Ne vem, ena spodaj piše, da se zbuja sredi noči, ko je mož v nočni. Seveda gre za nezaupanje in stisko. Ampak človek pomisli, pa kaj je res vredno tako živet? Pa je to samo eden od primerov. Ampak moje tolmačenje partnerske zveze je tako, da je partner nekdo, ki mu lahko poveš vse svoje skrbi, strahove, tudi vse dobro. Da se partner iskreno zanima zate in ti zanj. Že to, da pozna ženski cikel (oz. ta se ravna po luni, če je ženska v meni) in ve, da je tečka, ker se bliža menstruacija, da je bolj usmerjena vase, ker ima menstruacijo in takrat rabi cartanje … Že menstruacija je ena taka osnova, pa večine moških sploh ne briga, kaj se pri njihovih partnerkah dogaja, kje v ciklu so. Še več, niti samih žensk ne briga kaj dosti.
Potem moški, je to ženska, na katero se lahko obrnete, ko vam je težko, ko vas nekaj teži. Ali se je takrat najlažje zapreti vase, it pred tv, na pir.
Koliko je sploh iskrene komunikacije v zvezi?
Vidim ogromno zvez, kjer ljudje pač so skupaj, eni bolj uspešno grejo skozi dneve, drugi manj. Ampak malo je pa tistih, kjer se dva iskreno zanimata drug za drugega in tudi ljubeče skrbita drug za drugega, se podpirata, se lahko o vsem pomenita, bosta zaspala hvaležna, da imata drug drugega.
Bi kdo temu rekel sanje, ali pa začetna zaljubljenost. Ampak ne. To je lahko povsem realno stanje, ki bi ga vsak zrel odrasel zmogel doseč v partnerski zvezi. Saj to je ravno bistvo partnerske zveze – ustvarit nekaj res močnega in lepega.
Da ti je hudo, da ti je težko, da te skrbi, da se ti je zgodilo nekaj lepega, da rabiš objem, toplo besedo, da si želiš spolnosti, da se želiš čutit varno, da želiš čutit, da si ljubljen, da imaš rad, da si srečen … vse to bi se v partnerski zvezi moralo dat povedat. Na drugi strani bi pa moral bit slišan.
Vztrajanje v vsej ostali bolečini, je noro.
Z nekom sta skupaj zato, da vama bo lepo. Če sta to zrela odrasla, potem zmoreta doseč to harmonijo.

a jo ni strah ker živijo v bajti (po možnosti kje na samem) pa je bolj ranljiva za vlomilce in ostale nepridiprave? Ali pa morda jo je strah zaradi vseh pijancev in ostalih, ki so ponoči na cesti oz utrujenih voznikov, ki se vračajo iz nočnih?

Skupaj sva zaradi seksa in ekonomije.
Ekonomija pomeni, poleg ekonomije tudi varnost in pomoč.

in potem vedno ampak, ampak. Vse to se lepo dobro sliši, samo pri meni to ne bo šlo … bla bla bla.

Prav čudim se, zakaj pa res ne bi šlo? Ker je bilo toliko vsega … ker je on/a tak/a in tak/a. Ker …

Dajte no. Samo en trenutek je treba, da se vprašaš, pa kaj hudiča sploh hočem? Če boste hoteli izboljšat partnersko zvezo, se jo bo tudi dalo. Ja potrebna sta dva, ampak v vsakem primeru boste naredili korak na boljše že, ko boste sami to hoteli in pripravljeni to storit. Če tega partner ne bo hotel, preprosto ta človek ni za vas.

Ne predstavljam si partnerske zveze, kjer me partner ne bo vsak dan objel, poljubil, mi dal vedet, koliko mu pomenim.

Eni pa kar … je že samoumevno stanje, da se je naprej treba fino skregat, potem pa zapret vsak v svojo luknjo. Da se je treba kregat okrog denarja. Okrog otrok. Okrog sorodnikov. Da ti ni niti za seksat s partnerjem. Da se te par mesecev ne pritakne … Je pač tako ane. Noro no. Sploh si ne predstavljam bit v taki zvezi, enim vam je pa to edino samoumevno. Se kar sprijaznite.
Kaj hudiča je narobe z vami?

Kako je pri tebi?

Podvprašanje: če tako, kot pišeš, da naj bi bilo – koliko časa sta skupaj?

ne vem, česa točno je nje strah. Sem prebrala samo prve tri poste. Pa tista tema sploh ni bistvena, le spodbudila me je za pisanje.
Ker kaj je bistvo tu. Nekaj me skrbi, nekaj me muči, pa ni partner tisti, na katerega se lahko obrnem in me bo znal pomirit – pa ne zato, ker bi imel čarobno palico, ampak zato, ker te bo pripravljen poslušat, začutit, razumet in objet. Ti dat vedet, da si mu pomembna, da te ljubi.
Se pa ljudje dnevno obračajo na forume in neznance, ker je lažje, kot se obrnit na lastnega partnerja.

Kako je pri tebi?

Podvprašanje: če tako, kot pišeš, da naj bi bilo – koliko časa sta skupaj?[/quote]

9 let.
Pa sploh to ni važno. Tudi, če bi bila en mesec ali pa 30 let. Stvar je v tem, da mi je edino samoumevno to, da lahko parterju zaupam, povem, da je tam zame, jaz tu zanj. Spoštujeva se, mar mu je zame, meni ja zanj. On me zanima. Jaz zanimam njega. Lepo skrbiva drug za drugega, pomembna sva si.
To bi moralo bit v partnerski zvezi samoumevno.
Zato se čudim, kaj ljudje vse prenašate in komu na čast. Ni fore, res. Ker je lahko zelo zelo lepo. Samo odločit se morata, da ne potrebujeta nobenih igric, niti ne moreta delat čudežev. Lahko se pa o vsem pomenita, lahko vama je pa mar drug za drugega in takrat se čudeži dejansko zgodijo.

Kako je pri tebi?

Podvprašanje: če tako, kot pišeš, da naj bi bilo – koliko časa sta skupaj?[/quote]

9 let.
Pa sploh to ni važno. Tudi, če bi bila en mesec ali pa 30 let. Stvar je v tem, da mi je edino samoumevno to, da lahko parterju zaupam, povem, da je tam zame, jaz tu zanj. Spoštujeva se, mar mu je zame, meni ja zanj. On me zanima. Jaz zanimam njega. Lepo skrbiva drug za drugega, pomembna sva si.
To bi moralo bit v partnerski zvezi samoumevno.
Zato se čudim, kaj ljudje vse prenašate in komu na čast. Ni fore, res. Ker je lahko zelo zelo lepo. Samo odločit se morata, da ne potrebujeta nobenih igric, niti ne moreta delat čudežev. Lahko se pa o vsem pomenita, lahko vama je pa mar drug za drugega in takrat se čudeži dejansko zgodijo.[/quote]
Saj veš, kako pravijo: življenje te nauči ponižnosti.

Ah ja. Blagor tistim, ki to imajo.

ne vem, česa točno je nje strah. Sem prebrala samo prve tri poste. Pa tista tema sploh ni bistvena, le spodbudila me je za pisanje.
Ker kaj je bistvo tu. Nekaj me skrbi, nekaj me muči, pa ni partner tisti, na katerega se lahko obrnem in me bo znal pomirit – pa ne zato, ker bi imel čarobno palico, ampak zato, ker te bo pripravljen poslušat, začutit, razumet in objet. Ti dat vedet, da si mu pomembna, da te ljubi.
Se pa ljudje dnevno obračajo na forume in neznance, ker je lažje, kot se obrnit na lastnega partnerja.[/quote]
jaz tega tvojega pisanja pravzaprav sploh ne razumem. Je to neko teoretiziranje/pametovanje na splošno ali se navezuje na konkreten primer ker tega, ki si ga navedla ne vidim v povezavi z “obtožbo” iz tvojih postov. Jaz ponoči v bloku fino spim, tudi sama ampak imam od nekdaj lučko..sem pač “zajec” ..če bi pa v neki hiši morala biti ponoči sama..bi me bilo strah da pridejo skozi kako okno, garažo, dimnik..ma ni da ni od “domišjije”. Prav tako enkrat ko si doživel izgube poznanih na cesti ti ni vseeno koliko pijanih se po cesti še naprej vozi, koliko utrujenih (tudi tovarnjakov ipd) in seveda ti ni vseeno če tvoj bližnji (še) ni doma. Tako, da tole tvoje prepucavanje o nekih pomiritvah ne kapiram niti najmanj. Verjetno se v mislih vseeno nanašaš na kak primer (ki pa ni ta, ki si ga navedla)?
Sicer pa je tako, da je v življenju zelo dobro ostati skromen in hvaležen ker šopirjenje (kaj jaz imam, kaj jaz znam, kok sem fajn ipd) se tako zelo hitro obrne proti nam z kakšno grdo osebno lekcijo, ki nam da vedeti, da smo vsi ranljivi in noben ni božanstvo, superheroj in nadstandard.

Vesolje pravi, če verjamete v vesolje in posmrtno življenje, da prinesemo na zemljov prtljagi tudi obremenitve/travme iz prejšnjih življenj.

Če imamo težko mladost, si naložimo še ta bremena.
In potem naj 40 let poslušamo partnerja, ki nam vsak dan v detalje opisuje, kar semu dogaja?

Resda je partnerja treba poslušati, ne pa kar naprej in dobesedno vse komentirati, kajti v trenutku, ko komentiramo, si naložimo še njegove težave.

In natak način dobesedno pozivamo vesolje: naloži mi še kaj, je še prostora…

Se vam ne zdi, da so za enega posameznika/za eno povprečno dolgo življenje našteta bremena aboslutno pretežka?

Življenje pač ni samo poslušanje, komentiranje, svetovanje in nakladanje. Tudi po spletu, ali predvsem po spletu. Pa še v živo.

Ste že slišali za pregovor: Kdor molči, stotim odgovori…

Kaj pa čiščenje omenjenih bremen?
Res mislite, da ni pomembno?

9 let.
Pa sploh to ni važno. Tudi, če bi bila en mesec ali pa 30 let. Stvar je v tem, da mi je edino samoumevno to, da lahko parterju zaupam, povem, da je tam zame, jaz tu zanj. Spoštujeva se, mar mu je zame, meni ja zanj. On me zanima. Jaz zanimam njega. Lepo skrbiva drug za drugega, pomembna sva si.
To bi moralo bit v partnerski zvezi samoumevno.
Zato se čudim, kaj ljudje vse prenašate in komu na čast. Ni fore, res. Ker je lahko zelo zelo lepo. Samo odločit se morata, da ne potrebujeta nobenih igric, niti ne moreta delat čudežev. Lahko se pa o vsem pomenita, lahko vama je pa mar drug za drugega in takrat se čudeži dejansko zgodijo.[/quote]
Saj veš, kako pravijo: življenje te nauči ponižnosti.[/quote]

pa kake ponižnosti oziroma, kaj naj bi k tej ponižnosti spadalo? To, da se sprijazniš z neko piškavo zvezo in živiš iz dneva v dan z nekom, ki ti je praktično tujec?
No jaz se temu sprijaznjenju čudim. Če pa se ponižnost nanaša na moje “šopirjenje”, pa ni namen razlagat, kako imam jaz. Pravim pa, kaj mi je samoumevno in da me čudi, kako je enim moja samoumevnost znanstvena fantastika.
Torej res, da se mi 14 dni ne bi bilo za seksat s partnerjem ali njemu z menoj? Ne, take zveze si ne predstavljam in me čudi, kako lahko eni v tem vztrajate.
Da ne bi mogla partnerju povedat, ko bi me nekaj mučilo. Ne take zveze si tudi ne predstavljam in me čudi, kako lahko eni v tem vztrajate.

Sprašujem na tem mestu zakaj in v čem je fora? Itak so vedno krive finance in otroci. Če če če, bi bilo drugače … bi pa ne vem kaj vse. Ker pa je tako kot je, pa ne morete nič, kot se sprijaznit.
Še enkrat torej, zakaj vztrajate v vezi, ki je nikakva? Zakaj nič ne naredite, da bi bilo boljše? Kako se lahko kar sprijaznite? To mi ne gre v račun, res mi ne gre.

Jasno, da vsak kdaj pojamra. Nikoli ni vse idelano, sploh ne na dolgi rok.
Je treba marsikaj dat skozi.
Ni pa za obupat. In ZAKAJ vztrajate skupaj??
Ker je treba tudi kaj požret. Pa kaj odpustit. Ker ne živimo v pravljici.

Ker se čez leto, pet let…. vse pogliha. In greš naprej. Skupaj.
Ali pa z novimi partnerji in si mogoče celo prijatelj, se družiš. Zaradi otrok, ker se štekate.

Eni res komplicirate. In si grenite lajf. Pa je vse čisto enostavno! Samo ne sovraštva, nasilja in otrok imet za to, da zganjate hudobijo!

Pa daj ne serji… ti si samska in si v glavi slikaš pravljice… Pikola, kak me take teoretičarke razkurijo… Pa daj kupi si psa, pa laufat idi, nekaj speči in odnesi brezdemcom,… samo ne nakladaj… in ne sanjaj… ti je ena lepo napisala tisto o ponižnosti… joooooojjjjj…..

Kadar se par iskreno ne zanima drug za drugega, sta na nek način v tej točki iskrena. Dodatno, imata močno skupno točko: nezanimanje za drug drugega.
Od tu naprej se lahko samo še gradi, koliko iskrenega nezanimanja bi se dalo še prikazati 🙂

Še malce resneje.. noben par ne skoči v iskreno nezanimanje. Počasi se ga zgradi. Ponavadi se ta razvoj odnosa primerja s to anekdoto: Če vržeš žabo v vrelo vodo, bo skočila ven. Če jo kuhaš lepo počasi, se bo živa skuhala.

Anekdota sicer ne zdrži v realnem svetu (žaba skoči ven), ljudje pa v vrelih odnosih vseeno ostanejo v loncu.
Bistveni razlogi so že navedeni: navajenost, ekonomija, otroci, prijatelji itd.

Vaja v slogu bi bila, če vsem slovenskim parom podarimo po 10 milionov eurov vsakemu. Koliko bi jih še ostalo poročenih?
Ekonomija je prekleto močan faktor.

Svet je nekoliko nepravičen.. moški že v osnovi lahko večkrat štartajo svoje življenje, ženske omejuje rodnost. Potem je tu bogastvo.. bogatejši, ko si, večkrat lahko začneš znova. Nekdo na minimalcu mora že s prvo poroko, družino zastaviiti pravilno!

Tako to gre.. je rekel Kurt Vonnegut.

Drugače pa, gledano iz malce drugačne perspektive.. so o tem, zakaj ljudje vstrajajo v slabih razmerah, že povedala Renata Salecl v knjigi IZBIRA.

Zakaj so ljudje vstrajali v socialističnem režimu Romunije (pa tudi našem, nenazadnje)?
Ker so razmišljali nekako takole: “Sam sicer nisem zadovoljen s to ureditvijo, toda izgleda, da vsi ostali so.”
Hec je, da je večina ljudi tako razmišljalo, socializma pa niso do revolucije, prelomne točke odstanili.

Nekaj podobnega se dogaja v zakonu. Gledaš vse ostale, ki se enako nimajo fajn.. in razmišljaš tako kot Romun v socializmu..
Hec pa je, da je v monogamiji izredno malo ljudi zadovoljnih, ampak se na tej formuli še vedno vstraja.. kot socialisti niso mogli spustiti svojega žezla iz roke in so v Jugi raje vojno zakuhali.. na nacionalnim osnovama.. Bismarckova fora.. stoletje in pol prej.