Starost ali izgovor za egoizem?
Zadnjih par dni sem razmišljala na to temo. Kaj sploh je ta “starost”, zaradi katere mora biti naenkrat vse po tvoje? Ne govorim o bolnih ljudeh. Človek, ki ga muči hernija, revma, siva mrena …. je jasno, da ne more biti takšen kot takrat, ko je bil zdrav. Za tiste, ki jim zdravstveno nič ne manjka, pa malo sumim, da je “starost” nekaj, na kar so se spomnili, ko so ugotovili, da je to način, da dosežejo svoje. O tem sem razmišljala, ko se je neka sorodnica spomnila, da ona ne bo prišla na okrogli rojstni dan od snahe, “ker je stara”. Hm?
No, in pravkar sem se pogovarjala s sodelavko o tem, kako mora ona vsak dan iz službe naravnost domov, ker mora kuhat za “mami”. In to sveže, ker “mami” hoče vsak dan sveže.
Zakaj pa ti kuhaš, jo vprašam.
Moram, mi pojasni, ker mami je stara čez sedemdeset.
Kakšno bolezen pa ima?
Ja veš, pravi, mami nikoli ni rada kuhala.
No eto.
No, tega sigurno ne delajo vsi. Moji starši že ne, pa sta oba prek 70. Nikoli ne kličeta za pomoč. Sama si kuhata, delata še na polno na vrtu, imata vedno neke projekte, mama skrbi za morje rož okoli hiše.
Sta popolnoma samostojna in zamozadostna. Naj traja.
Moj mož je prek 50 in sem zgrožena nad idejo, da se zaradi let ne bi hotel česa naučiti. 🙂 To so ja še mladci, v službi bodo še 20 let. Itak da se morajo učiti nove stvari, drugače jih bo čas povozil.
Spet neko trapasto posploševanje.
Nekateri se pri 70-tih res odlično počutijo. skrbijo zase in še za potomce malo, potujejo… Drugi so pač bolj “scufani”, morda imajo kakšno skrito bolezen ali pa preprosto ne zmorejo. Niso zaradi tega kar vsi egoisti.
Pa pusti na miru sodelavko in njen način življenja, avtorica. Morda pa ona raje skrbi za mamo kot hodi zabijat čas z babami na kofetu. Ne morejo biti vsi po MONovskem kopitu. Kakor hitro katera odstopa, že tolčete po njej.
In ja, se poznajo leta. Enim prej, enim kasneje. Jaz sem po 64-letu precej “dol padla” – pač posledice ene nesreče, ki me je zadela. Prej sem bila še kar – seveda pa ne toliko zmogljiva kot pri 40-tih. Saj se tudi zdaj še trudim, skrbim zase in za nepokretno osebo – ampak moram kar počivati, ja.
Ugotovitve bodo kar držale. Edini problem pa je v tem, da se to začne že dosti prej. Pri nas v službi so tisti, ki so malo nad 50 večinoma obupni. Za vse imajo izgovor, da ne znajo, ker so stari in se ne morejo naučiti. Bruh.[/quote]
Lažeš.
1. Takih se sploh ne jemlje več v “službo”.
2. Taki, ki so še v ti službi bodo prej tebe učili dela in ne ti njih.
Bom komentirala samo tole “pa pusti sodelavko”. Sori, moja sodelavka komaj stoji na nogah. Ob vsem drugem, kar jo je doletelo, še kuha za žensko, ki pač od nje zahteva, da zanjo kuha. Ne, ona tega absolutno ne dela rajši, osamljena je, nesrečna, nima družbe. Je pa to ženska, ki so si jo starši vzgojili za služkinjo, zato ne zna drugače, kot da je služkinja. Meni se pa smili, ko jo gledam, kako pregoreva. Zakaj bi jo pustila in se obrnila stran, če jo vsak dan gledam, kako jo pobira? Lahko ji vsaj povem, da to, kar zahtevajo od nje, nikakor ni normalno. Imam občutek, da ji tega še nihče ni povedal. Kje si pa ti prebrala, da “tolčem” po njej, ker “odstopa”??
Moja mama jih ima 75, nekaj starostnih bolezni, a vse naredisama in si ne pusti niti slučajno pomagat. ampak prilagaja se pa tudi ne več, ne da se ji, vse po svoje, kakor ona zna in zmore, pa če je prav ali ne.
S staranjem izgubljamo fleksibilnost, zato zahtevamo, da je po naše, kakor nam nabolj paše.
Recimo tudi moji mami se ne da hodit na fešte, tudi ona pravi, da je to za mlade, ne pa za stare babe, pa jo prepričamo, da gre, pa jo peljemo prej domov, da ni tam do jutra in j čisto zadovoljna potem.
Glede khanja in soelavke: če skuham, skuham, kar skuham, skuham, če ne skuham, naj pa sama. Mislim, da se pušča dobro molzt tej mami.
To, kar opisujes, sta dva primera. Od res da mnogih, ampak se zdalec ne za posplosevat. In pri ljudeh, ki jih opisujes, so leta pac samo nov izgovor, gotovo so jih imeli ze prej celo paleto.
Sodelavka ziher ni zacela mami kuhat vceraj, ampak samo nadaljuje tako, kot je pocela vsa leta. Spremenila je ne bos. Ne pravim, da ji ustreza biti zrtev, ampak enostavno se ji zdi tako prav in vse ostalo narobe. Se tukaj je skoraj vsak dan tema o “mami eni sami”, kjer predvsem zenske nabijajo slabo vest drugim zenskam. Pa mogoce ne zato, ker so hudobne, ampak zato, ker so naucene, da je tako prav.
“Osvobajati” ljudi proti njihovi volji je cisto zgresena dejavnost, ker se “osvobojeni” ne more dobro pocutiti, ce dela v nasprotju s svojim prepricanjem. Lahko je zanj celo slabse, ce ima obcutek, da ga ima okolica za cudaka, on(a) pa vendar ja dela edino pravilno.
Tudi gospa, ki noce priti na rojstni dan, se ne bo spremenila. Je pac drama queen in bo zbujala pozornost tako ali drugace. Tako da zakljucek, da smo ljudje hudo razlicni, vcasih niti ni tako napacen.
Stari ljudje (nekateri pri 65, drugi pri 90) so povečini egoisti, tako kot dojenčki in majhni otroci.
Potrebujejo veliko naklonjenosti in občutka, da so glavni.
Ne ljubi se jim prilagajati ali podrejati, vse mora biti po njihovo, če ni, imajo uničeno leto.
Ustreči jim je potrebo takoj, ko sami pomislijo na to in so provrstni čustveni paraziti.
Nekateri so pri 70-tih že čisto ubogi in “ničesar več ne zmorejo”, drugi pa brez večjih težav živijo sami do 95-tega leta.
Ugotovitve bodo kar držale. Edini problem pa je v tem, da se to začne že dosti prej. Pri nas v službi so tisti, ki so malo nad 50 večinoma obupni. Za vse imajo izgovor, da ne znajo, ker so stari in se ne morejo naučiti. Bruh.[/quote]
Lažeš.
1. Takih se sploh ne jemlje več v “službo”.
2. Taki, ki so še v ti službi bodo prej tebe učili dela in ne ti njih.[/quote]
Taki so kar lepo v službi ja. Imajo pogodbe za NDČ. So tik pred penzijo in ja, pametujejo kako delat. Ni pa nič od njih. Ker oni se pa že ne bodo učili računalniških programov, ker oni že ne bodo tega pa tega… ja pa univerzitetno izobraženi.