Kako naučiti otroka, da te pri hoji drži za roko
Imam 16 mesecev starega otroka, ki je shodil pri 14 mesecih. Bila sem strogo proti učenju hoje, tako da smo ga pustili, da hodi sam ob kavču, stolih, omarah in se sam spusti od opore, ko je za to pripravljen. Tako zelo je navajen samostojnosti, da sedaj pod nobenim pogojem ne želi dati rokice, da bi ga vodila (npr. ko smo v parku; ko bi morali domov; da bi ga dala na tla v trgovini ali na pločniku…). Če vztrajam, me doleti glasno protestiranje, roko potegne stran, če pa še to ne pomaga, se enostavno usede na tla. Pri prijateljih, ki imajo 4 mesece mlajšega otroka in so ga učili hoje, takih težav nimajo, saj je že od začetka navajen, da ob hoji poda roko.
Ali je imel še kdo podobne težave in kako ste to rešili? Je dolgo trajalo, da se je otrok naučil držanja za roko ob hoji?
Vedno sem si domišljala, da je to nekaj najbolj naravnega na svetu in da daje otroku občutek varnosti …
Naredi iz tega igrico, ne obveznost. Mogoče začneš s kako podolgovato igračo, da jo on drži na enem koncu in ti na drugem. Ali da skupaj tečeta, hopsata itd. Da mu bo skratka zabavno, ko te bo držal za roko.
Pa mogoče vseeno razmisli, ali se splača strogo vztrajati pri nekaterih načelih … včasih se je treba znati tudi prilagodit situaciji. Ne bi te ubilo, če bi namesto kavča otroku ponudila svojo roko, nadlaket, da se opre, a veš. In bilo bi čisto isto, kot če bi se oprijel kavča, samo da bi bil navajen tvoje bližine, dotika, zbudila bi mu občutek varnosti, opore. Tako si pa vse to zamudila.
To, da se otrok sam nauci hoditi, sploh ni vprasanje in mi ni treba o tem razmisljati. Pa sedaj tako ali tako hodi. Ni potrebno pisati v nesramnem tonu, kako me ne bi ubilo, ce bi… Tega res ne potrebujem, kajne? Sva se tudi igrala na tleh in je hodil okoli mene in se me oprijemal za nogo, hrbet, roko…, pac nisem razlagala vsake malenkosti kako in kaj pocneva. A vseeno to ni drzanje za roke ali pas in vodenje in ucenje hoje na ta nacin. Brez skrbi, z otrokom sva zelo povezana in vsekakor se takoj name prilima za varnost. Eni so pac ocitno bolj samostojni kot drugi in ne zelijo biti posebno vodeni (saj to ni nekaj naravnega in samoumevnega). Zato sem zelela izvedeti od starsev, ki so bili v podobni situaciji, kako take nauciti, da vcasih smo v situaciji, ko je potrebno dati roko (hoja po plocniku itd.). Smo pa vsi ze rojeni s svojim karakterjem. Eni bolj vztrajni/trmasti, eni mirni, ene razganja na vse 4 konce… Ane?
Hvala za idejo s hopsanjem in igracko.
Mislim, da neupravičeno laskaš svojemu otroku, zakaj te ne prime za roko. V resnici tega ne počne, zato ker ga nisi “navadila”, temveč zato ker zganja trmo. Ne gre za to, da hoče biti samostojen, temveč da te noče ubogati.
V svetu obstajajo situacije, v katerih morajo otroci starše brezpogojno ubogati. Če boš otrokovo ubogljivost za vsako od njih poskušala doseči z igro ali prijaznim pogovorom, boš hitro kapitulirala. Trik je v tem, da se počepneš pred otroka, ga pogledaš v oči in mu s strogim glasom rečeš, da te mora držati za roko, ker hodita ob cesti, ki je nevarna. Od tu naprej ni pregovarjanja. Če te še vedno ne bo ubogal, sledi kazen. Zdaj pa globoko vdihni in se pripravi na dolgo pot vzgoje.
hahaha Laskam… V bistvu vem, da je to posledica tega, ker ga nisem naucila in je samostojen. Zato pa ga nameravam sedaj. Definitivno je sedaj to njegovo vztrajanje in za ljubitelje te besede – “trmarjenje”, nisem nikjer temu nasprotovala. Sem na koncu tudi napisala. Se ti pa drugace ne zdi, da ce nekdo hoce biti samostojen in te ne zeli ubogati, gre morda za isto stvar?
Ne vem pa, zakaj bi kapitulirala, ce imam otroku prijazno vzgojo in ne kazni (pri teh letih). Kako pa naj bi po tvoje kaznovala 16 mesecnega otroka, ki ne poda roke? Mu prepovem uporabo racunalnika? hahaha Se pa vsekakor ne mislim sprehajati z otrokom, ki ne zna hoditi z roko v roki ob cesti, ali pa ga uciti te vescine, kjer je nevarno. Nisem neumna. Tega se lotevam doma, v parku itd. Ce je pa blizu kaksna nevarnost, pa znam reagirati. Hvala za nov trik.
Razumem kaj hočeš pojasnit s “prijazno vzgojo”. Ampak razumem tudi nasvet predhodnice. Sama tudi ubiram t.i.prijazno vzgojo, si vzamem čas, mu dam čas. Ampak nekatere stvari niso predmet “debate”. Hoja po pločniku je brez pardona z roko v roki. Enkrat poveš, zadnjič opozoriš in pojasniš posledice in mu daš izbiro. Ali da roko ali oditeta domov. Če ni efekta, ga vzameš v naročje, odneseš in sprehod je zaključen za ta dan. Da otrok ignorira tvoje zahteve ne pomeni da je samostojen ampak da preizkuša meje. Samostojen je zgolj v smislu da je neustrašen raziskovalec. S tem ga lahko hvališ…ampak to pa je tudi vse kar se tega tiče. Otrok razume kak želiš od njega, ne razume pa vzroka in posledic. Na tebi je da najdeš način ki ti ustreza, da mu pokažeš kje so meje. In takih situacij bo v prihajajočih letih še malo morje. Zdaj delaš temelje zato ne jemlji vsakega nasveta za slabo. Poskusi biti pozorna na vajino interakcijo skozi cel dan. Ali je to res edina “težava”? Morda ugotoviš da mali mož preizkuša meje tudi ob drugih priložnostih?
Zelim vama obilo ljubečih trenutkov in varnih sprehodov.
Verjetno sem se sama napacno izrazila v svojem prvem postu. V take situacije, da bi zelela, da hodiva z roko v roki ob cesti se v tem trenutku ne spuscam, saj vem, da moj otrok ni zrel za to, saj se je “komaj” naucil hoditi. Jaz sem sprasevala zgolj za nasvete, kako takega otroka tega nauciti in sem prepricana, da se ga da nauciti ze prej – recimo na vrtu, v parku, ko greva iz dnevne v kopalnico in ni potrebe, da je to ob cesti in da bi morala na tak strog nacin zahtevati nekaj, na kar ga se nisem pripravila. Ne vem, kaj je problematicnega v tem nacinu… Drugace pa znam zelo dobro postavljati meje in znam strogo zahtevati nekaj, kar mora storiti ali kaj prepovedati. Npr. imamo ogromno knjig na policah od tal (odprte omare) in sem ga brez tezav naucila, da se knjig odraslih ne vlece s polic. Prav tako nikoli ne odpira omar, vlece zaves, kar sem ga tudi naucila.
Je zelo nezahteven in ubogljiv otrok (pa ne pravim zato, ker je moj!). Tezavo imam (trenutno 😉 ) samo z vodenjem za roko.
Tudi sama razumem, kar mi je zelela v postu povedati, a to je zame reakcija na doloceno situacijo in ne ucenje dolgorocno (te dolocene zadeve). Me je pac zanimala izkusnja starsev, ki so bili v podobni situaciji in ne kritike ali negativizem tistih, – nacin pisanja predhodnic, ki s tako situacijo sploh nimajo izkusenj.
Mislim, da s tem zakljucujem svoj prispevek na to temo, razen ce se slucajno javi kdo, ki je bil v enaki situaciji. 🙂
Lep pozdrav vsem!
Glede na zadnji post avtorice teme bi rekla da je edina težava v tem ker smatra da je držanje za roko nekaj kar se mora otroka naučiti in ne nekaj kar mora otrok narediti. Če bi na to gledala kot na ostale stvari ki mu predstavljajo nevarnost in ki jih opisuje, potem se ne bi spraševala kako to doseči. Tako pa imam občutek da gleda na to kot na npr učenje kolesa, na nekaj kar se mora otrok naučiti delati.
Verjamem da bosta v teh lepih dneh imela nemalo priložnosti da “vadita” se “naučita” ali kakorkoli kdo gleda na to.
Zdravo. Ce bo slucajno kdaj katera v podobni situaciji in bo iskala kaksen nasvet. Jaz sem se zadeve lotila takole:
Z otrokom sva “vadila” vedno v stanovanju, dokler nisem videla, da vodenje za roko ne predstavlja vec take ovire. Se je hitro privadil novosti. Ko sva se odpravljala jesti, sem vprasala, kje so slincki in ce mi pokaze (spravljeni so v omari v njegovi sobi). Z navdusenjem mi je kazal proti sobi, nato pa sem rekla, da greva iskat in naj me pelje za roko. Na enak nacin sva sla kaj iskat ali gledat iz dnevne v kopalnico ali pa sva pred spanjem tako sla po dudo. Vedno sem naredila tako, da me je on vodil za roko, na kar je bil res ponosen in tako se je navadil drzanja. Tezav s protestiranjem nismo vec imeli. Parkrat sem tako naredila v stanovanju, potem pa sem videla, da gre in sem ga samozavestno lahko peljala ven pes na sprehod.
Res je, to sem jemala kot nekaj, kar se mora otrok nauciti in ko zna, se to od njega zahteva. Meni sprehod zunaj ni smatran zgolj kot zabava in nagrada otroku za “primerno” vedenje. Ter da bi ga tako kaznovala, da ce mi ne da roke, bi ga peljala notri (to bi lahko bila kazen v knjiznici, trgovini itd.). Meni je prezivljanje casa zunaj nekaj, kar je nujno potrebno za razvoj otroka, kar vkljucuje tudi pridobivanje vitamina D brez raznih dodatkov v obliki kapljic. To ni nekaj, kar se s kaznijo odvzame.
Ne primerjam jaz tega z ucenjem voznje kolesa. Bolj bi to primerjala z ucenjem hranjenja s priborom. Nekaj, kar je moderna druzba izumila in se sedaj smatra, da se tako mora delati. Jaz bi rekla, da je bolj naravno, da jemo s prsti in da tekamo naokoli brez drzanja za roko. Po mojem mnenju se je drzanje za roko zacelo pojavljati sele, ko so se zacela pojavljati prevozna sredstva. Kakorkoli…
Pozdravcki!