Kako sprejemate taka dejstva, delati iz muhe slona. Imam eno tako doma ,zato me to tudi zanima.

To, kar se nekomu zdi pomembno, je lahko za nekoga drugega popolna banalnost. Glede na to, da si zelo na splošno napisal, ni jasno, ali je problem v tem, da se ona ni pripravljena pogovoriti in sprejeti kakšnega kompromisa, ali si ti tisti, ki ne upošteva njenega mnenja.

Na tvojem mestu bi se poskusila z njo pogovoriti o tem, zakaj se ji nekaj zdi tako zelo pomembno in kaj čuti. Namesto, da njen komentar takoj odpišeš kot nepomemben jo mirno in racionalno povprašaj, zakaj se ji nekaj zdi pomembno in zakaj jo prizadene. Veliko vzorcev obnašanja prinesemo iz svojih primarnih družin in čisto mogoče je, da njene skrbi in pomisleki dejansko nimajo nobene zveze s teboj. Če je tako, ji bo veliko pomenilo že to, da jo boš poslušal in se o stvari mirno pogovoril z njo. To jo bo pomirilo in vedela bilo, da te njeno mnenje zanima in da jo ceniš. Enako mogoče pa je tudi, da ti nisi pripravljen slišati njenega pogleda na stvari in sprejeti ustreznega kompromisa.
Vprašanje zate: ali njeno mnenje vedno dojemaš kot nerelevantno, če se ne sklada s tvojim? Če je tvoj odgovor da, tudi ti brez dvoma prispevaš k problemu. Ali pa si skupaj s popolnoma napačno osebo zate.

Vso srečo!

To je sranje. V tem našem svetu polarnosti sta med vama vedno dva gledišča. Tukaj je tvoje in partnerjevo, ki nam nista znana iz primerov v praksi.
Kako naj naše “n” – to, novo gledišče presoja?
V vsakem primeru sta premalo svobodna. Lahko si ti in lahko je on. Rešitev je odhod ali zbližanje in razumevanje. Razumevanje je pridobivanje lastnih izkušenj v nekem času in to skozi prakso in učenje. To v vsakem obdobju in to zaradi situacij, ki so vedno nove in nove.
Smrt te osvobodi. Svoboda pa je v naši zavesti in se jo da že prej doseči.

Na nek način, je vztrajanje ene strani na nesodelovanju, obravnavano že tu: Mogoče so pari preveč razvajeni

Pravzaprav obstajajo že vse teme.

Partnerstvo je kot delo, če nimaš prakse v partnerstvu, boš pregorel isto kot v delu in službi brez prakse. Teorija je brezvezno brcanje v temo, kar se tega tiče. Zato je treba prakso pridobiti z menjavanjem partnerjev in tako veš, kako bo situacija potekala, s tistim s katerim se boš šel pa končno zares. Mislim pa, da partnerstvo klapa anjboje tako, ko je en malo nad drugim in dominira, saj se drug partenr malo umakne, ne preveč, da se razumemo.
Seveda je partenrstvo najlepše, ko se dobita takšna dva ki zvezo nadgrajujeta. nadgrajujeta pa jo tako, da delata tisto, kar recimo njegov partner in obratno misli in, da tega ne pove na glas, ker partner njegove želje sliši brez besed, ki so izgovorjene na glas, s tem en druzga stalno pozitivno presenečata, evo, tako deluje sex na ex, hehe.

Ko se zaveš, da odnos postaja kot hoja po jajcih, je čas, za spremembo. Poskusi prvo s pogovorom. Samo dvomim, da bo oseba hotela prevzeti svoj delež krivde. Bojte se ljudi, ki nikoli ne priznajo svojih napak in krivijo vse druge. Poleg tega na vas prelagajo osgovornost za njihovo srečo, sami za to ne storijo ničesar. Tistemu, čemer dajemo pozornost, še več privlačimo. Če sem usmerjena v iskanje napak, jih bom še več našla. Vsak, ki se ima rad in se spošuje, se ob negativnih ljudeh ne bo predolgo zadrževal, če ke ti ne znajo odnehat. Težko boš to ljudem dopovedal. Saj jim to postane navada. Včasih pridejo do spoznanja šele po tem, ko jih zapustimo. S tem, ko ostajamo ob njih, jim ni treba spremenit svojega vedenja, saj jih na ta način podpiramo.

Preprosto- tak ki ohranja konfliktne situacije, se hrani z energijo, ki nastaja ob tem. Po domače rečeno- to mu je hrana :(. Uživa v tem, rabi to.

Moje izkušnje same s sabo, svojimibližnjimi in ljudmi nasploh mi vedno potrjujejo, da za vsakim problemom stoji prenizka samozavest, nezaupanje vase, slaba samopodoba, nepoznavanje sebe…

Sem precej samozavestna oseba, zadovoljna sama s sabo, a spet naletim kdaj na situacijo, v kateri sem negotova in reagiram burno, negativno, naredim sama sebi iz muhe slona ipd. Ker pa sem v osnovi stabilna, to traja kratek čas, v bistvu precej hitro sama sebe klofnem, da se prizemljim in realno premislim.
Mene taka nestabilna stanja spravljajo v velik stres, zato jih rešujem sproti. Mislim, da je to mmoj osebni obrambni mehanizem.

Ta tvoja draga pa pred realnostjo in nezadovoljstvom beži v prepire in konflikte, ker misli, da s tem rešuje stvari, a žal pada vse globje. Ne vem, jaz bi na take izpade reagirala povsem neprizadeto, realno, delno s humorjem, da ji dam možnost, da s časoma dojame, da pretirava.

Ja, saj to je že res lahko, da misli, da tako rešuje probleme. Ampak ti izpadi so povezani samo z njo, njenim strahom pred prvinskim zapuščanjem, ki ga dobimo v primarni družini tekom odraščanja. In ni način to, da se mož prilagodi njenim odzivom. Ker potem je ona kot luknja brez dna, ki se je ne more nikoli napolniti, nikoli zadovoljiti. Ker njeno zadovoljstvo ni odvisno od moža, odvisno je od nje. Mož je lahko leta in leta toleranten in neprizadet(samo to jo bo še bolj podžgalo, ker bo njegovo neprizadetost vzela kot čustveno odmaknjenost, da je nima rad) in hodi po prstih in dela vse kot ona želi in..
Ne moreš tako živet. Ne moreš filat zadovoljstvo drugega. Ker ga ne moreš. Ona sama se mora soočit s svojimi strahovi in se naučit jih primerneje izražati(torej brez stalnega kritiziranja, napadanja, ljubosumnostjo, nezadovoljstvom..).

Da nekdo dela iz muhe slona ima več kot očitno nadnaravne sposobnosti.
Kako sprejemam to dejstvo? Kot čudež.

Ja, saj to je že res lahko, da misli, da tako rešuje probleme. Ampak ti izpadi so povezani samo z njo, njenim strahom pred prvinskim zapuščanjem, ki ga dobimo v primarni družini tekom odraščanja. In ni način to, da se mož prilagodi njenim odzivom. Ker potem je ona kot luknja brez dna, ki se je ne more nikoli napolniti, nikoli zadovoljiti. Ker njeno zadovoljstvo ni odvisno od moža, odvisno je od nje. Mož je lahko leta in leta toleranten in neprizadet(samo to jo bo še bolj podžgalo, ker bo njegovo neprizadetost vzela kot čustveno odmaknjenost, da je nima rad) in hodi po prstih in dela vse kot ona želi in..
Ne moreš tako živet. Ne moreš filat zadovoljstvo drugega. Ker ga ne moreš. Ona sama se mora soočit s svojimi strahovi in se naučit jih primerneje izražati(torej brez stalnega kritiziranja, napadanja, ljubosumnostjo, nezadovoljstvom..).[/quote]

Podpis.

Ja, saj to je že res lahko, da misli, da tako rešuje probleme. Ampak ti izpadi so povezani samo z njo, njenim strahom pred prvinskim zapuščanjem, ki ga dobimo v primarni družini tekom odraščanja. In ni način to, da se mož prilagodi njenim odzivom. Ker potem je ona kot luknja brez dna, ki se je ne more nikoli napolniti, nikoli zadovoljiti. Ker njeno zadovoljstvo ni odvisno od moža, odvisno je od nje. Mož je lahko leta in leta toleranten in neprizadet(samo to jo bo še bolj podžgalo, ker bo njegovo neprizadetost vzela kot čustveno odmaknjenost, da je nima rad) in hodi po prstih in dela vse kot ona želi in..
Ne moreš tako živet. Ne moreš filat zadovoljstvo drugega. Ker ga ne moreš. Ona sama se mora soočit s svojimi strahovi in se naučit jih primerneje izražati(torej brez stalnega kritiziranja, napadanja, ljubosumnostjo, nezadovoljstvom..).[/quote]

Se strinjam, ampak za začetek, poskusiš z reakcijami, ki dajo človeku mislit, da morda res pretirava. Ko dojame, da pretirava, pa mogče še malo premisli in predela kakšno stvar sam pri sebi.
Seveda ni rečeno, da bo, gre lahko tudi v drugo smer. Ampak poskusiti ni greh. Sicer pa nisem zasledila, da bi avtor povedal, kakšne so pa njegove reakcije.

Ja, saj to je že res lahko, da misli, da tako rešuje probleme. Ampak ti izpadi so povezani samo z njo, njenim strahom pred prvinskim zapuščanjem, ki ga dobimo v primarni družini tekom odraščanja. In ni način to, da se mož prilagodi njenim odzivom. Ker potem je ona kot luknja brez dna, ki se je ne more nikoli napolniti, nikoli zadovoljiti. Ker njeno zadovoljstvo ni odvisno od moža, odvisno je od nje. Mož je lahko leta in leta toleranten in neprizadet(samo to jo bo še bolj podžgalo, ker bo njegovo neprizadetost vzela kot čustveno odmaknjenost, da je nima rad) in hodi po prstih in dela vse kot ona želi in..
Ne moreš tako živet. Ne moreš filat zadovoljstvo drugega. Ker ga ne moreš. Ona sama se mora soočit s svojimi strahovi in se naučit jih primerneje izražati(torej brez stalnega kritiziranja, napadanja, ljubosumnostjo, nezadovoljstvom..).[/quote]

Se strinjam, ampak za začetek, poskusiš z reakcijami, ki dajo človeku mislit, da morda res pretirava. Ko dojame, da pretirava, pa mogče še malo premisli in predela kakšno stvar sam pri sebi.
Seveda ni rečeno, da bo, gre lahko tudi v drugo smer. Ampak poskusiti ni greh. Sicer pa nisem zasledila, da bi avtor povedal, kakšne so pa njegove reakcije.[/quote]
Seveda, se strinjam, poskusit ni greh. Govorim iz izkušenj :).
Je pa fora v tem, da potem oseba ne pridobiva na svoji samozavesti, tisti pravi notranji. Ampak glede na zunanje dejavnike- če se mož strinja z menoj, je vse ok, če ne, pa preplah.
Kot si rekla v prvem postu- je povazano z samozavestjo.
Samozavest pa je povezana s tem, koliko si sam sebe sprejel, kljub strahovom, napakam, pomankljivostim. Nihče drug ti tega ne more dati, kot le sam sebi. Zato je delo na sebi odvisno od posameznika, ne od ljudi, ki ga obkrožajo. Tako ji mož ne dela usluge(govorim na splošno, tudi jaz ne vem, kake so reakcije tegale moža), če stalno miri njene izpade. Ali če ignorantsko odide( tu si misli žena – ne mara me- prvinski strah pred zapuščenostjo). Ta strah imamo vsi, ne glede na okolje v katerem smo odraščali.

Glej, bom jaz napisala tak primer.
Prijateljica se je skregala z možem, ker
je prazno plastenko od vode pustil na pultu, namesto, s bi jo vrgel v smeti.
Za njo je to njegovo nespoštovanje nje. In kreg, in cel dan slaba volja.
To je zame slon iz muh.

🙂
tebi se tako zdi – a če vedno tako ravna, je logična njena reakcija, tebi ne bi bila? Če nekdo v nedogled ponavlja ravnanje, ki drugemu ne sede …

Se strinjam, ampak za začetek, poskusiš z reakcijami, ki dajo človeku mislit, da morda res pretirava. Ko dojame, da pretirava, pa mogče še malo premisli in predela kakšno stvar sam pri sebi.
Seveda ni rečeno, da bo, gre lahko tudi v drugo smer. Ampak poskusiti ni greh. Sicer pa nisem zasledila, da bi avtor povedal, kakšne so pa njegove reakcije.[/quote]
Seveda, se strinjam, poskusit ni greh. Govorim iz izkušenj :).
Je pa fora v tem, da potem oseba ne pridobiva na svoji samozavesti, tisti pravi notranji. Ampak glede na zunanje dejavnike- če se mož strinja z menoj, je vse ok, če ne, pa preplah.
Kot si rekla v prvem postu- je povazano z samozavestjo.
Samozavest pa je povezana s tem, koliko si sam sebe sprejel, kljub strahovom, napakam, pomankljivostim. Nihče drug ti tega ne more dati, kot le sam sebi. Zato je delo na sebi odvisno od posameznika, ne od ljudi, ki ga obkrožajo. Tako ji mož ne dela usluge(govorim na splošno, tudi jaz ne vem, kake so reakcije tegale moža), če stalno miri njene izpade. Ali če ignorantsko odide( tu si misli žena – ne mara me- prvinski strah pred zapuščenostjo). Ta strah imamo vsi, ne glede na okolje v katerem smo odraščali.[/quote]

Ljudje se sami težko premaknemo, velikokrat potrebujemo spodbudo iz okolja in okolje zelo vpliva na nas.
Če mož prikimava in odobrava, ni rešitev. Mislila sem na to, da mož spodbuja prizemljitev in realen pogled na muho, ki ni slon. Včasih, v skrajnih primerih, je potrebno z odraslim ravnati kot z otrokom, ker je dejansko v kakšni stvari popolnom nezrel in ima zato take burne reakcije.
Kako bi reagiral, če bi otrok delal iz muhe slona in travmiral? Ti pa seveda otroku želiš vse najboljše in nočeš, da pada v travmeza brez veze.

Ali pa tudi ne.
Če je že 100+ x pustil plastenko na pultu namesto v smeteh, potem 1x to izbije dno, ponavadi takrat, ko si že itak kaj slabe volje in na koncu še ta prekleta flaška na pultu, za katero si že 100+ x rekel, da naj vrže v smeti…
Moji recimo so imeli navado, da pustijo krožnike in kozarce na pultu ali v koritu in sem brundala in težila in blablabla… Potem sem1x na lep način povedala, da je sicer tehnologija zelo napredovala, ampak da teleportacija še ne deluje, da daljincev in avtomatov tudi še ni takih, da bi umazano posodo postavili v pomivalca, da namesto njih to nekdo naredi fizično. Zdaj je posoda redno v pomivalcu.

Ta dva imata še veliko drugih problemov, plastenka samo izraža nezadovoljstvo z zvezo kot tako.Če imaš nekoga rad, če se resnično spoštuješ in razumeš z njim, lahko to plastenko pusti na pultu vsak ljubi božji dan, jo bo žena mirno z nasmehom vrgla v smeti. Zato ker ona ve, da ji on sicer v vsem pomaga, podpira, resnično stoji ob strani, pospravi tudi za njo kdaj kakšno stvar, ki njega moti in ob tem ne robanti tristo let. Vsi imamo napake, pomanjkljivosti, nihče od nas ni popoln. V partnerstvu se moraš vedno prilagajati. Plastenka sama po sebi ni pomembna za srečno partnerstvo, postane pa zelo pomembna ob nesrečnem partnerstvu.

Plastenka, resno?

Seveda, se strinjam, poskusit ni greh. Govorim iz izkušenj :).
Je pa fora v tem, da potem oseba ne pridobiva na svoji samozavesti, tisti pravi notranji. Ampak glede na zunanje dejavnike- če se mož strinja z menoj, je vse ok, če ne, pa preplah.
Kot si rekla v prvem postu- je povazano z samozavestjo.
Samozavest pa je povezana s tem, koliko si sam sebe sprejel, kljub strahovom, napakam, pomankljivostim. Nihče drug ti tega ne more dati, kot le sam sebi. Zato je delo na sebi odvisno od posameznika, ne od ljudi, ki ga obkrožajo. Tako ji mož ne dela usluge(govorim na splošno, tudi jaz ne vem, kake so reakcije tegale moža), če stalno miri njene izpade. Ali če ignorantsko odide( tu si misli žena – ne mara me- prvinski strah pred zapuščenostjo). Ta strah imamo vsi, ne glede na okolje v katerem smo odraščali.[/quote]

Ljudje se sami težko premaknemo, velikokrat potrebujemo spodbudo iz okolja in okolje zelo vpliva na nas.
Če mož prikimava in odobrava, ni rešitev. Mislila sem na to, da mož spodbuja prizemljitev in realen pogled na muho, ki ni slon. Včasih, v skrajnih primerih, je potrebno z odraslim ravnati kot z otrokom, ker je dejansko v kakšni stvari popolnom nezrel in ima zato take burne reakcije.
Kako bi reagiral, če bi otrok delal iz muhe slona in travmiral? Ti pa seveda otroku želiš vse najboljše in nočeš, da pada v travmeza brez veze.[/quote]
Skrben starš otroka poučuje z svojim zgledom. Torej pri njima dvema tega ne bo :).
Če se kregata zarad plastenke- poveš možu, da te moti, da smeti pušča na pultu in ga prosi, da naj za seboj pospravi prazno plastenko v koš za embalažo. Če pa mož tega ne upošteva.. ha.. kaj pa potem? Se kregat vsak dan? Se odločit, da boš še to sprejela nase? Te ne spoštuje? Te nima rad? Nimam pojma. Edino na kar pomislim, je to, da tak mož ni naučen pospravljanja za sabo. Skrben mož bi začel pospravljat flaše za sabo. Razvajen od drugih žensk v svojem življenju pa verjetno ne. Torej- že otroka učiš, da naj skrbi za svoje bivanje. Tudi za smeti.

🙂
tebi se tako zdi – a če vedno tako ravna, je logična njena reakcija, tebi ne bi bila? Če nekdo v nedogled ponavlja ravnanje, ki drugemu ne sede …[/quote]

To moraš pogledat iz logične plati, ne čustvene. Ženske rade vse dojemajo le na čustveni ravni in logične niti ne ošvrknejo s pogledom. Na čustveni ravni je ponavljanje venomer istih napak lahko velika travma in če v to ne vključiš še razuma, lahko pride do razpada zveze že zaradi take malenkosti kot je prazna plastenka na pultu…
Meni osebno ni bilo nikoli jasno zakaj folk za take malenkosti čisto poživini. Sam se vedno gledal na logične posledice nekega dejanja. Torej, če nekdo pusti plastenko na pultu ravno takrat, ko se jaz spravljam delat štrudelj in ta oseba to ve, njegovo dejanje ocenim drugače. Razjezim se šele po tem, ko isto stori po tem, ko se mu/ji to že povedal. Jeza zaradi takih malenkosti je prej znak psihične nestabilnosti in problemov, izvor tega je pa lahko čisto drugje.
Primer: Ženska si najde novega partnerja, a to dobro skriva pred možem. V času do obelodanjenja prevare in začetka ločitvenega postopka moža neprestano kritizira in opazi prav vsako malenkostno napako. Možu ni nič jasno in se sprašuje zakaj se je žena tako zelo spremenila. Zakaj žena to počne? Ker vse skupaj dojema na čustveni ravni, ker ji je mož odveč, ga konstantno dojema kot nebodigatreba.

Ljudje se sami težko premaknemo, velikokrat potrebujemo spodbudo iz okolja in okolje zelo vpliva na nas.
Če mož prikimava in odobrava, ni rešitev. Mislila sem na to, da mož spodbuja prizemljitev in realen pogled na muho, ki ni slon. Včasih, v skrajnih primerih, je potrebno z odraslim ravnati kot z otrokom, ker je dejansko v kakšni stvari popolnom nezrel in ima zato take burne reakcije.
Kako bi reagiral, če bi otrok delal iz muhe slona in travmiral? Ti pa seveda otroku želiš vse najboljše in nočeš, da pada v travmeza brez veze.[/quote]
Skrben starš otroka poučuje z svojim zgledom. Torej pri njima dvema tega ne bo :).
Če se kregata zarad plastenke- poveš možu, da te moti, da smeti pušča na pultu in ga prosi, da naj za seboj pospravi prazno plastenko v koš za embalažo. Če pa mož tega ne upošteva.. ha.. kaj pa potem? Se kregat vsak dan? Se odločit, da boš še to sprejela nase? Te ne spoštuje? Te nima rad? Nimam pojma. Edino na kar pomislim, je to, da tak mož ni naučen pospravljanja za sabo. Skrben mož bi začel pospravljat flaše za sabo. Razvajen od drugih žensk v svojem življenju pa verjetno ne. Torej- že otroka učiš, da naj skrbi za svoje bivanje. Tudi za smeti.[/quote]

Kaj pa, če ima mož tehten razlog, da pušča plastenko na pultu?
Moji niso pospravjali posode v pomivalca, ker sem potem premetavala in popravljala za njimi, ker seveda nihče ne more zložiti posode v pomivalca tako kot jaz. In potem so nehali in pustili posodo na pultu, ker je bilo tako njim bolj enostavno, jaz sem pa itak blablabla v vsakem primeru. No, zdaj pustim posodo, sem s naučila, da je vse en klinc, kako je zložena, sam da je.
Ko smo že pri smeteh in pomvalcu, sama naprimer puščam čajne večke v koritu, za kar je mož vedno bentil, jaz sem ga pa vedno preslišala. Leta in leta. Doler mu nisem 1x povedala, da ko vzamem vrečko iz šalce, je ta prevroča, da bi jo ožela z roko in premokra, da jo vržem vsmeti, zato jo odložim v korito, potem pa, ko pospravljam posodo, je že ohlajena, jo ožamem in vržem v smeti. Me je vprašal, zakaj to nisem takoj povedala, pa ne vem zakaj, ni mi padlo na pamet, da mu razlagam svoje razloge, ampak zdaj ne benti več.
Želim povedat, da se mora tudi druga stran nekaj naučiti. Tudi v partnerstvu se učimo z zgledom. Ravno pred nekaj leti sva z možem ugotavljala, da sva se po 20ih letih zakona veliko naučila en od drugega, brez da bi kdo koga kaj učil namenoma.

🙂
tebi se tako zdi – a če vedno tako ravna, je logična njena reakcija, tebi ne bi bila? Če nekdo v nedogled ponavlja ravnanje, ki drugemu ne sede …[/quote]

To moraš pogledat iz logične plati, ne čustvene. Ženske rade vse dojemajo le na čustveni ravni in logične niti ne ošvrknejo s pogledom. Na čustveni ravni je ponavljanje venomer istih napak lahko velika travma in če v to ne vključiš še razuma, lahko pride do razpada zveze že zaradi take malenkosti kot je prazna plastenka na pultu…
Meni osebno ni bilo nikoli jasno zakaj folk za take malenkosti čisto poživini. Sam se vedno gledal na logične posledice nekega dejanja. Torej, če nekdo pusti plastenko na pultu ravno takrat, ko se jaz spravljam delat štrudelj in ta oseba to ve, njegovo dejanje ocenim drugače. Razjezim se šele po tem, ko isto stori po tem, ko se mu/ji to že povedal. Jeza zaradi takih malenkosti je prej znak psihične nestabilnosti in problemov, izvor tega je pa lahko čisto drugje.
Primer: Ženska si najde novega partnerja, a to dobro skriva pred možem. V času do obelodanjenja prevare in začetka ločitvenega postopka moža neprestano kritizira in opazi prav vsako malenkostno napako. Možu ni nič jasno in se sprašuje zakaj se je žena tako zelo spremenila. Zakaj žena to počne? Ker vse skupaj dojema na čustveni ravni, ker ji je mož odveč, ga konstantno dojema kot nebodigatreba.[/quote]
Like.

To moraš pogledat iz logične plati, ne čustvene. Ženske rade vse dojemajo le na čustveni ravni in logične niti ne ošvrknejo s pogledom. Na čustveni ravni je ponavljanje venomer istih napak lahko velika travma in če v to ne vključiš še razuma, lahko pride do razpada zveze že zaradi take malenkosti kot je prazna plastenka na pultu…
Meni osebno ni bilo nikoli jasno zakaj folk za take malenkosti čisto poživini. Sam se vedno gledal na logične posledice nekega dejanja. Torej, če nekdo pusti plastenko na pultu ravno takrat, ko se jaz spravljam delat štrudelj in ta oseba to ve, njegovo dejanje ocenim drugače. Razjezim se šele po tem, ko isto stori po tem, ko se mu/ji to že povedal. Jeza zaradi takih malenkosti je prej znak psihične nestabilnosti in problemov, izvor tega je pa lahko čisto drugje.
Primer: Ženska si najde novega partnerja, a to dobro skriva pred možem. V času do obelodanjenja prevare in začetka ločitvenega postopka moža neprestano kritizira in opazi prav vsako malenkostno napako. Možu ni nič jasno in se sprašuje zakaj se je žena tako zelo spremenila. Zakaj žena to počne? Ker vse skupaj dojema na čustveni ravni, ker ji je mož odveč, ga konstantno dojema kot nebodigatreba.[/quote]
Like.[/quote]

Dislike on like! ;P

:))))))