Zakaj nekateri nimate otrok in ali vam je zato žal
Imam nekaj prijateljev, prijateljic, ki nimajo otrok in jih tudi ne bodo imeli. Ker so se tako odločili ali, ker so že prestari. Sama imam hčer, odraslo. Tudi ona je nagnjena k temu, da ne bi imela otrok. Pogosto o tem razmišljam. V bistvu, če bi bila še enkrat mlada in vedela, kaj me čaka, tudi sama ne bi imela otroka. Ko dobro premislim, so bili najlepši prvi dnevi po porodu, ko sva bili s hčerko sami v bolnišnici. Takoj po prihodu domov pa se je začelo…ena sama kalvarija. Moram priznati, da je bilo veliko lepih trenutkov, vendar tudi veliko grdih. Od njenega rojstva me spremlja skrb zanjo. Pa če je to potrebno ali ne, Te skrbi in strahu, da tvoj otrok ni srečen, da ima težave, da…te spremljajo na vsakem koraku. In vsi lepi trenutki ne odtehtajo skrbi in slabih občutkov, ki so stalnica. Vse življenje. Če bi imela še enkrat 20 let, se ne bi odločila za otroka.
to je tudi razlog, da tvoja hči ni navdušena nad materinstvom. Od tebe je pobrala ta odnos in se odločila, da ona se pa ne gre, ker ni vredno. še preden sem imela otroka sva s kolegico 1x sedeli na kavi, pri sosednji mizi je bila mama z dvema otrokoma, en se je drl, drugi pacal, totalen kaos, ona na robu z živci. Kolegica je komentirala “in ljudje jih imajo prostovoljno?” Čeprav sem danes sama mama se večkrat spomnim na ta stavek in se še vedno strinjam – dejansko ni starševstvu nobene logične računice, gre za goli nagon, za preživetje vrste. Srečne tiste, ki se mu lahko uprejo ali ga ne začutijo in uživajo življenje. Jaz se mu nisem mogla, ni mi žal, ker vem da bi bila brez otrok nesrečna, a življenje je vsekakor bolj naporno.
Jaz pa mislim, da je to posploševanje. Veliko ljudi je najbolj srečnih ravno zaradi tega, ker so se odločili imeti otroke (tudi jaz). To ne pomeni, da je z njimi kaj narobe. Prav tako ni nič narobe s tistimi, ki se ne odločite za otroke. Ljudje smo si pač različni in to je prav. Tragedija je, ko se odločajo za otroke ljudje, ki jih splo nočejo (ali pa celo ne bi smeli imeti) samo zato, ker sem jim zdi, da je tako prav; ali pa ko se ljudje odločijo ne imeti otrok, kljub temu, da si jih želijo, ker se jim zdi tako prav. Ta druga skupina je zanemarljivo majhna proti tisti prvi in to je žalostno. Ne vem, zakaj se moramo ljudje toliko vtikati v to, kako drugi živijo.
To so ravno teme, ki jih v živo težko komu odkrito poveš, res iskreno, kako čutiš, ker te ljudje obsojajo. Pa ženske bolj kot moški.
Sama jih nimam, tako je naneslo, morda jih bom še imela, čeprav prav veliko časa nimam več. Je pa res, da z leti precej drugače gledam na to. Ko sem bila mlajša, se nisem kaj dosti spraševala in sem si mislila, da otroke pač imaš, ker jih imajo vsi in to je to.
Danes vidim tudi druge plati in sem vesela, če ste mamice pripravljene tako odkrito govoriti o tem kot avtorica in še kdo.
Jaz pa mislim, da je to posploševanje. Veliko ljudi je najbolj srečnih ravno zaradi tega, ker so se odločili imeti otroke (tudi jaz). To ne pomeni, da je z njimi kaj narobe. Prav tako ni nič narobe s tistimi, ki se ne odločite za otroke. Ljudje smo si pač različni in to je prav. Tragedija je, ko se odločajo za otroke ljudje, ki jih splo nočejo (ali pa celo ne bi smeli imeti) samo zato, ker sem jim zdi, da je tako prav; ali pa ko se ljudje odločijo ne imeti otrok, kljub temu, da si jih želijo, ker se jim zdi tako prav. Ta druga skupina je zanemarljivo majhna proti tisti prvi in to je žalostno. Ne vem, zakaj se moramo ljudje toliko vtikati v to, kako drugi živijo.[/quote]
Kje vidiš, da sem napisala, da je eno ali drugo narobe? Pravim samo, da je želja po materinstvu nagon, nekateri bi rekli klic narave, poslanstvo, biološka ura… jaz je nisem čutila do 32.leta in če bi tako ostalo bi lahko imela zelo lušno, brezskrbno življenje. Priznam, na trenutke sem si celo želela, da bi bila neplodna in bi imela izgovor. Potem pa me je zagrabilo in ko me je si nisem več mogla predstavljati življenja brez otrok, še posebej ker je kar nekaj časa trajalo, da je prišel (ja, prav mi je). Čeprav še vedno trdim da v tem ni prav nobenega racionalnega razloga. To začutiš ali pa ne. Nič ni narobe ne z enim ne drugim – se strinjam s tabo, da je glavno, da se držiš svojega občutka: imaš, če tako čutis in nimaš, če ne. Hudič je samo, da čutiš, pa ne moreš ali pa začutiš prepozno. in seveda druga plat – da se siliš z nečim, ker misliš, da je tako edino prav in normalno.
Glede tega, da ne bom imela otrok sem se odločila že zgodaj. Razlogi? Ker sem se najprej vprašala zakaj sploh ima nekdo otroke. Odgovori: ker tako pač mora biti, ker je to naravno, biološko, zaradi okolice, zaradi želje.
Ker tako pač mora biti: tega ne sprejemam. Ker je naravno in biološko: ne čutim tega nagona. Zaradi okolice: yeah, right. Zaradi želje: zaradi potešitve sebične želje roditi otroka? Ne.
A vseeno je ostal dvom, da bi mi lahko bilo kdaj kasneje žal. Izkazalo se je, da je bila ta skrb odveč, če bi se še enkrat odločala, bi se isto.
Imam moža, oba sva prek 50+, nimava otrok.
Zdi se mi super, če imaš otroke, vnuke.
Razlog, zakaj jih nimava, srečala sva se relativno pozno in mi v roku 5-7 let ni uspelo zanositi. Potem sem bila že prestara.
Če sem iskrena, že nekaj let čutim, da je tako še kako prav. Da otrok ni moje poslanstvo.
Sem pa stalno zelo aktivna pri pomoči drugim, od nege bolnih sorodnikov do pomoči sorodnikom z otroki. Čutim ,da je to moje poslanstvo. In če ne bi imela otroka, ne bi mogla toliko pomagati drugim.
Imam dva odrasla otroka, oba sem si zelo želela. Tekom let sem bridko ugotovila, da otrokom ne pomenim prav veliko. Dokler sta lahko kaj dobila od mene sem še zanimiva, sicer pa poslušam same kritike in zasliševanja za vse otroštvo nazaj. Nisem ju tako učila, takšen je njun značaj oz. en bolj zahteven kot drugi. Potem so tukaj bolezni otrok, brez službe, brez pravih ciljev in kar je še tega. V večini primerov ne morem nič pomagati in to boli. Na stara leta ostajam sama, saj imajo otroci svoje življenje. Kaj več kot to, da bo po meni nekdo dedoval, si od odraslih otrok nimam obetati.
Eni pa druge hocejo prepricati kakoni njihovo poslanstvo imeti lastnega otroka, in to z namenom da bi jih prizadeli ker vedo, da si otroka srcno zelijo. A je torej biti zloben tudi poslanstv tistega, ki se tako to trudi poceti in svoje pocetje skriva jn opravicuje iin maskira s kvazi poslanstvom. Potem lahko zlobo tudi bi de komu reklo, d je njegovo poslanstvo, da ga zenske izkoristijo za svoje zelje in pitem zavrzejo. Happy zdaj. Pa ne rect da je kdo zloben to je smo ogledalo twbi in tvobemu pocetju med vrsticami. Aja s takim tipom, ki cilja na to da namenoma nwkoga prizadene res bolje ne imeti otroka. Ker bi otrok prevec trpel ob takem ocetu. Zato pac iscemo drugega. Najbrz si happy, ker ti itak ne maras otrok.
Mogoče res, v drugi temi. V tej pa to nima nobene veze.[/quote]
Kakor vzameš, ker vprašanje je bilo zakaj. In med mnogimi razlogi je eden lahko tudi ta, pa če ti je všeč, da sem ga omenila ali ne.[/quote]
To ni res, da je neplodnosti vse več, oz. o tem se (še) ne more govoriti, saj postopki ugotavljanja in zdravljenja obstajajo še premalo časa. Je pa statistično dejstvo, da danes rodi mnogo višji {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} žensk kot v preteklosti (tudi naa račun zdravljenja+ še drugi razlogi, včasih se vsaka ni smela poročiti, izvenzak. otroci so bili “greh” ipd.)
So pa včasih ženske rodile tudi 10 otrok in več (tiste ki so jih imele), danes večina nima več kot 2, zato je bila precej višja nataliteta.
Skratka včasih je bila večja stigma imeti nezakonskega otroka kot ga ne imeti, danes pa je večja stigma ne imeti otroka (seveda ne več kot 3, 4 ker to ja potem spet stigma) Seveda se vsak odloča sam zase, ne smemo pa zanemariti vplivov okolice, prijateljev, sorodnikov ipd. Ker smo družbena bitja vse to seveda vpliva na nas, pa če to priznamo ali ne.
Nikoli se nisem trudila, da bi jih imela. Bolj sem Sledila temu, da če že, mora imeti otrok oba starša, ki se dobro razumeta, delata na ljubezni, predvsem pa znata dobro komuňicirati in se ne zlorabljati v odnosu. Nekako nisem uspela spoznati moškega, ki bi imel te kvalitete ali pa ko sem ga, si ni želel podobnega kot jaz. Žal? Ne… Dobro živim življenje, uresničujem si želje, ne vedno, vendar kar precej. Imam nečake s katerimi se dobro razumem.
bolj me privlači dober odnos.
dolgo sem si želela ustvariti družino, naletela sem na enega cepca, ki niti svoje hčerke iz prve veze ni maral in še k sreči prav čas ugotovila, in še pravi čas zbežala stran. zdaj sem našla drugega, ljubečega moškega, ki ima rad otroke in si želi družino.
Imam tudi zlatega nečakca, s katerim sva zelo povezana. In ko temu razlagam o njem je ves Navdušen in komaj čaka,da ga bo lahko spoznal, in si prav želi,da bomo z nečakcem čimveč uživali skupaj, če se bo le dalo.
medtem ko prejšnji cepec je bil na ubogega otroka ljubosumen in je želel,da prekinem stike z njim.
Nikoli se ne bi zaradi enega tipa odrekla lastnemu otroku, raje zamenjam tipa za ljubečega, ki si želi z menoj ustvariti družino in to sem tudi naredila.
Smili se mi samo hči tistega brezčutneža, ki je oče ne mara – če bi lahko, bi jo jaz objela za vsakič, ko je njemu bilo to odveč. Trdnosrčnež moški, ki pač vso pozornost išče in hoče samo zase in se ima za glavnega in najbolj pomembnega. žal tudi takšni obstajajo. In to je še kako kazal na dejanjih vsaki dan, tudi do mene… ne samo,da ne mara otrok, sovraži ljudi, je zloben in se spravlja nanje, da jim namenoma in zavestno škoduje.
Hahaha, mala malca.Normalno, da se otrok tudi joka, pa tudi paca.Meni to ni nič posebnega.Enemu umiješ roke in ga daš v voziček, drugega potolažiš, ga preusmeriš in gremo dalje.To so prisrčni, lepi in zabavni trenutki.Meni je bilo odraščanje mojih dveh otrok lepo obdobje.Tudi šolska leta so bila kljub ocenam in vsemu tudi zanimiva , lepa, še zdaj se vsi radi spomnimo kakšnih doživljajev in se zabavamo na ta račun.Smo družina, primarna in to za vedno ostane.Imamo del skupne zgodovine.Lepo je.In upam, da sta otroka dobila dovolj veliko doto,tako, da bosta oba znala , vse kar sta dobila, deliti naprej svojim otrokom.
Imam hčerko, ki končuje študij, torej je na pragu samostojnosti. Vedno sem jo postavljala na prvo mesto in imam jo neizmerno rada.
Ampak prav zato je z mano podobno, kot piše avtorica. Če bi premaknila čas nazaj, se s trenutno miselnostjo za otroka ne bi odločila. Toliko je enih skrbi povezanih z tem. Pa je bila hči vedno povsem neproblematična in k sreči zdrava. Ampak skrbi, ko je v najstniških letih začela hodit ven, pa ko je začela voziti avto, pa zdaj ko gre na kake daljše poti, pa a bo dobila službo…. Skoz je nekaj, kar te lahko skrbi, če si k temu nagnjen. In jaz pač sem, ne znam si pomagati, čeprav mi je jasno, da bi brez teh skrbi, ki so večinoma povsem neutemeljene, veliko lažje živela.
Vedno sem bila prepričana, da bom postala babica. Zdaj vem, da ne bom, in moram reči, da sem tega na nek način vesela.
zakaj si si pa ti želel seksati pred prvim seksom, saj nisi mogel vedeti, kakšne občutke boš imel, lahko bi bilo to nekaj najbolj slabega kar se ti je zgodilo, in bi se raje ja že pred prvim seksom tega ognil,d a se ti raje ne zgodi… v tem stilu tako bedasto je to tvoje vprašanje.
Pač kdor čuti to ljubezen v sebi in uživa z otroci in si želi to ljubezen dati svojemu lastnemu otroku, potem si pač to želi, in se ne obremenjuje z skrbmi vstajanja, jokanja, in podobnih malenkosti, ki jih ene tukaj gor pišejo, ker je ta ljubezen tako močna in tako močna je želja imeti otroka.
čudno, da te mame, ne pustijo kar lastne službe, ker jim zagotovo povzroča kaj skrbi in bibilo bolje biti brez teh skrbi in kar lagano doma. v enakem stilu kot to neumno pišejo za svoje otroke. Res škoda da so mame in ubogi otroci njih, ki lahko preberejo da je lastnim staršem žal, da so njihovi otroci na tem svetu.