Tisti, ki ste imeli težave, kako ste se rešili iz krempljev tesnobe in depresije: s pomirili, z uspavali, z antidepresivi, z zeliščnimi pripravki, ste zgolj spremenili stil življenja, ste veliko hodili, se gibali v naravi, delali fizično? Je mogoče ozdraviti brez kemije? Kakšne težave ste imeli? Ste uživali kakšne vitamine?
Vsak nasvet bo dobrodošel. Hvala in prijazen dan vsem.

Je mogoče, da se postaviš na noge brez kemije, je pa potrebna moč. Ne mislim na samo voljo, ker te ni, v globoki depresiji nisi sposoben nobene volje.
Imela sem željo, niti ne željo po ozdravitvi, ampak željo po tem, da se to neskončno črno stanje neha. Ker se ni nehalo, sem se v vsej temi oprijela prve svetle pikice, ki se je pokazala. Kakor sem se oklenila te, so počasi, res počasi, prihajale nove pikice in potem večje in večje n tema je dobila nekaj sivosti in po nekih treh mesecih prvo belo barvo, pa potem čez kake pol leta so se začele kazati res barve in svetloba. Je trajalo kako leto in pol, da sem se res pobrala.

Hodila sem. Ko sem šla prvič ven, sem hodila 10 mnut, domov sem prišla ožeta, kot da bi prekrampala 10km. Je bilo pa potem vsakič bolje, fizično je šlo bistveno hitreje kot psihočno, v zelo kratkem času sem potem hodila po 7km vsak dan brez problema. To je bila pa tudi edina terapija.

ko sem hodila v srednjo šolo sem zapadla anoreksiji, bulimiji, vse skupaj je seveda povezano z depresijo, nespečnostjo.. Psihologinja mi je hotela predpisat prozac- k sreči moji starši niso dovolili tega.

Počasi sem se pobrala- z vsakodnevno hojo v naravo. Zeleno, zeleno. Objemala sem drevesa, občudovala rastline, se razveselila živali, ki mi je prekrižala pot. Telesna aktivnost gotovo sproži v telesu neke hormone, ki pomagajo do boljšega počutja.

To je res. Kar se mene tiče, sem povsem mestni človek, beton na beton mi je čisto fajn ker pomeni, da ni peska, prahu in blata in podobno. Meni je za naravo bilo popolnoma vseeno, če je ali pa je ni, oziroma naj bo, ampak tam daleč stran od mene.
A ko sem v depresiji začela hodit po okoliških sprehajalnih poteh, ki vodijo ob reki, sem začudena opazila najprej grmovja in bila čisto očarana nad golim zimskim grmom, pa potem vodo, čez čas sem se pa že nasmihala račkam in celo mravljicam.
Ne vem, nekaj očitno je v naravi.

Najbolj ti pomagajo sprehodi v naravo, druženje z ljudmi (pojdi na kak tečaj ali se vključi v kakšno društvo). Izolacija ti kvečjemu škoduje.

Najbolj ti pomagajo sprehodi v naravo, druženje z ljudmi (pojdi na kak tečaj ali se vključi v kakšno društvo). Izolacija ti kvečjemu škoduje. Antidepresivi ti ne pomagajo.

Seveda, da antidepresivi pomagajo!! Včasih je depresija (anksioznost ipd) tako huda, da brez AD-jev enostavno ne gre!
So pa AD-ji “bergla”. Na katero se opreš, ko je najhuje. Ko tablete zagrabijo (2-3 tedne), pa je lažje. In ko se počutiš močnejšega, je čas za rehabilitacijo (terapije – individualne ali skupinske; fizično miganje, druženje z ljudmi, ki ti znajo stati ob strani in prisluhniti).
Je pa depresija nekaj najhujšega, kar se lahko primeri…. In traja zeloooo dolgo, da začneš vsaj približno funkcionirati, da se znaš zopet nasmejati….

Sem velik ljubitelj narave, na žalost pa trpim tudi zaradi alergij in moji sprehodi v naravo se končajo s kašljanjem in otečenim grlom. To je dodaten problem.
Drugače pa – družbo imam zelo rada, veliko se gibljem, fizično delam, sem na vrtu, na zunaj delujem mirna, nekonfliktna, nimam paničnih napadov, le napetost v prsih čutim in nobenega veselja, navdušenja za nič. Ali naj grem na antidepresive? Strah me je malo. Pa tak veseljak sem bila, vedno nasmejana, družabna, polna igrivih domislic, polna energije do dela in življenja. Zdaj pa me daje nespečnost… hudo je.

Seveda, da antidepresivi pomagajo!! Včasih je depresija (anksioznost ipd) tako huda, da brez AD-jev enostavno ne gre!
So pa AD-ji “bergla”. Na katero se opreš, ko je najhuje. Ko tablete zagrabijo (2-3 tedne), pa je lažje. In ko se počutiš močnejšega, je čas za rehabilitacijo (terapije – individualne ali skupinske; fizično miganje, druženje z ljudmi, ki ti znajo stati ob strani in prisluhniti).
Je pa depresija nekaj najhujšega, kar se lahko primeri…. In traja zeloooo dolgo, da začneš vsaj približno funkcionirati, da se znaš zopet nasmejati….[/quote]

Daj ne prbiji! Moj oče je bil na atidepresivih in je storil samomor, če bi mogoče šel na kakšno alternativno obliko zdravljenja, bi bil še danes živ. Suicidalne misli so eden izmed stranskih učinkov antidepresivov. 😉

Najbolj ti pomagajo sprehodi v naravo, druženje z ljudmi (pojdi na kak tečaj ali se vključi v kakšno društvo). Izolacija ti kvečjemu škoduje.[/quote]

Samo ne pozabi,družiti se s pravimi ljudmi,ne z ljudmi,ki so sami polni problemov in raznih motenj.Taki vlečejo dol.

Narava,narava,narava,…
Joga,telesna aktivnost,branje,meditacije,dober psihoterapevt če je treba. In seveda Dobra družba,brez alkota in podobnega.

Meni ni pomagalo nic, razen psihoterapija. Narava sploh ne.

Kar se tice AD – treba je najti prave; v kolikor ne gre brez kemije. Vsak AD pride z opozorilom, da se lahko simptomi KRATKOCASNO poslabsajo, potem je pa boljse.

Če živiš nikakvo življenje ( brezposelnost ali minimalna plača, bolezni, brez prijateljev, svojcev, punce ) ti pomagajo samo tablete da si otopel in živiš svoje naprej. Terapije so drage, svojci prijatelji pa vprašanje kako ti pomagajo.

Predlagam, da vsakič ko se počutite slabo, da se prisilite zagrabite superge in odidete tečt (ali kako drugače telovadit, ker se pri telovadbi sproščajo hormoni sreče). Obstaja tudi knjiga Damjana Bakarič: Na tesnobi (kjer so osebne zgobe ljudi, ki se znajdejo v takšnem položaju in kako so to preživeli, kako so si pomagali) Srečno!

Izkušnja pred antidepresivi: sekiranje za vse po spisku, če otrok polije sok ali če crkne avto, na enak način. Občutek nemoči in prepričanje, da ni rešitve iz tega na bolje.

Izkušnja po 4 tednih antidepresivov: Jebalo se mi je za vse, če otrok polije, če crkne avto, če zgori hiša. Obstoječe stanje je super in če pride jutri ali pa ne. Napredka ni bilo nobenega!

Ugotovim in zdravnici to predočim, da so tile antidepresivi ISTO ali podobno, kot če se ga napijem, pokadim 3 jointe ali pa potegnem par črtic. Razlika je samo v tem, da se mi zdaj jebe za stanje, napredka pa vseeno ni nobenega.

REŠITEV: sprehodi v naravi, praznovanje majhnih uspehov (zlikane 3 majčke od 100-ih, pomite stopnice, opran avto, otrok ni zamudil šole, naloga narejena še isti teden, … ). To je dalo več adrenalina in kaj vem česa – hormona sreče, kot vsa jebena drogerija (legalna in nelegalna) skupaj. Ni dobro, hitro lahko nazaj zapadem, se lažno veselim treh zlikanih majčk, ko smo že prišli na to, da je blo vse speglano 1x, … itd. Ampaj zdaj imam vse na črno na belem – tudi tale zapis pišem SEBI za čez pšar let, ko me morda spet zgriva in bo treba prebrat.

E, pa to je rešitev. Napij se ga fant, zadrogiraj, … to je rešitev modernega sveta. Delaj ljudi odvise, da bodo otopeli. Ker potem se ne bodo puntali in spremenili svet ne bolje. Hecno je, ko Slovenci ob pijančevanju, ki nam slej kot prej škodi, vzklikamo “Na zdravje!”. 🙂

Meni osebno je najbolj pomagala vera in molitev. V najtežjih trenutkih sem šla v cerkev in na kolenih prosila za milost ozdravljenja.

Pomagala pa mi je tudi hoja v naravo, vsak dan vsaj eno uro in fizično delo.

Če res hudo trpite, poiščite tudi strokovno pomoč (psihiater, antidepresivi, psihoterapija, delavnice pri psihologu in predvsem dobri ljudje, ki vam stojijo ob strani).

Vse dobro želim vsem, ki trpite. Ljudje, poiščite tudi pomoč pri Bogu in pri Mariji, Božji materi. Življenje ni enostavno, zelo tanka je meja med življenjem in smrtjo.