zakaj se ohranja pri življenju otroke s posebnimi potrebami, sploh tiste z najhujšimi motnjami? starši in otrok nimajo nič od življenja. dan za dnem se vse vrti okoli tega. in z leti je samo še slabše. v naravi je to zelo enostavno urejeno. preživi tisti, ki lahko (po)skrbi zase. pika.

Ker lahko in znamo. Ni vojne, revščine in pomanjkanja. Če ne bi živeli v središču civilizacije, bi bilo verjetno to veliko težje.
Predvidevam, da nisi pričakovalo takega odgovora.

..od kod tako razmišljanje, avtorica? Popolna prežetost z nehumanostjo, zazrtost v en sam samcat vidik človekovega izraza, v IQ…. Kaj ljudje brez socialnega čuta te pa ne motijo? Pa tisti z nikakršno čustveno inteligenco tudi ne? Takšni osebki delajo družbi nepopravljivo škodo, ne pa otroci z nižjim iq-jem! Malce razširi obzorje, ker IQ še zdaleč ne predstavlja kvalitete celovitega človeka.

Draga avtorica,
vidi se da nimaš pojma. Zgrožena sem nad tvojim razmišljanjem.
Posebnih potreb je mnogo, mnogo vrst. In ne privoščim ti, da bi tvoj otrok imel katerokoli od njih. Tudi najbolj blago ne. Fizično, psihično ali samo motnjo.
In, če bi bil to tvoj otrok? Kaj bi naredila? Ga po rojstvu pustila umreti?
In če bi se npr. poškodoval pri 10 letih in ostal na vozičku? Bi ga kar ubila? Ja, tudi to so posebne potrebe, veš.

Da ti ne bo narava že jutri sodila!

Evgenika, praviš ?!

če bi kdaj imela opravka s temi otroki, bi videla, kako čudoviti ljudje so to.

Sem jih spoznala, v Dragi.
To so ljudje odprtega srca in omejenega mišljenja na ravni 1,2,3-letnih otrok, ki nikoli ne bodo mogli poskrbeti niti za svoje osnovne potrebe, kaj šele za kaj drugega.

Ni enostavno. Seveda jih ne moremo kar evtanazirati. So pa dejansko ogromno breme – za njihove starše in sorojence (fizično in psihično) ter za družbo (neproduktivnost, finančni vložek).

Kdor trdi, da so ti otroci “sončki”, ta še nikoli ni živel ali delal z njimi.
Povečini so sicer zadovoljni, če so siti, previti, če gledajo rože ali živali alu do nezavesti poslušajo eno in isto pesem.
Skrbi ne morejo imeti, ker zanje jasno niso sposobni.

Lahko se nam kaj takega zgodi jutri, seveda. Poznam pa starše, ki so kljub potrjeni hudi okvari ploda otroka hoteli obdržati. Problem je, ker starši ne živijo večno, ker niso klonirani, ker ti ljudje zahtevajo ogromno energije, saj se slabo ali sploh ne zavedajo svojih dejanj.

Pogosto po smrto zgaranih staršev skrb za prizadetega odpade na sorojence. To je šele grozljivka. Videno, slišano, občuteno.

A zdaj imajo vsi s PP isto diagnozo?

In, če bi bil to tvoj otrok? Kaj bi naredila? Ga po rojstvu pustila umreti?

Ne. Tudi “pustil” mu ne bi, da se rodi. Če pa bi se, in bi bil težje prizadet – ja, prepovedal bi “nasilno” oživljanje.

In če bi se npr. poškodoval pri 10 letih in ostal na vozičku? Bi ga kar ubila? Ja, tudi to so posebne potrebe, veš.

Pa ti ločiš med “nesrečo” in “namernim Cankarjasnkim mučenjem sebe in nič krivega otroka zaradi lastnih fetišev”?