Vedno sem mislila, da bom nekoč zlahka uživala življenje. Da si bom privoščila vse, no, skoraj vse, kar si bom poželela.
Čas je naredil svoje. Sedaj imam sicer reden dohodek, vendar daleč od tega, da bi brezskrbno nakupovala po trgovinah, da bi si privoščila potovanja, da bi uživala na turističnih destinacijah.
Oba z možem morava presneto paziti kako obrneva vsak evro in prav nerada hodim po nakupovalnih centrih, kjer hitro zapraviš precej denarja.
In vendar se mi včasih oko ustavi na nenasitnih potrošnikih, ki do vrha napolnijo svoje nakupovalne vozičke in čakajo pri blagajni, da poravnajo svoj račun. Česa vsega si ljudje ne privoščijo. Zdaj, ob prihajajočih praznikih še posebno.
In daje me rahla zavist. Jaz vendar moram preračunati, kako porabim denar, mar vsi ti ljudje, ki kupujejo mogoče in nemogoče stvari res zaslužijo toliko več kot jaz. Večina nas je takih s srednješolsko izobrazbo. Površno jih poznam.Kaj so res tako velike razlike v dohodkih.

Če imaš zdravje potem IMAŠ VSE! Ni vse v kešu. Še prehitro se obrne. Zavist obrni v pozitivno razmišljanje kako dobit dodatno delo, da boš imela več denarja!

Vendar pretiravanje preko vseh meja normale, se mi zdi pa skoraj nepotrebno. Samo tekmovanje, kdo bo več kupil, če je kupil sosed, moram kupiti tudi jaz. Saj ne rabim, mogoče bom zavrgel, toda imeti moram.
Ta miselnost ni zdrava miselnost. To so iluzije.

Najbolje je da si v excelu ustvariš tabelo in vanjo vpisuješ vse izdatke in prihodke in tako boš imela vpogled v to in ti bo lažje kaj privarčevati oz. boš vsaj videla, kako stvari stojijo.
Sem sam to naredil in je večina težav izginila, sedaj točno vem, kaj rabim in drugih stvari sploh ne pogledam, ker samo moj čas in denar rabijo. Pač si je teba postavt prioritete in jih upoštevat, pa se vse da.
Kjer je vola tam je pot.

Živela sem s polnim nakupovalnim vozičkom (samo v Sparu sem mesečno pustila po 200.000 sit, jedli pa smo itak večinoma po restavracijah…), s polnim prtljažnikom vrečk iz raznih trgovin in z raznimi stvarmi, s potovanji, z nekim luksuzom…
Potem sem padla na realna tla, ma, kakšna realna tla, padla sem na dno in bilo je zelo hudo…

Pobrali smo se, privoščili bi si lahko marsikaj, a meni je luksuz …, ne, ni mi bljak, nekako mi ni del mene, ponarejno mi je… Zdaj kupim tisto, kar potrebujem, ostalo me ne zanima. Grem, kamor si res želim in mi je vseeno, če je hotel s 3 zvezdicami ali s 5, če letim v prvem razredu ali z nizkocenovnikom… Mah, sem ugotovila, da edino kar šteje v življenju, so moji najbližji, vse ostalo je samo kič.

Kaj naj ti rečem, nič ne zamujaš, če ne kupiš vsega, kar vidiš

Potrošništvo je kot megla pred očmi. V megli ne veš kam boš zašel, pri pretiranem nakupovanju tudi ne.
Veliko, res veliko stvari, ki jih nakupimo sploh ne potrebujemo.
Pisati izdatke, kot je navedel bralec zgoraj. Če na excellu ne gre, pa v zvezek. Toliko in toliko potrebujemo, potem pa stop.

saj en čas to gre, polni vozički, hrane za 4 hladilnike … potem pa pride holesterol, sladkorna itd. in morajo zmanjšati prehranjevanje

Eh, malo zavisti pa tudi ne škodi. 🙂

Da ne boš mislila, da si edina. Tudi pri nas preklemano gledamo, kaj kupimo. Tudi jaz bi kaj imela, pa nočem pretiravat. Ti vidiš tisto manjšino, večina pa smo mi.

To se tudi jaz včasih sprašujem, ko vidim brezglavo “plenjenje” po trgovinah, ampak jim nisem fovš. 😉
Večino stvari, ki jih pokupijo, jaz ne bi imela. Ne rečem, da bi si radi kdaj kaj privoščili, pa ne gre, ampak to potroštništvo me pušča hladno. It’s not my cup of tea.

To si 1 al pa 2 na mes nakupijo no…ti gres pa vsak teden…

Saj večina ljudi niti nima toliko keša, da bi dejansko plačali vse kar pokupijo. Imajo limite, kredite in stanje na njihovih transakcijskih računih je prav bedno.
To niso nikakršne VIP osebe, ampak srednji sloj slovenske družbe, ki skuša svoje bedno stanje zakriti z brezglavim nakupovanjem v supermarketih.

redko kdo si lahko privošči vse, kar mu srce poželi.
večina dela tako kot ti – preračunava iz meseca v mesec in iz leta v leto, pa nekako gre.
Bodi hvaležna za vse kar imaš, saj imaš glede na celotno prebivalstvo sveta veliko, bodi še naprej preudarna, včasih si pa kakšno stvar le privošči za svojo dušo.

Zapisovati svoje izdatke. Temeljito pretuhtati že doma, kaj rabimo in česa ne rabimo, oziroma nam bo ležalo nekje neuporabno.
Tako se da marsikaj privarčevati. Najbrž tisti, ki brezglavo nakupujejo in trošijo za nepotrebne stvari, životarijo.
Kaj bo takrat, ko bo banka rekla-ne damo več dovoljene prekoračitve?

Tako je.
Zmanipulirane ovce, ki srečo iščejo v materialnih stvareh, a žal te le te zadovoljijo za kratek čas, potem pa je praznina v človeku še večja…

Veliko nas je takih, ki iščemo uteho in izpolnjujemo svoj prosti čas z nakupovanjem po trgovinskih centrih.
Toda meni se kar upira vsa tista kramarija, ki prihaja iz Kitajske, Bangladeša, Vietnama in z drugih koncev sveta.
Meni ta njihova roba čudno diši, da ne rečem smrdi. Kot bi bila prepojena z neko substanco, ki te omamlja. Prav danes sem bila v trgovini Tokko. Vse tisto blago prepojeno z nekim vonjem, ki se ti že na otip upira. Kavbojke- saj se ti njihova barva kar prilepi na kožo in te srbi.
Izgubljene iluzije, da izgubljene, ko ne znamo več ceniti tistega, kar je naše, doma narejeno in je ne navsezadnje bolj zdravo.

Kaj naj naredimo tisti, ki nimamo vrta. Gremo v trgovino. In če so prihodki majhni, kupimo tisto, kar je poceni.
Nekaj moramo jesti, mar ne.
Plače so nizke, prenizke za prvovrstno hrano. Niti pogledam ne teh polic, ker iščem samo poceni, poceni.

Brezskrbno nakupovanje sploh ni uživanje življenja.
Turistične destinacije – tja naj grejo tisti, ki si teh destinacije res želijo.
Nakupovalni centri – tam je pa večina nesrečnih ljudi (če malo grdo posplošim).
Polni vozički noso dokaz sreče.
Koliko kdo zasluži, nima nobene veze s srečnim življenjem.

Veseli se vsega, kar imaš, in se ne obremenjuj s tem, česar nimaš. To je najboljši recept za zadovoljstvo.