Pred letom in pol sem se zapletla s sodelavcem. Ne z namenom avanture, ampak v upanju, da bo iz tega nastalo kaj resnega. Da ne dolgovezim… Čez čas sem izvedela, da ni bil popolnoma iskren do mene, saj se je tik preden sva se začela dobivat, razšel s punco (jaz sem cel čas mislila, da je samski že en čas). Ker je skočil iz ene veze v drugo in zadeve še ni prebolel, kar mi je tudi povedal, sva končala tudi midva.
Problem pa je, da se zadeva vleče že leto in pol. Vidiva se vsak dan, leto in pol sva stalno v kontaktu, si piševa, vem pa da si piše tudi z njo. Nekako ne more stran od nje. Piše si z mano, piše si z njo. Ko se pobotata, zmanjša z mano stike, itd. In tako je že leto in pol! Vem, nora sem! In sem mu povedala že 500 krat, da moram stran od tega in da naj neha s tem. Sedaj je res nehal. En mesec. Sicer je to naredil že velikokrat prej za krajši čas, ampak nekaj je zdaj drugače. Ampak problem pa je, da meni ni vseeno za njega, sem se navezala in da me je prizadel z vsem tem in sem tudi že parkrat kratko potegnila zaradi njega. Zdaj, ko mi je hudo pa se je umaknil.
Poleg tega sva pa še sodelavca v upravi večjega podjetja in so stiki vsakodnevni in neizbežni. Kako zdaj čez to. Pokazati ne smem, da mi je hudo. Sodelavci za naju ne vedo. Poleg tega vem in vidim, da je spet v stikih z njo, mogoče/verjetno še kaj drugo. Tako, da mi je še huje. Zamerim mu kar nekaj stvari, upravičeno, kar tudi on ne taji, da imam prav. Jezna sem. Službe ne morem pustiti. Kak nasvet kako naprej?

Sprašujete kako naprej? Tako, da se nehate spraševati kaj in kako vas bo streslo, ko ga boste videvali v službi in se osredotočite na sebe. Lahko se odločite, da imate sebe rajši kot neko iluzijo, ki ste si jo zgradili v svoji glavi in katere del je ta nestanovitni sodelavec, ki bi nekako sedel na dveh stolih. Odločite se, da si priznate bolečino, bes in žalost, se podate v svoj proces žalovanja/ozdravitve, si pustite, da jokate in se jezite v zasebnosti, kajti na delovnem mestu morate biti zbrani in odgovori, kajne?

Ko se odločite za sebe, si omogočite celjenje ran, četudi ga boste zagledali vsak dan. Vedite, da četudi bi se on čez nekaj časa odločil za vas, je to človek, ki je še vedno čustveno nekje drugje (nimamo gumba za totalni čustveni preklop!) saj bi tudi njega čakal enak proces streznitve in ugotavljanja kaj vam on sploh lahko da. V tem času pa si vi lahko kvalitetno zaližete svoje čustvene rane in se optimistično razgledate naokoli,

Naj vas ta pogled nanj ne vrže nazaj v samopomilovanje temveč naj vam da pogum in motivacijo, da se iztrgate iz tega oklepa neizpolnjene recimo ji ljubezni in se čustveno poberete. Skozi proces spoznavanja sebe in celjenja tele čustvene rane se boste veliko naučili tudi o sebi. In to je še kako vredno. Ne gre pa žal čez noč. Je proces.
Srečno in sporočajte nam kako ste se odločili.
Melita

Torej je problem v pisanju…?
Ali “pisanje” pomeni “dajanje dol” z njo IN s tabo?
Samo vprašam. Ker se zadeva sicer bere kot nedolžna najstniška zatrapanost dveh sošolk v istega sošolca. 😉

Kako je rekla Michelle iz tiste serije ‘Alo’ Alo’ :
“Listen to me, I shall say this only once !”

Niti ena ‘romanca’ na delovnem mestu se ni obnesla. Niti ena !

Če ti nekdo trdi drugače,laže. Za nauk in poduk ostalim kot si ti.
Vidim vsak dan te ‘romance’ kot je tvoja na delovnem mestu in vem
iz prve roke (na žalost) da se jim čas počasi izteka.
Veš, vsi ti ‘jebači na baterije’ se po navadi zelo rad hvalijo koga so ‘podrli’ in ostale sluzaste detajle…in obvezno katera bo naslednja planirana ‘žrtev’. Veš uno “Camera caffe” …moški čvek….
(Edino ne vem koji k* meni to pripovedujejo. Sam’ mi se stomak obrača)
Poznam enega natakarja ki jih natepava kar tri naenkrat. In te tri, a misliš da imajo
‘prihodnost’ ? Najhujše mi je , meni se zdi, da potem ko takšne pridejo k meni ,da mi se dobesedno gadijo. Potem debelo gledajo zakaj se jih izogibam. Fuj in fej !
Ne vem zakaj eni glupi moški imajo rad poštene ženske.
Najbrž ni v modi na Facebooku,kaj pa jaz vem …

Edino sedaj ne vem koliko časa rabi ta informacija da ti pride iz mednožja
do glave (ali obratno).

Koliko si pa stara, 20 let? Tega pa ne razumem, kaj pa imaš od romance na delovnem mestu, poleg tega pa še s takim, ki očitno nima v glavi urejenih zadev. Edino sklepam lahko, da tudi ti nimaš vsega urejenega v glavi, saj si sicer ne bi dopuščala, da te nekdo tako tretira. Ženska, daj kaj na sebe, preberi kakšno knjigo o samozavesti, najdi si kakšen hobi, njega pa pozabi. Če nočeš, da se razve, boš kvečjemu še bolj ponižana. Ne bodi taka “kura”!

Absolutne trditve nikoli ne vzdržijo v realnosti.

Paul Newman in Joanne Woodward sta se spoznala v službi. Njuna “romanca” je zdržala 50 let.
Ko so ga; še nekje vmes tega pol stoletja trajajočega zakona; vprašali, kako to, da je še vedno poročen z isto osebo, glede na burno življenje Hollywoodčanov z nenehnimi porokami in ločitvami, jim je odvrnil: “Zakaj bi šel ven na hamburger, če me doma čaka zrezek?”

Ker v odraslem obdobju življenja preživimo v službi praktično 1/3 svojega življenja, je torej dokaj razumno predvidevati, da se bodo romantične stvari odvijale tudi v službi, ne zgolj prostem času ali snu.

Zdaj, glede na začetni dopis te teme, pa seveda ne gre za Paul Newmana.. ne konča se vsaka službena romanca s pol stoletnim zakonom.

Stara budisična modrost pa pravi, da ni “slabih” stvari v življenju: ali se nekaj naučimo ali pa nekaj novega obvladamo. Črno belo gledanje na svet, v smislu pekla in nebes.. je krščanska, dokaj škodljiva dogma.