Kaj se pri presaditvi srca zgodi s prejemnikovo dušo?
Renate Greinert: Rdeča zanka
Knjiga, ki ne ponuja odgovora na zastavljeno vprašanje, odpira pa mnoge dileme in pomisleke glede darovanja organov.
Sicer plemenita odločitev, kadar jo sprejmeš sam zase, vnaprej, brez pritiska.
Menda se v fazi po presaditvi dogajajo prejemniku stvari ‘iznad’ našega dojemanja in zato presaditve ne moremo zreducirati na čisto tehnično gledano ‘zamenjavo rezervnih delov’…
a bejž no. vse je v možganih, svašta. Daj drž se fakturianja plač, o zadevah ki ti niso jasne, oz nočeš da so ti jasne pa raje ne…. saj tisto glede mišice maš prav, glede ostalega pa ne vem no
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=4123600#msg-4128382
dvomim da imajo vsi take možgane, da bodo na mizo vplivali. kaj praviš
PS nedolgo nazaj sem našel shemo (ne mislim dajat linka do proizvajalca), kjer lahko s TČ in/ali kondenzacijskim kotlom ogrevaš vodo tudi za centralno (za radiatorje – nizkotemperaturni sistem). Tako da nisi obsojen samo na talno gretje kot si pisarila v vsaki moji temi, kjer so bile te zadeve omenjene
Sem se oglasila tudi v tisti temi, katere link si prilepil, takrat se neregistrirana, a z istim nickom…
In se glede toplotnih crpalk, ko smo doma razmisljali o njej, so nam prav vsi ponudniki izjavili, da za radiatorsko ogrevanje pride v postev samo visokotemperaturni tip crpalke. Tudi septembra na obrtnem sejmu v Celju, ga ni bilo ponudnika (pa jih ni bilo samo 10), ki bi pritrdil nizkotemperaturni crpalki za radiatorsko ogrevanje, se posebej pa ne za naso lokacijo.
Ravnokar sem prebrala Rdečo zanko. Na koncu sem se že zelo mučila z njo, saj mi je šla tale mama (avtorica) že pošteno na živce.
Knjigo vidim kot antipropagandno gradivo žalujoče mame, ki tudi po 20 letih še ni sprejela sinove smrti. Po vrhu je bremeni še versko prepričanje.
V glavnem – nemogoca knjiga. In ko avtorica napiše, da so za odpoved svojih organov vecinoma krivi ljudje sami, te itak vse mine.
Vsaj ena prednost, če ne verjameš v dušo in nebesa. Zame se ne zgodi nič… Enako bi se potem lahko zgodilo s presaditvijo ledvice… Ali česarkoli že.
Zame je telo samo skupek nečesa brez duše in vse, kar smo je plod naših spomionov, delovanja naših nevronov itd…
Logično skelpam recimo takole. Kaj če nekomu odrežeš roko, mu vzameš del duše? In po vaše, če nekomu odvzamejo recimo srce in pride do neke poškodbe srčne mišice in potem tega srca ne vrnejo v darovalca, to pomeni, da njegova duša ne bo šla v nebesa, ker so jo vzeli ven?
Ne vem, moje razmišljanje je “bolano”, ampak ravno toliko bolano, kot je vaše razmišljanje o duši.
Ničesar ni. Kakšna duša neki. Duša je tolažba, da ne zapadete v depresijo in da vaše življenje vodi nek smisel in upanje o posmrtnem življenju.
Sori, sploh me ne napadat, lahko preskočite moj komentar. Oglašam se prvič in edinič v tej temi.
rada berem, še posebej raziskovalne članke…zasledila sem zgodbo dekleta z presajenim srcem, ki je opisovala, da občuti, da je nekdo drug, obnašanje po operaciji ji je bilo neznano…kot neka intuicija…tisto, ko veste, da ste ta trenutek že nekje doživeli. Ko je šla raziskovati na svojo prošnjo, svojega darovalca, so se podatki dogodkov ujemali z darovalcem.
S prejemnikovo dušo se nič ne zgodi. Le informacije o prejšnjem lastniku so vtisnjene v organ, zato jih prejemnik lahko zazna, če je dovolj odprt do teh pojavov.
Kaj se dogaja z dušo, ki je darovala organ, je pa odvisno samo od globine njenih spoznanj tekom življenja. Če se njena spoznanja ujemajo z realnostjo, ki jo doživlja po smrti, potem se ne zadržuje v bližini telesa, temveč gre na svojo vibracijsko raven. V kolikor se ne more opreti na nobena spoznanja iz časa življenja, se več ali manj časa zadržuje v bližini telesa, dokler s pomočjo vodnic ne dobi vpogleda v novo nastalo realnost.
Duša je eno,srčna čakra je drugo.
In če je darovalec živel v ljubezni,delal dobra dela,imel zelo odprto srčno čakro,prejemnik prejme to energijo.Zato pa prejemnik občuti moč pozitivne energije,informacije,…
Za to pa prejemnik tudi ima slabo vest,ker občuti kako je dober bil darovalec,kako lepo življenje je imel in bi raje njemu privoščil da živi še naprej.
NISI kompetentna komentirati omenjene knjige SPLOH! Ker je nisi prebrala![/quote]
Kogar pa ta knjiga prepriča, je na nivoju imbecila!
Mati dovoli sinu odvzeti organe in potem se čudi, da je njegovo telo razrezano. Ja res čudno, a ne? Kaj naj srce iz riti ven potegnejo?[/quote]
Pozabil si dodati besedo depresivna. Mati namreč. Pisanje knjige je bila zanjo terapija. Sama je privolila v odvzem organov, kasneje pa to obžalovala. In krivdo za svojo odlocitev zacela valiti na druge.
Bullshit od knjige, ki si tega imena niti ne zasluži. Komaj sem jo prebrala do konca. Kmalu potem sem se šla vpisat v register darovalcev. Prisezem, da me je knjiga dokoncno prepricala v to. Kontra efekt.