Res bi, pa nimam jajc. Vsak dan se zbudim povožena in brez energije za karkoli. Imam službo, solidno plačo, pa sva zaradi velikanskega kredita, skoz brez denarja. Z otroki ni vse ok in še z možem imava ves čas “nekaj”. ENostavno dovolj imam vsega. Danes, ko sem se peljala v službo, sem si želela, da bi me nabasal en tovornjak in bi bilo konec. Mož bi splaval iz dolgov in se rešil mene. Otroci pa … tu se konča … zaradi njih nimam jajc. Ampak ali je mama sploh še mama, če otroci nič nimajo od nje, če jim je najlepše, ko me ni?

Vem, zdaj me boste napadli, da sem egoist in podobno. Še pred nedavnim sem sama isto razmišljala in nikoli ampak res nikoli nisem razmišljala o svojem koncu. Zdaj pa.

Samo to … ven sem morala dati, vsaj tu lahko …

Upam, da to preberejo tiste, ki tukaj skoz jokajo nad svojo nesrečo, ker so samske.

Bi midva lahko kej poklepetala privat….daš kak mail?

OČITNO JE, DA TE KREDIT PSIHIČNO IZČRPAVA, ni ti lahko, te razumem 🙁 ampak vzdrži. Zaradi sebe, otrok, tudi zaradi moža. Imeti kredit NI LAHKO, ker te skrbi. Ampak saj boste preživeli. Radi se imejte in vse se lažje prenese. Srečno!!

Verjemi veliko nas je ko smo se znašli določen trenutek na dnu. Bodisi zaradi bolezni, prevar ali pa je na kupu toliko stvari ki nas privedejo do stiske in ko ne vidimo izhoda. Ampak jaz se imam rada in zaradi drugega si jaz ne bom jemala življenja. Tebe poleg kredita tarejo predvsem otroci. Kolko so stari? Morda od njih oreveč ali koneckoncu premalo pričakuješ. Pri meni brez dela ni jela pika. Lenobe ne podpiram. Če si star vsaj 16 LET bos med picitnicami delal in prispeval za nakup solske opreme in del počitnic. Zaradi kreditov se ne odrekam samo jaz ampak vsi v družini. Poišči dodatni zaslužek. Imej se rada in ne dopusti da hodijo po tebi.

teta fani

nikjer v zakonu ne piše, da mora 16 letnik doma prispevati denar, sram naj te bo. Zakon je jasen, otroci do polnoletnosti morajo imeti normalne pogoje. NE KRIVI OTROK za stanje v svetu, za krize, brezposelnost, tvojo lastno omejenost in živčnost. Otroci so nemočni, prestrašeno opazujejo in ne vedo kaj bo prinesla prihodnost če pa odrasli idioti niti sami ne znajo narediti življenja lepega!!

Jooj, kaksna neumnost!
Ce jih kredit izcrpava, potem prodat in kupit manjse za manj kredita!
Kaj si boste dovolili, da vas nepremicnina zjebe?!

otroci si zaslužijo močne starše. Ker otroci še nimajo moči, da preživijo sami.

Zakaj pa bi mož izplaval iz dolgov, če bi vi umrli?

Verjamem, da si na dnu. Verjamem, da ne vidiš izhoda. verjamem pa tudi, da potrebuješ le malo oddiha in spremembe perspektive, da boš dobila novo moč.
Ognja žar pod pepelom še tli, verjemi mi.
Stanje je alarmantno, zato ne odlašaj. izkoristi kar ti je na voljo. Uporabi sorojence, starše, kakšno popoldansko aktivnost za otroke itd in si vzemi kak dan ali vsaj kako popoldne odklopa. V skrajni sili reskiraj tistih nekaj deset evrov in najemi varuško, če otroci še ne morejo biti sami. Potem pa pojdi na dolg sprehod, sama ali nekam z možem, presekaj rutino in ponovno se najdita.
Ponovno se spomni zakaj sta vzela kredit, če res ni bilo za kakšno totalno neumnost – sta s tem vsaj malo izboljšala vsakdan družine.
Dovoli si ta čustva ampak za omejen čas, nato je treba iti naprej.
če moža ljubiš, ali ti vsaj še kaj pomeni ga ne boš s samomorom pustila samega v tej godlji, a ne? otrokom je stigma samomora starša res strašna stvar.
Vse mame smo močne, moramo biti. zato verjamem vate, da boš našla nekaj, da te dvigne nazaj v višave.

Razvajenost?!

Saj me kredit ne izčrpava tako zelo (no tudi…), kot zavedanje, da imam zavirajo življenje. Z možem sva že 15 let skupaj in bilo je že kakšno “slabse obdobje ampak zadnjih nekaj mesecev je pa… Ne splavava na vrh. Z mojim malim otrockom je nekaj narobe, zaostaja za vrstniki, pa me živ bog ne posluša. Vsi me imajo za eno psiho mamo. Sprva naj bi bila poporodna depresija, zdaj pa nevem kaj. Mene pa tako boli in duši, pa nimam (vec) komu povedat, ker se vsem zdim malo “adijo”. Zakaj bi živela, se sprašujem, če vem, da tej situaciji ne bom kos. Ja, vem da se sliši čudno ampak tudi denar je tu pomemben. Berem, kako bi mu lahko pomagala, z raznimi terapijami, pa … res nimam denarja. In potem še vsi okoli nas, v najnovejših cunjah pravkar prileteli iz super počitnic, ki mi za povrh še pametujejo, da če me skrbi naj ga peljem k temu in onemu (ker oni bi namreč za otroka naredili vse!) PA CE NIMAM OD KJE VZETI!!!

Hudo mi je, da se ob vsej stali ne nasmehneva (kot nekoč) in drziva skupaj.
Vem, da si ne bom nič naredila, me pa plasijo moje misli. In imam grozno slabo vest, da o tem (v vsej stali, ki jo imam) sploh razmišljam.
Zato, sem pisala vam …

Jaz bom pa tkole povedu, da zakaj sta z decom vzela kredit? Zakaj? Zato, da boš loh ti sedela na bolj udobnem stolčku mogoče? Ne reč mi da si vzela kredit zarad otrok, ker dobr veš, da to ni res. Vzela si ga zaradi svojih in samo svojih potreb. Tvoja dolžnost je, da to plačaš in to plačej, da ne bojo tvoji otroci tvoje sebičnosti plačevali.

Če si pa želiš umreti si pa zame ena navadna pizda do svojih otrok in s tem kažeš, da jih nimaš rada!!!

in si sprazni glavo vseh teh težkih misli.

Potem pa se nehaj ukvarjati z drugimi in njihovimi oblačili in počitnicami. Vsak ima svojo zgodbo, lahko, da tudi njim pogosto ni tako lepo, kot ti misliš ali vidiš kot opazovalka.

Koliko je otrok star? Je že bil na sistematskih pregledih? Kaj so tam rekli glede njegovega razvoja? Kaj glede tvojih opažanj? Kako ga opisujejo vzgojitelji v vrtcu?
Po čigavem mnenju si psiho mama?

Kar nekaj terapij in oblik pomoči je, še vedno, brezplačno dostopnih tudi v javni zdravstveni oskrbi.
Je pa treba seveda spraševati pristojne, se ne pustiti odgnati na prvi ‘Ne’, potrebno je zahtevati preglede, specialistično obravnavo.

Morda poskusiš nekako zbrati nekaj denarja (stari starši, drugi sorodniki, prijatelji …) za kakšen plačljivi pregled pri specialistu, pa potem na osnovi tistega izvida, če se izkaže, da je potrebno, potem pri pediatru zahtevaš ustrezno nadaljnjo obravnavo.

Ti še niti ne veš, kaj naj bi bilo z otrokom narobe, pa že travmiraš zaradi terapij, ki mu jih ne moreš plačevati. Pa daj preberi, kaj pišeš no!
Okej, nad vajinim malim rajem so se nabrali oblaki, morda je nekaj narobe z otrokom, ti pa ob prvi oviri v življenju v jok in na drevo. Očitno otrok ni življenjsko ogrožen. Če gre za razvojni zaostanek, en mesec ali dva ne igrata popolnoma nobene vloge. Odpočij si, nehaj vsaj za kak dan tuhtati samo to, kako grozno je vse in kako ubogi je tvoj otrok, potem pa poišči nekoga, ki bo tvojega otroka objektivno pregledal in povedal, kaj in kako. Če zdaj histeriraš na robu živčnega zloma, tako kot je razbrati iz tvojega prispevka, normalno, da te nihče ne jemlje resno. Daj preberi si, kaj si napisala: ker ima moj otrok (morda) razvojne težave, bi najraje naredila samomor. Kje je pa pogum, ljubezen, srčnost, odločenost, da se boš borila za svojega otroka?
Še moža si boš odtujila na ta način, potem bo pa res težko.

Daj se umiri.
Razen tistih redkih, ki so jim dober začetek omogočili starši, v svoji okolici ne poznam mladih staršev brez vsaj nekajletnega kredita. Pa četudi gre za pare z (zelo) dobrimi plačami. In, skoraj ne morem verjeti, da to moram pisati, vsi so vzeli kredite za bivališča, v katerih bodo vsaj nekaj let živeli skupaj z (mladoletnimi) otroki. Niso jih pustili pri sosedih ali pri starih starših.

Seveda je fajn nabijati slabo vest, češ da dela to za svojo udobnost. Otrok po tvoje verjetno nima nobene koristi od njihovega bivališča, kajne? Verjetno kot Tarzan živi na bližnjem drevesu … :/
Kako pa naj po tvoje živijo? Vsi skupaj spijo v majhni sobici brez ogrevanja, na stran pa vsak mesec dajejo kupček denarja, da si bodo čez 20 let kupili spodobno prebivališče?
Če imajo otroka s posebnimi potrebami, pa bo za njegovo prihodnost še bolj pomembno, da bo imel neko finančno varnost v obliki nepremičnine, v kateri bo lahko živel, jo po potrebi prodal ipd.

Nre rabim zakona oz ni zakona, ki bi mi preprečil, da bom svoje otroke naučila, delavnosti, spoštovanja, občutek za solidarnost……
Skratka ko se pri nas dela delamo vsi in vsak prispeva po svojih zmožnostih. Če je potrebno pokositi vrt ga bo moj 16 letnik saj to naredi lažje in hitreje od mene. . Ne bo oa on ležal na kavču in gledal TV. Ko potujemo po svetu porujemo vsi. Vsaj tri tedne počitniškega dela še nobenemu ni škodilo. Del denarja porabi po svoji želji, del denarja porabi za nakup boljše šolske opreme. Tako spozna, da denar ne pade iz neba.
Kar se tiče pa avtorice. Lej očitno imaš okoki sebe napačne ljudi. Ali ljudi, ki živijo v hiši svojih staršev in jim zato cela plača ostane za hobi. Vidva sta se odločila za kredit in za nakup nepremičnine. Kredit vaju bremeni vendar ko bo poplačan bosta na svojem kot sta si želela.
Kar se tiče pa zdravstva pa tako: če čutiš da se iz tabo nekaj dogaja in da rabiš pomoč, pojdi do svoje zdravnice in če ta ne odreagora pojdi na urgenco in povej da tega več me zdržiš tega pritiska v glavi ter pivej da si prebolela poporodno depresijo. Kar se riče pa otroka pa enako če imaš občutek da nekaj ni ok teži osebni zdravnici za razne napotnice za specialiste. Po drugi strani
Pa je morda res vse ok ker vsi vemo da so si otroci iste starosti med seboj različni in da ta razlika iz leti izvedoni.
Vse se bo rešilo. Itak. Najprej poštimaj sebe. Imej se rada in se ceni. Prekini stike iz ljudmi ki ti škodujejo. Iz možem pa se le potrudita in najdita skupno pot.

Še hudičevo dobr vem kam pelejo pufi. Sta mi moja starša dala to, ko sta mi z*ebala streho nad glavo, zato, da sta mela nov avto, pa še en nov avto pa tut tretji, pa četrti…. Sam pa se je*em in odplačujem več deset tisoč evrov pufov!!!

A to je fer mogoče? da plačujem za po*ukan nič? Ta baba pa njen dec nej plačata pufe in nima kej jambrat kako je njej hudo. Tisto pi*do bo že premaknila, da ne bo otrok trpel. Pa ne ti men nej se umirim, ker očitno ne veš kaj so problemi

Nikoli in nikdar nisem in ne bom razumela ljudi, ki se tako blazno zakreditirajo! Kredit je treba odplačati, tega se je treba zavedati. Da bi se kdo iz tega vsaj kaj naučil!
Avtorica, ne govori neumnosti o tem, da bi rada umrla. Tvoja dolžnost je, da si daš moč in da vztrajaš, že zaradi moža in otrok moraš živeti! Jim bi rada nakopala še dodatne travme? Vsi se kdaj znajdemo v črni luknji, le komu na tem svetu še gre gladko? Finance, zdravstvene težave, selitve, nepredvidene operacije, smrti, izguba zaposlitve, ločitev, to so problemi, s katerimi se sooči mnogo ljudi. A potem bi vsi kar samomore delali?
Glede najmlajšega otroka – ne delat panike dokler nimaš postavljene diagnoze. Posvetuj se s kakšnim strokovnjakom, da boš sploh ugotovila, če je kaj narobe.
Glede odnosa z možem pa se malo potrudi. Skuhaj kavo, spijta jo skupaj, pogovorita se. Življenje je prekratko, da bi si ga še dodatno grenili in krajšali. Srečno.

Niso vsi starši tako ekstremni primeri kot tvoja dva.
Večini je dovolj normalna eksistenca.

Svoj gnev razlivaj po svojih, po tvojem mnenju pretirano razsipnih starših, ne po za tvoj primer nič krivih forumaših.

Predvsem pa si razjasni:
1. zakaj ti plačuješ dolgove staršev namesto oz. za njiju,
2. ali je tako pomembno, kako je prišlo do tega, da plačuješ pufe ali pa je fora v samem imenu odplačila; torej, če plačuješ stanovanjski kredit ali odplačuješ dolg svojih staršev, v končni fazi bo končni rezultat enak – čez nekaj časa boš (bolj ali manj) zadovoljni lastnik svojega bivališča,
3. ali si jezen na starša predvsem zato, ker ti nista podarila bivališča, da bi ti sedaj lahko brezskrbno zapravljal svoj zaslužek za udobje, kot očitaš avtorici teme, da si želi.

1. otroke si si rodila ti, niso se ti rodili sami
2. kredit si si omislila ti
3. dolžna si otrokom zagotoviti šolanje in kriti vse stroške

Ne zagovarjam lenobe, podpiram počitniško in študentsko delo, moji vsi trije delajo med počitnicami, najstarejši tudi med študijem skozi vse leto, ampak kar zaslužijo, je za njihove priboljške in želje, ne za faks, ne za šolo, ne za počitnice, ne za moj kredit! Delajo zase.

vdihni,

ja sem jezen ko pes na svoja starša, in kaj potem? Naj ne bo še en tak primer v slo, zarad egoizma tastarih. Samo to sem povedu…

Ne vdaj se…bori se! Trdi časi bodo nekoč minili, ti boš pa trdni značaj za vedno obdržala.

Kredit ni problem, a nimaš od kje vzet za specialista?
Malo čudno tole.
Kakšen kredit imata, za koliko denarja in predvsem za kakšno nepremičnino?

Pri vas so očitno največji problem finance in dokler niste imeli še drugega problema, je to še nekako šlo, zdaj pa problem ni več en, ampak dva in se vse sesuva.
Pole tega si še obremenjena z drugimi, kako so oblečeni in kam hodijo na počitnice, kar t seveda še dodatno odvrne od sebe in potisneše bolj dol.
Pa kaj te briga, kam kdo hodi na opust in kako je oblečen?!
Ampak spet smo pri financah: ko boš upravljala s svojimi financami najbolje kar lahko, boš maksimlno zadovoljna tudi s svojimi oblačili in s svojim dopustom, tako da te drugi ne bodo niti ganili.

Lej, jaz te razumem, predvsem kar se tiče otroka. Tudi naš je imel razvojni zaostanek pa sedaj hodi v redno oš. Ne že takoj razmišljat negativno. Vse bo v redu, ker to je tvoj otrok in boš zanj naredila vse, kar boš lahko. In na koncu bo vse v redu. Hvaležna bodi, da si zdrava in sposobna, trenutno stanje je samo ena ovira in veliko jih še bo, vzemi to kot neprecenljivo izkušnjo, s pomočjo katere boš postala še boljša mama. Držim pesti zate.