodbo izpred nekaj let nazaj. Ljudje so se norčevali iz mene, ko sem iskala pomoč. Pa veš kaj, vse mine , tudi ti občutki ki jih doživljaš bodo minili. V prvi vrsti spremeni svoje mišljenje. Otroka ti nihče ni ukradel. Otrok se je sam odlocil, da bo šel recimo temu na “boljše”. Daj mu priloznost, da spozna tisto “boljše”. Sama pa si daj priložnost in v življenju nekaj spremeni. Kmalu boš presenečena nad razultati in tudi otrok bo precej spremenil odnos do tebe. Verjemi da v pozitivni smeri . Srečno
Kot bi brala svojo zgodbo izpred nekaj let nazaj. Ljudje so se norčevali iz mene, ko sem iskala pomoč. Pa veš kaj, vse mine , tudi ti občutki ki jih doživljaš bodo minili. V prvi vrsti spremeni svoje mišljenje. Otroka ti nihče ni ukradel. Otrok se je sam odlocil, da bo šel recimo temu na “boljše”. Daj mu priloznost, da spozna tisto “boljše”. Sama pa si daj priložnost in v življenju nekaj spremeni. Kmalu boš presenečena nad razultati in tudi otrok bo precej spremenil odnos do tebe. Verjemi da v pozitivni smeri . Srečno[/quote]
Tale zgornji zapis je zelo realen. Kupi si kokice, sedi in opazuj. Je težko, ker gre za tvojega otroka, ampak se ponavadi v nekaj mesecih pokaže resnica.
Dobro jutro,
priznati moram, da se je tema zelo dobro razvila, v plus vsem navzočim. Take odgovore pričakujem tudi v drugih temah ….
Drugače pa daleč od tega da bi zlobo na ločenke stresala, prvič ker je v meni ni, drugič pa ker so ravno ločenke po moje največje žrtve po tihem zapeljevanja oz razumske in čustvene incestne pedofilije. Kar imam proti njihovem povprečnem obnašanju je le v delu, kjer jamrajo čez vse okoli, same pa se imajo za skoraj svetnice. Hja babe, bo treba kdaj tudi pred lastnim pragom pomest…
Pa še nekaj: sem bila kar nekaj časa v popolnoma drugačni družbi, bolj naravno živeči ki o psihologiji in sociologiji bore malo ve, pa jim vendar ratuje povprečno neprimerno bolj osrečujoče živeti. Pogled od daleč na dogajanje doma moram priznati da je srhljiv. Niti nočem veliko misliti na to ker postanem kar žalostna ker vem, kako malo bi bilo treba da bi se stvari korenito spremenile.
Vesel oče the realist in naravno živeč