Ostareli stric peša, noče v dom
Očetov brat, moj stric, je star 88 let.
Živi sam (nima družine, žena že davno umrla) v svojem stanovanju v dvostanovanjski hiši, kjer stanujeta tudi moja starša.
Veliko let je mama kuhala tudi zanj, oče ga je vozil naokrog po opravkih, zdaj pa sta tudi moja starša malo upešala (mama je stara 73 let, oče pa 76) in imata svoje zdravstvene težave.
Stric se je v zadnjem letu močno spremenil (starostne spremembe na možganih), postal je žaljiv in trmast. V jeseni je bil v bolnici zaradi težav s srcem in jetri, zdaj pa je imel pljučnico, postal je omotičen in pada, tako da je ves pobuškan.
predlagali so mu, da gre iz bolnice v dom, pa se s tem ni strinjal. Ponavlja, da je sposoben samostojnega življenja, obenem pa ni sposoben ničesar. Sedi in godrnja in kar nekako čaka, da se mu streže, pa spet nič ni prav.
Uredili smo, da mu domov vozijo kosila, pa izsiljuje mamo, da bi rajši jedel pri njej, uredili smo, da mu pride gospa počistit stanovanje in oprat perilo, pa nas spet izsiljuje, da bi lahko kdo od nečakov (nas je 6) to naredil.
Njegova zdravnica ve, kako je z njim, ampak brez njegovega soglasja ga ne more napotiti v domsko oskrbo.
Meni se moja dva starša smilita, ker jima “teži” za vsako neumnost – kar naenkrat ne zna poklicati taksija, ne zna odpreti stekleničke zdravil, ob osmih zvečer bi rabil svež kruh, budi ju ob petih zjutraj, ker “je nekdo prišel”, skratka nimata svojega življenja, kot bi si ga zaslužila.
Kaj sploh lahko naredimo v tej godlji, v kateri verjetno, glede na višanje starosti prebivalstva, nismo sami?
Tvoj stric ima demenco, oziroma zaprosite njegovo osebno zdravnico, da ga napoti na preiskave na nevrološko kliniko na CT ali MRI na sum demence.
Verjetno je osebna zdravnica na njem opravila test KPSS, ki pa dejansko nič ne meri in ni diagnostično sredstvo sploh. Splošni zdravniki zelo redko prepoznajo demenco, sploh začetne faze.
Če boš malo pobrskala po forumih boš ugotovila, da je to res velik in pereč problem. Odvzem opravilne sposobnosti je praktično znan. fantastika.
Ti in starša vestno dokumentirajte kaj se dogaja, slikajte modrice in če je le najmanjša možnost naj gre zaradi poškodb k zdravniku, da bodo zavedeni v njegovem zdravstvenem kartonu. Stopite na pristojni CSD in tam prosite za pomoč, če je kaj možno. Stricu stalno govorite o domu itd, če je za pojdite kakšnega pogledat.
V skrajnem primeru naj starša izklopita zvonec in zakleneta svoja vrata. Tudi onadva zaslužita svoj mir.
Tisti od staršev, ki je z njim v krvnem sorodstvu naj tvojemu stricu poskusi dopovedati, da imata onadva svoje življenje, vi nečaki pa sploh – nima pravice od nikogar zahtevati oz pričakovati, da skrbi zanj – še posebej, če ste pripravljeni plačati, da to počnejo drugi.
Zdaj imajo pa že vsi demenco. Mislim ste zoprni s to demenco. Zdaj bi vse tastare od štiridesetega leta naprej, dali v dom, ker so dementni.[/quote]
??
Stric ima 88 let…
In kaj naj bi sicer z njim, če nima bližnjih, ki bi zanj lahko skrbeli?[/quote]
Nima bližnjih? Kako nima? Ima brata oz. sestro, ima nečake. Kdo bo dedoval po njem? Zgoraj ti nekdo že predlaga, ogromno ljudi je, ki bi poskrbeli zanj v zameno za nepremičnino. Zakaj to ne pride v poštev?
Zdaj imajo pa že vsi demenco. Mislim ste zoprni s to demenco. Zdaj bi vse tastare od štiridesetega leta naprej, dali v dom, ker so dementni.[/quote]
??
Stric ima 88 let…
In kaj naj bi sicer z njim, če nima bližnjih, ki bi zanj lahko skrbeli?[/quote]
88 let še ne pomeni demence. Moj oče jih ima 90, pa o demenci ni ne duha ne sluha.
??
Stric ima 88 let…
In kaj naj bi sicer z njim, če nima bližnjih, ki bi zanj lahko skrbeli?[/quote]
88 let še ne pomeni demence. Moj oče jih ima 90, pa o demenci ni ne duha ne sluha.[/quote]
Kar sem napisala, je izkušnja z dedkom iz prve roke. Za ljudi, ki ga niso poznali, je deloval dokaj normalno, za nas, ki smo ga dobro poznali, pa smo opažali, da govori o stvareh, ki se niso zgodile. Spremenil se je tudi osebnostno in je ratal “žleht,” čeprav to nikoli ni bil.
Njegova osebna zdravnica je ugotavljala, da je normalo starostno pozabljiv. Na izrecno prošnjo, da vseeno opravi pregled pri specialistu, pa je vseeno ustregla. CT na nevrološki UKC je pokazal precej napredovale spremembe značilne za Alzheimerja in z njim povezano demenco.
Drži pa, da demenca nikoli ne poteka enako pri vseh bolnikih. Nekaterim useka na pozabljivost, drugim na čustvovanje, kakšnemu na vidni center ali na center za dihanje …
Nista pa starost in demenca nujno povezani.
Glej, saj piše, da so mu poskrbeli za vsakodnevni dovoz hrane. Pa ni zadovoljen. Očitno je, da išče družbo svoje sestre, ki pa zanj nima ravno časa 7/24, kakor nihče od tistih, ki bi se zalepili na pol bajte.[/quote]
A ti res misliš, da je vsakodnevni dovoz hrane za enega 88 let starega človeka dovolj? Saj se hecaš, ne?
In ja, prepričana sem ,da je ogromno ljudi, ki bi z veseljem skrbeli zanj, mu delali družbo itd. v zameno pa dobili pol hiše. Samo avtorici to očltno ni najbolj všeč.
Glej, saj piše, da so mu poskrbeli za vsakodnevni dovoz hrane. Pa ni zadovoljen. Očitno je, da išče družbo svoje sestre, ki pa zanj nima ravno časa 7/24, kakor nihče od tistih, ki bi se zalepili na pol bajte.[/quote]
Ne sestre. Svakinje. Svakinja, ki je sama že v letih in bolna, bi morala biti njegova gospodinja/dekla/družica in to iz tega naslova, da bo njen mož – ne ona, ampak njen mož, ki je tudi sam v letih in bolan – mogoče podedoval po njem pol hiše, v kateri že tako ali tako stanuje. Tule se bodo pa vedno našli ljudje, ki si predstavljajo, da par ceglov, ki si jih podedoval po atiju in mamici, naredi iz človeka gospodarja nad časom in zasebnostjo nekoga drugega.
Glej, saj piše, da so mu poskrbeli za vsakodnevni dovoz hrane. Pa ni zadovoljen. Očitno je, da išče družbo svoje sestre, ki pa zanj nima ravno časa 7/24, kakor nihče od tistih, ki bi se zalepili na pol bajte.[/quote]
A ti res misliš, da je vsakodnevni dovoz hrane za enega 88 let starega človeka dovolj? Saj se hecaš, ne?
In ja, prepričana sem ,da je ogromno ljudi, ki bi z veseljem skrbeli zanj, mu delali družbo itd. v zameno pa dobili pol hiše. Samo avtorici to očltno ni najbolj všeč.[/quote]
Ti pa še nisi skrbela za ostarelega, rahlo ali močno dementnega, kajne? To ti izpije vso VSO energijo. mene je v štirih letih postaralo za deset let.
Glej, saj piše, da so mu poskrbeli za vsakodnevni dovoz hrane. Pa ni zadovoljen. Očitno je, da išče družbo svoje sestre, ki pa zanj nima ravno časa 7/24, kakor nihče od tistih, ki bi se zalepili na pol bajte.[/quote]
A ti res misliš, da je vsakodnevni dovoz hrane za enega 88 let starega človeka dovolj? Saj se hecaš, ne?
In ja, prepričana sem ,da je ogromno ljudi, ki bi z veseljem skrbeli zanj, mu delali družbo itd. v zameno pa dobili pol hiše. Samo avtorici to očltno ni najbolj všeč.[/quote]
Meni je popolnoma vseeno, kaj se bo zgodilo s stričevim stanovanjem in komu bo zapustil premoženje. Sam govori, da ima veliko denarja in da bo vse zapustil sinu drugega brata, ki je bil v življenju le 2x na obisku pri stricu. Zakaj se je tako odločil, ne vem. Njegov problem.
Jaz njegovega premoženja ne potrebujem, sem mu pa dala vedeti, da naj potem pokliče tega nečaka, mojega bratranca in naj za pomoč prosi njega.
Jaz mu pomagam, kolikor zmorem, priznam pa, da nimam več volje in energije prenašati to stanje.
Zavedam se tudi, da bom morala pomagati še mojima staršema in da bom morala delati še vsaj 10 let. Pa otroka se bosta osamosvajala in imela morda svoji družini.
Aha, stric ni lačen, vso hrano za zajtrk in večerjo mu nakupimo mi. Koliko in kako je, jaz ne kontroliram.
Stric ne želi v stanovanje sprejeti nikogar, že za to gospo, ki pride počistiti najnujnejše, je bilo grozna napetost in prepir ter kričanje.
V bistvu je grozno to, da sem stara čez 50 let, da moram (po vesti) pomagati skrbeti za ostarelega in neprištevnega strica, čez par let bom morala pomagati skrbeti za ostarela starša in mojim otrokom, obenem bom hodila v službo in se ukvarjala s svojimi zdravstvenimi težavami….
Malo sem zdelana, zato, ne zamerite, malce tožim…
Glej, saj piše, da so mu poskrbeli za vsakodnevni dovoz hrane. Pa ni zadovoljen. Očitno je, da išče družbo svoje sestre, ki pa zanj nima ravno časa 7/24, kakor nihče od tistih, ki bi se zalepili na pol bajte.[/quote]
A ti res misliš, da je vsakodnevni dovoz hrane za enega 88 let starega človeka dovolj? Saj se hecaš, ne?
In ja, prepričana sem ,da je ogromno ljudi, ki bi z veseljem skrbeli zanj, mu delali družbo itd. v zameno pa dobili pol hiše. Samo avtorici to očltno ni najbolj všeč.[/quote]
Ne nakladaj!!!!!
A ti res misliš, da je vsakodnevni dovoz hrane za enega 88 let starega človeka dovolj? Saj se hecaš, ne?
In ja, prepričana sem ,da je ogromno ljudi, ki bi z veseljem skrbeli zanj, mu delali družbo itd. v zameno pa dobili pol hiše. Samo avtorici to očltno ni najbolj všeč.[/quote]
Meni je popolnoma vseeno, kaj se bo zgodilo s stričevim stanovanjem in komu bo zapustil premoženje. Sam govori, da ima veliko denarja in da bo vse zapustil sinu drugega brata, ki je bil v življenju le 2x na obisku pri stricu. Zakaj se je tako odločil, ne vem. Njegov problem.
Jaz njegovega premoženja ne potrebujem, sem mu pa dala vedeti, da naj potem pokliče tega nečaka, mojega bratranca in naj za pomoč prosi njega.
Jaz mu pomagam, kolikor zmorem, priznam pa, da nimam več volje in energije prenašati to stanje.
Zavedam se tudi, da bom morala pomagati še mojima staršema in da bom morala delati še vsaj 10 let. Pa otroka se bosta osamosvajala in imela morda svoji družini.
Aha, stric ni lačen, vso hrano za zajtrk in večerjo mu nakupimo mi. Koliko in kako je, jaz ne kontroliram.
Stric ne želi v stanovanje sprejeti nikogar, že za to gospo, ki pride počistiti najnujnejše, je bilo grozna napetost in prepir ter kričanje.
V bistvu je grozno to, da sem stara čez 50 let, da moram (po vesti) pomagati skrbeti za ostarelega in neprištevnega strica, čez par let bom morala pomagati skrbeti za ostarela starša in mojim otrokom, obenem bom hodila v službo in se ukvarjala s svojimi zdravstvenimi težavami….
Malo sem zdelana, zato, ne zamerite, malce tožim…[/quote]
Zelo te razumem. sama jih imam 49, za mano sta skrbi za dva z rakom obolela starša in zdaj skrb za enega, ki postaja vedno bolj nebogljen. demenca, občasno depresija… Zmatrana sem, včasih imam vsega dovolj, bi šla v gozd in se izkričala. Pri nas je majhna žlahta, razen naju z možem praktično nikogar ni. Kaj so to dopusti?
K sreči z možem zelo skupaj drživa in to me drži po konci.
Zdaj imajo pa že vsi demenco. Mislim ste zoprni s to demenco. Zdaj bi vse tastare od štiridesetega leta naprej, dali v dom, ker so dementni.[/quote]
Se strinjam, da so take sodbe budalastina… mislim tale zgoraj kar zagotovo ve kaksna je diagnoza, da jo je vloveku postavila…pa ni dohtarca, ampak ona na daljavo celo ve zagotovo…
Ma poglej si ti to logiko.
Za lastno zlahto si ne sme nihce niti drznit namignit, da mogoce kaksno dediscino pricakuje. Mora iz lastnega veselja brisat rit mami, ocetu in se tasci, pa ce magari potem vse sosedovi macki zapustijo.
Za tujo hiso se pa folk takoj v vrsto postavi. Pa je demografsko gledano jasno, da za tega strica ne bo treba skrbet prav dolgo. Ampak folk tega ne bi pocel za neko normalno placilo, oni bi bajto.
A ti res misliš, da je vsakodnevni dovoz hrane za enega 88 let starega človeka dovolj? Saj se hecaš, ne?
In ja, prepričana sem ,da je ogromno ljudi, ki bi z veseljem skrbeli zanj, mu delali družbo itd. v zameno pa dobili pol hiše. Samo avtorici to očltno ni najbolj všeč.[/quote]
Ti pa še nisi skrbela za ostarelega, rahlo ali močno dementnega, kajne? To ti izpije vso VSO energijo. mene je v štirih letih postaralo za deset let.[/quote]
Ta stric mi ne deluje dementen temveč samo osamljen, žal.
Ma poglej si ti to logiko.
Za lastno zlahto si ne sme nihce niti drznit namignit, da mogoce kaksno dediscino pricakuje. Mora iz lastnega veselja brisat rit mami, ocetu in se tasci, pa ce magari potem vse sosedovi macki zapustijo.
Za tujo hiso se pa folk takoj v vrsto postavi. Pa je demografsko gledano jasno, da za tega strica ne bo treba skrbet prav dolgo. Ampak folk tega ne bi pocel za neko normalno placilo, oni bi bajto.[/quote]
Pa saj je logično. V zdravih družinah ljudje po svojih močeh poskrbijo drug za drugega, tisti, ki potrebujejo pomoč, pa se zavedajo mej te pomoči in znajo tudi sami poskrbeti zase in se umakniti v dom, da ne obremenjujejo družine. V vseh ostalih pa so postopki zelo predvidljivi – in logični:
Korak 1: čustveno izsiljevanje. Prisesaj se na tiste, ki se ti zdijo najbolj šibki, in jih spomni, da smo družina in da so dolžni poskrbeti zate. Po potrebi vključi razne svetopisemske zapovedi in zgodbe o tem, kako si ti ljubeče skrbel za neke pokojne sorodnike, ne da bi za to kaj pričakoval.
Korak 2: če to ne pali, začni izsiljevati: “če hočete dedovati po meni, mi boste stregli spredaj in zadaj in poskrbeli za moje družabno življenje”.
Korak 3: ker dotični nikoli ne morejo biti tako pohlevni in ustrežljivi, da boš zadovoljen, začni groziti. Groziš lahko na dva načina: a) “bom bajto zažgal” in b) “ničesar ne boste dedovali po meni”. Vključi možnost prodaje hiše in možnost, da boš hišo podaril nekomu čisto tretjemu.
Tile, ki tu pišejo, trenirajo na forumu, da bojo aplicirali doma.
Če misliš, da to pomeni, da mu bo v zameno za dedovanje 24 ur na dan družbo delal, nimaš pojma, o čem sploh govoriš. “Skrbeti” za nekoga pomeni samo zadovoljevati njegove osnovne potrebe, ne pa mu špilat negovalko, kuharico, čistilko, pa še kaj. Vse to se pa kar lepo plača in to ne malo.
Osebnostne spremembe so pa seveda demenca. Kaj bi lahko bilo drugega, pametnjakovičke?